Jedro

Tožena stranka, ki je v soglasju z lastnikom stanovanja oddala stanovanje tožniku, lastniku stanovanja pa je dodelila v uporabo kot imetniku stanovanjske pravice drugo večje stanovanje, ni dolžna priskrbeti tožniku drugega primernega stanovanja na podlagi 2. odstavka 155. člena SZ potem, ko je lastnik po uveljavitvi SZ zasedel tudi svoje stanovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka dodeliti tožniku drugo primerno stanovanje, ki bo enakovredno stanovanju št. 2 na v Ljubljani. Ugotovilo je, da je pravni prednik tožene stranke dne 25.12.1975 dodelil tožniku stanovanje v Ljubljani. Stanovanje je bilo last M. V., ki je pravnemu predniku tožene stranke odstopil razpolagalno pravico. Tožniku je bilo stanovanje dodeljeno glede na delovno razmerje, vendar po prenehanju delovnega razmerja tožena stranka proti njemu ni ukrepala. Po uveljavitvi Stanovanjskega zakona pa je M. V. tožil sedanjega tožnika na izselitev in je s tožbo na prvi in drugi stopnji uspel. Tožnik se je izselil, vendar pa je v nadaljevanju postopka uspel z revizijo, Vrbanc pa je nato tožbo umaknil. Tožena stranka mora tožniku dodeliti nadomestno stanovanje na podlagi drugega odstavka 155. člena Stanovanjskega zakona.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Sprejelo je stališče, da tožnik po preteku treh let od izselitve ne more zahtevati nadomestnega stanovanja. Razen tega tožena stranka ni bila stanodajalec za sporno stanovanje. To je bil V., ki bi bil pasivno legitimiran za tožnikov zahtevek po drugem odstavku 155. člena Stanovanjskega zakona.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je z družino bival v tujini od 22.9.1993 do junija 1999. Imel je status begunca. Iz spornega stanovanja se ni izselil prostovoljno, temveč zato, ker mu je to nalagala pravnomočna sodba. Ni mu znano, zakaj je odvetnik, ki ga je pooblastil, odlašal z vložitvijo tožbe. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP/99, kar ustreza kršitvi iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Ta kršitev je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožeča stranka ne konkretizira tega očitka. Razlogi, ki jih navaja v reviziji, se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, ne pa na bistvene kršitve postopka. Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni. Tožnik je imel odvetnika, ki ga je zastopal na obeh narokih za glavno obravnavo in uveljavljal njegove interese s pismenimi vlogami. Tožnik je bil na glavni obravnavi dne 14.12.1998 zaslišan kot stranka in navzoč pri izvedbi dokazov. Nezakonitega postopanja sodišča v zvezi s tem ni bilo.

Na podlagi 386. člena ZPP mora revizijsko sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik opira svoj tožbeni zahtevek na drugi odstavek 155. člena Stanovanjskega zakona (SZ). Vendar se navedena določba ne nanaša na pravni in dejanski položaj, kakršen je v obravnavani zadevi. Stanovanje, ki ga je pravni prednik tožene stranke dodelil tožniku, je bilo last M. V., ki je v zameno za stanovanjsko pravico na večjem stanovanju prepustil pravnemu predniku tožene stranke razpolagalno pravico na stanovanju v Ljubljani. V postopku opr. št. II P 77/95 (pred razveljavitvijo II P 562/92) tedanjega Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani je bilo s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 764/93 ugotovljeno, da je dejansko M. V. oddal sedanjemu tožniku stanovanje v Ljubljani in da je torej treba njega šteti za stanodajalca. To zato, ker je V. od pravnega prednika tožene stranke dobil v uporabo kot imetnik stanovanjske pravice večje stanovanje in je v zameno svoje stanovanje prepustil pravnemu predniku tožene stranke, ki je le določil koristnika stanovanja, to je tožnika. V takem položaju, ko je tožena stranka, oziroma njen pravni prednik dodelila V. drugo stanovanje in je z njegovim polnim soglasjem razpolagala z njegovim stanovanjem v korist tožnika, po določbi drugega odstavka 155. člena SZ ni zavezana nasproti tožniku, da mu dodeli drugo primerno stanovanje. Pri tem je brez pomena vprašanje, ali se je tožnik izselil iz stanovanja na podlagi pravnomočne sodbe ali prostovoljno. Dejstvo je, da tožena stranka ni razpolagala z V. stanovanjem proti njegovi volji. V. ni bil v ničemer omejen ali prikrajšan pri svojih pravicah na svojem stanovanju. Z njim je razpolagal po svoji volji in v svojo korist. To pa ni položaj, ki ga ureja 155. člen SZ. Zato tožena stranka nasproti tožniku na tej podlagi nima obveznosti.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).