Jedro

Tožnik ne more uspeti z zahtevkom na ugotovitev, da je postal na podlagi kupoprodajne pogodbe oziroma indosamenta lastnik imenskih delnic, če ne dokaže, da je vpisan v knjigo delničarjev oziroma da je prišlo do prenosa pravic iz vrednostnega papirja s preknjižbo c centralnem registru Klirinško-depotne družbe, kadar so delnice izdane v nematerializirani obliki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik pod 1. zahteval ugotovitev, da je po pogodbi in aneksu z dne 30.6.1996 o prodaji in nakupu delnic A. d.d., Ljubljana, s 1.7.1996 postal lastnik 197 delnic (prav: 297 delnic), številka 1 do 297 te delniške družbe. Pod 2. je zavrnilo zahtevek, da mora toženec dati soglasje prodani družbi za vpis tožnika kot delničarja kupljenih delnic v knjigo delničarjev družbe A. d.d. Ljubljana. Pod 3. je zavrnilo zahtevek, da bi mu naložilo še izročitev dokumentacije družbe, ki je specificirana v izreku prve sodbe, za lokaciji družbe v Ljubljani in v Mariboru. Pod 4. je zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov in odločilo, da mora tožnik povrniti pravdne stroške tožencu in intervenientu na njegovi strani.

Tožnik, ki se s tako odločitvijo ni strinjal, se je pritožil. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo njegovi pritožbi in s sklepom razveljavilo izpodbijano sodbo v odločitvi o 2., 3. in 4. točki zahtevka ter v odločitvi o pravdnih stroških. Glede 1. točke izreka, s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek o ugotovitvi tožnikove lastninske pravice na spornih delnicah, pa je pritožbo zavrnilo in s sodbo potrdilo izpodbijani del prve sodbe.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katerim je postala pravnomočna sodba o tem, da tožnik ni lastnik spornih delnic (1. točka izreka prve sodbe), je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge, predvsem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se ugodi tožbenemu zahtevku; oziroma da se razveljavita sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem drugostopenjskega sodišča, da tožnik s sklenitvijo pogodbe in aneksa ni postal lastnik večinskega (99 odstotnega) deleža družbe (to je 297 delnic), ter da bi lahko postal lastnik šele potem, ko bi izpolnil svojo pogodbeno obveznost, to je plačal dogovorjeno kupnino. Pojasnjuje, da so delnice vrednostni papir, ki se po 233. členu Zakona o gospodarskih družbah prenašajo z indosamentom. Zato pridejo v poštev določila 11., 12. in 15. člena Zakona o menici in Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih. V konkretnem primeru je bil indosament izvršen v skladu z 244. členom ZOR, po 246. členu tega zakona pa pridobi s prenosom pravic iz vrednostnega papirja novi imetnik tiste pravice, ki jih je imel prejšnji lastnik. Revident trdi, da mu je toženec izročil vpisno potrdilo z dne 3.6.1996, s katerim A. d.d. Ljubljana potrjuje, da je toženec delničar - lastnik 297 delnic oziroma ima 99 odstotno udeležbo v - osnovnem kapitalu in s tem na premoženju družbe. Podatki iz vpisnega potrdila in datum prenosa 1.7.1996 so bili zapisani in podpisani. V zvezi s plačilom kupnine pa revident navaja, da za prenos lastništva delnic ni predpisana obveznost plačila dogovorjene kupnine in da pozitivna zakonodaja za prenos delnic ne zahteva podatkov o načinu in višini plačila delnic. Pravice delničarjev niso izključne stvarne pravice, ker delničarji niso lastniki osnovnega kapitala družbe, saj ta pripada pravni osebi, to je delniški družbi. Pravice delničarjev so korporacijske pravice in tožnik je z indosamentom postal lastnik delnic in ne delniške družbe, kot to napačno ugotavlja sodišče. Tožnik dodaja, da A. d.d. Ljubljana zaradi majhnega števila delnic ni hotela imeti javne ponudbe in zato ob ustanovitvi Agenciji za trg vrednostnih papirjev ni podala ustreznega zahtevka za revidiranje ter se njene delnice ne vodijo v centralnem registru klirinško depotne družbe. Delniška družba sama vodi računalniško knjigo delničarjev in toženec je bil edini, ki je ta program "vodil in obvladal". Zato revident meni, da ni pravilno tolmačenje, da je lastnik delnic tisti, ki je vpisan v knjigo delničarjev. Vpis v knjigo delničarjev ima zgolj legitimacijski učinek in ustvarja razmerje med delničarjem in družbo, lastnik delnic pa je tisti, ki lastništvo pridobi na podlagi veljavnega pravnega posla, kar je v konkretnem primeru pogodba z dne 30.6.1996. Ob koncu očita sodišču druge stopnje, da ob tem, ko je potrdilo del sodbe prvega sodišča, ni navedlo konkretnih členov zakona, na podlagi katerih sloni odločitev. Navedlo je samo sedmo poglavje ZOR, ni pa upoštevalo določil ZOR o vrednostnih papirjih, določb ZGD v zvezi s prenosom delnic in drugih specialnih predpisov. Zato tožeča stranka meni, da je zmotno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožencu in intervenientu na strani tožene stranke, ki nanjo nista odgovorila. Vročena je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih prej veljavnega ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je lastnik delnic A. d.d., Ljubljana. Svoj zahtevek je v 1. točki tožbenega zahtevka opiral na kupoprodajno pogodbo (in ne na prenos vrednostnega papirja) in je pod 2. zahteval tudi vpis v knjigo delničarjev navedene delniške družbe. Sodišče, ki po 2. in 186. členu ZPP 1977 odloča v mejah tožbenega zahtevka in na podlagi dejstev, na katere tožnik opira tožbeni zahtevek, ter dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, je zato pravilno uporabilo določila o prodaji, ki so uzakonjena v 454. do 551. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Tožnik je s pogodbo in aneksom z dne 30.6.1996 dokazoval in dokazal, da se je toženec zavezal, da mu bo izročil 297 delnic (kar znaša 99 odstotkov osnovnega kapitala delniške družbe) tako, da bo tožnik na njih pridobil vse pravice, ki izhajajo iz vrednostnih papirjev; tožnik pa se je zavezal, da bo prodajalcu plačal kupnino v vrednosti 33.000,00 nemških mark in 17.000,00 nemških mark. Če pogodba še velja, je tožnik s sklenitvijo kupne pogodbe pridobil obveznostno pravico, na podlagi katere lahko terja izpolnitev pogodbe, ni pa še postal lastnik kupljene stvari oziroma pravice. Zato njegov tožbeni zahtevek, da je postal lastnik delnic št. 1 do 297, ni utemeljen.

Revizija pravilno navaja, da so delnice vrednostni papir, s katerim se prenašajo korporacijske pravice, ki so premoženjske (na primer pravica do dividende) in članske pravice v ožjem pomenu (ker omogočajo sodelovanje pri upravljanju družbe). Toda vrednostni papir mora biti prenešen na novega lastnika na predpisan način. Revident trdi, da so bile predmet prodaje imenske delnice v nematerializirani obliki.

Imenske delnice se po 232. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 30/93 do 82/94, oziroma do 6/99) vpiše v delniško knjigo s podatki o imenu in prebivališču imetnika in tisti, ki je vpisan v delniško knjigo, velja za delničarja v razmerju do družbe. To pomeni, da pridobi delničar pravni položaj delničarja in vse pravice, ki iz njega izvirajo, šele z vpisom v delniško knjigo. Enako določilo vsebuje 8. člen statuta A. d.d. Ljubljana, ki je bil sprejet na skupščini dne 25.4.1994 in ki določa, da se prenos delnic izvede in začne veljati z vpisom v delniško knjigo. V konkretnem primeru do vpisa v delniško knjigo ni prišlo, saj tožnik v 2. točki tožbenega zahtevka zahteva tožnikovo soglasje za vpis v knjigo delničarjev delniške družbe. Iz tega sledi, da toženec še ni izpolnil prodajne pogodbe in tožniku še ni omogočil potrebnega razpolaganja oziroma lastninske pravice, torej tožnik še ni lastnik delnic.

Revident sicer pravilno opozarja, da bi po prvem odstavku 233. člena ZGD toženec imenske delnice lahko prenesel z indosamentom (in ne samo z zatrjevano prodajno pogodbo), toda ta možnost je samo abstraktna, ker tožnik hkrati trdi, da gre za prenos delnic v nematerializirani obliki. Za prenos takih delnic pa prvi odstavek 233. člena napotuje na določbe posebnega zakona, ki ne omogočajo prenosa z indosamentom. Tudi 183. člen ZGD, ki določa, da so delnice lahko izražene v nematerializirani obliki, napotuje na poseben zakon. V času sklenitve kupoprodajne pogodbe in aneksa sta urejala pogoje za nematerializirane delnice 137. člen Zakona o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP, Uradni list RS, št. 6/94 in 68/96) in Uredba o nematerializiranih vrednostnih papirjih (UNVP, Uradni list RS, št. 45/95). V 5. členu Uredbe je nematerializiran vrednostni papir definiran kot izjava izdajatelja, vpisana v centralni register, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil obveznost iz vrednostnega papirja osebi, ki je kot imetnik vrednostnega papirja vpisana v centralni register. Zato pravica iz nematerializiranega vrednostnega papirja nastane z vpisom in se prenaša s preknjižbo v centralnem registru (6. člen). Centralni register pa je po 7. členu UNVP centralna informatizirana baza podatkov, ki jo vodi Klirinško depotna družba, in v katero se vpisujejo pravice iz nematerializiranih vrednostnih papirjev, vsakokratni imetniki teh pravic ter morebitne pravice tretjih oseb na vrednostnih papirjih.

Ker tožnik ni zatrjeval in ni predložil dokazov, da je vpisan v knjigo delničarjev, niti v centralni register, ki ga vodi Klirinško depotna družba (to nalogo sedaj opravlja na podlagi 3. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih, ZNVP, Uradni list RS, št. 23/99), brez prenosa vpisa v ustrezni evidenci ni pridobil pravic, ki izhajajo iz delnic. Ker torej tožnik ni pridobil pravic, na podlagi katerih bi toženca ali kogarkoli drugega izključil iz upravičenj, ki jih dajejo delnice, ni postal lastnik 297 delnic delniške družbe A. d.d. Ljubljana.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razsodili o tožbenem zahtevku, čeprav nista navedli vseh materialnopravnih predpisov. Zaradi tega ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj bi bila sodba pravilna celo v primeru, če bi pritožbeno sodišče zmotno navedlo posamezne predpise in bi revizijsko sodišče zavrnilo revizijo iz drugih materialnopravnih razlogov. Tudi trditev, da gre za bistveno kršitev postopka, zato ker je sodišče druge stopnje na osmi strani utemeljitve sodbe zapisalo, da bi "tožeča stranka lahko postala lastnica družbe oziroma delnic šele potem, ko bi izpolnila svojo pogodbeno obveznost, to je plačala dogovorjeno kupnino", je zmotna. Res je sicer, da bi tožnik lahko postal lastnik delnic v primeru, če bi toženec kot lastnik večine delnic z enostransko izpolnitvijo prodajne pogodbe prenesel lastnino na delnicah, četudi sam ne bi izpolnil svoje obveznosti, to je plačal kupnine, toda to na pravilnost sodbe ne vpliva, ker toženec ni izpolnil pogodbe in ni prenesel lastninske pravice na delnicah. Prav tako ne vpliva na odločitev razpravljanje o tem, da lastnik delnic ni lastnik delniške družbe.

Ker torej revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo revizijo. Ker revizija ni bila utemeljena, tožnik ni upravičen do povrnitve revizijskih stroškov (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).