Jedro

Ugotovljeno neizdajanje računa upravičeni stranki in ponarejanje računa na računalniško vodeni blagajni v korist podjetniku, ki lahko ponarejeni račun uporabi med svojimi poslovnimi listinami, od katerih so odvisne njegove davčne obveznosti in dejstvo, da je tožnik ravnal v nasprotju z izrecnimi navodili tožene stranke o blagajniškem poslovanju, je sodišče v smislu prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR utemeljeno štelo za hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin.

Ker je zaupanje v samostojno zakonito delo prodajalca blagajnika neobhodno za opravljanje takšnega dela delavca in je bilo z ugotovljeno kršitvijo takšno zaupanje v tožnika utemeljeno porušeno, je sodišče utemeljeno presodilo, da je bil podan nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da s tožnikom delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 16. 10. 2009. Hkrati je zavrnilo zahtevek za vrnitev tožnika na delo ter priznanje pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin, ki jo je tožnik storil s tem, da stranki, ki je natočeno gorivo plačala z gotovino, ni izdal in izročil računa, nato pa na računalniško vodeni blagajni v ta račun vpisal davčno številko podjetnika Č. in mu izročil tako prirejen račun.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je podjetnik Č. pred tem na bencinskem servisu nabavil gorivo, ne da bi mu bil izdan ustrezen račun. Tako je tožnik s prireditvijo spornega računa podjetniku Č. le priskrbel račun, do katerega je bil upravičen. Tako dejansko ni šlo za ponareditev listine v smislu kaznivega dejanja, saj je tožnik z vnosom druge davčne številke izdal račun za dejansko opravljeno transakcijo. Šlo je sicer za ravnanje v nasprotju z navodili tožene stranke, vendar brez hujših posledic. Za tako ravnanje pa bi tožena stranka lahko tožniku eventualno podala le redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi bili pri tem formalno podani znaki kaznivega dejanja, to avtomatično ne pomeni utemeljenosti izredne odpovedi. Tožnik predhodno ni kršil svojih delovnih obveznosti, ni šlo za nepravilnosti v zvezi s poslovanjem z gotovino, tožena stranka mu tudi ni prepovedala nadaljevanja dela in zato je sodišče neutemeljeno presodilo, da je v tožnika utemeljeno izgubila zaupanje in da zato delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. V tej zvezi tožnik sodišču očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker naj bi bili navedeni zaključki v nasprotju z izpovedbami zaslišanih prič in ravnanjem tožene stranke same. Nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča, da naj bi tožena stranka za tožnikovo ravnanje zvedela šele 23. 9. 2009, saj je kontrolor nepravilne posege v račune podjetnika Č. ugotavljal že ob kontrolnem pregledu 4. 9. 2009. V tej zvezi sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker ni odgovorilo na pritožbene navedbe.

4. V odgovoru tožena stranka prereka revizijske navedbe, poudarja, da dejstvo, da tožniku ni prepovedala nadaljevanje dela takoj, ko je zvedela za njegovo kršitev, še ne pomeni, da niso bile podane tudi s strani sodišča ugotovljene okoliščine, zaradi katerih s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik ni navedel z izpovedbo katerih prič naj bi bile v nasprotju ugotovitve sodišča, na podlagi katerih je le-to sprejelo trditve tožene stranke o izgubi zaupanja v tožnika in nemožnosti nadaljevanja njegovega delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zato očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prav tako revizija neutemeljeno navaja, da se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb glede začetka teka roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izrecno je ugotovilo (9. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), da ob splošni kontroli poslovanja v zvezi z računi podjetnika Č., ki jo je opravil kontrolor Ž. dne 4. 9. 2009 in pri kateri je bilo ugotovljenih več napak, ni bilo izrecno ugotovljeno, da je sporno napako oziroma kršitev pravil poslovanja z dne 14. 7. 2009 storil prav tožnik. Zato je sodišče druge stopnje sledilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, sprejetim na podlagi ocene izpovedb zaslišanih prič, da je bilo dejstvo, da je očitano kršitev z dne 14. 7. 2009 storil tožnik, ugotovljeno šele ob dodatnem preverjanju 23. 9. 2009. 8. Sodišče je sprejelo izpodbijano sodbo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: tožnik je delal na bencinskem servisu tožene stranke L. I kot prodajalec; dne 14. 7. 2009 pri gotovinskem plačilu iztočenega goriva stranki računa ni izdal in izročil, po odhodu le-te pa je neupravičeno posegel v odprt račun na računalniško vodeni blagajni in vanj vnesel davčno številko davčnega zavezanca podjetnika Č..

9. Sodišče je utemeljeno ugotovilo, da je s takim ravnanjem tožnik kršil navodila tožene stranke o blagajniškem poslovanju in da ima tožnikovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

10. Dejstev, da naj bi bil podjetnik Č. do izdaje takega računa, ki bi ga lahko uporabil v evidencah svojega poslovanja, opravičen zaradi predhodnih nabav goriva na bencinskem servisu, na katera se tožnik sklicuje v svoji reviziji, sodišče ni ugotovilo. Take revizijske navedbe pomenijo poskus uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato sodišče teh revizijskih navedb ni moglo upoštevati.

11. Ugotovljeno neizdajanje računa upravičeni stranki in ponarejanje računa na računalniško vodeni blagajni v korist podjetniku, ki lahko ponarejeni račun uporabi med svojimi poslovnimi listinami, od katerih so odvisne njegove davčne obveznosti in dejstvo, da je tožnik ravnal v nasprotju z izrecnimi navodili tožene stranke o blagajniškem poslovanju, je sodišče v smislu 1. alineje 111. člena ZDR utemeljeno štelo za hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Ker je zaupanje v samostojno zakonito delo prodajalca blagajnika neobhodno za opravljanje takšnega dela delavca in je bilo z ugotovljeno kršitvijo takšno zaupanje v tožnika utemeljeno porušeno, je sodišče utemeljeno presodilo, da je bil podan nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da s tožnikom delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pri tem dejstvo, da tožena stranka tožniku ni takoj prepovedala opravljanja dela blagajnika, ko je bila seznanjena z njegovo kršitvijo in je s tem počakala na izdajo izredne odpovedi, na presojo obstoja navedenega pogoja ne more vplivati.

12. Glede na navedeno in glede na ugotovitev, da je bila sporna izredna odpoved podana znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena je sodišče tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, tožnik z revizijo ni mogel uspeti (378. člen ZPP).