Jedro

Ker tožnik ni pričakoval poledenelosti dvorišča, je s tem njegovo delo postalo delo s povečano stopnjo nevarnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih, to je v točkah I., III. in IV. izreka, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 418,12 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sodbo P 83/2021 z dne 14. 7. 2023 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožena stranka A. d.d., ... , matična št.: ..., je dolžna plačati tožniku B. B., ..., EMŠO: ..., znesek 5.500,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2018 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. II. Tožbeni zahtevek se v presežku, kolikor presega v I. točki izreka te sodbe prisojeni znesek odškodnine, zavrne. III. Tožena stranka A. d.d. mora povrniti 756,54 EUR stroškov pravdnega postopka v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Celju, organa za Bpp št. 0110 0637 0421, sklic na številko 00-36-3-2020 v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. IV. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 2.446,14 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.″ Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič štelo za dokazano, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je tožnik očistil del dvorišča, potem pa se je namenil čez dvorišče proti odlagališču ostankov, kjer je prav tako želel opraviti čiščenje snega, pri tem pa mu je spodrsnilo, ko je šel po celem snegu, saj je bil pod snegom led. Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju izvedenca, ki je v izvedenskem mnenju zapisal, da je hoja po zasneženih tleh vsekakor hoja po terenu, ki je zaradi slabšega oprijema bolj nevaren za zdrs ali padec, zato je izvedenec mnenja, da je to hoja s povečano stopnjo nevarnosti. Čiščenje snega je občasno delo, ki od delodajalca sicer ne zahteva posebnega usposabljanja zaposlenih, izdelave navodil za varno delo ali nadzor nadrejene osebe, je pa to delo, kjer lahko zaradi stanja tal pride do padca in do poškodb. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik padel na delu dvorišča, ki je tudi njegovo delovno mesto. Ravno zaradi posebnih okoliščin na tem delu dvorišča, to je poledenelosti, ki se je skrivala pod zapadlim snegom, je to pomenilo povečano nevarnost in ni šlo za običajno stanje dvorišča. Dvorišče je bilo na delu, preko katerega se je namenil tožnik, poledenelo in spolzko in je s tem postalo takšno dvorišče nevarna stvar za njegovo uporabo. Zaradi zasneženosti in poledenelosti tega dela dvorišča sta hoja in čiščenje na tem delu predstavljali neobičajno veliko tveganje za nastanek škode za življenje in zdravje ljudi. Zaradi te posebne okoliščine, katere tožnik ni mogel pričakovati, to je poledenelosti in v posledici spolzkosti tega dela dvorišča, preko katerega je tožnik med delom hodil in ga ni bil dolžan očistiti z lopato in se je poškodoval, je postalo dvorišče nevarna stvar, čiščenje snega na tem delu dvorišča pa nevarna dejavnost. Po drugem odstavku 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škoda ali nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Po 149. členu se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da ta izvira iz te stvari oziroma iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bil vzrok. Po 150. členu OZ za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana objektivna odgovornost imetnika stvari, to je zavarovanca tožene stranke, sicer pa se je o takšnem stališču izreklo tudi pritožbeno sodišče v razveljavitveni odločbi. Sodišče prve stopnje se je nato izreklo tudi o ugovoru tožene stranke, da je tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da očitki tožene stranke o premajhni skrbnosti tožnika pri hoji niso konkretizirani. Tožnik je imel ustrezno osebno zaščitno opremo – zimske čevlje, ki mu jih je izročil delodajalec. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da tožena stranka kot nosilka dokaznega bremena ni izkazala niti navajala, na kakšen način naj bi tožnik opustil potrebno skrbnost pri hoji. Zato je sodišče presodilo, da soprispevek tožnika k škodnemu dogodku ni podan in je zavarovanec tožene stranke v celoti odgovoren za nastanek obravnavanega škodnega dogodka in z njim povezano nastalo škodo. Tako ni podana soodgovornost tožnika po tretjem odstavku 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje je nato odmerilo odškodnino tožniku po višini. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku dne 30. 11. 2017 utrpel zlom desetega levega rebra. Zdravljenje poškodbe je trajalo od 30. 11. 2017 do 24. 8. 2018, približno 9 mesecev. Tožnik je trpel v zvezi s to poškodbo cel spekter telesnih bolečin, od stalnih srednje hudih bolečin, pa do občasnih blagih do srednje hudih bolečin, ki so nato izzvenele. Tožnik je trpel tudi številne neugodnosti med zdravljenjem. Upoštevaje izpoved tožnika in navedb v izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke je sodišče prve stopnje odločilo, da tožniku pripada pravična denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem v višini 4.500,00 EUR. Tožniku je prisodilo tudi odškodnino iz naslova strahu. Izvedenec je ocenil, da je tožnik ob škodnem dogodku pretrpel kratkotrajen blažji primarni strah, zaradi zdravljenja in možnih posledic poškodb je lahko trpel nekaj ur po poškodovanju srednje hud sekundarni strah in še največ dva meseca blažji sekundarni strah. Glede na izpoved tožnika in mnenje izvedenca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku pripada odškodnina iz tega naslova v višini 1.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. V celoti je zavrnilo zahtevek iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj poškodba tožniku ni pustila nobenih funkcionalnih posledic na telesu, pustila je le kostno brazgotino na mestu zloma rebra. Skupaj je to tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 5.500,00 EUR in je pri tem upoštevalo določbo člena 179 OZ. Tožniku je prisodilo še zakonske zamudne obresti. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper prisodilni del sodbe podaja pritožbo tožena stranka. Pritožbo podaja zoper del sodbe, ki zanjo ni ugoden in sicer iz pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča o obstoju temelja odškodninske odgovornosti - konkretneje objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke materialno pravno zmotna. Sodišče pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in sicer dejanske okoliščine nastanka škodnega dogodka, tudi v smislu povečane nevarnosti. Prav tako je po mnenju pritožbe sodišče v sodbi zagrešilo tudi nekatere bistvene kršitve postopka. Sodišče je pomanjkljivo ugotavljalo pravnorelevantna dejstva, ali je dejansko prišlo do padca tožnika zaradi posebnih okoliščin, ob upoštevanju navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo in v nadaljnjih navedbah ter v predloženih dokazih. Dejstvo je namreč, da tožnika nihče sploh ni videl pasti. Prav tako so v sodbi nasprotja, saj je sodišče napravilo glede ugotovitve dejanskega stanja zaključek, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je tožnik očistil del dvorišča, potem pa se je namenil čez dvorišče proti odlagališču ostankov, kjer je prav tako želel opraviti čiščenje, pri tem pa mu je spodrsnilo. Takšni zaključki sodišča so nejasni v nasprotju s trditvami v tožbi, kot tudi z izvedenim dokaznim postopkom. Tožnik na mestu padca ni bil dolžan čistiti snega, zato so nejasni nadaljnji zaključki sodišča, še zlasti glede objektivne odgovornosti, ko med drugim sodišče zapiše, da je čiščenje snega na tem delu dvorišča nevarna dejavnost. Sodišče se je v okviru presoje pravnorelevantnega dejanskega stanja oprlo na izdelano izvedensko mnenje izvedenca iz varstva pri delu. Sodišče prve stopnje se je pri tem neutemeljeno oprlo na mnenje izvedenca, saj izvedenec ne more odgovarjati na vprašanja, ki sodijo v področje pravne argumentacije. Sodišče prve stopnje je zelo pavšalno zaključilo, da je podana objektivna odgovornost imetnika stvari, to je zavarovanca tožene stranke. Nerazumljivo je, da tožnik ne bi mogel pričakovati poledenelosti pod zapadlim snegom, pri tem ko je prečkal dvorišče, saj gre za vedenje povprečnega posameznika, ki se večkrat letno srečuje s takšnimi okoliščinami. Sodišče je tako nepravilno napravilo argumentacijo pojma povečane nevarnosti, glede na dejansko ugotovljene okoliščine škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je pravno zmotno zaključilo, da je čiščenje snega na tem delu dvorišča postala nevarna dejavnost. Tožnik je zgolj prečkal dvorišče in ni izvajal čiščenje in so takšni zaključki v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom in s samo obrazložitvijo sodbe. Tožena stranka meni, da škoda v konkretnem primeru ni nastala zaradi uresničenja specifične, iz nevarne stvari ali dejavnosti izhajajoče nevarnosti, temveč zaradi drugih okoliščin kot tudi zaradi očitno tožnikovega nepazljivega načina hoje. Tožena stranka se ne strinja s povsem pavšalno obrazložitvijo glede ugovora soprispevka tožnika k nastanku škode. Sodišče je napačno zaključilo, da so bile navedbe o premajhni neskrbnosti nekonkretizirane, saj je iz njenih trditev jasno izhajalo, da je na nastanek škode vplivalo tudi neskrbno ravnanje samega tožnika. Tožena stranka je podala po njenem stališču dovolj konkretizirane navedbe, na katere je nenazadnje odgovorila tožeča stranka in so bile povsem razumljive. Če pa je sodišče menilo, da niso konkretizirane v zadostni meri, bi jo na to moralo opozoriti v okviru materialnega procesnega vodstva. Hojo v zimskih razmerah je treba prilagoditi stanju površine, sploh ob dejstvu, da si predhodno že hodil po takšni površini, vsekakor pa padec nakazuje na to, da se je dogodek zgodil iz razlogov, ki so tudi v pretežni meri ali v celoti lahko posledica samega človekovega ravnanja. Odgovorni razlogi za soprispevek so tako ostali povsem neobrazloženi. Tako je nepravilna ocena sodišča prve stopnje, da ni podan soprispevek tožnika, saj je imel vse možnosti, da bi lahko dvorišče bodisi prehodil pazljivo, bodisi bi mesto, kamor se je namenil čistiti, prehodil po drugi površini in ne po površini, ki v tistem trenutku še ni bila v celoti očiščena, saj je to mesto čiščenja izvajal viličar. Sodišče bi zato moralo upoštevati bistven soprispevek tožnika. Tožnik bi glede na vse okoliščine moral predvidevati in pričakovati, da bodo tla spolzka in bi se moral temu primerno gibati. Sodišče prve stopnje bi zato moralo upoštevati soprispevek tožnika. Tožena stranka vlaga pritožbo tudi glede višine odmerjene pravične denarne odškodnine. Odškodnina, prisojena iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je odmerjena previsoko, saj je dolgotrajnejše zdravljenje bilo v posledici osebne okoliščine tožeče stranke, v smislu očitno večje dovzetnosti za bolečine, pri čemer je to težko objektivizirati, zato bi sodišče moralo to objektivizirati z drugimi podobnimi primeri. Izvedenec je sicer ugotovil, da je imel tožnik določene nevšečnosti med zdravljenjem, vendar pa le-te niso bile posebej neprijetne in boleče. Sodišče prve stopnje je tudi previsoko odmerilo odškodnino za utrpeli strah, saj je glede na izvedeniško mnenje ugotoviti, da je tožnik utrpel kratkotrajen blažji primarni strah, ki pa ni podlaga za odmero odškodnine, sekundarni strah pa je trajal največ 2 meseca, pa še to v blažji obliki. Tožnik je utrpel strah zelo nizke intenzitete, posledično pa ne more zato biti upravičen do odškodnine v znesku 1.000,00 EUR. Po mnenju tožene stranke je nepravilna tudi odmera zakonskih zamudnih obresti. Glede na obrazloženo tožena stranka predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Sklicuje se še na nekatero sodno prakso VS RS v podobnih primerih. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Glede temelja tožeča stranka meni, da pritožba ni utemeljena, saj so predstavljala poledenela in zasnežena tla v zimskem času nevarno stvar, hoja po njih pa nevarno dejavnost, kot je to odločilo v danem primeru že VSC s sklepom Cp 247/2021 z dne 1. 7. 2021. Toženkina pritožbena nasprotovanja obstoju objektivne odgovornosti so popolnoma neutemeljena, z njimi pa je toženka tudi prepozna/prekludirana, saj do konca prvega naroka obstoju te odgovornosti niti ni konkretizirano nasprotovala. Na toženi stranki je bilo trditveno in dokazno breme glede ekskulpacije objektivne odgovornosti po prvem in drugem odstavku 153. člena OZ. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in do prvega naroka za glavno obravnavo uveljavljala le, da je tožnik deloma soprispeval k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik obut v zimsko obutev. V smeri uveljavljanja premajhne skrbnosti tožnika pri hoji pa toženka svojih trditev sploh ni konkretizirala, saj ni pojasnila, v čem naj bi bil tožnik premalo pazljiv oziroma na kakšen način naj bi opustil dolžno skrbnost in so tako ostale te trditve na pavšalni, to je neupoštevni ravni. Glede soprispevka je toženka prepozna s trditvami, da je način, na katerega je tožnik prečkal dvorišče, izbral povsem samovoljno, da naj bi tožnik vedel, da bi moral glede na izkušnje stopati še bolj skrbno in previdno, da omenjena tla niso predstavljala nekaj nepredvidljivega in neobičajnega, da bi tožnik moral poledenela tla pričakovati in se temu primerno gibati, da bi tožnik moral hojo prilagoditi, da se vsak posameznik mesečno in dnevno srečuje s takšnimi okoliščinami, da kritičnega dne pri hoji nihče ni imel težav in da naj bi bila hoja povsem obvladljiva, da je imel tožnik možnost, da bi dvorišče prehodil pazljivo in da bi mesto, kamor se je namenil čistiti, lahko prehodil po drugi površini. Vseh teh trditev pritožbeno sodišče ne bo smelo upoštevati. Tožena stranka tudi neutemeljeno in pavšalno zatrjuje, da je odškodnina iz naslova nepremoženjske škode odmerjena v previsokem znesku. Višina je bila prisojena v ustreznem znesku in v skladu s sodno prakso. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tudi zakonske zamudne obresti. Tudi pravdne stroške je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni pomanjkljivo ugotavljalo pravnorelevantna dejstva v postopku na prvi stopnji in sicer ali je dejansko prišlo do padca tožnika zaradi posebnih okoliščin poledenelosti na dvorišču zavarovanca, ob upoštevanju navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo in nadaljnjih navedbah ter predloženih dokazih. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje o tem, kako je prišlo do škodnega dogodka pravilno in popolno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je glede na izpovedbe prič štelo za dokazano, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je tožnik očistil del dvorišča, potem pa se je namenil čez dvorišče proti odlagališču ostankov, kjer je prav tako želel opraviti čiščenje, pri tem pa mu je spodrsnilo, ko je šel po celem snegu, saj je bil pod snegom led. Sodišče v tožnikovo izpoved, kje in kako se je poškodoval, ni podvomilo. Tudi priča C. C. je izpovedal, da je po dvorišču čistil sneg viličar, na delovnem mestu, kjer je delo opravljal tožnik, pa si mora sneg očistiti sam, do betona. Obrat, v katerem je delo opravljal tožnik, ima eno stran odprto, zato na delovno mesto nese sneg. Priča je glede odlagališča ostankov izpovedala, da se odmaknejo vse te zadeve in se tisti del očisti s strojem, če pa v tistem delu še ostane kaj snega, pa je potrebno očistiti z lopato. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi priče C. C. in D. D. le v delu, ki se nanaša na čiščenje delovnega mesta. V tem delu je priča C. C. izpovedala le to, da ni nadrejena tožniku, medtem ko priča D. D. samega nastanka škodnega dogodka ni videla. V delu, ki se nanaša na čiščenje delovnega mesta, pa je tožnikova trditev o ročnem odmetavanju snega potrdila priča E. E., ki je izpovedal, da se večinoma čisti strojno, z viličarjem, nekaj pa je sigurno treba očistiti tudi z lopato. Tudi priča E. E. je potrdila, da je bil tožnikov nadrejeni C. C., saj je on dajal navodila, kaj in kako bo kdo delal. Tudi priča F. F. je izpovedal, da se delovna mesta, kadar zapade sneg, čistijo ročno in da je njen nadrejeni C. C. Tudi ostale prič so izpovedale, da dvorišče sčisti viličarist, medtem ko vsak svoje delovno mesto očisti ročno. Sodišče glede na izpovedbe prič pravilno šteje za dokazano, kar je izpovedal tudi tožnik, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je tožnik očistil del svojega delovišča, potem pa se je namenil čez dvorišče proti odlagališču ostankov, kjer je prav tako želel opraviti čiščenje, pri tem pa mu je spodrsnilo, ko je šel po celem snegu, saj je bil pod snegom led. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, kako se opravlja delo čiščenja snega in sicer, da se opravlja ročno, na dvorišču pa se čisti zasneženo in poledenelo cestišče z viličarjem, da pa lahko tožnik očisti svoje delovno mesto, katero je bilo na eni in drugi strani dvorišča, pa je moral prehoditi poledenelo in spolzko dvorišče. Tožnik je pričel s čiščenjem snega na delu, kjer ni bilo poledenelo, nato pa je šel na drugo stran dvorišča, preko zasneženih in poledenelih tal, ki jih v tem delu ni bil dolžan čistiti, ker je tam to naloga viličarista in zaradi poledenelosti tega dela tega dela dvorišča mu je na ledu spodrsnilo in je padel. Sodišče prve stopnje tako pravilno, ni podvomilo o tožnikovi izpovedbi, kje in kako se je poškodoval. Takoj po padcu je s tem seznanil mojstra, ki mu je rekel, naj poskusi delati, ker pa tožnik ni več zmogel delati, je ponovno pristopil do mojstra in mu je povedal, da ne more delati in da ga naj pelje k zdravniku. Le-ta ga ni hotel peljati zdravniku, šele prijatelj ga je odpeljal k zdravniku ob 10.25 uri. Tožnik je izpovedal, da so tistega dne z delom pričeli ob 6.00 uri, tla so bila pokrita s snegom, ki je bil zmrznjen, kaj je bilo pod snegom pa tožnik ni videl. Če dvorišče ni očiščeno, viličar ne more delati. Zaradi stebrov nadstreška na dvorišču sneg odmetavajo z lopatami, od nadstreška približno meter in pol v dvorišče, samo dvorišče pa sčisti viličar. Sneg odmetavajo na sredino dvorišča in tožnik je tudi pokazal mesto padca na fotografiji. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje, kdaj je prišlo do škodnega dogodka in na kakšen način je prišlo do škodnega dogodka, pravilno je ugotovilo in je tudi pojasnilo vse okoliščine ter je tudi dokazno ocenilo izpovedi tožnika in prič. Sodišče dejansko stanje nastanka škodnega dogodka ni ugotovilo v nasprotju z izvedenimi dokazi kot to skuša prikazati pritožba.

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo in opisalo kako je prišlo do škodnega dogodka in sicer je prišlo do škodnega dogodka pri tem, ko je tožnik očistil del dvorišča, potem pa se je namenil čez dvorišče proti odlagališču ostankov, kjer je prav tako želel opraviti čiščenje, pri tem pa mu je spodrsnilo, ko je šel po celem snegu, saj je bil pod snegom led. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so jasni in niso v nasprotju s trditvami v tožbi (tožena stranka ne pojasni v katerem delu so takšne ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju s trditvami v tožbi in s katerimi trditvami), sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni padel ob samem prihodu na delovno mesto, temveč kasneje pri opravljanju svoje delovne dolžnosti čiščenja delovnega mesta. Tožnik na mestu kjer je padel ni bil dolžan čistiti sneg, vendar pa je njegovo čiščenje delovnega mesta obsegalo tako čiščenje kjer se je opravljal razrez lesa kakor tudi na drugem delu dvorišča, kjer so se odlagali odpadki in tožnik je tako moral očistiti svoje delovno mesto tako na enem kot na drugem delu dvorišča, pri tem pa je moral prečkati dvorišče, ki pa ni bilo očiščeno. To dvorišče se namreč čisti strojno s pomočjo viličarja, vendar šele po tistem, ko delavci očistijo svoja delovna mesta, kar je bilo tudi v konkretnem primeru, saj je tožnik z lopato čistil delovno mesto tako na eni kot na drugi strani dvorišča. Če pa je želel v celoti očistiti svoje delovno območje, pa je moral prečkati dvorišče, ki pa ni bilo očiščeno. Na tem delu dvorišča ni nihče delal, nihče od drugih delavcev ni opravil čiščenja, zato neutemeljeno toženka v pritožbi navaja, da na tem delu dvorišča nihče od ostalih delavcev ni padel. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je šlo za večjo količino snega, ki se je nahajal na celotnem dvorišču, pod snegom pa so bila tla spolzka in zato nevarna za prehod. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožnik pričel s čiščenjem snega na delu, kjer ni bilo poledenelo, nato pa je šel na drugo stran dvorišča, preko zasneženih in poledenelih tal, ki jih v tem delu ni bil dolžan čistiti, ker je to naloga viličarista in zaradi poledenelosti tega dela dvorišča mu je na ledu spodrsnilo in je padel. Ravno zaradi teh posebnih okoliščin na tem delu dvorišča, to je poledenelosti, ki se je skrivala pod zapadlim snegom, je to pomenilo povečano nevarnost in ni šlo za običajno stanje dvorišča. Dvorišče je bilo na delu, prek katerega se je namenil tožnik, poledenelo in spolzko in je s tem postalo takšno dvorišče nevarna stvar za njegovo uporabo. Zaradi zasneženosti in poledenelosti tega dela dvorišča, sta hoja in čiščenje na tem delu predstavljala neobičajno veliko tveganje za nastanek škode za življenje in zdravje ljudi. Zaradi teh posebnih okoliščin, katere tožnik ni mogel pričakovati, to je poledenelosti in v posledici spolzkosti tega dela dvorišča, preko katerega je tožnik med delom hodil, pri čemer je opravljal delo čiščenja delovnih površin, tega dela dvorišča pa ni bil dolžan čistiti z lopato, se je pri tem poškodoval in je postalo dvorišče nevarno stvar, čiščenje snega ne tem delu dvorišča pa nevarna dejavnost. Tudi izvedenec iz varstva pri delu je mnenja, da se hoja po zasneženem in poledenelem dvorišču vsekakor razlikuje od hoje po dvorišču, ki je suho in na njega ne vplivajo vremenske razmere. Hoja po zasneženih tleh je vsekakor hoja po terenu, ki je zaradi slabšega oprijema bolj nevarno za zdrse ali padec, zato je mnenja, da je to hoja s povečajo stopnjo nevarnosti. Izvedenec je ugotovil, da gre za delo, ki ga je v konkretnem primeru opravljal tožnik za delo, ki je lahko zaradi stanja tal - novo zapadli ali pomrznjeni sneg, pride do spolzkih površin na katerih lahko pride do padca in do poškodb. Mnenja je, da gre pri nastanku konkretne nezgode in sicer do spleta nesrečnih okoliščin, na katere pa ne delodajalec, ne delavec nista imela nobenega vpliva (tudi iz tega razloga je neutemeljen ugovor soprispevka tožene stranke). Tudi iz mnenja izvedenca je razvidno, da je hotel tožnik v času neposredno pred nezgodo, ko je hotel z lopato očistiti še sneg na nasprotni strani dvorišča, šel od svojega delovnega mesta iz območja skladovnic z gotovimi izdelki in v trenutku, ko je stopal po dvorišču, mu je na spolzkih tleh spodrsnilo, prišlo je do padca in poškodbe delavca. Pri nastanku nezgode je šlo za čiščenje in odstranjevanje nevarne pohodne površine, zato delodajalec ni mogel poskrbeti za varno pohodno površino. Delavci, ki so čistili sneg po nalogu delodajalca so želeli ustvariti varne delovne pogoje in varne pohodne površine. Ravno pri ustvarjanju varnih delovnih pogojev pa je prišlo do nastanka škodnega dogodka, kajti izvedenec je ugotovil, da se čiščenje snega opravlja ravno zaradi tega razloga, da se nevarnost poškodbe pri delu odpravi. Sodba sodišča prve stopnje je tako v tem delu glede količine snega in poledenelosti obrazložena, ne glede na količino snega je v konkretnem primeru pomenilo, da so nastale posebne okoliščine, ki so pomenile, da je delovno mesto tožnika, to je del dvorišča, preko katerega je v okviru izvajanja čiščenja moral prehoditi, postalo nevarno za delo. Tako je povsem obrazložen zaključek sodišča prve stopnje, da so obstajale posebne okoliščine v smislu povečane nevarnosti. Tožena stranka pri tem ne pove, da so te okoliščine povečane nevarnosti pretirane in v nasprotju z novejšo sodno prakso in v tej zvezi tožena stranka ne nevede nobene sodne prakse, ki bi se nanašala na zagotavljanje varnih delovnih površin, ki predstavljajo delovno mesto pri izvajanju delovnih nalog. Sodišče prve stopnje tako ni prilagodilo argumentacije dejanskega stanja na mnenje izvedenca, sodišče prve stopnje je ugotavljalo dejansko stanje stvari tako na podlagi izpovedi prič in tožnika, priče so potrdile izjave tožnika o tem kakšno je bilo delovno mesto v času trenutka padca tožnika in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je nato sodišče prve stopnje imenovalo izvedenca iz varstva pri delu, ki je odgovoril na, s strani sodišča zastavljena vprašanja. Ta vprašanja pa so bila zastavljena tudi v zvezi s tožbenimi in odgovornimi navedbami tožeče in tožene stranke. Izvedenec tako ni odgovarjal na vprašanja, ki sodijo v področje pravne argumentacije sodišča, saj je pravni zaključek o obstoju objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke po določbi drugega odstavka 131. člena OZ in 149. člena OZ, napravilo sodišče prve stopnje, ki je zaključilo, da je zaradi posebnih okoliščin delovnega mesta, katere dolžnik ni mogel pričakovati, to je poledenelosti in v posledici spolzkosti tega dela dvorišča, preko katerega je tožnik med delom hodil in ga ni bil dolžan čistiti z lopato in se na njem poškodoval, da je zato postalo dvorišče nevarna stvar, čiščenje snega na tem delu dvorišča pa nevarna dejavnost in je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana objektivna odgovornost imetnika stvari, to je zavarovanca tožene stranke. Pri tem je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 131. člena OZ in 149. člena OZ ter določbo 150. člena OZ, po kateri za škodo o nevarni stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Sodišče prve stopnje tako ni pavšalno zaključilo, da je podana objektivna odgovornost imetnika stvari, to je zavarovanca tožene stranke. Kot že obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so obstajale posebne okoliščine, to je poledenelost, ki se je skrivala pod zapadlim snegom, ki utemeljuje, da je tožbeni zahtevek iz naslova objektivne odškodninske odgovornosti imetnika stvari utemeljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da so razmere, ki so nastale na dan škodnega dogodka in to na dvorišču, kjer se je poškodoval tožnik kot na mestu, ki je tudi delovno mesto tožnika, bile takšne okoliščine, ki niso bile pričakovane in tožnik ni mogel pričakovati, da se pod novozapadlim snegom nahaja spolzko dvorišče, to je spolzka pohodna površina. Tožnik je v času neposredno pred nezgodo čistil del delovnega mesta, kjer je bil novozapadli sneg, kjer pa delovišče ni bilo spolzko, ko pa je šel na drugi del svojega delovnega mesta pa je stopal po dvorišču, ki pa je bilo na tem delu spolzko, ker je bilo poledenelo in mu je na tem delu spodrsnilo in je prišlo do padca in do njegove poškodbe. Na tem delu tako tožnik ni mogel pričakovati poledenelosti tal, ki se je skrivala pod snegom. Hoja po zasneženih tleh pa je tudi po mnenju izvedenca hoja po terenu, ki je zaradi slabšega oprijema bolj nevaren za zdrs in za padec in da je šlo v konkretnem primeru za hojo s povečano stopnjo nevarnosti, saj tožnik kljub temu da je bil primerno obut, ni mogel preprečiti padca na spolzkih tleh, ko mu je spodrsnilo. Tožnik je čistil sneg po nalogu delodajalca in je želel ustvariti varne delovne pogoje in varne pohodne površine in ravno pri tem delu mu je na delu, kjer niso bile varne pohodne površine in kjer ni bilo varno delovno okolje, spodrsnilo in je padel. Do tožnikovega padca pa je prišlo takoj po tistem, ko je stopil iz dela delovišča, kjer ni bilo spolzko in je stopil na dvorišče, kjer pa niso bili varni delovni pogoji oziroma so obstajala tla in pohodna površina, ki ni bila varna za delo. Tožnik tako ni zgolj prečkal dvorišče, saj je izvajal delo po nalogu delodajalca, delovni proces čiščenja svojega delovnega mesta, njegovo delovno mesto pa je bilo na vsaki strani dvorišča in tako tožnik ni mogel pričakovati poledenelosti pod novo zapadlim snegom, ko je prečkal dvorišče, saj kot je že obrazloženo na delu, predno je pričel s čiščenjem, delovno mesto ni bilo spolzko, bilo pa je spolzko in zaradi poledenelosti na delu kjer je prav tako moral opravljati svoj delovni proces in sicer v okviru ustvarjanja varnih delovnih površin, pri tem pa moral prečkati dvorišče, ki ga ni bil dolžan čistiti ročno z lopato kar je pomenilo, da tožena stranka v tem delu ni ustvarila varnih delovnih pogojev. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da o odgovornosti toženkinega zavarovanca na podlagi pravil objektivne odgovornosti gre za posebne okoliščine v zvezi z ugotavljanjem varnih delovnih površin in s tem pravilnega in varnega izvajanja delovnega procesa tožnika, ki mu ga tožena stranka ni zagotovila, saj je dovolila, da so na delu, kjer bi tudi tožnik moral opravljati svoje delo, to je čiščenje ob prehodu iz delovnega mesta na dvorišče nastale takšne posebne okoliščine, na podlagi katerih je prišlo do padca tožnika.

7. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do izpostavljenega vprašanja ali je tudi tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka (tretji odstavek 153. člena OZ). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil tožnik pravilno in primerno obut. Sodišče prve stopnje pa je presojalo tudi v zvezi z navedbami tožene stranke ali je bil ob nastanku škodnega dogodka tudi sam tožnik neskrben pri varovanju lastne osebe in interesov oziroma ali je v danih razmerah ravnal s skrbnostjo povprečno, ustrezno usposobljenega delavca. Tožnik je bil obut v ustrezno osebno zaščitno opremo, tožena stranka je sicer navajala, da je bil tožnik premajhno skrben pri hoji preko dvorišča. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je nepazljivost splošen pojem, ki svojo določnost pridobi šele s konkretno obliko in v čem se ta kaže. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženka ni zmogla dokaznega bremena, na kakšen način naj bi tožnik opustil potrebno skrbnost pri hoji. Za takšne trditve tožena stranka ni ponudila nobenega konkretnega dokaza in sodišče prve stopnje je sledilo tožniku, da je na spolzki del dvorišča stopil z lastnostjo zadosti skrbnega delavca. Tožnik je ravnal s skrbnostjo povprečno, ustrezno usposobljenega delavca. Ker tožena stranka tako ni dokazala svojih trditev o tem, da je tožnik stopil na spolzki del delovišča s premajhno skrbnostjo, je tako že njene pritožbene trditve šteti za pavšalne in niso utemeljene. Kot že obrazloženo je na tem delu delovišča delo opravljal tožnik sam in drugi delavci na tem niso opravljali dela in zato pritožbene navedbe, da se nihče od drugih delavcev na tem delu delovišča ni poškodoval, niso v neposredni zvezi s samim nastankom škodnega dogodka in opisom načina hoje tožnika po zasneženi poledeneli površini. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik opravljal svoje delo na eni in drugi strani dvorišča, kjer je bilo njegovo delovno področje in je torej moral prečkati spolzko dvorišče in zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je imel tožnik možnost, da bi lahko prehodil dvorišče na drugem delu dvorišča in da bi ga moral prehoditi pazljivo. Tožnik je izvajal delo po nalogu nadrejenega za delo čiščenja svojega delovišča, čistil je tisti del površin, ki so predstavljale njegovo delovno mesto, kot je to opisano zgoraj in je bilo točno določeno na vsaki strani dvorišča in tožnik je opravljal svoje delo na tistem delu na katerem je bilo njegovo delo odrejeno, na samem delovišču, kjer je tožnik opravljal delo čiščenja delovišča pa je bilo delovno mesto spolzko in je zato dvorišče preko katerega je prečkal delovišče postalo za toženca nepričakovana pohodna površina, na kateri je zaradi poledenelosti in spolzkosti nato tudi padel in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da ni podan soprispevek tožnika, saj ni ugotovilo, da bi bil pri delu neskrben, ker je delal po navodilih nadrejenega. Imel je primerno delovno opremo, delo je izvajal ročno, moral ga je izvajati tudi na delu dvorišča in sicer z hojo preko dvorišča na delu, kjer pa tega čiščenja ni bil dolžan opravljati, saj je to delo opravljal viličarist. 8. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje in je neutemeljena pritožba v tem delu, ko je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožnik pričel s čiščenjem snega na delu, kjer ni bilo poledenelo, nato pa je šel na drugo stran dvorišča, preko zasneženih in poledenelih tal, ki jih v tem delu ni bil dolžan čistiti, ker je to naloga viličarja in zaradi poledenelosti tega dvorišča mu je na ledu spodrsnilo in je padel. Ravno zaradi posebnih okoliščin na tem delu dvorišča, to je poledenelosti, ki se je skrivala pod zapadlim snegom, je to pomenilo povečano nevarnost in ni šlo za običajno stanje dvorišča. Dvorišče je bilo na delu, preko katerega se je namenil tožnik, poledenelo in spolzko in je s tem postalo takšno dvorišče nevarna stvar za njegovo uporabo. Ta del dvorišča bi se očistil s pomočjo viličarja, po tistem, ko bi tožnik očistil del pohodne površine ob nadstrešku po navodilih delodajalca. Tožnik je moral ustvarjati varne delovne pogoje, kajti delovni pogoji na tem delovišču v času izvajanja njegovega dela niso bili varni, kot je to ugotovil izvedenec iz varstva pri delu. Zaradi zasneženosti in poledenelosti tega dela dvorišča sta hoja in čiščenje na tem delu predstavljali neobičajno veliko tveganje za nastanek škode za življenje in zdravje ljudi. Zaradi teh posebnih okoliščin, katere tožnik ni mogel pričakovati, to je poledenelosti in v posledici spolzkosti tega dela dvorišča, preko katerega je tožnik med delom hodil in ga ni bil dolžan čistiti z lopato in se je poškodoval, je postalo dvorišče nevarna stvar, čiščenje snega na tem delu dvorišča pa nevarna dejavnost. Gre za situacijo, ki je nastala v zvezi z izvajanjem dela, kjer mora delodajalec ustvariti varno delovno območje za delo delavcev in ker le-tega ni ustvaril delodajalec, je prišlo do tega, da tožena stranka – zavarovanec ni ustvarila varno delovno območje, na katerem pa se je tožnik zaradi tega tudi poškodoval. Zato ta konkreten primer ni primerljiv s primeri, ker npr. imetniki poledenelih tal niso pravilno opravljali gospodarske javne službe. Dolžnost delodajalca je namreč zagotavljanje varnih delovnih pogojev za delavca, ki pa v konkretnem primeru niso bile zagotovljene, saj je prišlo do tega, da tožnik ni imel na razpolago varnih delovnih pogojev, kot je to opisano v zvezi s spolzkostjo in poledenelostjo dvorišča, katerega je pri izvajanju čiščenja moral prehoditi tožnik.

9. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 179 OZ, pri odmeri višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisodilo pravično denarno odškodnino v višini 4.500,00 EUR. Pri tem je potrebno poudariti, da je zdravljenje tožnika potekalo 9 mesecev, res je šlo za dolgotrajnejše zdravljenje, ki je bilo deloma posledica posebnih okoliščin tožene stranke v smislu očitno večje dovzetnosti za bolečine, vendar pa je potrebno v vsakem konkretnem primeru, presojati lastnosti oškodovanca takšne kot so v času nastanka škodnega dogodka, z vsemi njegovimi osebnimi značilnostmi in posebne značilnosti oškodovanca ne morejo vplivati na prisojo nižje pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožnik zaradi posledic predmetne poškodbe na mestu zlomljenega rebra trpel približno 4 mesece stalne srednje hude bolečine, ki so se ob gibanju prsnega koša in ob neposrednih pritiskih na mestu poškodbe občasno intenzivirale do hudih telesnih bolečin, naslednja 2 meseca je trpel stalne blage bolečine, ki so se občasne intenzivirale do srednje hudih bolečin in trpel je še 3 mesece občasne blage do srednje hude bolečine, nato pa so bolečine na mestu poškodbe izzvenele. Tožnik je trpel tudi nevšečnosti med zdravljenjem in je bil podvržen kar 27 ambulantnim zdravniškim pregledom, ki sicer niso bili posebej neprijetni ali boleči, 5-krat je bil RTG slikan, zaradi sevanja pa lahko ima tožnik neopredeljive, dolgoročne škodljive posledice za svoje zdravje. Tožnik je izvajal fizioterapije, moral si je povezovati prsni koš z elastičnim povojem v trajanju do treh tednov, jemal je srednje močna protibolečinska zdravila v obliki tablet, med zdravljenjem pa se je moral izogibati pritiskom na levo stran prsnega koša, skakanju in dvigovanju bremen. Tako ugotovljen sklop telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, opravičuje prisojo pravične denarne odškodnine iz tega naslova v višini 4.500,00 EUR.

10. Neutemeljeno tožena stranka izpostavlja, da tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi pretrpelega strahu. Izvedenec je potrdil izpoved tožnika in je ocenil, da je tožnik ob škodnem dogodku pretrpel kratkotrajni blažji primarni strah, zaradi zdravljenja in možnih posledic poškodbe pa je trpel nekaj ur po poškodovanju, srednje hud sekundarni strah in še največ dva meseca blažji sekundarni strah. Ker je tako tožnik utrpel tako primerni kot sekundarni strah, je zato sodišče prve stopnje pravilno prisodilo odškodnino tudi iz tega naslova in sicer kot v pravično v višini 1.000,00 EUR. Tudi celotno gledano je odškodnina v višini 5.500,00 EUR, kar predstavlja 3,8 povprečne neto plače v Republiki Sloveniji primerljiva z odškodninami, že prisojenimi za podobne primere1. Sodišče prve stopnje je tako pravilno, pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo uporabilo določbo 179. člena OZ.

11. Tožena stranka veže pritožbene navedbe glede nepravilno prisojenega teka zakonskih zamudnih obresti in glede pravdnih stroškov, na dejstvo, da je njena pritožba utemeljena. Ker pa pritožba tožene stranke ni utemeljena, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti in je pravilno obrazložena v točki 27. obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji in je pri tem pravilno uporabilo določbo prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP.

12. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je zato sodišče druge stopnje kot neutemeljeno, ob uporabi določbe člena 353 ZPP zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodba pravilno materialnopravno obrazložena in ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje pa se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP.

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo. Tožeča stranka je priglasila kot pritožbene stroške 20 točk za obvestilo tožniku, 500 točk za odgovor na pritožbo, 20 točk za poročilo tožniku o vloženi pritožbi tožene stranke in 20 točk za poročilo tožniku o uspehu. Skupaj je priglasila 560 odvetniških točk, ki so utemeljeni v tar. št. 22 OT in tako znašajo pritožbeni stroški tožeče stranke, ob vrednosti odvetniške točke in z materialnimi stroški, skupaj z 22 % DDV 418,12 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena stranka povrniti tožeči na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje (vse po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

1 Primerja odškodnino prisojeno v zadevi II Ips 499/2005, kjer je oškodovanki bilo prisojenih 7 povprečnih plač ob nekoliko hujši telesni poškodbi, primerljiva je z odškodnino, prisojeno v zadevi VS RS II Ips 52/2000, kjer so bile oškodovanki prisojene 3 povprečne plače, primerljiva je z odškodnino, dosojeno v zadevi II Ips 47/2007, kjer je bilo oškodovanki prisojenih 12 povprečnih plač, vendar je tej oškodovanki bila prisojena odškodnina tudi iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti