Jedro

Pravdne stranke nimajo apriorne pravice do drugega izvedenskega mnenja. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo, odloča sodišče (213. člen ZPP), kateremu je tudi pridržana presoja popolnosti mnenja in ocena, ali je treba izvedbo dokaza ponoviti. V sodni praksi se je ustalilo stališče, da lahko sodišče (poleg tipičnih primerov iz drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP) dokaz z izvedencem ponovi tudi v primeru, ko zaradi usodnosti pomena izvedenskega mnenja za izid pravde in zavedajoč se določenega znanstvenega tveganja pri zahtevnejših ekspertizah, oceni, da je treba pravilnost sicer jasnih in popolnih izvedenčevih ugotovitev preveriti še z mnenjem drugega izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

_Oris zadeve_

1. Tožnik od zavarovalnice zahteva plačilo odškodnine. Trdi, da mu je nastala škoda zaradi malomarnega zdravljenja stranske intervenientke, ki je imela pri njej zavarovano odgovornost. Zavarovanki tožene stranke očita tri strokovne napake. Prva je prerez desnega sečevoda ob urgentni operaciji ileusa 24. 9. 2012, druga perforacija črevesja, tretja pa okužba z MRSA. Da je do prereza sečevoda prišlo ob posegu 24. 9. 2012, ni sporno; dokazni postopek pa je tudi pokazal, da je (nejverjetneje 27. 9. 2012) prišlo do perforacije črevesja in (najverjetneje v času od sprejema v bolnišnico do 1. 10. 2012) še do okužbe z MRSA.

_Odločitev sodišča prve stopnje_

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju tožbeni zahtevek za plačilo 47.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 zavrnilo in tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 3.222,03 EUR, stranski intervenientki pa 10 EUR pravdnih stroškov.

Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da ob zdravljenju tožnika pri stranski intervenientki ni bila narejena nobena strokovna napaka.

_Pritožbeni razlogi in predlog_

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe. Pretežni del pritožbenih navedb je dobesedni prepis njegove pritožbe z 2. 10. 2019 zoper sodbo P 23/2016-90 z 21. avgusta 2019, ki jih višje sodišče na tem mestu ne bo povzemalo, ampak bo (le pravno odločilne) predstavilo v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

Sicer pritožnik predvsem izpostavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati medicinske dokumentacije, ki je bila predložena v ponovljenem postopku. Meni, da je prišlo do kršitve postopka, ker jo je upoštevalo; poleg tega pa še do kršitve kontradiktornosti, ker je razsodilo na podlagi dejstev, ki jih tožena stranka ni zatrjevala.

Pritožnik pogreša pojasnilo sodišča prve stopnje o tem, zakaj ni dovolilo postavitve novih izvedencev, čeprav je tožnik to zahteval. Meni še, da je izvedensko mnenje o konkretnem vzroku za poškodbo sečevoda tudi po zadnji dopolnitvi izvedenskega mnenja ostalo nejasno. Opozarja na opustitev nadzora kužnin ob sprejemu v bolnišnico, ki se sodišču prve stopnje napačno ni zdela pomembna.

4. Tožena stranka in stranska intervenientka na vročeno pritožbo nista odgovorili.

5. Pritožba ni utemeljena.

_O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka_ _Pravočasnosti navedb in dokazov_

6. To sodišče je v sklepu II Cp 2161/2019 s 27. maja 2020 opozorilo na posebnosti trditvenega in dokaznega bremena v odškodninskih sporih zaradi strokovnih napak v postopkih zdravljenja, ki jih sodišče prve stopnje v prvem sojenju ni upoštevalo.1 Ker je trditveno in dokazno breme razporedilo napačno, tedaj tožene stranke ni pozvalo k dopolnitvi trditev o poteku kritičnih delov tožnikove zdravstvene oskrbe. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče že v sklepu II Cp 2161/2019 zavzelo stališče, da sme tožena stranka v ponovljenem postopku trditve o poteku kritičnih delov zdravljenja dopolniti, tudi zato, ker je le tak pristop tožniku omogočil razčiščenje vzrokov za prerez sečevoda, perforacijo črevesja in okužbo z MRSA.2 Pri tem stališču pritožbeno sodišče vztraja. Sodišče lahko pacientove trditve upošteva kot priznane, šele če zdravstvena ustanova po sodnikovem pozivu svojih ugovorov ne substancira zadosti3; dotedanje trditve obeh pravdnih strank pa so bile presplošne, da bi omogočale pravno presojo, ali je ravnanje medicinskega osebja stranske intervenientke ustrezalo standardu posebej skrbnega strokovnjaka ali ne. Sodišče prve stopnje je v pozivu s 14. 7. 2020 (list. št. 241 v spisu) takšnim napotkom višjega sodišča sledilo in opravilo materialno procesno vodstvo. Pritožbene navedbe, da je kršilo določbe pravdnega postopka, ker je nato upoštevalo dodatno predloženo medicinsko dokumentacijo tožene stranke in stranske intervenientke4, torej niso utemeljene.

7. Očitek kršitve načela kontradiktornosti (zadnji odstavek na 11. strani pritožbe) je neobrazložen. Katere trditve in dokaze, ki jih tožena stranka ni zatrjevala, naj bi obravnavalo sodišče prve stopnje, pritožnik ne pojasni.

_Dokazni postopek z izvedencema_

8. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni vsebinsko pojasnilo, zakaj kljub tožnikovi zahtevi ni dovolilo postavitve novih izvedencev, ni utemeljen. Razlogi sodišča prve stopnje o tem so v 9. do 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa; so jasni, zadostni in pravilni.

9. Neutemeljena je tudi vsebinska pritožbena graja te odločitve sodišča prve stopnje:

10. Prvič, podlage za ponavljanje dokaza z (drugima) izvedencema ni v vsebini (očitani nepopolnosti) obeh mnenj. Tudi po prepričanju višjega sodišča sta mnenji, kakor sta bili dopolnjeni v ponovljenem postopku, jasni, popolni in preverljivi. Oba izvedenca sta navedla, od kod sta črpala odgovore na zastavljena vprašanja (v dejanskem in strokovnem smislu) ter navedla seznam uporabljene strokovne literature. Mnenji vsebujeta jasna stališča o pravilnem strokovnem ravnanju v danih situacijah in oceno ravnanja osebja zavarovanke tožene stranke v tožnikovem primeru, ki (tako sodišču kot tožniku) omogoča preizkus strokovne korektnosti in pravilnosti zaključkov. Izvedenca sta na zastavljena vprašanja izčrpno odgovorila – pripravila sta pisni izvedenski mnenji, ju dopolnila in mnenji še ustno podala. Na narokih (tudi na zadnjem naroku za glavno obravnavo, 25. 3. 2021) je bilo tožniku omogočeno postavljanje vprašanj5, omogočen mu je bil torej živ dialog z obema izvedencema.6 Očitek, da pritožnik ni imel možnosti preizkusiti strokovne pravilnosti izvedenskih mnenj7, ni utemeljen. Do (smiselno očitane) kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma do kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS zaradi tega torej ni prišlo.

11. Drugič, razlog za ponovitev dokaza z drugim parom izvedencev tudi ni tožnikov dvom v nepristranskost izvedencev prof. dr. A. A. in B. B., dr. med. Pristranskost izvedenca je sicer razlog za izločitev izvedenca (247. člen ZPP v zvezi s 6. točko 70. člena ZPP) in o tožnikovem predlogu za izločitev izvedencev je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom, sprejetim na naroku 25. 3. 2021. Zoper sklep, s katerim se zahteva za izločitev zavrne, ni posebne pritožbe (5. odstavek 247. člena ZPP), po določbi 2. odstavka 363. člena ZPP ga je torej mogoče izpodbijati v pritožbi zoper končno odločbo. Če se pritožnik v pritožbi zoper končno odločbo jasno in nedvoumno ne pritoži tudi zoper sklep (o zavrnitvi predloga za izločitev), ga pritožbeno sodišče ne more po uradi dolžnosti razveljaviti ali spremeniti, niti tedaj, ko bi sicer pritožbi ugodilo.8 Takšnega jasnega in nedvoumnega izpodbijanja v pritožbah ni, zato višje sodišče nima podlage za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o strankinem predlogu za izločitev; navedbe, ki nekonkretizirano merijo na izkazovanje razlogov za nujnost izločitve, pa ne morejo biti pravno relevantne.

12. Tretjič, to sodišče je že pojasnilo, da golo dejstvo, da je do domnevne zdravniške napake prišlo pri zdravljenju v Sloveniji, ni razlog za postavitev izvedenca iz tujine. Če bi bilo tako, bi bilo nujno vselej že spočetka (ali najkasneje takrat, ko mnenje ne pritrjuje trditvam pacienta) postaviti izvedenca iz tujine, a takšne zahteve ni niti v ZPP niti v Ustavi RS niti v sodni praksi rednih sodišč, Ustavnega sodišča RS ali ESČP.9 Vseeno višje sodišče še dodaja, da so pritožbeni očitki, da je bil izvedenec pristranski (kolegialen), oba izvedenca pa nejasna in nestrokovna, povsem splošni.10

13. Zadnjič, pravdne stranke nimajo apriorne pravice do drugega izvedenskega mnenja. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo, odloča sodišče (213. člen ZPP), kateremu je tudi pridržana presoja popolnosti mnenja in ocena, ali je treba izvedbo dokaza ponoviti. V sodni praksi se je ustalilo stališče, da lahko sodišče (poleg tipičnih primerov iz 2. in 3. odstavka 254. člena ZPP) dokaz z izvedencem ponovi tudi v primeru, ko zaradi usodnosti pomena izvedenskega mnenja za izid pravde in zavedajoč se določenega znanstvenega tveganja pri zahtevnejših ekspertizah, oceni, da je treba pravilnost sicer jasnih in popolnih izvedenčevih ugotovitev preveriti še z mnenjem drugega izvedenca. Na to stališče se smiselno sklicuje pritožnik v zadnjem odstavku četrte strani in prvem odstavku pete strani pritožbe. A sodišču prve stopnje (in enako pritožbenemu) se v tej zadevi ni porodil nikakršen znanstveni dvom.11 Nikakršnega znanstvenega dvoma tudi ni uspel vzbuditi tožnik s svojimi (pritožbenimi) argumenti, ki predstavljajo zgolj posplošeno oceno pristranskosti izvedencev in enako posplošeno vztrajanje pri svojih trditvah. Da bi šlo za zahtevnejšo ekspertizo z resnim znanstvenim tveganjem, pritožnik niti ne trdi.12 Gre za pritožnikovo (laično) nestrinjanje s strokovnimi ugotovitvami izvedencev, ki ne more biti razlog za ponavljanje popolno in pravilno izvedenih dokazov.

_O dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje_ _O poškodbi sečevoda_

14. Tožnik (v nasprotju z ugotovitvami izpodbijane sodbe) tudi še v tej pritožbi vztraja, da operater prereza sečevoda ni opazil. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila poškodba opažena in strokovno ustrezno oskrbljena (tako, da je bilo odprtje zašito, pred tem pa je bil vstavljen stent med pielonom desne ledvice in mehurjem), ki temelji na (tudi dopolnjenem) izvedenskem mnenju, pa tožnik tudi tokrat ne izpodbija drugače kot z neargumentiranim vztrajanjem pri svojem stališču.13 Pritožbeno sodišče (kot že v prejšnjem sklepu) sprejema zaključek sodišča prve stopnje, temelječ na strokovnih ugotovitvah izvedenca, da je že iz nadaljnjega poteka zdravljenja razvidno, da je bila poškodba oskrbljena in ne spregledana – kljub zabeležki v medicinski dokumentaciji, da je bila (kasneje) zaznana urinska sekrecija.14 Noben nadaljnji poseg namreč ni bil opravljen v smeri oskrbe sečil. Če prerez sečevoda ne bi bil oskrbljen 24. 9. 2012, pa bi nedvomno moral biti kasneje.

15. Izvedenec je (in te ugotovitve sprejema sodišče prve stopnje) pojasnil možne vzroke za prerez sečevoda, od katerih je večina povezanih s stanjem pacienta (zarastline po predhodnih operacijah in spremenjene patoanatomske razmere), a (strokovno in teoretično) je možen vzrok videl tudi v neznanju ali neizkušenosti kirurga. Višje sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da do prereza sečevoda ni prišlo zaradi napake, neznanja ali neizkušenosti zdravstvenega osebja, ampak je šlo za zaplet (do katerega pride v 1 do 1,5 % primerov), ki sta mu botrovala močno spremenjena anatomija tožnikovega trebuha kot posledica hudega vnetja in zarastline zaradi prejšnje operacije (v letu 1997).15 Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka ugotovilo, da je kirurg pri operaciji postopal previdno, v skladu s pravili stroke, na kar kaže tudi okoliščina, da je na sečevodu napravil le majhno luknjico, poškodbo pa takoj opazil in jo strokovno ustrezno oskrbel, tako da posledic odprtega sečevoda ni bilo.

16. Pritožnik meni, da bi moralo pri vsaki tovrstni operaciji priti do prereza sečevoda, če bi držal zaključek, da operater ni naredil strokovne napake. Pritožbeno sodišče lahko odgovori le, da neoptimalen potek zdravljenja (zaplet) sam po sebi še ne predstavlja medicinske napake. Do zapletov ne pride pri vseh enakovrstnih operacij. Do konkretnega (po že predstavljenih strokovnih podatkih izvedenca) pa v 1 do 1,5 % primerov. Sicer pa tožnik ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbija s posplošenim vztrajanjem pri svojih trditvah16, posplošeno grajo ugotovitev sodišča prve stopnje ter pojasnil izvedenca, s katero dokazne ocene sodišča prve stopnje ne uspe izpodbiti.

_O perforaciji črevesja_

17. Glede na trenutek znatnega porasta vnetnega kazalca CRP17, je izvedenec ugotovil, da je do perforacije najverjetneje prišlo 27. 9. 2012. Takšne ugotovitve izvedenca (posebej ob neizpodbijanih ugotovitvah o predhodno izboljšanem stanju po operaciji18) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne potrjujejo tožnikovega prepričanja, da je do perforacije prišlo že med samo operacijo 24. 9. 2012. Če obstaja zelo majhna možnost, da je do perforacije prišlo takrat, namreč ni mogoče govoriti o tem, da je do stopnje prepričanja ali vsaj pretežne verjetnosti izkazano, da je do nje prišlo tedaj. Pritožbeno sodišče je tako prepričano, da perforacije ob zaključku operacije 24. 9. 2012 ni bilo in tako medicinskemu osebju tudi ni mogoče očitati, da jo je spregledalo.19

18. Kaj je bil vzrok perforacije črevesja, izvedenec sicer niti v ponovljenem postopku ni mogel z gotovostjo potrditi. Kot najverjetnejša vzroka je navedel težavno in obsežno razreševanje zarastlin (nastalih po operaciji v letu 1997) med operacijo 24. 9. 2012, kar je ocenil kot sicer tehnično zahtevno, a nujno in pravilno odločitev kirurga, ali stanje črevesja, ki je bilo spremenjeno zaradi ileusa (vnetne spremembe so bile tako hude, da meje med posameznimi strukturami niso bile tako jasno izražene kot pri zdravem človeku, zaradi ileusa20 so bile črevesne vijuge slabše prekrvavljane in manj elastične); lahko tudi oboje.21 Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in njegove izpovedi ugotovilo, da je bil kirurg pri razreševanju zarastlin previden.22 Z dokazno oceno sodišča prve stopnje o načinu razreševanja zarastlin, temeljitem pregledu črevesja po operaciji, potopu prepariranih delov črevesja v vodo zaradi kontrole, ali na kakem delu izhaja zrak, in poteku operacije nasploh, se pritožnik ne sooči. Navede pa, da je dr. C. pristranska priča, saj je zaradi njegovega ravnanja prišlo do škode. Da je sodišče o poteku operacije zaslišalo prav operaterja, je razumljivo; o poteku operacije nihče ne more vedeti toliko kot on. Zgolj to, da se njemu očita strokovna napaka, nikakor ne pomeni, da priča ni izpovedala resnicoljubno. Sodišče prve stopnje česa takšnega ni zaznalo, pritožbeno sodišče tudi ne. Pritožnik svojega očitka ne konkretizira, ob tem tudi spregleda, da dokazna ocena sodišča prve stopnje o načinu razreševanja zarastlin in stanju črevesja temelji tudi na izvedenskem mnenju in izpovedi priče D. ter listinskih dokazih. Tudi z dokazno oceno teh dokazov se pritožnik konkretizirano ne sooči. _O okužbi z MRSA_

19. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (z dovolj visoko stopnjo prepričanja) že v prvem sojenju ugotovilo, da se je tožnik okužil v času hospitalizacije pri toženi stranki. Višje sodišče v tak dejanski zaključek ne dvomi, pritožnik mu ne nasprotuje, prav to je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil tudi sam. Višje sodišče zato še zmeraj ne razume pritožbenih navedb o napaki - opustitvi nadzora kužnin ob sprejemu k zavarovancu tožene stranke. Če se je tožnik okužil v času hospitalizacije, opustitev nadzora kužnin (ob sprejemu še neokuženega23) tožnika ne more biti v vzročni zvezi z nobeno nastalo škodo.

20. Tožnik je torej uspel dokazati, da je do okužbe z bolnišnično bakterijo prišlo v času hospitalizacije (v sferi zavarovanke tožene stranke). Vprašanje je še, ali je okužbi botrovalo protipravno ravnanje stranske intervenientke, saj odgovornost bolnišnice ni objektivna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obsežno pojasnilo, kaj vse mora zdravstvena ustanova narediti v smeri preprečevanja bolnišničnih okužb. Zelo podrobno je analiziralo vse relevantne faze tožnikovega zdravljenja in vse splošne (preventivne)24 ter konkretne25 ukrepe bolnice. Pritožnik teh ugotovitev sodišča prve stopnje v nobenem delu ne izpodbija, z njimi se sploh ne sooči, ampak ponavlja svoje predhodne navedbe, da do okužbe ne bi prišlo, če ni bilo strokovne napake, da je prišlo do neustrezne razkužitve operativnih pripomočkov in materialov.26 S takšnimi pritožbenimi navedbami pa dvomov v konkretne in jasne ugotovitve sodišča prve stopnje o doslednem spoštovanju relevantnih ukrepov za obvladovanje in preprečevanje MRSA ne more vzpostaviti.

_O materialnopravnem sklepu sodišča prve stopnje_

21. Sodišče prve stopnje je torej skrbno in popolno ugotovilo, kako je v konkretnem primeru ravnalo zdravstveno osebje stranske intervenientke, s pomočjo izvedencev ugotovilo, kako bi v dani situaciji ravnal skrben strokovnjak, nato pa opravilo pravno presojo, ali konkretno ravnanje zdravstvenega osebja ustreza ravnanju posebej skrbnega strokovnjaka (prim. 6. člen obligacijskega zakonika). Pravilno je zaključilo, da prerez desnega sečevoda, perforacija črevesja in okužba z MRSA niso posledica strokovnih napak ob zdravljenju tožnika pri stranski intervenientki.

_Odločitev o pritožbi_

22. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev, da pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka, ki je posledica pritožbenega neuspeha. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

1 9. do 11. točka obrazložitve. 2 V smislu odločbe Ustavnega sodišča RS Up 680/14, na katero se je skliceval in se sklicuje tudi v obravnavani pritožbi. 3 Tako Mertens v Munchener Kommentar zum Burgerliches Gesetzbuch, Munchen, C. H. Beck, 2009, parag. 823, Rz 406, stran 1606; povzeto po sklepu VSRS II Ips 32/2012. 4 Kateri konkretno so zanj problematični deli, pritožnik niti ne pojasni. 5 Ne le to – tožnik je postavljal vprašanja in izvedenca sta na prav vsa odgovorila. 6 V tem aspektu zato ni na mestu sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 680/14, v kateri je ustavno sodišče opozorilo prav na to pomanjkljivost. 7 Kar je bilo po ugotovitvah Ustavnega sodišča RS onemogočeno ustavnima pritožnikoma v zadevi Up 680/14, ker sodišče ni zaslišalo vseh izvedencev, katerih mnenja so si nasprotovala. 8 Prim. Jan Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 507. 9 Ustavno sodišče je v odločbi Up 680/14 res povzelo stališče ESČP (ki ga selektivno povzema pritožnik), da je odločen odziv oblasti ključen za ohranitev javnega zaupanja v pravno državo in za preprečevanje videza povezav oziroma dopuščanja morebitnih nezakonitih ravnanj. Pri tem pa je treba razloge ustavnega sodišča povzeti popolno - gre namreč za zaključek te misli: »v primeru smrti pacienta v bolnišnični oskrbi, je država v okviru varstva procesnega vidika pravice do življenja (17. člen Ustave in 2. člen EKČP) zavezana, da zagotovi učinkovit in neodvisen sistem, ki omogoča ugotovitev vzrokov za smrt pacienta v bolnišnični oskrbi ter odgovornosti tistih, ki jim je mogoče pripisati vzroke za smrt. V zvezi s to procesno obveznostjo države je ESČP poudarilo, da ne gre za obveznost rezultata, temveč za obveznost prizadevanja, da se prizadetemu posamezniku zagotovijo (učinkovita) pravna sredstva za razjasnitev okoliščin smrti. Na področju zdravniške odgovornosti je navedeni procesni obveznosti zadoščeno, če pravni sistem prizadetemu posamezniku zagotavlja pravna sredstva v civilnem postopku (bodisi samostojno ali v kombinaciji s sredstvi v kazenskem postopku), na podlagi katerih lahko doseže ugotovitev vzroka smrti in morebitne odškodninske odgovornosti zanj ter primerno civilno zadoščenje«. Situacija torej ni primerljiva s tožnikovo, zahteve Ustavnega sodišča in ESČP pa tudi ne s tožnikovimi. 10 Tako zelo, da se s praktično enako vsebino pojavljajo v drugi zadevi zoper drugega povzročitelja škode, v kateri pa (sicer drugega) oškodovanca zastopa isti pooblaščenec; prim. sodba VSL II Cp 1891/2021. 11 Kot se je temu sodišču v zadevi II Cp 1355/2014, v kateri je izvedenec lahko posebno namembnost zemljišča, namenjenega za športno rabo, upošteval le z oceno, izkustvom (da je vrednost približno 40 % vrednosti gradbenih zemljišč). 12 In tudi ne, da bi šlo za situacijo, ko bi bilo treba posamezniku omogočiti učinkovito in neodvisno presojo vzrokov smrti pacienta v bolnišnični oskrbi (kot v primeru Ustavnega sodišča Up 680/14) ali katastrofalne škode (kot v zadevi tega sodišča II Cp 1439/2016); česa takšnega tudi ni mogoče razbrati iz tožbenih navedb o obsegu škode. 13 Še več, izpodbija jo z razlogi, ki so popolnoma enaki tistim v prejšnji pritožbi, zoper prejšnjo sodbo, ki je bila sicer, kar se tiče končne odločitve, enaka obravnavani, kar se tiče popolnosti dokazne ocene, torej obrazložitve, pa je v bistvenem drugačna, zato prepisovanje pritožbenih navedb čudi. 14 Pojasnilo izvedenca, zakaj meni, da je ta zapis pomoten, ampak je v resnici šlo za črevesno sekrecijo (posledico perforacije črevesja), je življenjsko logično in prepričljivo. 15 Ugotovitvam o tem stanju pritožnik ne nasprotuje. 16 Prim. opozorilo v opombi 13. 17 In spremembo barve odvečne tekočine iz trebušne votline, izločene preko drena (obrazložitev v 28. točki izpodbijane sodbe). 18 29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 19 Pri takšnem pritožbenem očitku vztraja pritožnik. 20 Iz izpovedi kirurga D. D. je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da histološki izvid ob prvi operaciji odrezanega črevesja kaže nekroze in odmrtje tkiva (komplikacije Chronove bolezni). 21 Električni nož, ki bi tudi lahko povzročil perforacijo, nedvomno ni bil uporabljen. 22 Kako resno je bilo tožnikovo stanje dobro kaže opis poteka operacije v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pa tudi opis kirurga D. D., ki je tožnika 28. 9. 2012 operiral zaradi perforacije in je že opazil po operaciji novo nastale zarastline (30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). 23 Zakaj bi zdravili neokuženega, pritožnik ne pojasni. 24 43. in 44., 50. ter 51. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 25 45., 46., 47., 48. in 49. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 26 Prim. opozorilo v opombi 13.