Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, čeprav jo je tožena stranka podala, preden je sindikat izrekel svoje mnenje o odpovedi. Iz izvedenih dokazov niti ne izhaja, da bi tožena stranka, v kolikor bi mnenje sindikata upoštevala, odločila drugače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 5.7.2007 in 11.6.2007 ter sklepov Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 8.8.2007 o prepovedi opravljanja dela in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še vedno traja, za vrnitev nazaj na delo, na vpis delovne dobe v delovno knjižico, za izplačilo razlike v plači za čas od 11.6.2007 do 22.8.2007 ter plač za čas od 22.8.2007 dalje in za povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala v 15 dnevnem roku, odkar je izvedela za kršitev in storilca. Dogodek, s katerim naj bi tožnik kršil delovne obveznosti, se je zgodil dne 9.6.2007, na tiskovnih konferencah in sporočilih za javnost pa je tožena stranka že 12.6.2007 in 13.6.2007 poročala o dogodku in storilcih. Tudi priča S.V. je izpovedal, da je 12.6.2007 že vedel, da je bilo streljano prav iz orožja tožnika, kot tudi, da je bil tožnik pozitiven na test strelca. Do tega datuma so bili tudi opravljeni vsi razgovori s tožnikom, torej je bilo že tedaj ugotovljeno, da je bilo streljano iz orožja tožnika, kot tudi, da so bili na njegovih rokah najdene sledi. Tožena stranka je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, preden je sindikat podal svoje mnenje. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da bi v primeru, če bi tožena stranka čakala na mnenje sindikata, zamudila rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR, pri tem pa ne pojasni, kdaj je ta rok začel teči. Nadalje je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze mimo dokaznega sklepa, saj je predsednica senata vabila na zaslišanje pričo G.D., ne da bi o tem senat sprejel dokazni sklep. S tem je sodišče prve stopnje prekršilo načelo odprtega sojenja. Tožnik na parkirišču podjetja K. ni streljal. Bilo je streljano iz njegovega orožja in tudi test na sledi strela je bil pozitiven. Vendar pa je možno, da se oseba nehote kontaminira s sledmi, ki so značilne za streljanje. Tudi drugi udeleženci so bili pozitivni na sledi strelca. Sodišče prve stopnje je glede teh oseb zavzelo le pavšalno stališče, da so se pač kontaminirali ob predaji orožja za analizo. Tožnik je predlagal zaslišanje S.G., ki je bil tudi pozitiven na sledi strelca, čeprav se s predajo orožja ne bi mogel kontaminirati, ker nima statusa policista in je tudi nenavadno, kako so se na njegovih rokah pojavile sledi, tipične za streljanje. Ni tudi res, da se tožnik spominja vseh drugih dogodkov, razen streljanja. Iz njegove izpovedi izhaja, da se ne spominja vseh dogodkov natančno, ampak o nekaterih le sklepa. Sodišče prve stopnje je tudi napačno tolmačilo izpoved priče R.G., ki je povedal, da je s tožnikom opravil le neformalen razgovor, na katerem je tožnik kakršnokoli streljanje zanikal. Iz njegove izpovedi ne izhaja, da se tožnik tedaj ni izgovarjal na streljanje v V. Priče so izpovedale, da policisti na strelišču v V. večkrat streljajo. Tako je bilo tudi spornega dne, ko je tožnik streljal s T., česar pa žal ne more dokazati, ker je T. že pokojni. Ob testu je bilo najdeno večje število delcev na desni roki, čeprav je tožnik levičar. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, v kateri roki naj bi tožnik držal orožje pri streljanju. Ker je levičar, je velika verjetnost, da ga je držal z levo roko, pa tudi ob predaji, ko je moral orožje izprazniti, je to izvajal z levo roko. Ni pojasnjeno, zakaj je bilo potemtakem več delčkov najdenih na desni roki. Tožnik je vseskozi ugovarjal analizi strelca, oziroma neskladnosti med analizo ter kemijskimi elementi, najdenimi na rokah. Za tulce znamke Seller Belot so značilni tudi ostanki kalcija in silicija, ki pri analizi sledi niso bili najdeni. Zato obstaja dvom o ugotovitvi sodišča, da je tožnik kritičnega dne streljal. Sodišče ni pojasnilo ugovora tožnika glede analize najdenih tulcev na kraju v zvezi s petimi tulci, ki so pripadali enemu orožju in petnajstimi, ki so pripadali drugemu. Verjetnost, da nekdo izmed 20 tulcev, ki ležijo na tleh, pobere ravno pet tulcev in vseh pet pripada enemu orožju, je izjemno majhna. Sodišče tudi ni izvajalo dokazov v smeri objektivnih znakov kaznivega dejanja, ki se očita tožniku. S streljanjem naj bi povzročil splošno nevarnost za življenje ljudi, pri čemer pa ni navedeno, za koga in na kakšen način. Območje je bilo industrijsko in streljanje ni ogrožalo nikogar. Tisti, ki so poke slišali, so bili prepričani, da gre za petarde. Zato ni objektivnih znakov očitanega kaznivega dejanja. Pritožba predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, navedenih v 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 40/02 – 103/07). Ugotovilo je, da je tožnik dne 9.6.2007 med 2.00 in 5.30 uro brez razloga streljal s službeno pištolo in s tem naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 317. členu Kazenskega zakonika. Svojo odločitev je oprlo na izpovedi prič in izvedeniško mnenje ter listine v spisu.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, tako glede formalnih kot tudi vsebinskih pogojev za zakonitost izredne odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je sicer odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku iz razloga po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, pri čemer je potrebno poudariti, da je tek roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR definiran drugače, kot v primeru razloga iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. V primeru razloga iz 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne teče od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, ampak od dneva, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca, medtem ko v primeru razloga iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR teče od dneva seznanitve z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot je že tožena stranka v sklepu Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pravilno obrazložila, je seznanitev z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko vprašanje, pritožbeno sodišče pa dodaja, da tudi seznanitev s kršitvijo in storilcem, zato je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdaj je nastopil trenutek, ko se je delodajalec seznanil z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma s kršitvijo in storilcem. Tožena stranka je sicer res podala pisno obdolžitev že 11.6.2007 in istočasno tudi prepoved opravljanja dela tožniku. Vendar pa to še ne pomeni, da je takrat že vedela za storilca (za kršitev je seveda vedela) oziroma da je bila takrat že seznanjena z razlogom, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz izpovedi S.V. ne izhaja, da je za storilca vedel že 11.6.2007 oziroma 12.6.2007. Izpovedal je namreč, da je takrat že vedel, da je bilo streljano iz tožnikove pištole in da so bile na njegovih rokah najdene sledi. Vendar pa so bile sledi najdene tudi na rokah drugih udeležencev dogodka. Sodna praksa je zavzela stališče, da je skrajni trenutek, od katerega teče rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zagovor delavca, lahko pa je to tudi trenutek, ko je izveden ključni dokaz, ki potrjuje, ali je bila kršitev storjena in kdo je storilec. Kadar obstajajo razlogi, ki narekujejo dodatne poizvedbe o dejanskem stanju, mora delodajalec imeti možnost, da to dejansko stanje preveri. Šele potem je mogoče šteti, da je seznanjen z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 96/2007 z dne 6.10.2008). V spornem primeru je tožena stranka, glede na to, da je bilo ob spornem dogodku prisotnih več oseb s sledovi streljanja na rokah, morala počakati na analizo sledi, ki jo je opravil C. (C.). Zato je datum 21.6.2007, ko je dobila izsledke raziskave C., trenutek, od katerega teče subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ni nezakonita, ker naj bi bila podana, preden je sindikat podal svoje mnenje. Po 1. odstavku 84. člena ZDR mora delodajalec o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka, če ta tako zahteva. Sindikat lahko poda svoje mnenje v roku osmih dni. Če svojega mnenja v navedenem roku ne poda, se šteje, da odpovedi ne nasprotuje. Zakon ne določa, da delodajalec odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more podati pred iztekom roka, v katerem lahko sindikat poda svoje mnenje. Logično je sicer, da na to mnenje počaka, vendar pa mnenje ni zavezujoče in sodna praksa je v številnih primerih že zavzela stališče, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita niti v primeru, če delodajalec sindikata pisno ne obvesti. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka, v kolikor bi mnenje sindikata upoštevala, odločila drugače, zato ta pomanjkljivost na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva.

Nadalje sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, ker naj bi sklep o zaslišanju priče G.D. sprejela predsednica senata in ne senat. Ta pritožbeni očitek je protispisen. O tem, da se kot priča zasliši G.D., je senat sprejel sklep na glavni obravnavi z dne 10.12.2007 (list. št. 70) in sicer „da se v zvezi z že sprejetim dokaznim sklepom o okoliščinah glede očitane kršitve delovnih obveznosti in glede poteka dogodka zaslišijo danes vabljene priče“. Zaradi tega, ker senat o zaslišanju priče G.D. ni sprejel dokaznega sklepa že na prejšnji obravnavi, postopek ni bil kršen. Predsednik senata je tisti, ki vodi in usmerja postopek, pri čemer ga med drugim veže tudi načelo ekonomičnosti postopka. S tem, ko je predsednica senata na obravnavo povabila tudi G.D., glede katerega senat predhodno ni sprejel dokaznega sklepa, da se ga zasliši, je svojo obveznost po spoštovanju tega načela le izpolnila. Dokaza ni izvedla brez sklepa senata, tudi če bi ga, pa taka kršitev postopka na zakonitost odločitve ne bi imela nobenega vpliva. Bistveno je, da je bila priča zaslišana pred senatom.

V zvezi z očitkom nepopolno in celo zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse za odločitev relevantne dokaze. O vseh tožnikovih ugovorih in pomislekih se je izjasnilo, razčistilo je tudi vse sporne okoliščine. Dokazna ocena je jasna in trdna. Tožniku dejansko ni mogoče verjeti, da se ne spominja, ali je s pištolo streljal, medtem ko se ostalih dogodkov dobro spominja, kar je pokazal z natančnim opisom le-teh. Ne gre le za sklepanje o dogajanju. Poleg tega je bil tožnik toliko priseben, da se je po dogodku z vozilom sam odpeljal domov.

Pri zaključku, da je tožnik 9.6.2007 med 2.00 in 5.30 uro brez razloga streljal s službeno pištolo, je sodišče prve stopnje izhajalo tudi iz strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave. Na vzorcu, zavarovanem z desne roke tožnika, so našli 60 karakterističnih delcev, ki nastanejo po streljanju s strelnim orožjem, na vzorcu, zavarovanem z leve roke tožnika, pa 11 karakterističnih delcev. Tožnik je sicer levičar, vendar pa te sledi lahko nastanejo tako na eni kot na drugi roki, kar je odvisno od načina držanja strelnega orožja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstva, da je tožnik streljal s strelnim orožjem, ne spremeni okoliščina, da so karakteristične delce, ki nastanejo po streljanju s strelnim orožjem, našli tudi na rokah nekaterih drugih udeležencev dogodka (P.P. in S.G.). Pritožbeno sodišče pripominja, da so lahko poleg tožnika z njegovo pištolo streljali tudi drugi, lahko pa je do prenosa sledi prišlo tudi na drug način. Iz pištole, ki jo je imel v službeni zadolžitvi tožnik, je bilo izstreljeno 14 nabojev. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do mnenja F.D., na katerega se sklicuje pritožba. V njegovem članku so podana strokovna naziranja o tem, kdaj izgine z rok večina sledi strelca in o tem, da pri obdelovanju v komori obstaja nevarnost, da prehajajo karakteristični delci iz enega vzorca na drugega, čeprav doslej takšen primer še ni bil ugotovljen. Iz njegovega mnenja sicer res izhaja, da odkritje karakterističnih delcev na rokah še ne pomeni, da je oseba z orožjem tudi streljala ali rokovala. Obstaja le verjetnost, da je z dogodkom povezana. Vendar pa je treba poudariti, da sodišče prve stopnje svojih zaključkov ni oprlo le na najdbo sledi na tožnikovih rokah, ampak tudi na druge dokaze (strokovno mnenje o preiskavi orožja in izstrelkov) in okoliščine (dejstvo, da je tožnik brez razloga z zabave odšel po pištolo na policijsko postajo; opis dogodkov), na podlagi katerih se je prepričalo, da je tožnik iz svojega orožja streljal. Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do znakov kaznivega dejanja, ki naj bi bili ob kršitvi podani. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz 1. odstavka 317. člena KZ. Z uporabo pištole je ogrozil premoženje, glede na to, da so se tam nahajali tudi ljudje, pa tudi za življenje. Nobenega dvoma ni bilo, da so se na kraju dogodka nahajali ljudje (policisti, ki so bili na zabavi), izkazano pa je tudi, da je bilo premoženje drugih oseb poškodovano (dva osebna avtomobila). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnik orožje uporabljal popolnoma brez razloga, ne da bi s tem varoval življenje ali premoženje, kar je v nasprotju z njegovimi službenimi zadolžitvami, s čimer je podana kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, konkretno kršitev prepovedi ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (35. člen ZDR).

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Izkazan je tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, namreč obstoj okoliščin in interesov pogodbenih strank, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožnik je opravljal naloge policista. Ravnanj, ki jih je storil, bi se moral vzdržati in jih celo preganjati. To je utemeljena okoliščina, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo obstoj pogojev za prepoved dela. Edini pogoj, ki ga ZDR v 2. odstavku 111. člena za to predpisuje, je uvedba postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 1., 2. in 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Ta pogoj pa je bil izpolnjen.

Druge pritožbene navedbe niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni izrecno opredeljevalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.