Jedro

Tožnik je primarni tožbeni zahtevek oziroma tožbo za ugotovitev neveljavnosti oporoke umaknil (primerjaj 188. člen ZPP), tako da je pravnomočno vsebinsko odločeno (zgolj) o (prvotno) podrednem tožbenem zahtevku za ugotovitev prave oporočiteljeve volje, glede katerega vrednost spornega predmeta ni (bila nikoli) opredeljena. Revizija zato ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka je dolžna prvi toženki v petnajstih dneh povrniti njene revizijske stroške v znesku

1.556,30

EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je umik tožbe za ugotovitev neveljavnosti in pravne neučinkovitosti oporoke z dne 21. 10. 2008 vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo, (podredni) tožbeni zahtevek za ugotovitev prave oporočiteljeve volje pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožencema. Prva toženka je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrženje oziroma podredno zavrnitev, laičnega odgovora na revizijo drugega toženca pa Vrhovno sodišče ni upoštevalo (primerjaj drugi odstavek 91. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni dovoljena.

6. V primerih, kakršen je tudi obravnavani, ko predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, morajo stranke aktivno ravnati tako, da tožnik (že) v tožbi označi vrednost spornega predmeta (primerjaj drugi odstavek 180. člena ZPP in drugi odstavek 44. člena istega zakona) , toženec pa morebitnemu izostanku oznake ali pravilnosti označene vrednosti pravočasno ugovarja (položaj je /povsem/ enak, če tožnik spremeni tožbo /primerjaj 184. člen ZPP/; takrat mora oceniti vrednost spremenjenega spornega predmeta, sicer si ne zagotovi pravice do revizije)(1).

Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago (ali če se uveljavljajo zoper več tožencev), mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP navesti vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek posebej in ne za vse zahtevke skupaj (ter za vsakega toženca posebej in ne za vse tožence skupaj).

Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je v tožbi navedena ena vrednost spornega predmeta za primarni (glavni) in podredni zahtevek, ki temeljita na različnih pravni in dejanski podlagi, šteje, da je navedena vrednost za primarni zahtevek, za podredni pa ne.(2)

7. Tožnik je v tožbi z dne 6. 4. 2010 uveljavljal dva zahtevka: - primarnega za ugotovitev, da je oporoka zapustnika J. A. z dne 21. 10. 2008 neveljavna in pravno neučinkovita; - podrednega za ugotovitev, da je bila volja oporočitelja J. A. v oporoki z dne 21. 10. 2008, da toženca dedujeta po njem delež, ki bi šel njunemu pokojnemu očetu in zapustnikovemu bratu T. W., st.; pri čemer je navedel zgolj en(otn)o vrednost spornega predmeta („pcto 43.000,00 EUR“).

8. Na (zadnjem) naroku za glavno obravnavo 24. 10. 2011 je tožnik umaknil primarni tožbeni zahtevek in kot glavni zahtevek postavil prej podredni tožbeni zahtevek, pri čemer vrednosti spornega predmeta ni opredelil.(3)

9. Primarni in podredni tožbeni zahtevek, ki in kot ju je (sprva) uveljavljal tožnik, sta temeljila na različnih pravni in dejanski podlagi. S prvim je tožnik zahteval ugotovitev neveljavnosti oporoke, kar je utemeljeval z napakami v njeni obliki ter vprašljivostjo avtentičnosti oporočiteljevega podpisa in njegove oporočne sposobnosti (59. in naslednji členi Zakona o dedovanju,v nadaljevanju ZD); za primer, če bi se izkazalo, da je oporoka veljavna, pa (je) z drugim (edinim še aktualnim) uveljavlja(l) ugotovitev prave oporočiteljeve volje (84. člen ZD). Tožnik je primarni tožbeni zahtevek oziroma tožbo za ugotovitev neveljavnosti oporoke umaknil (primerjaj 188. člen ZPP), tako da je pravnomočno vsebinsko odločeno (zgolj) o (prvotno) podrednem tožbenem zahtevku za ugotovitev prave oporočiteljeve volje, glede katerega vrednost spornega predmeta ni (bila nikoli) opredeljena.

10. Tožnik si torej zaradi izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta glede podrednega tožbenega zahtevka ni zagotovil pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno odločitev o tem (edinem še aktualnem) zahtevku, zaradi česar je Vrhovno sodišče nedovoljeno revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

11. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnik do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je prvi toženki (na isti pravni podlagi) povrniti

1.556,30

EUR njenih stroškov za odgovor na revizijo, ki ji jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 194/2002 z dne 3. 10. 2002, II Ips 5/2002 z dne 16. 10. 2002, II Ips 291/2003 z dne 20. 5. 2004, II Ips 401/2005 z dne 29. 3. 2006 idr.

Op. št. (2): Primerjaj odločbe II Ips 359/2009 z dne 11. 11. 2010, II Ips 219/2008 z dne 27. 8. 2008, II Ips 259/2005 z dne 11. 6. 2007 idr.

Op. št. (3): Primerjaj 16. stran zapisnika o glavni obravnavi z dne

24. 10. 2011, list. št. 53.