Jedro

Pravi oporočiteljev namen je temeljno vodilo pri razlagi oporoke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po umiku tožbe zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke postopek v tem delu ustavilo, nato pa zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da je bila volja oporočitelja J. A. W. v oporoki z dne 21. 10. 2008, da toženca dedujeta po njem delež, ki bi šel njunemu pokojnemu očetu in zapustnikovemu bratu T. W. starejšemu; tožniku je še naložilo, da mora prvi toženki povrniti njene pravdne stroške.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da ni ocenilo vseh dejstev, zlasti ne tistih, ki govorijo v prid tožnikovemu stališču. Iz izpovedi oporočnih prič izhaja, da zapustnik oporoke pred podpisom ni prebral, niti ni izjavil, da je to njegova oporoka. Njegovo izjavo, naj vsi trije, torej tožnik in oba toženca, dedujejo po enakih delih, se da razumeti tudi tako, kot trdi tožnik, in ne da dedujejo vsak po 1/3. Sicer pa oporočni priči nista vedeli izpovedati niti o dnevu in času podpisa oporoke. Ta je že „po izgledu problematična“. Besedilo je namreč napisano s črnim, podpisi in datum pa z barvnim kemičnim svinčnikom. Tožnik opozarja tudi na potek zapuščinskega postopka. Na prvi zapuščinski obravnavi so se pravdne stranke priglasile k dedovanju kot zakoniti dedni upravičenci. Temu ustrezen je tudi delni sklep o dedovanju z dne 15. 2. 2010. Šele na drugi zapuščinski obravnavi je prva toženka predložila oporoko. Takšno ravnanje tožencev dokazuje, da sporne oporoke ni mogoče razlagati drugače, kot da je imel zapustnik v mislih zakonito dedovanje. Tudi izpoved prve toženke dokazuje, da se je zavedala, kakšna je resnična vsebina oporoke. Priznala je namreč, da je najprej od tožnika zahtevala, naj ji poleg četrtine zapustnikovih denarnih sredstev, ki jih je imel tožnik na svojem bančnem računu, izplača še 30.000,00 EUR. V tem primeru ne bi uveljavljala oporoke in bi se strinjala z zakonitim dedovanjem. Neprepričljiva je razlaga sodišča, da je odločitev zapustnika, da dedujejo pravdne stranke vse enako, smiselna zato, ker zapustnik s tožnikom in prvo toženko pred septembrom 2008 ni imel rednih in pristnih stikov. Ni res, da je prva toženka sporno oporoko odnesla v hrambo odvetniku S. S.. Ta je zapustnika ob preklicu prejšnje oporoke opozoril, da bo nastopilo zakonito dedovanje in se je zapustnik o tem strinjal. Dejstvo, da je zapustnik zahteval, naj z njegovimi denarnimi sredstvi razpolaga tožnik, dokazuje, da je le njemu zaupal, ne pa tudi tožencema. Tudi iz tega je mogoče zaključiti, da je bila zapustnikova volja, naj tožnik dobi polovico njegove zapuščine, toženca pa skupaj drugo polovico. Sodišče ni upoštevalo izpovedi prič S. B. in A. P., iz katerih izhaja, da ne držijo navedbe tožencev, kako sta v zadnjih mesecih skrbela za zapustnika in v kako dobrih odnosih naj bi naenkrat bili. Iz sporne oporoke ni razvidno, da so deleži pravdnih strank enaki, niti ni zapisano, da dedujejo po enakih deležih. Pravdni stranki je zapustnik v oporoki označil kot „pravne dedne naslednike“, to pa so lahko le zakoniti dediči. Če bi zapustnik res izjavil, da dediči dedujejo po enakih delih oziroma vsak po 1/3, bi toženka, ki je sestavila zapis oporoke, to nedvomno zapisala. Končno sta se pravdni stranki v eni od denacionalizacijskih zadev dogovorili, da bo polovico stroškov plačal tožnik, drugo polovico pa toženca, torej skladno z zakonitim dedovanjem.

3. Oba toženca sta odgovorila na pritožbo in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izvedlo postopek brez uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Tudi do zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (ZPP) ni prišlo. V izpodbijani sodbi so navedeni jasni in neprotislovni razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Sodba tudi nima napak ali pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sicer pa pritožbeni očitek, da sodišče ni ocenilo vseh dejstev, po svoji vsebini meri na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar niti ta pritožbeni razlog ni podan.

6. Dokazna ocena, na katero se opira izpodbijana sodba, je namreč celovita, logična in prepričljiva. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenih dokazov lahko zanesljivo prepričalo o pravem oporočiteljevem namenu, ki je po prvem odstavku 84. člena Zakona o dedovanju (2) (ZD) temeljno vodilo pri razlagi oporoke.

7. Tožnik je med pravdo umaknil svoj prvotni tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke, zato so odveč pritožbene trditve o tem, da zapustnik oporoke pred podpisom ni prebral in da ni izjavil, da je to njegova oporoka. Enako velja za pritožbeno trditev o domnevno spornem zunanjem videzu oporoke zaradi uporabe različnih pisal, kot tudi za pritožbeni očitek oporočnima pričama, češ da nista znali opredeliti dneva in časa podpisa oporoke.

8. Izjave zapustnika, ki je po izpovedih oporočnih prič J. G. in R. G. ob podpisovanju oporoke dejal, naj bo za vse enako in da naj vsi trije, torej tožnik in oba toženca, dedujejo po enakih delih, ni mogoče razumeti drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Če bi namreč zapustnik res želel, da namesto tega, da vsakemu od dedičev pripade po 1/3 zapuščine, dedujeta toženca skupaj enak delež kot tožnik, mu pač ne bi bilo treba napraviti sporne oporoke, saj bi po preklicu prejšnje nastopilo zakonito dedovanje. Na to okoliščino je zapustnika ob preklicu prejšnje oporoke posebej opozoril odvetnik S. S.. Čeprav se je po izpovedi te priče zapustnik takrat s tem strinjal, to ne pomeni, da se je odpovedal poznejši sestavi nove oporoke. Gotovo je tudi, da je zapustnik zaupal tožniku, če mu je s pooblastilom prepustil razpolaganje z denarnimi sredstvi na svojem bančnem računu, ali pa je morda ocenil, da bo tožnik pri tem spretnejši od tožencev. Za razlago sporne oporoke pa to dejstvo ni relevantno. Testiranje namreč predstavlja neodplačno naklonitev zapustnikovega premoženja. Dedič lahko z zapuščino prosto razpolaga, vendar ne pred zapustnikovo smrtjo. Potemtakem ne more biti bistveno, kateremu od dedičev je zapustnik bolj zaupal, sploh ker v obravnavanem primeru ni dovolj drugih tehtnih okoliščin, ki bi lahko kazale na to, da je želel zapustnik tožniku nakloniti več kot tožencema. Tudi ni pomembno, koliko mesecev pred smrtjo sta toženca skrbela za zapustnika in kdaj natančno so se njegovi odnosi s tožnikom izboljšali. Sodišče prve stopnje sicer niti teh dejanskih okoliščin pri odločanju ni spregledalo; razlogi, ki jih je o tem navedlo v izpodbijani sodbi, pa so prepričljivejši od pritožbenih trditev.

9. Na razlago pravega oporočiteljevega namena ne morejo vplivati zatrjevane okoliščine v zvezi s hrambo sporne oporoke, še manj pa ravnanje dedičev po zapustnikovi smrti. Ni torej pomembno, kako so se pravdne stranke pogajale o delitvi zapuščine in o plačilu pravdnih stroškov v eni od denacionalizacijskih zadev. Prav tako ni pomembno, kdaj je bila sporna oporoka predložena zapuščinskemu sodišču. Odločitev pravdnih strank, ki so se najprej k dedovanju priglasile kot zakoniti dediči, čemur je sledila izdaja delnega sklepa o dedovanju, pač nima nikakršne zveze z vsebino oporoke in razlago njenih določil. Ni bistveno, kako je njihov pomen razumela prva toženka, ki je sicer po zapustnikovem nalogu sestavila sporno oporoko, pač pa, kaj je hotel zapustnik z oporoko doseči. 10. Res je, da v oporoki ni zapisano, da tožnik in toženca dedujejo po enakih deležih – prav zato je med pravdnima strankama prišlo do spora. Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da zapis v oporoki „moji pravni dedni nasledniki“ lahko pomeni le zakonite dediče. V skladu s subjektivnim načelom tolmačenja oporoke ni pomemben običajni pomen uporabljenih besed, pač pa tisti njihov pomen, ki jim ga je pripisoval zapustnik. V obravnavanem primeru, kot je že bilo obrazloženo, oporoka pač ne bi bila potrebna, če bi si zapustnik želel, da po njem nastopi zakonito dedovanje. Pritožbena trditev, da zapustnik oporoke ne bi podpisal, če bi bilo v njej navedeno, da dediči dedujejo vsak po 1/3, nima opore v izvedenih dokazih. Za povrh gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje po prvem odstavku 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Tožnik namreč v pritožbi ni niti poskušal pojasniti, zakaj tega dejstva ni uveljavljal že v postopku na prvi stopnji.

11. Ker po navedenem ni razlogov za dvom o namenu, ki ga je zapustnik želel doseči s sporno oporoko, ni podlage za uporabo pravila iz drugega odstavka 84. člena ZD, za katerega se zavzema tožnik. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeni preizkus je pokazal, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Ker je tožnik s pritožbo propadel, do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen. Stroški prve toženke za odgovor za pritožbo pa niso bili smotrni, upoštevaje obrazložitev izpodbijane sodbe in težo tožnikovih pritožbenih razlogov. Pravdni stranki morata zato sami kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona).

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB 3 in 45/2008

(2) Ur. l. SRS, št. 15/76 in 20/78 ter Ur. l. RS, št. 17/91-I do 73/2004