Jedro

Zasneženo in spodaj poledenelo dvorišče ni nevarna stvar v pomenu, na katerega odškodninsko pravo navezuje odškodninsko odgovornost zaradi nevarne stvari. Pravni subjekt je namreč imetnik dvorišča. Dvorišče ni nevarna stvar. Sneg in zmrzal sta naravna pojava. Za naravne pojave pa pravnim subjektom ni mogoče pripisovati objektivne odškodninske odgovornosti. Tudi hoja po zasneženi in poledeneli površini v času zimskih razmer ne predstavlja nevarnosti, ki bi bila v tem letnem času neobičajna in ne predstavlja tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče hojo po takšnem terenu opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu določila iz drugega odstavka 131. člena OZ. Tudi ni bistveno, ali je ledena površina vidna ali se nahaja pod snegom. Še vedno gre za naravni pojav.

Vse povedano veja tudi za kidanje snega. Gre za običajno zimsko dejavnost, ki jo opravljajo zasebniki na lastnih površinah, kakor tudi na službenih površinah, kadar tako nanesejo razmere (npr. na parkirišču, pločniku pred poslovalnicami, gostilnami, trgovinami, šolami, na dvoriščih itd.). Prav zato, ker gre za običajno dejavnost, iz katere tudi ne preti življenjsko izreden obseg škode, je ni mogoče pripisati pod pojem nevarne dejavnosti v pomenu odškodninskega prava.

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi toženke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., III. in IV. točki izreka spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne tudi glede plačila 5.500 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2018 dalje do plačila.

II.Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške celotnega postopka v višini 1.301,08 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, odtlej z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Tožnik od toženke, pri kateri je imel tožnikov delodajalec (toženkin zavarovanec) v času škodnega dogodka 30. 11. 2017 zavarovano odgovornost, zahteva plačilo odškodnine zaradi poškodbe, ki jo je utrpel, ko je med opravljanjem dela pri delodajalcu padel na poledenelem dvorišču. Iz naslova nepremoženjske škode tožnik zahteva plačilo 10.000 EUR.

2.Ugotovljeno je bilo, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je tožnik kidal del dvorišča, se nato namenil čez dvorišče proti odlagališču odpadkov, kjer je nameraval z lopato nadaljevati, a mu je, ko je šel po celem snegu, spodrsnilo, saj je bil pod snegom led.

3.Sodišče prve stopnje je 19. 2. 2021 že izdalo sodbo, s katero je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, vendar je sodišče druge stopnje ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, češ da je sodišče prve stopnje na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje napravilo materialnopravno zmoten zaključek, da poledenela in zasnežena tla v zimskem času ne predstavljajo nevarne stvari, zaradi česar toženkin zavarovanec oziroma tožnikov delodajalec ne more objektivno odgovarjati za škodo, ki jo je utrpel tožnik.

4.V postopek je sodišče prve stopnje pritegnilo izvedenca za varstvo pri delu, ki je ugotovil, da je bilo v času škodnega dogodka delo pri delodajalcu organizirano v skladu s predpisi varstva pri delu, tožnik je prejel tudi vso predpisano osebno varovalno opremo - delovno obleko, rokavice, čevlje z ustreznim podplatom. Pri nastanku škodnega dogodka je šlo po izvedenčevem mnenju za splet nesrečnih okoliščin, na katere ne delavec ne delodajalec nista imela vpliva. Ker gre za občasno delo, tudi ni potrebno postavljanje opozorilnih tabel, delavci, ki so čistili sneg po nalogu delodajalca pa so želeli z očiščenjem snega vzpostaviti varne delovne pogoje in varno pohodno površino.

5.Tožnik je sprva čistil sneg na delu, ki ni bil poledenel, nato pa odšel na drugo stran dvorišča preko zasneženih in poledenelih tal, ki jih v tem delu ni bil dolžan čistiti, saj je bila to naloga viličarista, pri čemer mu je spodrsnilo in je padel. Viličarist bi ta del dvorišča očistil po tistem, ko bi tožnik očistil pohodne površine ob nadstrešku po navodilih delodajalca.

6.Iz ugotovitev izvedenca medicinske stroke izhaja, da si je tožnik pri padcu zlomil rebro. Zdravljenje je trajalo devet mesecev in je bilo povezano izključno z zlomom rebra. Tožniku je sodišče za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo celoten zahtevan znesek v višini 4.500 EUR, za strah 1.000 EUR, odškodninski zahtevek glede ostalih zahtevanih oblik nepremoženjske škode po 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je zavrnilo.

Presoja sodišč nižje stopnje

7.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je zaradi poledenelosti in zasneženosti po delu dvorišča, kjer je hodil tožnik, hoja in čiščenje tega dela predstavljala neobičajno veliko tveganje za zdravje in življenje ljudi, zaradi česar je dvorišče postalo nevarna stvar, čiščenje snega v tem delu dvorišča pa nevarna dejavnost, na podlagi česar je presodilo, da je podana objektivna odgovornost zavarovanca toženke za škodo, ki jo je tožnik utrpel ob škodnem dogodku. Posebno okoliščino je namreč predstavljalo dejstvo, da tla v delu, kjer je tožnik najprej čistil, niso bila poledenela, v delu, ki ga je prečkal in kjer je padel, pa so bila tla poledenela, tožnik pa tega ni mogel predvideti, saj je bil preko ledu sneg.

8.Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v celoti potrdilo ter ji naložilo plačilo tožnikovih stroškov odgovora na pritožbo. Pritrdilo je materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da ravno posebna okoliščina - poledenelost pod snegom, pomeni povečano nevarnost in ne običajnega stanja dvorišča, kar pomeni, da je v takšnih okoliščinah ta del dvorišča postal nevarna stvar, čiščenje snega na njem pa nevarna dejavnost.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

9.Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

10.Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je odločitev o obstoju objektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca materialnopravno pravilna.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

11.Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 34/2024 z dne 3. 4. 2024 je toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje oziroma spremeni tako, da reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje ter tožnici naloži v plačilo pravdne stroške ter stroške revizijskega postopka.

12.Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

Bistvo toženkinih navedb v reviziji

13.Izpodbijana odločitev bistveno odstopa od aktualne sodne prakse Vrhovnega sodišča glede presoje objektivne odškodninske odgovornosti, pri čemer sodišče druge stopnje za odstop ne ponudi nobenega razumnega pravnega argumenta niti primerljive sodne prakse. Utemeljitev, da je toženkin zavarovanec objektivno odgovoren za škodo, ki jo je njen delavec - tožnik utrpel, ko je 30. 11. 2017 na delovišču padel zaradi zdrsa na ledu, ki je se je nahajal pod snegom, je materialnopravno zmotna, obenem pa je sodišče v izpodbijani sodbi navajalo razloge, ki so sami s seboj v nasprotju, zaradi česar je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zasnežena in poledenela podlaga ni nevarna stvar, čiščenja snega v zimskih razmerah pa tudi ni mogoče šteti za opravljanje nevarne dejavnosti. Okoliščine delne poledenelosti pod snegom ni mogoče šteti kot povečano nevarnost, ki naj bi bila neobičajna in za tožnika nepričakovana. Hoje po takšnih tleh pa ni mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost.

Bistvo tožnikovih navedb v odgovoru na revizijo

14.Toženka neutemeljeno nasprotuje obstoju objektivne odgovornosti njenega zavarovanca. Pravni zaključki nižjih sodišč so pravilni. V obravnavanem primeru je bila kot bistvena izpostavljena okoliščina, da je bila poledenela podlaga pod snežno odejo in tako skrita tožniku, ki pod sneg ne more videti in zato ne pričakovati poledenelih tal pod njim. Čiščenje snega ni spadalo pod njegove delovne zadolžitve po pogodbi o zaposlitvi, temveč je moral delo opraviti na podlagi ustne odredbe delodajalca - toženkinega zavarovanca. Ta ključna razlikovalna okoliščina je tudi razlog, zaradi katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje toženka, ni uporabljiva za konkretni primer, saj v primerjanih zadevah poledenela tla niso bila očem skrita in nepričakovana za uporabnika. Ravno ta "skritost" je namreč poledenela tla v konkretnem primeru naredila nevarna. Revizija ni bila dopuščena glede vprašanj, ki se nanašajo na bistvene kršitve postopka, zato revizijske trditve glede postopkovnih kršitev ne morejo biti predmet revizijskega postopka. Prvenstveno predlaga zavrženje revizije, saj toženka v reviziji ni navedla identifikacijskih podatkov, npr. EMŠO tožnika, oziroma jo je vložila iz razlogov zunaj dopuščenega revizijskega vprašanja, podredno pa naj se revizija zavrne, saj ni utemeljena, toženki pa naj se naloži plačilo tožnikovih stroškov odgovora na revizijo.

Presoja utemeljenosti revizije

15.Revizija je utemeljena.

Opredelitev meja revizijskega preizkusa

16.V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Revizijske navedbe toženke, ki se nanašajo na (bistveno) kršitev določb pravdnega postopka, presegajo okvir dopuščene revizije, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

Materialnopravna izhodišča glede objektivne odgovornosti

17.Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost, se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek 131. člena OZ). Za stvar ali delovanje, povezano s povečano škodno nevarnost, OZ uporablja izraz nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost.

18.Nevarnost v smislu odškodninskega prava je podana, če iz stvari ali dejavnosti navkljub zadosti skrbnemu ravnanju izvira statistično bistveno večja nevarnost za nastanek škodnega dogodka kot sicer ali tedaj, ko sicer ni statistično nič bolj verjetno, da bo stvar ali dejavnost povzročila škodni dogodek, vendar je v primeru, ko se to vendarle zgodi, obseg škode (prav zaradi nevarnostnih prvin) katastrofalen.

Sodna praksa Vrhovnega sodišča v zvezi opredelitvijo poledenelih tal kot nevarne stvari oziroma hoje po njih kot nevarne dejavnosti

19.Vrhovno sodišče se je z vprašanji, povezanimi z gibanjem po poledeneli podlagi, padci zaradi zdrsa na poledenelih tleh ter opredelitvijo poledenelih tal kot nevarne stvari, že večkrat ukvarjalo. V sodbi II Ips 177/2018 z dne 22. 11. 2018 je zavzelo stališče, da: "...V konkretnem primeru ne gre za škodni dogodek, za katerega odgovarja tretja toženka po pravilih o krivdni odgovornosti. Tožnik bi spolzka oziroma poledenela tla moral in mogel pričakovati. Dejstvo, da so bili tožnikovi koraki do kraja padca varni in zanesljivi, ne pomeni, da tožnik kot povprečno razumen odrasli človek v okoliščinah konkretnega primera ni v celoti prevzel tveganja nastanka škodljive posledice za padec. Glede na dejstvo, da je hodil v zgodnjih jutranjih urah in v zimskih razmerah, bi poledenela tla moral pričakovati in se gibati z ustrezno previdnostjo..." in še: "Ker je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje odškodninsko odgovornost tretje toženke utemeljeval tudi s sklicevanjem na pravila o objektivni odgovornosti, se mora Vrhovno sodišče opredeliti do vprašanja, ali je hoja z otrokom v naročju v zgodnjih jutranjih urah in zimskih razmerah lahko nevarna v smislu določila iz drugega odstavka 131. člena OZ. Odgovor na zastavljeno vprašanje je nikalen. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da poledenela tla v zimskem času, ko je temperatura pod lediščem, ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila v tem letnem času neobičajna in ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče hojo po takšnem terenu opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu določila iz drugega odstavka 131. člena OZ." Pri tem se je sklicevalo na sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 202/2011 z dne 6. 6. 2013 in II Ips 571/2005 z dne 21. 2. 2008, v katerih je bilo že zavzeto stališče, da hoja po poledenelih tleh ne predstavlja nevarne dejavnosti.

20.V sodbi II Ips 251/2018 z dne 24. 10. 2019 je Vrhovno sodišče presodilo, da celo stopnice med večstanovanjskimi bloki, ki so bile dotrajane in na več mestih odkrušene ter zavoljo sneženja in nizkih temperatur zasnežene, poledenele in spolzke, niso nevarna stvar. Pri tem zapiše: "...Ni vse tisto, kar se zdi z vidika (ne)pazljivih udeležencev tvegano, tudi nevarna stvar ali dejavnost v pomenu objektivne odgovornosti. Konkretne okoliščine so bile lahko v pohodniškem smislu za tožnika v danem trenutku res ogrožujoče, a kljub temu stopnice niso nevarna stvar. Pri presoji, ali gre za nevarno stvar, je treba upoštevati vse okoliščine; od opredelitve stvari, narave in intenzivnosti škodne nevarnosti do presoje njene (ne)pogostosti, (ne)predvidljivosti ter (ne)običajnosti za okolico. Ključna razlikovalna okoliščina je, da mora biti pri nevarni stvari v smislu pravnega standarda večja škodna nevarnost del njene bíti." Podobno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi II Ips 179/2006 z dne 26. 6. 2008, ko se je sicer opredeljevalo do poledenelega cestišča: "...Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč, da poledenelo cestišče ni nevarna stvar v smislu odškodninskega prava in ni podlaga za uporabo pravil o objektivni odgovornosti. Upravljalec ne odgovarja objektivno, pač pa krivdno."

Presoja konkretnega primera

21.Upoštevajoč zgoraj citirano sodno prakso Vrhovnega sodišča, sta nižji sodišči s tem, ko sta poledenela tla opredelili kot nevarno stvar, hojo po poledenelih tleh oziroma čiščenje snega na takšni podlagi pa kot nevarno dejavnost, odstopili od ustaljene sodne prakse, iz katere izhaja ravno nasprotno. Vrhovno sodišče mora zato v obravnavani zadevi presoditi, ali sta sodišči odstop od sodne prakse zadostno obrazložili in zanj navedli prepričljive razloge.

22.Sodišče prve stopnje sodne prakse ni niti omenilo, sledilo je pač prejšnjemu razveljavitvenemu sklepu (Cp 247/2011 z dne 1. 7. 2021). Tega ni storilo niti sodišče druge stopnje. Namesto tega se je toženki očitalo, da ni navedla nobene sodne prakse, ki bi se nanašala na zagotavljanje varnih delovnih površin, ki predstavljajo delovno mesto pri izvajanju delovnih nalog.

23.Da se je sodišče druge stopnje obstoja sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi vprašanjem opredelitve poledenelih tal kot nevarne stvari ter hoje po takšnih tleh kot nevarne dejavnosti vendarle zavedalo, nakazujejo razlogi v 8. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je smiselno utemeljevalo razlikovanje. Dejavnika, zaradi katerih "konkreten primer ni primerljiv s primeri, kjer npr. imetniki poledenelih tal niso pravilno opravljali gospodarske javne službe", sta okoliščini, da so bi bila poledenela tla skrita pod snegom in so predstavljala delovno površino, kjer so se izvajale delovne naloge.

24.Obravnavan in predhodni življenjski primeri so si različni, a ne po tistem, kar je v njih pravno bistvenega, to pa je odgovor na vprašanje, ali je mogoče poledenelo podlago (tla) v času zimskih razmer, opredeliti kot nevarno stvar ter hojo po njej kot nevarno dejavnost ter na tej podlagi ugotoviti obstoj objektivne odgovornosti njihovega imetnika.

25.Da zasneženo in spodaj poledenelo dvorišče ni nevarna stvar v pomenu, na katerega odškodninsko pravo navezuje odškodninsko odgovornost zaradi nevarne stvari, je očitno že samo po sebi. Pravni subjekt je namreč imetnik dvorišča. Dvorišče ni nevarna stvar. Sneg in zmrzal sta naravna pojava. Za naravne pojave pa pravnim subjektom ni mogoče pripisovati objektivne odškodninske odgovornosti.

26.Kot je bilo že večkrat povedano, hoja po zasneženi in poledeneli površini v času zimskih razmer terja previdnost, ki jo narekujejo fizikalne lastnosti. Ne predstavlja pa nevarnosti, ki bi bila v tem letnem času neobičajna in ne predstavlja tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče hojo po takšnem terenu opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu določila iz drugega odstavka 131. člena OZ. Tudi ni bistveno, ali je ledena površina vidna ali se nahaja pod snegom. Še vedno gre za naravni pojav.

27.Vse povedano velja tudi za kidanje snega. Gre za običajno zimsko dejavnost, ki jo opravljajo zasebniki na lastnih površinah, kakor tudi na službenih površinah, kadar tako nanesejo razmere (npr. na parkirišču, pločniku pred poslovalnicami, gostilnami, trgovinami, šolami, na dvoriščih itd.). Prav zato, ker gre za običajno dejavnost, iz katere tudi ne preti življenjsko izreden obseg škode, je ni mogoče pripisati pod pojem nevarne dejavnosti v pomenu odškodninskega prava. Vrhovnemu sodišču se ni treba opredeljevati, kakšna bi bila presoja, ko bi šlo za profesionalno odstranjevanje snega v posebej zahtevnih razmerah, saj tu ne gre za takšen primer.

28.Prepričljivih razlogov za odstop sodne od ustaljene sodne prakse v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče ni našlo.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

29.S tem, ko sta nižji sodišči neutemeljeno odstopili od ustaljene sodne prakse, v skladu s katero padec na zasneženi urbani površini ne utemeljuje objektivne odškodninske odgovornosti njenega imetnika, sta napačno uporabili materialno pravo.

Odločitev o reviziji

30.Revizija toženke je utemeljeno izpodbila odločitev v izpodbijani sodbi, da toženka odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti za nevarno stvar (149. in 150. člen OZ). Tožnik je tožbeni zahtevek vzporedno utemeljeval tudi na pravilih o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ). Sodišče prve stopnje je obravnavalo tožnikove tožbene očitke protipravnega ravnanja ter presodilo, da krivdna odškodninska podlaga ni podana (glej 15. in 16. točko sodbe sodišča prve stopnje). Tožnik ne v odgovoru na pritožbo ne v odgovoru na revizijo ni problematiziral odločitve sodišča prve stopnje glede neobstoja krivdne (odškodninske) odgovornosti zavarovanca toženke. To pomeni, da v obravnavani zadevi ni podana ne objektivna ne krivdna odškodninska odgovornost toženke. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP to narekuje spremembo izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje na način, da se zavrne tudi tožnikov tožbeni zahtevek glede plačila 5.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2018 dalje (I. točka izreka) z ustrezno stroškovno posledico.

Odločitev o revizijskih stroških

31.Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

32.O stroških postopka se odloča po kriteriju uspeha v pravdi. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ob spremenjeni odločitvi je toženka tista, ki je v pravdi v celoti uspela, zato ji mora tožnik v celoti povrniti njene pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve in druge stopnje, kakor tudi stroške, nastale pred revizijskim sodiščem (II. točka izreka).

33.Prvostopenjsko sodišče je toženki za postopek na prvi stopnji priznalo 115,10 EUR. Dodatno je treba toženki priznati še 285 EUR iz naslova plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo (tar. št. 1121 ZST-1) ter revizijske stroške, in sicer: 375 točk za predlog za dopustitev revizije (tar. št. 22/4 OT), 450 točk za revizijo (tar. št. 22/3 OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 495 EUR, povečano za materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitve do 1000 točk (11. člen OT) ter 22% DDV (12. člen OT), kar znaša 615,98 EUR, skupaj s stroški sodnih taks revizijskega postopka (285 EUR) pa 900,98 EUR.

34.Stroški postopka toženke, ki jih mora tožnik povrniti toženki, skupno znašajo 1.301,08 EUR. Te je dolžan tožnik povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

Sestava senata in glasovanje

35.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Ilustrativno si lahko npr. zamislimo primer, ko bi na sicer že shojeno ledeno podlago ponoči zapadel nov sneg, ki bi ga nato v popoldnevu razpihal veter, da bi bila ledena podlaga zopet vidna. Po stališču višjega sodišča bi torej takšna tla v času, ko bi bila pokrita s snegom, postala nevarna stvar, ko bi bila ledena podlaga zopet vidna, pa bi status nevarne stvari izgubila.