Jedro

Vlaganja v posebno premoženje pripeljejo do nastanka skupnega premoženja le v primeru, da so ta vlaganja spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine, oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar. Dejstvo, da je bila nepremičnina še nevseljiva (nedokončana), tudi če bi se izkazalo za resnično, na zaključek, da se identiteta nepremičnine po 10.1.1978 ni spremenila, samo po sebi ne vpliva. Pritožnica pa ne pove niti, v kakšnem stanju je bila stavba 10.1.1978 in katera vlaganja konkretno so bila izvedena po tem datumu. Pavšalnih trditev pa ni mogoče preverjati.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V predmetni zadevi bo pritožbeno sodišče tožečo stranko po tožbi in toženo po nasprotni tožbi imenovalo tožeča stranka, oziroma tožnica, nasprotno stranko pa tožena stranka, oziroma toženec.

Glede pritožb zoper sodbo Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru v za pritožbo relevantnem delu ugotovilo, da je delež tožnice na skupnem premoženju 40 %, delež toženca pa 60 %, višji zahtevek toženca glede deleža je zavrnilo. Zavrnilo je zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi nepremičnina s parc. št. 1 do 850/1000 in zaradi nesklepčnosti podrejeni zahtevek, da je tožnica (iz naslova dogovora o skupnih vlaganjih, ker v obdobju pridobitve nepremičnine niso obstajali pogoji za nastajanje skupnega premoženja) solastnica nepremičnine s parc. št. 1 do 425/1000, zaradi zastaranja pa je zavrnilo tudi podrejeni zahtevek na izstavitev listine za delež 425/1000 na tej nepremičnini. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o višini deleža na skupnem premoženju, zoper zavrnitev zahtevka v zvezi s parc. št. 1 in zoper odločitev o stroških. Pritožba najprej napada zaključek sodišča prve stopnje, da je bila nepremičnina v Vrtojbi zgrajena pred 12.1.1978 (ko so nastali pogoji za nastanek skupnega premoženja) in da so se po tem datumu ustvarjala le zaključna dela, ki praktično niso upoštevna. Vztraja, da je bila nepremičnina 12.1.1978 nevseljiva in da so bile potrebne tolikšne investicije, da je bila vselitev odložena do 1983. To dejstvo naj bi glede delavnice dokazovale kreditne pogodbe, ki so bile sklenjene za namen financiranja delovanja delavnice. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo z dejstvom, da je toženec občasno prespal v stavbi že pred razvezo, kar pa je zgrešeno, saj je mogoče prespati v zelo improviziranih razmerah. Dejansko vselitev pred 1983 ni bila mogoča. Pri tem sodišče ni v zadostni meri upoštevalo toženčeve izpovedi v razveznem postopku (od prve žene), ki jo je sodišče izvedlo kot dokaz in v kateri toženec, ko je našteval svoje premoženje, ni omenil tudi sporne nepremičnine v Vr.. Če bi bila stavba takrat v vseljivem stanju, bi omenil tudi njo. Sodišče si prihaja v nasprotje, saj pravilno ugotovi, da je bila stavba dokončana 1983 in da bi takrat tožnica lahko zahtevala delitev premoženja družbe civilnega prava. Ugotovilo je tudi, da bi bil tožbeni zahtevek na izstavitev listine utemeljen, če toženec ne bi uveljavljal zastaranja. Tožničin prispevek je torej ugotovilo, vendar je življenjsko situacijo motrilo izolirano po različnih pravnih podlagah, čeprav se prekrivajo. Stranki sta civilno premoženje, ki je nastalo do toženčeve razveze, vložili v skupno premoženje in dokončali izgradnjo objekta. Priča A.M. je izpovedal, da se je objekt gradil po fazah in da je bil zgornji del dokončan v letu 1982. Izpovedal je tudi, da je toženec prenočeval pri tožničinih starših še dolgo po 10.1.1978. Da je šlo za tesno skupnost, dokazuje tudi dejstvo, da je toženec priznal, da predstavlja stanovanje v L. skupno premoženje.

Poleg tega je nepravilen zaključek tudi glede teka zastaranja. Tožnik je v ugovoru zastaranja zgolj povzemal zakonske določbe, zaradi česar je bil njegov ugovor nesklepčen in ga je vsebinsko napolnilo šele sodišče. Toženec ni navedel nobenih dejstev o tem, kdaj je tožnica izgubila posest. Sama odselitev iz stavbe tega še ne pomeni. Tožnica, kljub temu, da je v stanovanjskem delu objekta živela toženčeva hči, ni bila izključena iz posesti. Pravdni stranki sta še leta 1998 živeli v stabilni življenjski skupnosti in uporabljali tako nepremičnine v L. kot nepremičnine v Vr..

Po mnenju pritožnice je sodišče glede prispevka k nastajanju skupnega premoženja napačno ugotovilo dejansko stanje, obstaja pa tudi nasprotje med vsebino zapisnikov o zaslišanju prič in strank in listinskih dokazov ter razlogi sodbe. Sodišče je ugotovitev, da se kupnine za hišo v Vi. ne da natančno ugotoviti, oprlo samo na tudi sicer neverodostojno izpoved toženca (toženec se je izmikal konkretnim odgovorom, ni se spomnil, ali je med darilno pogodbo in nakupom parcele v Vi. minilo dlje časa, čeprav je jasno, da je bilo darilo leta 1976, nakup parcele pa 1984, njegove neresnične trditve, da ni nikoli kupil stare delavnice v Vrtojbi in podobno). Ni pa se opredelilo do izpovedi tožnice in priče M., ki sta navedla konkretne številke. Toženčeve navedbe glede poslov v zvezi z nakupom nepremičnin v Vi. niso z ničemer dokazane, razen z listinami, katerih dejansko vsebino pa je potrebno presojati v luči ostalih dokazov, česar sodišče ni storilo. V nadaljevanju se pritožnica sklicuje na povzetke trditev strank v sodbi in pojasnjuje, da se sicer vseh okoliščin nakupa natančno ne spominja, da pa ve, da je šlo za fiktivne posle in da so bili formalni posli le krinka za dejanski posel nakupa nepremičnin v Vi.. Tožnica pri tem ni sodelovala, zato tudi ni mogla natančneje izpovedati. Izpovedi priče M. pa nikakor ni mogoče opredeliti kot izpovedi izven trditvene podlage, saj potrjuje tožničine trditve, da je šlo za fiktivne posle. M. je jasno izpovedal o okoliščinah prodaje delavnice Obrtni zadrugi Galeb in nakupu nepremičnin v Vi.. Po pridobitvi sredstev s „prodajo delavnice“ pa je toženec M. izključil iz posla, zaradi česar sta se sprla. M. je izpovedal, da se je višek prihodkov od delavnice offset tiska nabiral kot dobroimetje delavnice pri Obrtni zadrugi Galeb. Nepremičnina, v kateri sta imela delavnico, je bila formalno v lasti toženčevega očima. Slednji je nato delavnico prodal Galebu po bistveno višji ceni od realne, vse z namenom pridobiti čimveč sredstev za nakup nepremičnin v Vi.. Če bi želela toženec in M. sredstva, naložena pri Obrtni zadrugi Galeb, dvigniti kot fizični osebi, bi morala plačati bistveno višje davke. Zadruga se dejansko ni obnašala kot lastnik saj ni zahtevala plačevanja najemnine, kasneje sta toženec in M. delavnico odkupila po smešno nizki ceni (kot izhaja iz izpovedi priče M.). Tudi toženec sam je dejansko govoril o izplačilu. Dejstvo, da je toženec solastninski delež na eni od nepremičnin v Vi. daroval M. potrjujejo gornje navedbe. Jasno je, da pri tem ni šlo za neodplačno naklonitev, temveč za izogibanje plačevanju davkov (v času sklenitve pogodbe je bil davek na darila le 2%). Resda je tožnica izjavila, da naj bi kupnino plačal G., vendar se je povsem napačno izrazila. G. je imel le funkcijo slamnatega plačnika za nepremičnine v Vinjolah. Upoštevati je treba, da tožnica že več kot 18 let živi v Italiji in ima zato težave z besediščem. Povsem nejasen je zaključek sodišča, da priča M. ne zna razumno pojasniti usode nepremičnine, ki je bila prodana Obrtni zadrugi. Iz izpovedi (ki jo pritožba v delu povzema) ne izhaja, da bi bila nerazumljiva. Govoril je o kompenzaciji za najemnine, pri čemer je iz poslovne prakse splošno znano, da se fiktivni posli najlažje zapirajo skozi kompenzacije. Zaključek sodišča, da je bil potek transakcije, kakršen je razviden iz listin, jasen in logičen, je glede na zgoraj povedano le tehnična, formalna ugotovitev. Ravno v tem je namreč smisel fiktivnih pogodb. Sodišče pa ni ustrezno ocenilo argumentov glede fiktivnosti. Očim toženca je torej nepremičnine v Vi. „kupil“ s skupnim premoženjem pravdnih strank (sredstva, pridobljena z delom, naložena kot dobroimetje na zadrugi). Nepremičnina stare delavnice je po nekaj letih spet prišla v last toženca in M., ne da bi zanjo plačala kupnino.

Tožnica se pritožuje zoper stroške, ker odločitev ni obrazložena. V vsakem primeru pa je potrebno upoštevati, da je tožnica zalagala stroške izvedencev.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških. Meni, da so bile številne pripravljalne vloge, ki jih je vložila tožnica, nepotrebne, saj je med pravdo najmanj sedemkrat spremenila tožbeni zahtevek. Če bi tožnica že od vsega začetka pravilno postavila svoj zahtevek, številne vloge sploh ne bi bile potrebne. Glede obsega premoženja je tožnica uspela zgolj glede stare delavnice v Vr., ki vrednostno predstavlja le 2% premoženja, tožba za nepremičnino v I. in stanovanje v L. pa ni bila potrebna. Ker je tožnica sprva zahtevala višji delež na skupnem premoženju (52%), je sklepati, da je bil toženec uspešnejši tudi pri deležu skupnega premoženja. Glede premičnin v delu, v katerem je bilo zahtevku ugodeno, toženec zahtevku ni nikoli nasprotoval. Toženec zato meni, da je tožnica z zahtevkom uspela le minimalno in da bi zato morala tožencu povrniti njegove pravdne stroške.

V odgovoru na pritožbo toženca je tožeča stranka ponovila svoje trditve iz pritožbe glede stroškov, nasprotovala trditvam tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede odločitve o poslovno stanovanjski hiši v Vr.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede stanovanjske hiše v Vr. ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti. Vsi očitki o kršitvah iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se dejansko nanašajo na dokazno oceno. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč tehnične narave. Gre za nasprotje med (dobesedno) vsebino izvedenih dokazov in vsebino teh dokazov, kakršna je povzeta v razlogih sodbe. Ne gre za to kršitev, če sodišče le napačno oceni vsebino izvedenih dokazov. Pritožnica navsezadnje v pritožbi ne pove konkretno, kateri dokaz je bil v sodbi napačno povzet. Tožnica svoje trditve, da stanovanjska hiša v Vr. predstavlja skupno premoženje, temelji na vlaganjih, ki naj bi bila vanjo opravljena po 10.1.1978, ko so nastali pogoji za nastajanje skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da vlaganja v posebno premoženje pripeljejo do nastanka skupnega premoženja le v primeru, da so ta vlaganja spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine, oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar (1). Dejstvo, da je bila nepremičnina še nevseljiva (nedokončana), tudi če bi se izkazalo za resnično, na zaključek, da se identiteta nepremičnine po 10.1.1978 ni spremenila, samo po sebi ne vpliva. Pritožnica pa ne pove niti, v kakšnem stanju je bila stavba 10.1.1978 in katera vlaganja konkretno so bila izvedena po tem datumu. Pavšalnih trditev pa ni mogoče preverjati. Neutemeljeno se pritožnica sklicuje tudi na izpoved toženca v razveznem postopku, saj tudi zanjo ni sporno, da je nepremičnina v času razveznega postopka že bila zgrajena do določene faze, in torej dejstvo, da je to nepremičnino toženec v svoji izpovedi zamolčal, ne pomeni ničesar. Zaključek sodišča, da vlaganja, opravljena po 10.1.1978 z namenom dokončanja stavbe, ne pomenijo niti nastanka nove stvari niti spremembe identitete stvari, je zato pravilen. Pravilno pa je sodišče uporabilo tudi materialno pravo, ko je pojasnilo, da vlaganja v dokončanje stavbe nimajo stvarnopravnih posledic v smislu nastanka skupnega premoženja.

Glede zastaranja (podrejenega) zahtevka na izstavitev listine Sodišče prve stopnje je obravnavalo tudi podrejeni zahtevek v zvezi s stavbo v Vrtojbi in sicer zahtevek na ugotovitev, da je lastninska pravica nastala na podlagi dogovora o skupni gradnji in na izstavitev listine za prenos ustreznega solastniškega deleža na tožnico. Ugotovitveni zahtevek je sodišče prve stopnje zaradi nesklepčnosti zavrnilo (pritožba temu zaključku konkretizirano ne nasprotuje), dajatveni zahtevek pa je zavrnilo. Ugovor zastaranja je bil dovolj konkretiziran, datumi, ki jih je kot začetek teka zastaranja upoštevalo sodišče prve stopnje, po eni strani predstavljajo pravilno uporabo materialnega prava (zadržanje zastaranja v času trajanja skupnosti), po drugi strani pa jih je sodišče preverjalo v korist tožnice (izguba posesti kot začetek teka zastaranja, namesto dokončanja objekta). Ne glede na to, ali je tožnica posest izgubila že 1991 ali ne, je v tej zadevi odločilno, da zastaranje v času skupnosti pravdnih strank ni teklo. Ker je skupnost nesporno prenehala v letu 1998, tožnica pa ni trdila, da bi imela posest stavbe tudi po tem obdobju (sodišče je ugotovilo, da že od leta 1991 ni imela neposredne posesti, posredno posest pa tožnica utemeljuje z obstojem skupnosti med strankama), je torej zastaranje začelo teči 1998. Predmetna tožba je bila vložena 2007 (oziroma kvečjemu 2005), torej po izteku petletnega zastaralnega roka iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (2) (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika). Odločitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek zastaral, je glede na trditve pravdnih strank zato pravilna.

Glede deleža na skupnem premoženju V zvezi z deležem na skupnem premoženju so za tožnico sporni dejanski zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s sredstvi, s katerimi je bila kupljena nepremičnina v Vi.. Ni sporno, da je pred tem (oboje v letu 1984) Obrtna zadruga od toženčevega očima kupila staro delavnico v Vr. in da je toženčev očim nakazal prodajalcu kupnino v višini 1,8 mio takratnih din. Za odločitev v predmetni zadevi ni odločilno, ali je bil toženčev očim le „slamnati“ lastnik stare delavnice (pravi lastnik naj bi bil toženec), saj nobena od strank ni trdila, da bi bila stara delavnica pridobljena v času skupnosti pravdnih strank in da bi bila torej v trenutku prodaje Obrtni zadrugi skupno premoženje. Če je tako, je kupnina, pridobljena s prodajo delavnice, v vsakem primeru posebno premoženje toženca (ali kot njegovo posebno premoženje ali pa kot znesek, s katerim ga je očim dedno odpravil), kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožnica je trdila, da je bila pogodba fiktivna in da je bil namen pogodbe le sprostitev sredstev, ki naj bi jih imel toženec (skupaj s pričo M.) deponirana pri Obrtni zadrugi kot sredstva skupne obratovalnice (torej kot sredstva, pridobljena z delom). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazloženim zaključkom sodišča prve stopnje, da pogodba ni bila fiktivna, saj se je lastninska pravica na stari delavnici dejansko prenesla na Obrtno zadrugo. Odkup delavnice v letu 1991 pa z dogajanji v letu 1984 nima nobene zveze, saj je takrat obrtna zadruga propadla in je odprodajala vse svoje premoženje na javni licitaciji (toženec in priča M. sta delavnico kupila na javni licitaciji). Pritožnica zgolj s ponavljanjem svojih trditev, s sklicevanjem na pričo M. (ki je tudi izpovedal, da je toženčev očim prodal delavnico obrtni zadrugi), zlasti pa z opravičevanjem svoje izpovedi s „težavami z besediščem“ (3) ne more uspeti. Ker je tudi za tožnico nesporno, da se je s sredstvi, pridobljenimi po pogodbi z Obrtno zadrugo, plačala kupnina za nepremičnine v Vi. (sporna je le narava teh sredstev), je torej najmanj v vrednosti te nepremičnine gotovo šlo za posebno premoženje toženca.

Res je sicer dokazno breme za trditve, da je bil prispevek k skupnem premoženju večji od zakonske domneve, na tožencu, vendar je tudi po mnenju pritožbenega sodišče večji prispevek izkazal s svojo izpovedjo in listinami, ki izpoved potrjujejo (kot že zgoraj ugotovljeno, ni šlo za fiktivno kupoprodajno pogodbo). Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je potek transakcij (4), kakršen je razviden iz listin, jasen in logičen. Tožnica pa je v nasprotju z listinskimi dokazi (pravočasno) navajala, da je šlo pri kupnini za staro delavnico dejansko za kredit, dan tožencu za nakup nepremičnin v Vi.. Dokazno breme za te trditve pa je (glede na povezanost trditvenega in dokaznega bremena) na tožnici. Ker te verzije ni potrdila niti sama, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da svojih trditev ni dokazala. Drugačnih trditev tožnica pravočasno ni postavila. Izpoved priče M. (da je šlo v delu za sprostitev sredstev, deponiranih pri obrtni zadrugi) je zato dejansko izven trditvene podlage. Tudi sicer nobeden od ostalih izvedenih dokazov te izpovedi ni potrdil. Tožnica v pritožbi ne pove, kateri so tisti argumenti glede fiktivnosti, ki so bili pravočasno navedeni in ki bi jih moralo zato sodišče presojati, pa jih ni. Zgolj s ponavljanjem svoje izpovedi in izpovedi priče M. zato ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje, da predstavljajo sredstva, s katerimi so bile kupljene nepremičnine v Vi., posebno premoženje toženca.

Ni sporno, da je bila kupnina za nepremičnine v Vi. nekoliko višja od kupnine, navedene v pogodbi. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da točna višina ni jasna. Res je priča M. govoril o 5 mio din, vendar je hkrati izpovedal, da je bila kupnina v večjem delu plačana s sredstvi, pridobljenimi po pogodbi med toženčevim očimom in obrtno zadrugo, toženec pa je izpovedal, da so znašala sredstva, pridobljena od pogodbe med očimom in Obrtno zadrugo, več od polovice sredstev za kupnino. Oba sta torej izpovedala, da je bila kupnina za nepremičnine v Vi. v večjem delu poravnana s sredstvi, pridobljenimi po pogodbi med toženčevim očimom in Obrtno zadrugo. Zaključek sodišča prve stopnje, da je znesek, ki ga je prispeval toženčev očim (in je, kot zgoraj povedano, posebno premoženje toženca), predstavljal nekaj več od polovice kupnine za nepremičnine v Vi., je zato pravilen in temelji na izvedenih dokazih.

Glede pravdnih stroškov Po določbi 154. člena ZPP lahko sodišče v primeru delnega uspeha v pravdi glede na vse okoliščine primera odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Drži sicer očitek toženca, da je bil zahtevek tožeče stranke deloma nesporen in je to treba upoštevati pri ugotavljanju uspeha pravdnih strank. Drži pa tudi očitek tožnice, da je založila stroške izvedencev. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera in dejanskega uspeha strank (toženec je z nasprotno tožbo uspel le do polovice, tožnica pa s tožbo v manjšem delu, večina stroškov izvedenca se nanaša na ugotavljanje višine deleža, te stroške je založila tožnica) se zato pokaže odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, za pravilno.

Glede odločitve o pritožbah Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče obe pritožbi zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ker pravdni stranki v pritožbenem postopku nista uspeli, vsaka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Glede pritožbe zoper sklep Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru odmerilo nagrado izvedencu gradbene stroke v znesku 336,66 EUR (s pripadajočimi prispevki).

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka. Meni, da je sodišče nagrado izvedencu napačno priznalo po najvišjih postavkah, saj ni šlo niti za zelo zahtevno mnenje niti za zelo zahteven ogled.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je obrazloženo pojasnilo, zakaj je priznalo posamezne postavke iz stroškovnika izvedenca. Pritožnik obrazloženim razlogom sodišča nasprotuje zgolj s postavljanjem svojih, drugačnih, trditev glede tega, kdaj je ogled zahteven in kdaj je mnenje zahtevno. Na ta način ne uspe zbuditi dvoma v razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje priznalo izvedencu nagrado v višini, kot izhaja iz izreka sklepa. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

op. št. 1: Primerjaj članek avtorjev J. Hudej in I. Ščernjavić; Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, objavljen v reviji Pravnik 11-12, Ljubljana, 16.12.2010, str. 747, ter odločbe VS RS: II Ips 403/1995, II Ips 382/2009, II Ips 965/2009 in podobne.

op. št. 2: Primerjaj odločbo VS RS, II Ips 146/2008. op. št. 3: Pri čemer v zvezi s tem na naroku, na katerem je bila zaslišana, ni podala ugovorov.

op. št. 4: Obe pogodbi, ustrezni sklepi obrtne zadruge, potrdilo o plačilu davka in potrdilo o nakazilu kupnine.