Jedro

Neupravičeno poseganje v aplikacijo za pripravo računa (tako da se kot kupca označi drugo osebo), ko račun še ni zaključen, predstavlja takšno kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere lahko pri toženi stranki nastanejo hujše materialne posledice in velika nepopravljiva škoda. Ker je imel tožnik (kot prodajalec na bencinskem servisu) ves čas stik z denarjem, je razumljivo, da je tožena stranka izgubila zaupanje vanj. Iz tega razloga mu je zaradi omenjene kršitve utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj z delovnim razmerjem ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2002, s pripadajočim aneksom z dne 16. 2. 2004, iz razlogov po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, podana dne 16. 10. 2009, nezakonita in se razveljavi (I./1. točka izreka), posledično navedenemu je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto „prodajalec“, mu vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila, ter mu priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu (I./2. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, prav tako svoje stroške postopka krije tožena stranka (II. točka).

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je bilo v obravnavanem primeru nesporno, da je tožnik dne 14. 7. 2010 izdal račun, v katerega je vnesel davčno številko avtovleke Č.S. s.p., ... 24, V., z opisanim ravnanjem pa je tožnik S.Č. izdal fakturo za nabavljeno gorivo, ki ga je predhodno pri toženi stranki dejansko tudi nabavil. Takšno ravnanje je sicer nepravilno in predstavlja kršitev pravil tožene stranke, vendar po mnenju tožnika njegova teža ne opravičuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šlo je za enkratno lažjo kršitev pogodbenih obveznosti in tožena stranka bi tožniku lahko podala odpoved le skladno s 3. alinejo 1. odstavka 88. člena ZDR, torej po predhodnem opominu. Obravnavana kršitev tudi nima znakov kaznivega dejanja, saj ni šlo za ponareditev ali uničenje poslovnih listin, temveč je tožnik z vnosom druge davčne številke zgolj pokril transakcijo, ki je bila dejansko predhodno že opravljena in za katero bi S.Č. dejansko bilo potrebno izdati račun. Sodišče je napačno ugotovilo, da je bila kršitev odkrita šele 23. 9. 2010, izpovedi zaslišanih prič so bile prirejene potrebam predmetnega postopka, tudi sicer ni verjeti, da bi se tako natanko spominjale samih dejstev, ki so za tožnika neugodna. Iz izpovedi G.Ž. izhaja, da so pri kontroli dne 4. 9. 2009 dejansko ugotovili precej kršitev pri posegih v račun S.Č.. Iz dopisa z dne 23. 9. 2011 je zapisan datum 14. 9. 2009 (pravilno: 4. 9. 2011?). Pri tem je seveda odločilno dejstvo, da se kontrola ne more opravljati brez pregleda video posnetkov kamer. V evidenco video nadzornega sistema se vpiše praktično vsaka malenkost, kot npr. celo ogled reklamacije, je pa seveda povsem neverjetno, da naj bi pregled video nadzora pozabili vpisati kar dve osebi. Omenjena nepravilnost tudi sicer ni imela nikakršnega vpliva na poslovanje tožene stranke, kar toženi stranki ni povzročila nobene škode in je tako seveda podaja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih. Prav tako ne obstaja pogoj, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Omenjena nepravilnost ni vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje in možnost nadaljevanja sodelovanja. Prav tako ni mogoče upoštevati vseh eventualnih posledic, ki bi povsem teoretično lahko nastopile, temveč vse tiste, ki dejansko so. Gre za enkratno lažjo kršitev aktov tožene stranke. Tožena stranka je tožniku tudi omogočala opravljanje dela v polnem obsegu vse do podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi potem, ko je bil že opravljen razgovor. Tožena stranka delavcu ni izrekla prepovedi opravljanja dela tako kot npr. v primeru D.G.. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Iz navodil „zahteve pri evidentiranju prodaje na bencinskem servisu“ in „evidentiranje plačila in izdaje računa“ izhaja, da mora prodajalec za vsak nakup na bencinskem servisu obvezno izdati in kupcu vročiti račun oz. dobavnico. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje pa se neopravičeno poseganje v aplikacijo za pripravo računa („tipka počisti in spremeni“), ko račun še ni zaključen, šteje kot hujša kršitev delovnih obveznosti. Navedeno dejanje sicer v vsem izkazuje vse znake kaznivega dejanja ponareditve in uničenja poslovnih listin po 1. odstavku 235. člena KZ-1, sicer pa sama ugotovitev, ali je navedeno ravnanje kaznivo dejanje ali ne, pravzaprav za samo odločitev niti ni bistvena, saj takšno ravnanje predstavlja tudi kršitev zakonskih dolžnosti do vestnega dela iz 31. člena ZDR ter dolžnosti izpolnjevanja delavčevih navodil iz 32. člena ZDR. Dejstvo je, da je bila tožnikova kršitev odkrita dne 23. 9. 2010, izpovedbe prič niso bile nikakor prirejene, zgolj dejstvo, da so vse priče B.T., M.G. in R.R. izpovedale enako, pa seveda pomeni le, da je to dejstvo resnično in ne da so morebiti izpovedbe prirejene. Dne 4. 9. 2009 je bil na bencinskem servisu L. I opravljen redni pregled z ocenjevanjem bencinskega servisa, na katerem so bile odkrite določene nepravilnosti za delavca D.G.. Tožnik je s svojim ravnanjem zagrešil hujšo kršitev delovnih obveznosti iz člena 31 in 32 ZDR. Zato je bila tožniku pravilno izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi brez odpovednega roka. Prav tako pa dejstvo, da tožniku ni bila izrečena prepoved opravljanja dela ne pomeni, da je delodajalec tožniku še zaupal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter z vpogledom v priloge C in zaslišanjem tožnika in prič M.G., R.R., B.T. in G.Ž. je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in posledično reintergracijski in reparacijski zahtevek tožnika neutemeljen.

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2002 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 2. 2004 na delovnem mestu prodajalec. Tožena stranka je tožniku podala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor dne 6. 10. 2009 in sicer iz razlogov po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, kjer mu je očitala dejanje z dne 14. 7. 2009, zaradi katerega mu je v nadaljevanju tudi izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je podal zagovor dne 15. 10. 2009. V nadaljevanju mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2009 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je dne 14. 7. 2009 na BS L. I, v času med 13.41 uro in 13.50 uro stranki, ki je z gotovino plačala račun št. ..., ni izdal in vročil ustreznega gotovinskega računa, temveč je, potem ko je stranka zapustila prostor pred prodajnim pultom, neopravičeno posegel v odprt račun in vanj vnesel davčno številko davčnega zavezanca Avtovleka S.Č. s.p., …, V.. Z navedenim dejanjem je tožnik naklepno storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer gre za kršitev dolžnosti do vestnega dela iz 31. člena ZDR in upoštevanje delodajalčevih navodil iz 32. člena ZDR, ob tem pa ravnanja izpolnjujejo tudi znake kaznivega dejanja ponareditve in uničenja poslovnih listin po 235. členu Kazenskega zakonika. Kaznivo dejanje ponareditve in uničenja poslovnih listin stori, kdor v poslovne listine, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjena za odločitev v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne napiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi kako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino.

Ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora tožnika, da gre v obravnavanem primeru za enkratno lažjo kršitev pogodbenih obveznosti in bi tožena stranka tožniku podala odpoved le skladno s 3. alinejo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR), torej po predhodnem opominu (pravilno: pisnem opozorilu). Pritožbeno sodišče navaja, da je delodajalec – tožena stranka tista, ki se v konkretnem primeru odloči, kakšen postopek bo vodila zoper delavca, sodišče pa ob tem lahko le presoja zakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot to navaja tožnik. Ker je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2009, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter da je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonito.

Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor o nepravočasnosti podane izredne odpovedi. Pritožbeno sodišče strinja stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku pravočasno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je sodišče zaslišalo priče B.T., M.G. in R.R. in glede na njihovo prepričljivo in skladno izpovedb ugotovilo, da je tožena stranka dne 23. 9. 2009 ugotovila pri pregledu tožnikovega dela njegovo napako, tako da mu je 16. 10. 2009 podala odpoved. ZDR namreč v 2. odstavku 110. člena določa, da izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga, pri čemer pa v primeru kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in ves čas, ko je možen kazenski pregon. Glede na to, da je tožena stranka ugotovila tožnikovo kršitev, da je dne 14. 7. 2009 storil hujšo kršitev pogodbenih obveznosti in mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala dne 16. 10. 2009, po podanem zagovoru tožnika, je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s stališčem tožnika, da je bila tožena stranka seznanjena s tožnikovo kršitvijo takrat, ko je priča G.Ž. pregledal račune S.Č., saj le-ta ni bil zadolžen, da ugotovi prav navedeno kršitev z dne 14. 7. 2009, za katero pa tožnik sam ocenjuje, da „sicer ni imela nikakršnega vpliva na poslovanja tožene stranke ter toženi stranki ni povzročila nobene škode“, torej je povsem logično, da pri splošnem pregledu napaka ni bila ugotovljena.

Glede pritožbenega ugovora, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka pritožbeno sodišče navaja, da je neupravičeno poseganje v aplikacijo za pripravo računa (tipka „počisti in spremeni“), ko račun še ni zaključen, takšna kršitev, da lahko pri toženi stranki nastanejo hujše materialne posledice in velika nepopravljiva škoda, pri čemer je tožnik imel ves čas stik z denarjem, zaradi navedenega je tudi razumljivo, da je tožena stranka izgubila vsakršno zaupanje v tožnika. Delavca med delom na bencinskem servisu, ki ves čas opravlja finančne transakcije, ni mogoče neprestano nadzorovati, tako da tudi ni bilo mogoče preprečiti njegove morebitne nove kršitve, prav tako pa si delodajalec ne more privoščiti, da bi delavec resno ogrozil poslovni ugled delodajalca.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.