Jedro

Vodenje ustrezne dokumentacije, pridobivanje podatkov in ustrezna skrbnost, ki se zahteva od gospodarskih subjektov po presoji sodišča niso ukrepi, ki bi presegali tisto, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Opustitev vseh navedenih aktivnosti v povezavi z okoliščinami obravnavane zadeve, ki niso v skladu z običajno poslovno prakso, predstavljajo tudi po presoji sodišča take objektivne okoliščine, na podlagi katerih je upravičen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajateljev računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za marec, maj in november 2006 ter pripadajoče obresti, skupaj 25.128,51 EUR. Ugotovljeno je, da je odmerjeni DDV z obrestmi v skupnem znesku 25.128,51 EUR tožnik plačal na podlagi odločbe z dne 31. 8. 2010 (točki I in II izreka). Zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2006 se ne ugodi (točka III izreka). Iz DIN izhaja, da je v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2006 tožnik prejel 7 računov družb: A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., ki jih je davčni organ opredelil kot „missing trader“ družbe (v nadaljevanju MT). Gre za gradbeno obrtniška, strojna in elektro dela - obnova počitniške hiše na D. ter dvostanovanjskega objekta v E. (izdelava fasade, postavitev odra, gradnja zunanjih polic, izkop in odvoz materiala, nasip in utrditev terena za betonsko ploščo, komplet izvedbe meteornih voda, urejanje okolice ipd.).

2. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku. Prvostopenjski organ je namreč v navedeni zadevi odločil že z odločbo z dne 31. 8. 2010. Navedena odločba je bila odpravljena s sodbo Upravnega sodišča RS I U 1395/2013-27 z dne 1. 10. 2013 in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponoven postopek. Iz navedene sodbe izhaja, da v zadevi niso bile pojasnjene objektivne okoliščine, ki naj bi dokazovale, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi, zaradi česar je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

3. V ponovljenem postopku davčni organ pojasnjuje ugotovitve pri družbah, ki so izdale predmetne račune in ki so po ugotovitvah davčnega organa MT. Sklicuje se na 40. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV), po katerem sme davčni zavezanec od svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. V konkretni zadevi tožnik razpolaga z ustreznimi računi in so bile storitve oz. dobave po navedenih računih opravljene, vendar pa davčni organ tožniku očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Tožniku očita, da ni ravnal kot dober gospodar, ki bi pridobil potrebne podatke o dobaviteljih, s katerimi še ni posloval in tako zmanjšal svojo poslovno tveganje.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja ter sledi ugotovitvam prvostopenjskega organa (drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

5. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V tožbi navaja, da je drugostopenjski organ odgovoril le na nekatere pritožbene navedbe, številne pa je povsem ignoriral, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Drugostopenjski organ gradi svojo odločitev na domnevno nenavadnih okoliščinah, kar pa ne more biti podlaga za ugotovitev, da je bil tožnik nedobroveren. Pojasnjuje, da se s področjem gradbeništva ukvarjajo nekvalificirani delavci. Glede gradbenih dnevnikov navaja, da so izvajalci dolžni voditi gradbene dnevnike ter da tožniku ni mogoče očitati, da jih nima. Prvostopenjski organ bi moral preveriti, kako je tožnik posloval z ostalimi pogodbenimi partnerji v letu 2006 oziroma pred tem ter na tej podlagi ugotavljati, ali je s spornimi dobavitelji posloval drugače. Na tej podlagi bi davčni organ lahko ugotavljal tožnikovo morebitno neskrbnost. Tožnik je tudi pojasnil, da je bila njegova običajna poslovna praksa, da je dobavitelje iskal oziroma se je za njih odločil na podlagi priporočil oseb, ki jih je poznal. Tudi očitek, da je bilo plačilo opravljeno v enkratnem znesku, ne dokazuje ničesar in gre za običajno poslovno prakso (tožnik prilaga več računov iz leta 2006 in 2009, ki jih je vse plačal v enkratnem znesku po opravljeni storitvi in ne med opravljanjem storitev na podlagi začasnih situacij). Ker v tej zadevi davčna organa obravnavata tožečo stranko drugače, kot je to običajno v takih postopkih, gre za kršitev 14. člena in 22. člena Ustave RS.

6. Tožnik pojasnjuje stanje v gradbeništvu, ki je bilo v letu 2006 drugačno, kot je danes, ko je nastopila kriza v gradbeništvu in ko propadajo gradbene družbe. Formalnost poslovanja je bila zato takrat tožniku manj pomembno opravilo. Zato se ne strinja z ugotovitvami davčnega organa, da naj bi šlo pri poslovanju z omenjenimi družbami za neobičajno poslovanje tožnika. Pomanjkanje listin na strani tožnika pa tudi še ne pomeni, da bi tožnik moral vedeti, da posluje z MT. Tožnik meni, da je neutemeljeno tudi sklicevanje davčnega organa na tretji odstavek 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), saj pravica do odbitka vstopnega DDV ni davčna ugodnost. Dokazno breme v takih primerih pa je na davčnemu organu in ne na davčnemu zavezancu. Če bi sodišče ugotavljalo, ali so bile dobave opravljene, pa tožnik ponovno predlaga zaslišanje tožnikovega direktorja F.F. Tožnik se ne strinja z zaključkom obeh davčnih organov, da bi tožnik moral vedeti, da sodeluje v goljufivih transakcijah. Kar se tiče različnosti cen, na kar se med drugim sklicujeta davčna organa, tožnik navaja, da cena na enoto za manjšo količino materiala ne more biti enaka ceni za bistveno večjo količino materiala. Neutemeljena je navedba drugostopenjskega organa, da tožnika pred sklenitvijo posla ni zanimala cena posamezne dobave in storitve. Tožnik je bil seznanjen s takratnimi tržnimi cenami. Sploh pa je neutemeljena ugotovitev drugostopenjske odločbe, da so računi navidezni. Ker so bile dobave nesporno opravljene, računov ni mogoče šteti za navidezne. Če sodišče v to dvomi, tožnik predlaga ogled, ki ga je prvostopenjski organ nezakonito opravil na lastno pest. Tudi dejstvo, da je tožnik pridobil gradbeno dovoljenje za gradnjo dvojčkov in da je za plačilo dela storitev družbi B. d.o.o. pridobil kredit v višini 29.500,00 EUR dokazuje, da ni šlo za fiktivne račune. Prav tako se ne strinja z navedbo drugostopenjskega organa, da bi davčni zavezanec moral dokazati svojo dobrovernost, saj je to v nasprotju s prakso Sodišča EU. V zvezi s skrbnostjo se tožnik sklicuje, da so bili standardi skrbnosti v letu 2006 povsem drugačni, kot so danes.

7. V nadaljevanju tožnik nasprotuje stališču prvostopenjskega organa, da bi morale biti zaračunane storitve opravljene s strani izdajateljev računov. Tožnika je v obravnavani zadevi zanimalo le, ali bodo storitve korektno in strokovno opravljene, ostalo pa ga ni zanimalo. Sklicuje se tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (X Ips 150/2012 z dne 18. 7. 2013). Pomanjkljiva dokumentacija namreč ne zadostuje za vedenje o davčni goljufiji. V zvezi z ogledom, ki ga je davčni organ opravil brez prisotnosti tožnika, se tožnik sklicuje na tretji odstavek 18. člena ZDavP-2, po katerem bi tožniku moralo biti omogočeno, da je prisoten na ogledu. Ker tožnik ni bil prisoten ob izvajanju dokazov, je s tem davčni organ posegel v načelo zaslišanja stranke (3. točka tretjega odstavka 146. člena v zvezi z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), kar pomeni bistveno kršitev določb upravnega postopka. Posegel pa je tudi v tožnikovo pravico do dokaza, ker brez utemeljene obrazložitve ni izvedel zaslišanja predlagane priče, F.F. Tožnik zavrača tudi trditve prvostopenjskega organa, da naj bi bila naloga davčnih zavezancev preprečevati davčne zatajitve. To je namreč naloga davčnih organov in ne davčnih zavezancev. Ne strinja se z navedbo prvostopenjskega organa, da je odbitek vstopnega DDV davčna ugodnost, saj gre za temeljno pravico davčnega zavezanca v sistemu DDV. Tožnik tudi nasprotuje stališču davčnega organa, da bi davčni zavezanec moral preverjati svojega sopogodbenika.

8. Tožnik poudarja, da je dobavitelje iskal na njemu običajen način in sicer preko oseb, s katerimi se je poznal. Dejstvo, da tožnik po letu 2006 z navedenimi domnevno spornimi dobavitelji ni več sodeloval, ne kaže na to, da je v trenutku, ko je z njimi sodeloval, vedel, da ne bodo plačali DDV v proračun. Tožnik tega ni mogel vedeti. Ustna priporočila, ki jih je dobil, so bila dana s strani prijateljev in znancev. V zvezi s sklicevanjem na drugo ceno (primerjava z družbo G. d.o.o.), tožnik navaja, da je plačal beton po ugodni ceni, ki je veljala v letu 2006, vendar ne po ceni, ki bi bila sumljiva. Poleg tega je tožnik navedel in z notarskim zapisom dokazal, da je za plačilo dela storitev, ki jih je opravila družba B. d.o.o., pridobil kredit v višini 29.500,00 EUR. Tožnik dodaja, da poslovanje teh družb, ki ni bilo v skladu z davčnimi predpisi, ni nekaj, na kar bi tožnik lahko vplival. Kontaktna oseba z navedenimi družbami je bil g. H., kakšno je bilo njegovo razmerje s temi družbami tožnik ne ve, vendar so bila dela korektno opravljena. Meni tudi, da morebitne pomanjkljivosti pogodb niso odločilne za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Nepravilno je tudi sklicevanje davčnega organa na Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS), saj se le-ti v primeru odmere DDV ne uporabljajo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti vse stroške sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah in dodatno navaja razloge, zaradi katerih sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

12. V obravnavani zadevi je sporno, ali gre tožniku odbitek vstopnega DDV po sedmih računih, ki so mu jih izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o.. Davčni organ tožniku ni priznal te pravice iz razloga, ker je na podlagi ugotovitev v postopku zaključil, da je tožniku mogoče očitati subjektivni element, ter da je tožnik z akceptiranjem navedenih računov vedel oziroma mogel vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Z navedenim zaključkom davčnega organa pa se strinja tudi sodišče. 13. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku potem, ko je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo I U 1395/2013-27 z dne 1. 10. 2013 tožnikovi tožbi ugodilo in odločbo prvostopenjskega organa z dne 31. 8. 2010 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Dano mu je bilo napotilo, da v ponovljenem postopku ugotovi, ali je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta višje v dobavni verigi.

14. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

15. Po drugem odstavku 40. člen ZDDV, ki se uporablja v konkretnem primeru, sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oz. storitev od drugega davčnega zavezanca, če je to blago oz. storitve uporabil oz. jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Za uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec imeti račun, ki mora imeti podatke iz 34. člena ZDDV.(1) Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), ki je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, je v zvezi s problematiko zavrnitve odbitka vstopnega DDV zavzelo več stališč, med drugim v zadevi C-255/02 (Halifax plc) z dne 21. februarja 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03 (Optigen Ltd) z dne 12. januar 2006, v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel) z dne 6. julija 2006 ter v novejšem času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 (Mahagében in Dávid) z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11 (Tóth) z dne 6. 9. 2012. 16. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le v primeru, če kateri od pogojev iz točke 15 te obrazložitve ni izpolnjen. V obravnavani zadevi je sporen 4. pogoj iz 15. točke te obrazložitve. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku sledil napotilom tega sodišča in ugotavljal, ali je na podlagi objektivnih okoliščin na strani tožnika tožniku mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Tudi po presoji sodišča je prvostopenjski organ pravilno zaključil, da je na strani tožnika podan subjektivni element, kar utemeljujejo naslednje ugotovitve:

17. Z vsemi tremi družbami, ki so tožniku izdale navedene račune, je tožnik sodeloval le preko osebe z imenom H. Čeprav gre za različne družbe, se je tožnik za gradbene storitve, ki naj bi jih zagotovile navedene družbe, dogovarjal s to isto osebo, čeprav ni vedel v kakšnem razmerju je omenjena oseba z navedenimi družbami. Nobena od teh družb ni imela zaposlene osebe z imenom H., prav tako je bilo ugotovljeno, da osebe s tem imenom tudi ni med ustanovitelji ali lastniki in odgovornimi osebami navedenih družb. Tožnik je kontakt z navedeno osebo vzpostavil v gostišču pri Vrhniki, kamor je hodil na malico. Z njo je komuniciral po mobilnem telefonu. Te osebe pred tem ni poznal in tudi kasneje z njo ni več kontaktiral (ni imel več telefonske številke te osebe, ker je zamenjal telefon). Tožnik v zvezi s poslovanjem z navedenimi družbami ni razpolagal z dokumentacijo, ki je običajna pri sklepanju takih poslov in tudi ne z dokumentacijo, ki jo določajo posebni predpisi. V postopku je predložil zgolj račune in pogodbe. Predložene pogodbe z družbama C. d.o.o. in B. d.o.o. ne vsebujejo dogovorjene vrednosti gradbenih storitev, zato tožnik s podpisom pogodbe o izvedbi del sploh ni bil seznanjen z vrednostjo, vendar je pogodbo kljub temu podpisal. Tudi po presoji sodišča je običajno, da vsak investitor pred začetkom izvedbe del pridobi verjetno oceno o stroških, pričetku izvajanja del, trajanju del in rokih za izvedbo, vnaprej dogovorjenih penalih, avansih in drugih okoliščinah pri gradnji objekta. V obravnavani zadevi si vsega tega tožnik ni pridobil. 18. Pri gradnji objektov ter izvajanju drugih gradbenih del, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, se mora v skladu s predpisi o gradbeništvu (Pravilnik o vsebini in načinu vodenja dnevnika o izvajanju del ter o načinu označitve gradbišča) obvezno voditi dnevnik o izvajanju del, ki se vodi kot gradbeni dnevnik za vsak dan posebej, ki ga morata dnevno podpisati izvajalčev predstavnik in investitorjev nadzorni organ. Tožnik pa v navedenih primerih ni imel nadzornega organa pri izvajanju gradbenih del, saj nikjer ni navedena oseba, ki bi ta nadzor izvajala, prav tako ta oseba ni navedena v pogodbi. Tožnik razen pogodb, katerih vsebino povzema prvostopenjski organ, ni predložil ničesar drugega, kar bi izkazovalo poslovno sodelovanje z navedenimi družbami in iz katerih bi bilo razvidno kdo je opravil storitve, kdaj in na kakšen način. Takšne listine so npr. dobavnice, prevzemni zapisniki in podobno. Kot že omenjeno pa prav tako ni imenoval oseb, ki bi bile prisotne pri nadzoru izvedenih gradbenih del. Tožnik je z navedenimi družbami poslovno sodeloval samo z omenjenimi računi in z njimi ni poslovno sodeloval niti pred tem niti kasneje. Navedenih družb ni poznal, o njih je izvedel nekatere informacije samo na podlagi izjav znancev in prijateljev in jih sam ni preverjal oz. o njih ni opravil poizvedb. Tožnik se ni pozanimal o njihovi strokovnosti in o tem, kdo dejansko bo opravil storitve. Pri sklepanju poslov z navedenimi družbami si niti ni zagotovil telefonske številke, na katero bi se v primeru reklamacij lahko obrnil. Tak način poslovanja tudi po presoji sodišča ne more biti običajen.

19. Glede na neobičajne okoliščine predmetne zadeve (okoliščine v zvezi s sklenitvijo posla z navedenimi družbami; popolno nepoznavanje družb; popolna opustitev kontrole izvedbe posla; tožnik z odgovornimi osebami družb, ki so izdale račune ni imel stikov; razen računov in pogodb tožnik nima izvirnih listin, ki bi dokazovale, katere storitve so bile opravljene, oziroma kdaj so bile opravljene in kdo jih je opravil; v sklenjenih pogodbah ni opredeljena cena, garancije, roki, itd.) tudi po presoji sodišča tožnikovo poslovanje ni bilo v skladu z običajno poslovno prakso in s splošnimi pravili poslovanja, ki veljajo v gospodarstvu, še manj pa v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Iz dejanskega stanja v predmetni zadevi izhaja, da tožnik pred sklenitvijo posla z navedenimi družbami ni sprejel nobenih ukrepov, da bi se prepričal, da transakcije niso povezane z zlorabo ali goljufijo sistema DDV. Taki ukrepi so zlasti: preveritev ID številke za DDV, preverjanje izdajateljev računa tudi v javnih bazah (kot je AJPES), preverjanje bonitetne ocene, preveritev telefonskih številk in naslova, preveritev prostorov ter praviloma tudi kontakt s predstavniki izdajatelja računa.

20. Utemeljen je sicer tožnikov ugovor in sklicevanje na sodno prakso, da pomanjkanje listin na strani tožnika samo po sebi ni razlog, na podlagi katerega bi se sklepalo, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti za goljufijo izdajateljic računov. Vendar pa je v obravnavani zadevi to le ena od okoliščin, na podlagi katerih je sprejet zaključek, da je tožnik sodeloval pri davčni goljufiji. V povezavi z navedeno okoliščino se davčni organ sklicuje tudi na SRS, v skladu s katerimi naj bi bile knjigovodske listine vodene. V predmetni zadevi skupek vseh ugotovljenih okoliščin na strani tožnika predstavlja celoto, ki upravičeno kaže na tožnikov subjektivni element. Pri tem sodišče še pojasnjuje, da posamični objektivni kriteriji, ki se upoštevajo v posameznem primeru pri ugotavljanju subjektivnega elementa, niso posebej navedeni v pozitivni zakonodaji, saj so odvisni od posameznega primera.

21. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, iz katerih izhaja, da davčni zavezanci pri preprečevanju davčnih utaj naj ne bi imeli nobene naloge. Pravilno delovanje sistema DDV je namreč v veliki meri odvisno od ravnanja samih davčnih zavezancev. Davčni zavezanec ima namreč v sistemu DDV posebno vlogo, v katerem ni le dolžan plačati davek, ampak davek tudi pobira. Zato mora davčni zavezanec ob upoštevanju načela sorazmernosti sprejeti vse možne razumne ukrepe, da poveča svoje vedenje o morebitni goljufiji ali zlorabi. V obravnavani zadevi pa tožnik ni sprejel niti minimalnih previdnostnih ukrepov, ki se od njega lahko razumno zahtevajo. Če bi tožnik ravnal z zadostno skrbnostjo in izvedel najosnovnejše preveritve, ki se od njega lahko razumno zahtevajo, bi se lahko seznanil z okoliščinami poslovanja družb, ki so mu izdale račune, ki nedvomno kažejo na goljufijo ali zlorabo sistema DDV. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati, da naj bi bil tak način poslovanja njegova običajna poslovna praksa.

22. Davčni zavezanci imajo sicer pravico, da DDV, ki ga morajo plačati, znižajo za vstopni DDV, ki se dolguje ali plača za blago, ki so ga pridobili, in za storitve, ki so bile opravljene za njih. Vendar pa je boj proti davčnim utajam, nezakonitemu davčnemu izogibanju in morebitnim zlorabam cilj, ki ga Direktiva Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: Direktiva 2006/112) priznava in spodbuja. Posamezniki se tako ne morejo sklicevati na pravo EU za namen goljufije ali zlorabe, zaradi česar je naloga nacionalnih organov, da pravico do odbitka vstopnega DDV zavrnejo, če na podlagi objektivnih elementov ugotovijo, da se je na pravico sklicevalo z goljufijo ali zlorabo. Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje. Zato je tudi po presoji sodišča utemeljen očitek, da tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva od poslovnih subjektov, ki nastopajo na trgu. Zahteva, da se mora gospodarski subjekt pozanimati o drugem gospodarskem subjektu, s katerim posluje, tudi po presoji sodišča ni prevelika, prav tako zahteva, da gospodarski subjekt pri svojem poslovanju ravna skrbno, ni nesorazmerna z ciljem, ki je v preprečevanju davčnih utaj.

23. Vodenje ustrezne dokumentacije, pridobivanje podatkov in ustrezna skrbnost, ki se zahteva od gospodarskih subjektov pa tudi po presoji sodišča niso ukrepi, ki bi presegali tisto, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Opustitev vseh navedenih aktivnosti v povezavi z naštetimi okoliščinami obravnavane zadeve, ki niso v skladu z običajno poslovno prakso, predstavljajo tudi po presoji sodišča take objektivne okoliščine, na podlagi katerih je upravičen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajateljev računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

24. Iz pojasnjenih razlogov sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se s takim zaključkom ne strinja. Glede na vse navedeno na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na razmere v gradbeništvu, ki so se od leta 2006 spremenile ter tožnikove navedbe, da je bila zanj formalnost manj pomembno opravilo. Ker v zadevi ni sporno, da so bile storitve opravljene, sodišče zavrača tožnikove dokazne predloge (zaslišanje direktorja, ogled). Glede tožnikovega očitka, da je neutemeljen tudi zaključek o navideznosti računov, ob ugotovitvi, da so bile dobave oz. storitve opravljene, sodišče pojasnjuje, da iz izpodbijane odločitve jasno izhaja, da je ključni razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV v obravnavani zadevi nezadostna skrbnost tožnika v odnosu do goljufije oziroma zlorabe sistema DDV s strani izdajateljic računov.

25. Pravilni so sicer tožnikovi ugovori, da kadar so dobave oziroma storitve nesporno opravljene, o navideznosti računov ni več mogoče govoriti. Vendar pa je navedba o navideznosti računov v izpodbijani odločitvi zgolj dopolnilni argument, ki za odločitev v predmetni zadevi ni bil bistven. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi tudi niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, vročen mu je bil zapisnik o DIN, na katerega je podal tudi pripombe. Ne glede na to, da tožniku ni bilo omogočeno, da bi bil navzoč pri ogledu, ki ga je opravil davčni organ, pri čemer v postopku ni sporno, da so bile storitve opravljene, navedena nepravilnost, sama po sebi, po presoji sodišča ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da so mu bile v obravnavani zadevi kršene pravice iz 14. člena in 22. člena Ustave RS (enakost pred zakonom, enako varstvo pravic), saj so navedeni tožnikovi ugovori povsem pavšalni in z ničemer izkazani.

26. Z vsem navedenim je po presoji sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Kolikor so tožbeni ogovori enaki pritožbenim, jih, iz istih razlogov kot drugostopenjski organ, zavrača tudi sodišče. 27. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je v zadevi relevantno, ni sporno.

28. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

opomba (1) : Takšna ureditev izhaja tudi iz določb členov 2(1), 17(1), 2(a), 18(1), 22(3), 28(g), (h), (f), Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 s spremembami in določb členov 2(1)(a) in (c), 167, 168(a), 178, 220, 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 12. 2006, o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ki je nadomestila Šesto Direktivo, ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1.