Jedro

Zavrženje revizije zaradi nedoseganja revizijskega praga za primarni zahtevek in zaradi nenavedbe vrednosti spornega predmeta za podredni zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta nekdanja zunajzakonska partnerja. Med njima je bil sporen obseg skupnega premičnega in nepremičnega premoženja, pridobljenega v času skupnost, in njuna deleža na njem. Vložila sta tožbo in nasprotno tožbo.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da (poleg nekaterih premičnin, ki za odločitev o reviziji niso pomembne) predstavljajo skupno premoženje poslovni prostor v I., stanovanje v P. in hiša z zemljiščem v V., vse do celote ter stara delavnica v pritličju stavbe v T. z zemljiščem ob njej, do 1/2. Zavrnilo pa je tožničin zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi 850/1000 stanovanjske hiše v U. Razsodilo je, da znašata deleža na tem premoženju 40 % za tožnico in 60 % za toženca. Zahtevka tožnice, da znaša njen delež 50 %, in toženca, ki je uveljavljal 70 % delež, je zavrnilo. Zaradi zastaranja je zavrnilo tožničin podredni zahtevek za ugotovitev, da je solastnica hiše v V. do 425/1000 na podlagi dogovora o skupni gradnji in za izstavitev listine, na podlagi katere se bo v tem deležu vpislaa v zemljiško knjigo.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo "v enakem obsegu, kot je prvostopenjsko sodbo izpodbijala s pritožbo", in sicer iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijske navedbe je razdelila na dva sklopa.

V prvem sklopu, ki ga je naslovila "Glede fiktivnosti pogodbe o prodaji stare delavnice O.", uveljavlja bistveno kršitev postopkovnih pravil v zvezi z utemeljitvijo da pogodba, na podlagi katere je bila stara delavnica prodana, ni fiktivna. Meni, da realizacija pogodbe še ne pomeni, da ni fiktivna, zato argument, da je bila na njeni podlagi prenesena lastninska pravica, ne more služiti zaključku sodbe sodišča druge stopnje. Nerazumljiv je očitek, da tožnica zgolj ponavlja svoje trditve glede izpovedi priče A.: tožnica je želele z izpostavljanjem njegove izpovedi pokazati na protispisnost zaključkov sodišča prve stopnje; sodišče druge stopnje se do teh očitkov ni opredelilo, pri utemeljevanju svojih zaključkov pa je upoštevalo le dele izpovedi imenovane priče in jih popolnoma iztrgalo iz konteksta. A. je vedno izpovedal, da sta s tožencem nepremičnine v V. kupovala zase (in ne, da jo je toženec kupoval zase), del nepremičnin pa je nato toženec z darilno pogodbo prenesel nanj (na A.). Ni jasno, zakaj bi mu podaril nepremičnine, če to ne bi izhajalo iz predhodnega dogovora, da se nepremičnine kupijo iz skupnih sredstev obratovalnice pri O. Pojasnjuje, da je bila prodaja stare delavnice O. fiktivna, dejansko je šlo za kreditno pogodbo, po kateri sta pravdni stranki še dolgo odplačevali obroke. To je imela tožnica v mislih, ko je izpovedovala, da je šlo za "finto" in da so "malo pomutili". Sodišče je njeni izpovedi pripisalo drugačno vsebino od dejanske. Pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbenih trditev, nanašajočih se na izpoved priče A. oziroma jih je zavrnilo pavšalno.

V drugem sklopu, naslovljenem z "Glede zastaranja", tožnica uveljavlja, da je bilo pri presoji o podrednem zahtevku zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse okoliščine v zvezi s skupno gradnjo, ki so utemeljevale tožničin zahtevek; zavrnilo ga je, ker je ugodilo toženčevemu ugovoru zastaranja. Po mnenju sodišča prve stopnje je začel zastaralni rok teči leta 1991, po mnenju sodišča druge stopnje pa leta 1998. Sta pa obe sodišči materialnopravno zmotno šteli, da zastaralni rok znaša 5 let. Upoštevati bi morali argumente sodbe II Ips 174/2010 o časovni veljavnosti tretjega odstavka 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Zmotno je iskati odgovor o zastaralnem roku v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj ta 1. 1. 2003 ni več veljal. Pravna podlaga iz 48. člena SPZ je nastala šele z uveljavitvijo navedenega zakonika. Zastaranje je treba presojati po OZ, konkretno po določbi 350. člena, ki za zahtevek za izstavitev listine določa 10-letni zastaralni rok.

5. Toženec na revizijo ni odgovoril. 6. Revizija ni dovoljena.

7. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) obseg revizijskega preizkusa določa v prvem odstavku 371. člena: revizijsko sodišče preizkusi sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

8. Revizijska opredelitev obsega izpodbijanja pravnomočne sodbe ("v enakem obsegu, kot je prvostopenjsko sodbo izpodbijala s pritožbo") je, vsaj kar se tiče odločitve o primarnem tožbenem zahtevku, pomanjkljiva. V okviru primarnega zahtevka je namreč sodišče odločalo tako o obsegu skupnega premoženja kot o deležih pravdnih strank na njem, revizija pa ne pove, katero od teh odločitev, ali morda obe, izpodbija. Omeji se na grajo zaključka o tem, da pogodba, sklenjena z O. glede stare delavnice, ni bila fiktivna. Zato revizijsko sodišče sklepa, da izpodbija odločitev o deležih na skupnem premoženju. Sodišči nižjih stopenj sta razsodili, da stara delavnica v T., to je polovica (pritličje) stavbe ..., spada v skupno premoženje, ker jo je toženec v času zunajzakonske skupnosti, v letu 1991, odkupil od O. na javni dražbi. Ugotovili sta tudi, da je O. to delavnico pridobila z nakupom od toženčevega očima, ki je kupnino izročil tožencu, ta pa jo je vložil v nakup nepremičnin v V., kot svoje posebno premoženje. Tožnica je trdila, da toženčev očim delavnice dejansko ni prodal, pač pa je bila pogodba z O. fiktivna in je dejansko šlo za posojilno pogodbo: zadruga ni dala kupnine, pač pa posojilo, ki sta ga s tožencem odplačevala še vrsto let. Tako po razumevanju revizijskega sodišča tožnica poskuša izpodbiti zaključek, da je toženec del kupnine za V. poravnal s posebnim premoženjem; če ga je poravnal s skupnim posojilom, to potem ob dejstvu, da je pravnomočno razsojeno, da so nepremičnine vV. skupno premoženje, lahko pomeni le še nasprotovanje sodbi, da znaša tožničin delež na skupnem premoženju 40 %.

9. Očitki o zastaranju se lahko nanašajo le na odločitev o podrednem zahtevku; samo ta je bil namreč zavrnjen zaradi zastaranja.

**Glede primarnega zahtevka**

10. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je izhodišče za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe vrednost spornega predmeta, ki ga je tožnica navedla v tožbi.

11. Po sodni praksi revizijskega sodišča, ki temelji na pravnem mnenju, sprejetem na Občni seji 12. 12. 2002, se v premoženjskih sporih z nedenarnim zahtevkom vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej v deležu, izraženem v ulomku ali odstotkih od ocenjene vrednosti spornega predmeta.

12. Tožnica je zahtevala ugotovitev obsega skupnega premoženja (in s tem zahtevkom delno uspela - zavrnjen je bil zahtevek za hišo in polovico stare delavnice v T.) in sodbo, da ji na tem premoženju pripada polovičen delež (tudi s tem zahtevkom je uspela delno, prisojen ji je bil 40 % delež). Ob izhodišču, da tožnica z revizijo v okviru primarnega zahtevka izpodbija zavrnilno odločitev o deležu, je nepomembno, da to stori neopredeljeno - brez navedbe, kolikšen delež je še sporen: lahko gre največ za razliko med vtoževanim (50 %) in prisojenim (40 %) deležem. Ker je vrednost spornega predmeta označila z zneskom 10.500.000 SIT, kar znaša 43.815,72 EUR, razlika med vtoževanim in prisojenim, po merilih iz prejšnje točke obrazložitve, ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

13. Revizija zoper odločitev o primarnem zahtevku je zato nedovoljena.

**Glede podrednega zahtevka**

14. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se vpisala kot solastnica hiše v U., je tožnica uveljavljala podrejeno, za primer, da ne bi uspela z zahtevkom za ugotovitev, da je ta hiša skupno premoženje pravdnih strank kot (nekdanjih) zunajzakonskih partnerjev. Podredni zahtevek je utemeljevala z dogovorom o skupni gradnji (za veljavnost katerega ni pomembno, ali so v času gradnje obstajale ovire za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti pravdnih strank).

15. Vrednost spornega predmeta je tožnica navedla v tožbi, v kateri je uveljavljala le sedaj primarni zahtevek. Podredni zahtevek je uveljavljala naknadno, vrednosti spornega predmeta zanj pa ni navedla - vztrajala je pri v tožbi navedeni vrednosti.

16. Nenavedba vrednosti spornega predmeta ima za posledico, da nima nobena od strank, ki ni pravočasno, v postopku, v katerem je še mogoče zagotoviti sodelovanje vseh pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta, pravice do revizije.1

17. Pri objektivni kumulaciji zahtevkov se dovoljenost revizije presoja glede vsakega zahtevka posebej. To velja tudi za podredne zahtevke. Zato tožnica zaradi nenavedbe vrednosti spornega predmeta nima pravice do revizije zoper tisti del sodbe, s katerim je odločeno o podrednem zahtevku.

18. Tudi v tem delu je torej revizija nedovoljena.

19. Nedovoljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

1 Glej pravno mnenje VSRS z dne 16. 12. 1993, objavljeno v poročilu VS RS 2/93, stran 12.