Jedro

S tem, ko je imel tožnik (bolničar v zavodu) med delovnim časom intimno razmerje s stanovalko zavoda, je moralno škodoval poslovnim interesom delodajalca. Kot izkušen delavec bi se tožnik moral zavedati, kje so meje med vestnim in profesionalnim delovnim pristopom oziroma obnašanjem in nedopustnim in nemoralnim ravnanjem. Ob takšni hujši kršitvi je razumljivo, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika. Kršitev pa je še toliko hujša, ker je tožnik zaposlen v ustanovi, kjer bivajo osebe s težavami v duševnem razvoju, pomembno pa je tudi dejstvo, da je zaradi tožnikovih nedopustnih in nemoralnih dejanj ogrožen ugled tožene stranke kot zavoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 21. 3. 2008 nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožnika poklicati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto „bolničar – delo z omejitvami“, ki je opravljal pred nezakonito izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter mu obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači za čas od 22. 3. 2008 do vrnitve na delo, mu obračunati in izplačati še zakonske zamudne obresti od zapadlosti posamezne akontacije plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter mu vpisati manjkajočo dobo v delovno knjižico, mu plačati vse davke in prispevke za invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje ter mu priznati vse druge pravice iz dela in po delu. Zavrnilo je zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in o zadevi odloči tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje do tožnika krivična, nepravična in nepravilna, ker ne upošteva vseh relevantnih dejstev in okoliščin, ki so bistvenega pomena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe namreč sodišče navaja, da je res, da nobena priča ni videla, da bi imel tožnik intimne odnose z N.M. in da izpovedbe prič slonijo samo na pripovedovanju N.M., kljub temu pa sodišče brez vsakega zadržka verjame izpovedi prič M. K., N. P. in izvedenki psihiatrične stroke V. F. Ž. o tem, kar jim je povedala N.M. (N. M.), čeprav sodna izvedenka za psihiatrijo v izvedeniškem mnenju za N.M. med drugim ugotavlja, da njen lečeči psihiater ugotavlja, da je N.M. oseba, ki je primarno intelektualno isuficientno, osebnostno motena, čustveno slabše odzivna, nagnjena efektnim izbruhom, da zna biti fizično agresivna, da je verbalno hudo nesramna ter da se ne zna kontrolirati, da je begava in da izkorišča vsak trenutek za pobeg. Izvedenka je mnenja, da je N.M. oseba z motnjo v duševnem razvoju s pridržano psihično motnjo podobno klinični sliki paranoidne shizofrenije in da ima ob ugotovljeni shizofreniji podobni psihozi hude vedenjske težave, da je nesposobna za samostojno in odgovorno življenje ter da zaradi notranje negotovosti zelo sugestibilna in odvisna od usmerjanja drugih, zato potrebuje pomoč in varovanje tudi na področju samousmerjanja. V istem izvedenskem mnenju je popolnoma neprimeren in zavajajoč zapis izvedenke, da je bil tožnik seznanjen s psihičnim stanjem N.M. in da je z manjšimi pozornostmi kot so cigarete, žetoni za kavo itd., zlorabil njeno naklonjenost in simpatijo do njega, in da bi ta dogajanja moral takoj v kali zatreti, vendar je njeno zainteresiranost zanj še spodbujal in jo s tem napeljeval k seksualnim odnosom, moral pa bi se zavedati, da N.M. slabo kontrolira nagonske impulze in da je poudarjeno sugestibilna. Poleg tega pa izvedenka brez kančka previdnosti in potrebne profesionalne preudarnosti zapiše, da N.M. dobro ve kaj so spolni odnosi, da jih je tudi sposobna imeti in da jih je sposobna opisati ter poročati o njih. Naveden zapis izvedenke predstavlja njeno subjektivno oceno, katera ni podprta z nobeno strokovno in profesionalno ugotovitvijo in je tako v popolnem nasprotju z oceno izvedenke, da N.M. boleha za shizofrenijo, da je duševno manj razvita osebnost ter da ima hude vedenjske težave in se ne zna kontrolirati. Osebi v takšnem psihičnem stanju je težko verjeti, da bi bila resnično in objektivno sposobna izpovedati dogajanje glede intimnih odnosov s tožnikom. Ocena sodne izvedenke je popolnoma v nasprotju z oceno o zdravstvenem stanju N.M., po razumevanju tožnika pa v nasprotju z znanostjo s področja psihiatrije in psihologije, saj ni možno, da je ena in ista oseba istočasno duševno zdrava in duševno bolna. Tožnik je na glavni obravnavi dne 20. 5. 2009 povedal, da se je z izvedeniškim mnenjem imenovane izvedenke ne strinja in zato predlaga, da sodišče v postopek pritegne drugega izvedenca. Sodišče predlaganega dokaza s postavitvijo drugega izvedenca ni izvedlo, niti se do tega predloga ni opredelilo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da izpovedi N. P. in M. K. verjame brez zadržkov, čeprav je iz izpovedi prič ugotoviti le-to, da sta N.M. verjeli, da pa nista videli, da bi tožnik z N.M. seksualne odnose. Iz izjav torej ni možno ugotoviti, kdaj časovno je tožnik imel z N.M. seksualne odnose, kakor tudi ne natančno, na katerem kraju se je to dejansko dogajalo. Navaja se le, da naj bi bilo to v spalnici, kjer je spalo še šest varovancev ter v sanitarnih prostorih. Po mnenju tožnika so navedene izpovedbe popolnoma neverodostojne in kot take nesprejemljive, saj ne izhajajo iz nobenega trdnega dokaza in slonijo le na golem pripovedovanju N.M., katera pa je hudo duševno motena oseba s shizofrenijo in hudo vedenjsko motnjo. Tožnik meni, da so izjave zaslišanih prič, ki sta po poklicu socialna delavka in univerzitetna diplomirana psihologinja skrajno neodgovorni, saj v spisni dokumentaciji ne obstaja niti eden razlog kot trden, tehten, nedvoumen in relevanten dokaz. Kljub temu pa je zaradi nerazčiščenega dejanskega stanja oziroma nepopolne izvedbe dokaznega postopka tožnik ostal brez dela, hudo stigmatiziran, osramočen in ponižan. Grobo in neusmiljeno je poseženo v njegovo človeško dostojanstvo in njegove osebne pravice. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen 23 let in delo, ki ga je opravljal, ga je veselilo, opravljal pa ga je vestno in odgovornost. Tožnik je poročen in oče treh odraslih otrok ter v okolju, v katerem živi, uživa ugled in spoštovanje. Brutalnost in surovost dogodkov (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi) so mu dejansko uničili življenje. Tožnik se v celoti ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ravnala pravilno in pri tem spoštovala vsa procesna pravila in določbe ZDR. Tožena stranka je šele z dne 21. 3. 2008 tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da je to storila po preteku z zakonom določenega roka 30 dni oziroma šest mesecev od nastanka razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je od ugotovitve razloga za izredno odpoved od leta 2003 in 2008 do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poteklo več kot 30 dni. Tožnik meni, da je tožena stranka zamudila z zakonom določen 30-dnevni rok, zato predlaga, da sodišče izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zavrže kot prepozno.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, ni storilo. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi vse relevantne dokaze in je jasno obrazložilo, zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno. Tudi z navedbo, da je sodišče nepravilno presodilo izvedene dokaze in sprejelo napačno dokazno oceno, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP. Po tej določbi je razpravljajoče sodišče tisto, ki po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje z logičnimi in prepričljivimi razlogi utemeljilo svoje dejanske zaključke glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni sledilo predlogu tožnika na naroku za glavno obravnavo dne 20. 5. 2009 po angažiranju drugega izvedenca psihiatrične stroke. Izvedeniško mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke V. F. Ž. je bilo posredovano pooblaščencu tožnika skupaj s pozivom, da se v roku 15-ih dni izjasni o predloženem drugopisu izvedeniškega mnenja z dne 3. 3. 2009. Ta poziv je pooblaščenec tožnika prejel dne 19. 3. 2009 in s pripravljalno vlogo z dne 26. 3. 2009 strokovnemu mnenju in oceni izvedenke o tem kakšno je duševno stanje N.M., ni nasprotoval in tudi ni predlagal novega izvedenca. V odrejenem roku je tožnik torej podal pisno izjavo v pripravljalni vlogi z dne 26. 3. 2009, iz katere je razvidno, da povzema izvedeniško mnenje izvedenke in ni predlagal angažiranje drugega izvedenca. Tožnikov predlog za angažiranje novega izvedenca na naroku za glavno obravnavo 20. 5. 2009, je bil tako prepozen. Izvedbe tega dokaza sodišče res ni zavrnilo in tudi v sodbi ni obrazložilo zavrnitve (v skladu z 2. odstavkom 287. člena ZPP), vendar tudi iz zapisnika glavne obravnave z dne 20. 5. 2009 in 11. 9. 2009 ne izhaja, da je imel tožnik kakršnekoli pripombe v zvezi s tem, da se dokazovanje zaključi. Če sodišče izrecno ne zavrne dokaznega predloga oziroma tega ne obrazloži, je lahko zaradi opustitve izvedbe dokazov dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno, ne gre pa za bistveno kršitev določb postopka v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev po navedeni določbi je namreč podana le takrat, kadar sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje navedene kršitve ni storilo, saj je štelo, da je tožnik prekludiran s svojimi dokaznimi predlogi na naroku z dne 20. 5. 2009, iz zapisnikov narokov z dne 20. 5. 2009 in 11. 9. 2009 pa tudi ne izhaja, da bi tožnik imel kakršnekoli pripombe v zvezi z zaključkom dokazovanja.

Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po določbi 110. člena ZDR delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do iztega odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 21. 3. 2009, ker je tožnikovo dejanje po 7. in 17. točki 180. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke ter po 31., 32. in 35. členu ZDR predstavljalo hujšo kršitev delovnih obveznosti, zlorabo položaja ter nemoralno obnašanje proti stanovalki zavoda. Iz obrazložitve odpovedi izhaja, da je kršitev tožnika še hujša, ker je zaposlen v ustanovi, kjer bivajo osebe s težavami v duševnem razvoju in se je zavedal vseh ravnanj z N.M., saj je bil v nadrejenem položaju. Pred izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka v pisnem vabilu na zagovor (dne 14. 3. 2008) obrazložila razlog, zaradi katerega namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi ter določila datum, uro in kraj zagovora. Tožnik je dne 21. 3. 2008 podal zagovor in še istega dne mu je tožena stranka vročila izpodbijano izredno odpoved.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila izredna odpoved podana prepozno, ker se mu v izredni odpovedi očitajo tudi kršitve, ki jih storil že leta 2003. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je naklepna huda kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti tožnika, ki je bila storjena v času od decembra 2007 do 8. 1. 2007 s tem, ko je tožnik imel med njegovim delovnim časom v prostorih tožene stranke spolne odnose z varovanko tožene stranke N.M.. Tožena stranka je bila o kršitvi seznanjena 21. 2. 2008, ko jo je o tem obvestila delavka tožene stranke S. G. in kar izhaja tudi iz izjave stanovalke N.M. ob prihodu z dopusta. Subjektivni rok za podajo izredno odpovedi, ki znaša 30 dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljuje izredno odpoved, ni bil prekoračen. Glede na izpovedbo direktorja tožene stranke, je tožena stranka izvedela za razlog za izredno odpoved dne 21. 2. 2008, ko jo je o tem obvestila S. G. (A9). Glede na to, da je tožena stranka zvedela za razlog za izredno odpoved 21. 2. 2008, izredna odpoved pa je bila podana in vročena tožniku dne 21. 3. 2008, je izredna odpoved podana pravočasna. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je bila v obravnavanem primeru izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da so tožniku dokazane očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, razvidne iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 3. 2008. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena, prepričljiva in pravilna, zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene. Pritožba le vztraja pri stališčih, zavzetih tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in ne navaja nobenih tehtnih argumentov, ki bi kazali na nepravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s hudimi kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so v izredni odpovedi navedene in predstavljajo utemeljen odpovedni razlog iz 2. alinee 2. odstavka 111. člena ZDR. Navedene hujše kršitve so bile storjene s tem, da je med tožnikom in varovanko zavoda N.M. nedvomno prišlo do intimnih odnosov, kar je N.M. tudi v razgovoru z izvedenko psihiatrične stroke povedala (da se je zaljubila tožnika, da je bil do nje zelo prijazen in sta imela intimne odnose). Res je, da nobena priča ni videla, da bi imel tožnik intimne odnose z N.M. in da izpovedbe prič slonijo na pripovedovanju N.M., ki je o intimnem razmerju s tožnikom natančno povedala pričam (M. K. in N. P.) in izvedenki psihiatrične stroke V. F. Ž.. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno in zaključkom sodišča prve stopnje, ki sloni na izvedeniškem mnenju sodne izvedenke psihiatrične stroke in sicer, da je varovanka N.M. kljub ugotovljeni shizofreniji podobni psihozi in blagi duševni manjrazvitosti, hudim vedenjskim težavam, vendarle dobro vedela, kaj so spolni odnosi, jih je bila sposobna imeti in jih opisati ter o njih poročati. Varovanka N.M. je o intimnih odnosih s tožnikom prostovoljno povedala, jih je opisala izvedenki kot tudi zaposlenim v zavodu (socialni delavki in univerzitetni diplomirani psihologinji), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno prišlo do zaključka, da je med tožnikom in stanovalko N.M. nedvomno prišlo do intimnega razmerja med delovnim časom tožnika. Glede na skladne izpovedbe prič pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil tožnik varovanki N.M. naklonjen, kajti v nasprotni primeru ji ne bi vračal številnih telefonskih klicev (dnevno ga je klicala tudi do 150-krat, kakor je sam izpovedal) in se z njo pogovarjal zunaj delovnega časa in nudil razne ugodnosti v obliki priboljškov (cigarete, dodatne kave, sokovi), čeprav ga je med delovnim časom in izven delovnega časa neprestano zalezovala, kakor je sam izpovedal. S tem, ko je imel tožnik med delovnim časom intimno razmerje s stanovalko zavoda, je nedvoumno moralno škodoval poslovnim interesom delodajalca kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj bi se tožnik moral kot izkušen delavec zavedati, kje so meje med vestnim in profesionalnim delovnim pristopom oziroma obnašanjem in nedopustnim in nemoralnim ravnanjem. Dejansko stanje v zvezi z očitanimi kršitvami je bilo pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi obsežnega dokaznega postopka, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala in tudi dokazala razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, kakor tudi obstoj utemeljenih razlogov, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ob takšnih hujših kršitvah je razumljivo, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, zaposlenega kot bolničarja, saj njegovo ravnanje predstavlja zlorabo položaja ter nemoralno obnašanje proti stanovalki zavoda. Kršitev pa je še toliko hujša, ker je tožnik zaposlen v ustanovi, kjer bivajo osebe s težavami v duševnem razvoju, pomembno pa je tudi dejstvo, da je zaradi tožnikovih nedopustnih in nemoralnih dejanj ogrožen ugled tožene stranke kot zavoda. Zato je tudi zakonski pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR v obravnavanem podan.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja drugih pravnoupoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).