Jedro

Če se je imetnik pravice do uporabe stanovanja iz stanovanja izselil (ni odločilno ali prostovoljno ali po pravnomočni sodni odločbi) in takrat ni zahteval dodelitve drugega primernega stanovanja, ne more tega zahtevati po preteku več kot treh let.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 3. odst. izreka tako spremeni, da se glasi: "Tožbeni zahtevek, ki se glasi: 1.Tožena stanka je dolžna tožniku dodeliti drugo primerno stanovanje, ki bo enakovredno stanovanju št.2. 3.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v roku 15 dni se zavrne."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da tožniku dodeli drugo primerno stanovanje, ki bo enakovredno stanovanju št. 2, v roku 15 dni. Drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede stroškov pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 95.460,00 SIT v roku 15 dni. Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da v sodbi ne obrazloži in pravno ne utemelji svoje odločitve, zakaj naj bi bila tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti nadomestno stanovanje. Sodba, ki se ukvarja z ugotavljanjem tožnikovega statusa do stanovanja na št. 7, povsem napačno presodi bistveno vprašanje, ki je v tem, zakaj je tožnik stanovanje izpraznil oziroma prenehal uporabljati. Tožnik je na podlagi sodbe II P 562/92 stanovanje prostovoljno izpraznil in s tem izgubil možnost, da bi lahko do tožene stranke kar koli uveljavljal. Kot izhaja iz tega spisa je bila sodba z revizijskim sklepom razveljavljena in ni bilo nobenega razloga, da bi tožnik moral stanovanje izprazniti. Ker je tožnik, kot ugotavlja sodišče prve stopnje stanovanje na 7 izpraznil prostovoljno, ni toženi stranki mogoče očitati, da bi do izpraznitve prišlo po njeni krivdi. Odločitve, da bi morala tožena stranka zaradi tožnikove prostovoljne izpraznitve stanovanja, zagotovoti tožniku drugo nadomestno stanovanje, je povsem brez pravne podlage in je kot taka napačna in nezakonita. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Tožena stranka v svoji pritožbi upravičeno opozarja na dejstvo, da se je tožnik dne 21.9.1993 prostovoljno izselil iz stanovanja kot je to razvidno iz spisa, opr. št. II P 562/92, ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo. Res je tudi, da se je izselil prostovoljno, vendar na podlagi pravnomočne sodbe, ki pa je bila kasneje v revizijskem postopku razveljavljena. Ni mogoče torej trditi, da se je izselil iz razloga, ki ga zatrjuje v tožbi in sicer, da je M. V. s tožbo dosegel, da se je iz stanovanja izselil in ostal brez stanovanja. Neglede na razloge zakaj se je odselil, pa ostaja dejstvo izselitve in čeprav tožnik zatrjuje, da je ostal brez stanovanja je vse do 19.12.1996, ko je vložil tožbo zoper današnjo toženo stranko prav gotovo nekje prebival. Tožbo je vložil torej več kot tri leta po svoji prostovoljni izselitvi. Če tožnik že utemeljuje svoj tožbeni zahtevek z uporabo 155. čl. Stanovanjskega zakona, mu je treba pojasniti, da bi bil njegov tožbeni zahtevek eventuelno utemeljen le v primeru, če bi se ob vložitvi tožbe nahajal v stanovanju in bi se iz tega stanovanja moral izseliti. Ker pa je stanovanje izpraznil, pa po več kot treh letih ne more uveljavljati nobenih pravic iz Stanovanjskega zakona. Spremembo sodbe pa je narekovalo tudi dejstvo, da tožniku pravice do uporabe stanovanja ni dodelila tožena stranka, pač pa M.V.. Kot je razvidno iz spisa II P 77/95 (pred revizijskim sklepom, opr. št. II P 562/92) je vrhovno sodišče razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zavzelo stališče, da je bil M.V. kot tožnik tisti, ki je svoje stanovanje oddal v uporabo današnjemu tožniku. Današnja tožena stranka je le izbrala upravičenca do uporabe tega stanovanja in vrhovno sodišče je v svojem sklepu položaj med takratnim tožnikom in tožencem, današnjim tožnikom ocenilo kot položaj, ki je podoben položaju po realizaciji pogodbe v korist tretjega. Če bi že kdo bil dolžan preskrbeti tožniku drugo primerno stanovanje, bi to bil torej M.V., kajti po določbi 2. odst. 155. čl. SZ je primerno stanovanje imetniku pravice do uporabe dolžan preskrbeti tisti, ki mu je pravico uporabe dodelil, to pa je M.V. in ne tožena stranka. Ker je sodišče prve stopnje ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materilno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu s 4. točko 373. čl. ZPP spremenilo sodbo in tožbeni zahtevek zavrnilo.