Jedro

Ko toženka trdi, da je bilo dokazno breme nekorektno prenešeno nanjo, saj se negativnih dejstev vendar ne da dokazati, ji je treba pojasniti, da je njeno stališče zmotno. Tožeči stranki je naloženo dokazovanje pozitivnih dejstev, to je tistih, na katere opira svoj zahtevek, tožena stranka pa dokazuje, da trditve nasprotne stranke ne držijo (212. člen ZPP). Ne gre za prenos dokaznega bremena in za dokazovanje negativnih dejstev, ampak za dolžnost oziroma možnost izpodbijanja navedb in dokazov nasprotnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tretjič ponovljenem sojenju, ko so se obravnavali le še tožnikovi obligacijski zahtevki iz naslova vlaganj v povečanje vrednosti toženkine nepremičnine za čas, ko je tožnik pri toženki, ki je bila tedaj njegova tašča, živel, je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in deloma ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku v višini 2,190.323 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2001 do plačila ter toženki naložilo povrnitev njegovih pravdnih stroškov. V presežku do vtoževanih 3,645.502 SIT pa je podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo v delu glede povrnitve tožniku nastalih pravdnih stroškov, v ostalem delu pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je po mnenju revidentke podana, ker iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, na podlagi kakšnih dokazov je sodišče prišlo do zaključka o tožnikovem deležu vlaganj glede na celotna vlaganja, saj nikjer v spisu ni podatkov o tem, koliko dejansko je toženec od svojih prejemkov vložil v kmetijo. Tožnik glede tega ni predložil nobenih dokazov, sodišče pa ni napravilo dokazne ocene o tem, zakaj je prepričano, da je tožnik vsa svoja sredstva vložil v kmetijo. V posledici se izvajanj sodišča v tej smeri ne da preizkusiti. Poleg tega je ugotovljen odstotek tožnikovih vlaganj v kmetijo v nasprotju z izvedenskim mnenjem, kakor je z njim v nasprotju tudi obrazložitev višjega sodišča na strani 5. Sodišči prve in druge stopnje sta tako napačno uporabili pravila o dokaznem bremenu - saj je tožnik tisti, ki je svoje trditve dolžan dokazati; s čimer sta zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči sta prezrli določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, predvsem drugi odstavek 51. člena. Sodišče tako pri odločanju ni upoštevalo, da je dohodek, ki ga je tožnik pridobil v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje zakoncev. Tako so tudi vsa morebitna vlaganja v kmetijo skupna vlaganja zakoncev, zato tožniku na ugotovljenih vlaganjih pripade le ena polovica. Prav tako pa bi bilo potrebno od dohodkov tožnika odšteti polovico stroškov oskrbe mladoletnega otroka. Toženka predlaga, da vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Ur. l. RS, št. 73/07) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Te prepovedi ni mogoče obiti niti z (navideznim) konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, npr. z očitkom, da "ni nikjer v spisu podatkov o tem, koliko dejansko od svojih prejemkov je toženec vložil v kmetijo", oziroma, da "sodišče nikjer ne obrazloži, zakaj šteje za dokazano, da je tožnik vložil v obnovo kmetije v takšnem procentualnem znesku, kot je izvedenec D. ugotovil, da je v procentih znašal njegov prihodek, glede na celoten prihodek kmetije". T. i. "protispisnost" obstaja le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko je sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokumente napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen - npr., da dokazujejo ali da ne dokazujejo določene strankine trditve o dejstvih). V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V svojih sodbah je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji (npr. odločbe II Ips 120/2001, II Ips 316/2004). Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe na strani 9 natančno povzelo mnenje izvedenca kmetijske stroke V. D., ki je ocenil tako donosnost kmetije, vrednost dela tožnika na kmetiji, vrednost oskrbe tožnika in vrednost oskrbe otroka, kot tudi dohodek tožnika ter tožnikove izdatke za lastne potrebe. Takšno izvedensko mnenje je toženka načelno sprejela, pa tudi v reviziji samemu izvedenskemu mnenju ne oporeka. Zaključek sodišča prve stopnje o višini tožnikovih vlaganj tako temelji na izvedenskem mnenju. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe na strani 9 pa izhaja, da je sodišče od celotne vrednosti tožnikovih prejemkov odštelo razliko med vrednostjo njegove oskrbe in prispevkom na kmetiji z opravljenim delom, ter tako prišlo do procenta, ki so ga na kmetiji predstavljali prejemki tožnika. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi izdatke za lastne potrebe in zaključilo, da so vsi člani družine imeli izdatke za lastne potrebe, kar pomeni, da ostajajo razmerja med posameznimi prejemki, kot jih je izračunal izvedenec, nespremenjeni. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da je udeležba prihodkov iz kmetovanja predstavljala 34,1% vseh prihodkov kmetije, prejemki tožnika pa 38,4 %. Glede na nesporno ugotovljeno dejstvo, da je na kmetiji živelo 6 članov gospodinjstva, zaposlena pa sta bila le tožnik in toženkin mož (katerega prejemki so predstavljali 27,4 % vseh prejemkov kmetije), da je tožnik k prejemkom kmetije prispeval tudi s svojim fizičnim delom, je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je tožnik vlagal v adaptacije na posestvu svoj celoten zaslužek (zmanjšan za razliko med vrednostjo njegove oskrbe in prispevkom na kmetiji z opravljenim delom). Sodišče druge stopnje je tudi dodatno pojasnilo, da toženka ni dokazala, da bi tožnik svoj zaslužek vlagal kam drugam. Ker sodišču ni moč očitati nekorektnega povzemanja izvedenskega mnenja oziroma umanjkanja dokazne ocene o odločilnih dejstvih, zatrjevana procesna kršitev ni podana. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pa, kot je bilo že pojasnjeno, pomeni nedopustno grajanje dokazne ocene.

Revidentka tudi trdi, da tožnik v tej pravdi ni uspel dokazati utemeljenosti svojega zahtevka. Posledično naj bi sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili 212. člen ZPP, s čimer naj bi bila podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Vprašanje doseganja dokaznega standarda, potrebnega za ugoditev tožbenemu zahtevku, ni vprašanje materialnega prava, saj sodi ugotavljanje dejstev, vključno z oceno dokazov, na področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki ne more postati vprašanje materialnega prava. Vprašanje dejanskih ugotovitev in dokazne ocene lahko ob pomanjkljivi, nasprotujoči si, nerazumljivi ali nelogični argumentaciji preide le v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tega pa dokazni oceni nižjih sodišč, kot izhaja iz prej povedanega, ni moč očitati. Ko toženka trdi, da tožnik v pravdi ni uspel dokazati utemeljenosti svojega zahtevka z ustrezno stopnjo verjetnosti, dejansko uveljavlja nedovoljeni revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP).

Enako velja za revizijsko trditev, da ugotovljena dejstva ne zadoščajo za sklepanje o višini tožnikovih vlaganj v kmetijo. V zvezi s tem je nesprejemljiva trditev, da tožnik ni mogel uspešno nositi svojega dokaznega bremena, ne da bi predložil kakršenkoli listinski dokaz. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, zato listine niso nujne. Po presoji revizijskega sodišča so vse odločilne okoliščine razumno in logično obrazložene v izčrpnih razlogih izpodbijane sodbe, ki sistematično obravnava vsa potrebna dejstva in posamično ter skupinsko ocenjuje dokaze, tako da končna dokazna ocena ni obremenjena z nobenimi pomanjkljivostmi, ki bi lahko pomenile procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ko pa toženka smiselno trdi, da je bilo dokazno breme nekorektno prenešeno nanjo, saj se negativnih dejstev vendar ne da dokazovati, ji je treba pojasniti, da je njeno stališče zmotno. Tožeči stranki je naloženo dokazovanje pozitivnih dejstev, to je tistih, na katere opira svoj zahtevek, tožena stranka pa dokazuje, da trditve nasprotne stranke ne držijo (212. člen ZPP). Ne gre za prenos dokaznega bremena in za dokazovanje negativnih dejstev, ampak za dolžnost oziroma možnost izpodbijanja navedb in dokazov nasprotnika.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Tožbeni zahtevek v tej pravdi temelji na določbah o neupravičeni obogatitvi, zato sodišče ni imelo podlage za uporabo določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Te določbe so lahko predmet uporabe le med razvezanima zakoncema. Prav tako tudi določbe o preživljanju mladoletnih otrok.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.