Jedro

Sodišče prve stopnje ima prav, ko navaja, da mati načeloma ne more nasprotovati osebnim stikom očeta z otrokom. Njenega odklonilnega stališča, ki ga ponavlja v reviziji, ni mogoče uskladiti z njenimi dolžnostmi, ki jih ima pri izvrševanju roditeljske pravice (4., 102. in 114. člen ZZZDR). Za svoje navedbe, da ti stiki niso v korist otroka, pa ni ponudila dokazov v skladu s 140. členom ZUP.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 2. 2004. S to odločbo je tožena stranka delno spremenila izrek odločbe Centra za socialno delo ... z dne 13. 9. 2002, in to le v delu, ki se nanaša na datum pričetka stikov očeta (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) z njegovim mladoletnim sinom A., v preostalem delu, v katerem so odrejeni redni stiki med očetom in njegovim sinom, pa je tožničino pritožbo zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke (drugi odstavek 67. člena ZUS). Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka tudi v zadostnem obsegu pojasnila razloge za svojo odločitev, pri kateri je v celoti upoštevala mnenje strokovne komisije z dne 29. 8. 2002 ter določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij – ZZZDR (Ur. l. SRS, št. 14/89 – prečiščeno besedilo in Ur. l. RS, št. 13/94 – ZN do 64/2001), ki se v obravnavanem primeru še uporablja glede na prehodne določbe 39. člena ZZZDR-C (Ur. l. RS, št. 16/2004), to je določbe 4., 102., 106. in 114. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje še dodaja, da mati načeloma ne more nasprotovati osebnim stikom očeta z otrokom; njenega odklonilnega stališča (po njeni oceni ti stiki zaradi očetovih lastnosti za otroka ne bi bili koristni, čeprav v pritožbi z dne 27. 9. 2002 ni navedla nobenih relevantnih dejstev in okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev tožene stranke) ni mogoče uskladiti z njenimi dolžnostmi, ki jih ima pri izvrševanju roditeljske pravice (4., 102. in 114. člen ZZZDR). Za svoje navedbe, da ti stiki niso v korist otroka, pa bi morala tožnica ponuditi dokaze v skladu s 140. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožnica je namreč v tožbi kot dokaze predlagala še zaslišanje strank, ne da bi navedla, o čem naj se zaslišijo, predlagala je tudi vpogled v zdravniško potrdilo in v izjavo B.B., ki jo je priložila k tožbi, hkrati pa predlagala tudi vpogled v mnenje izvedenca M.B. z dne 3. 6. 2003. Ti dokazi so po oceni sodišča prve stopnje tožbene novote, teh pa stranke, glede na določbo tretjega odstavka 14. člena ZUS, ne morejo uveljavljati šele v upravnem sporu. Upoštevati pa jih ni bilo mogoče niti v pritožbenem postopku iz razlogov, ki jih je navedla že tožena stranka. Sicer pa bi bila v spornem primeru drugačna odločitev, glede na izvedene dokaze, tudi v nasprotju z načeli, za katere se tožnica v tožbi sama zavzema, ko navaja, da morajo biti odločitve v najboljšem interesu otroka.

3. Zoper sodbo prve stopnje je tožnica vložila revizijo (prej pritožbo), v kateri ponavlja tožbene navedbe. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje napačno in v nasprotju z dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov in je ni zaslišalo, s čimer je bistveno kršilo postopek. Ni res, da bi otrok čutil pripadnost očetu in si tudi ne želi stikov in bližine očeta, saj stike odklanja in niso v njegovo korist. Po njenem mnenju oče zaradi svojih lastnosti ni primeren za stike s svojim mld. sinom. Kot zakonita zastopnica mld. otroka je pravočasno opozarjala, da stiki niso v interesu otroka. Vse odločitve v zvezi z otrokom morajo biti v najboljšem interesu otroka in morajo postati vodilo in izhodišče pri uresničevanju družinske politike in naloga vseh udeležencev, tudi družbenih institucij, ter morajo ustvariti najboljše možne pogoje za otrokovo rast in njegov razvoj. Meni, da bi izvršitev odločbe o stikih pomenila za otroka nepopravljivo škodo, kar potrjuje tudi zdravniško potrdilo z dne 9. 3. 2004. Zato predlaga, da se stiki ne dovolijo. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in hkrati naloži toženi stranki v plačilo vse njene stroške, ki jih je imela v upravnem sporu.

4. Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka – oče mld. otroka na revizijo (prej pritožbo) niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1 v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, sodba prve stopnje pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, z razliko od postopka s pritožbo, ker se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden preizkus revizije v obravnavani zadevi, zato se Vrhovno sodišče glede navedb tožnice, ki se nanašajo na ugotovitve dejanskega stanja, ne opredeljuje.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Revizijsko sodišče tudi meni, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tako tožena stranka kot pred tem organ prve stopnje svojo odločitev oprla na določbo prvega odstavka 106. člena ZZZDR, ki se v obravnavanem primeru še uporablja glede na prehodne določbe 39. člena ZZZDR-C. Tudi po presoji revizijskega sodišča je tožena stranka ob reševanju revidentkine pritožbe zoper prvostopno odločbo utemeljeno spremenila prvostopno odločbo (sprememba se nanaša na začetek stikov z otrokom), prav tako je tudi utemeljeno zavrnila revidentkin smiselni predlog, da se stiki med prizadeto stranko – očetom mld. otroka in njenim mld. otrokom ukinejo.

9. Tudi revizijsko sodišče nima pomislekov glede odločitve organa prve stopnje o stikih očeta (prizadete stranke) z njegovim mladoletnim sinom A., ki so bili ustanovljeni z začasno odločbo z dne 13. 9. 2002 in potrjeni z odločbo tožene stranke. Pavšalne revidentkine navedbe o okoliščinah, ki naj bi bile na strani prizadete stranke – očeta, ki jih revidentka ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, pa tudi revizijskemu sodišču ne vzbujajo dvomov v pravilno odločitev obeh upravnih organov, podatki in listine v predloženih upravnih spisih pa tudi ne dajejo podlage za omejevanje oziroma prepoved stikov, kot to predlaga revidentka.

10. Sodišče prve stopnje ima prav, ko navaja, da mati načeloma ne more nasprotovati osebnim stikom očeta z otrokom. Njenega odklonilnega stališča, ki ga ponavlja v reviziji, ni mogoče uskladiti z njenimi dolžnostmi, ki jih ima pri izvrševanju roditeljske pravice (4., 102. in 114. člen ZZZDR). Za svoje navedbe, da ti stiki niso v korist otroka, pa ni ponudila dokazov v skladu s 140. členom ZUP.

11. Ker niso podani revizijski razlogi, na katere se sklicuje revidentka, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 165. členu v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku, ki se primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1 (prvi odstavek 22. člena ZUS-1).