Jedro

Obvezno soglasje sosedov k manjšemu odmiku od parcelne meje, kot je določen v Odloku o PUP, mora obstajati v času izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo, in ne prej, saj ga je mogoče tudi preklicati.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Zahtevek prizadetih strank A.A. in B.B. za povrnitev stroškov pritožbenega sodnega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 4.8.2003. S to odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi A. in B. (ki sta prizadeti stranki v tem upravnem sporu) zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 30.10.2002, s katero je prvostopni organ (med drugim) pod 1. točko izreka izdal investitorjema (tožnikoma) enotno dovoljenje za legalizacijo dvoriščnega objekta na zemljišču s parc. št. 387/14 k.o. X. Tožena stranka je o pritožbi odločila tako, da je s 1. točko izreka odpravila navedeno prvostopenjsko odločbo, z 2. točko izreka pa odločila, da se zavrne zahtevek tožnikov za legalizacijo dvoriščnega objekta na zemljišču s parc. št. 387/14 k.o. X. V obrazložitvi sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke ter razlogi za odločitev. Sklicuje se na 33. člen in na 1. odstavek 33 a. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS št. 34/84, 29/86, Uradni list RS, št. 71/93, 40/94, 69/94, 59/96, 83/98-odl.US, 45/99, 42/00-odl. US in 52/00) ter na 1. in 2. odstavek 54. člena Zakona o urejanju naselij (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89, Uradni list RS - stari, št. 26/90, 3/91, Uradni list RS, št. 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97). Tožnika v času, ko je prvostopni organ odločal o zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo svojega dela objekta (prvotnega dvojčka) nista imela soglasja sosedov - prizadetih strank k manjšemu odmiku od 4. metrov, ki je potrebno po določbah 16. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribor (Odlok o PUP; MUV, št. 26/98 in 2/2001), ki na obravnavanem območju ureja posege v prostor. Nesporno je sicer, da je soglasje v času (nelegalne) gradnje skupnega objekta sicer obstajalo, vendar je bilo to soglasje dano v bistveno drugačnih okoliščinah, kot so bile v času izdaje prvostopenjske upravne odločbe. Takrat je namreč obstajal skupni objekt - dvojček, potem pa so se sosedi sprli glede dovoza do njega, prizadeti stranki pa sta svoj del objekta porušili. Poleg tega je ugotovilo, da je soglasje prizadetih strank, ki je bilo dano pred uvedbo upravnega postopka, v upravnem postopku bilo izrecno preklicano. Prizadeti stranki kot stranki v upravnem postopku pa imata ves čas prvostopnega upravnega postopka skladno s 133. členom Zakona o upravnem postopku (ZUP) pravico do spreminjanja svojih zahtevkov oziroma smiselno do dajanja in umikanja svojega soglasja, vprašanje morebitne škode, ki bi pri tem nastala, pa je predmet drugih (sodnih) postopkov.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v ponovno odločanje, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in samo odloči v zadevi, tako da odločbo tožene stranke odpravi. Navajata, da ne drži, da sta dali prizadeti stranki soglasje za dvojček - skupni objekt, saj iz soglasja z dne 19.6.1987 sledi, da je bilo dano za izgradnjo gospodarskega poslopja, za katerega legalizacijo sta zaprosila tožnika. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da sta tožnika že 17.12.1987 pridobila lokacijsko dokumentacijo za svoj del objekta, in ni šlo za skupni objekt. Gradbenega dovoljenja pa nista pridobila, saj jima je sosed trdil, da to ni potrebno. Poleg tega pa tudi soseda nikoli nista uredila dovoljenja za svoj objekt. Ker je šlo po navedbah prizadetih strank za skupni objekt, bi morala soseda za njegovo rušenje imeti njuno soglasje. Pri rušenju sta jima sicer povzročila veliko škodo. Ponavljata tožbene navedbe in navedbe iz upravnega postopka glede razlogov odstranitve dela objekta prizadetih strank in vzroke za nesporazume med njimi, zaradi katerih jima nastaja škoda. Menita, da je določba Odloka o PUP o zahtevanih 4 metrih odmika nerazumljiva, ki se ne bi smela razlagati tako togo, brez upoštevanja dejanskega stanja na terenu. Njun objekt stoji proti koncu obeh parcel, v razdalji cca. 15 metrov pa ni nobenega drugega objekta, zato ne moti osončenja in ne posega v območje sosedov. Zastavljata vprašanje smiselnosti oziroma možnosti legalizacije objektov.

Prizadeti stranki v odgovoru na pritožbo navajata, da so vse pritožbene navedbe glede motenja posesti in prijave inšpektorju neupoštevane in netočne. Bistveno je, da za izdajo prvostopne upravne odločbe ni bilo zakonskih pogojev, saj ni obstajalo soglasje prizadetih strank. Pravilna je odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je odpadla causa dogovora v zvezi z izvedbo gradnje, saj je objekt kot tak zaradi zahteve po rušitvi prenehal obstajati. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US RS), je Vrhovno sodišče RS tožbo tožnikov, vloženo po ZUS, obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. Po presoji vrhovnega sodišča je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Določba 2. odstavka 191. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1; Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) določa, da se postopki za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo iz 33a. člena ZGO, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZGO-1, torej pred 1.1.2003, končajo po določbah ZGO. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na določbe 33. in 33.a člena, v času odločanja prvostopnega organa veljavnega ZGO, ter na tedaj veljavni 1. in 2. odstavek 54. člena ZUN.

V predmetni zadevi je sporno vprašanje, ali je v postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo obstajalo soglasje sosedov za manjši odmik za sporno gradnjo od sosednje parcele, od tistega, ki je določen v Odloku o PUP, ki je v času odločanja upravnega organa prve stopnje veljal za obravnavani poseg v prostor. Navedeni odlok v 2. alineji 1. točke 16. člena določa, da morajo biti objekti odmaknjeni od parcelne meje 4 metre. Odmik pa je lahko tudi manjši s soglasjem soseda, in če so zagotovljeni posegi glede osončenja. Pri tem ni sporno, da je predmetni objekt od meje sosednje parcele oddaljen manj kot 4 metre.

Po presoji vrhovnega sodišč je sodišče prve stopnje na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, ki ima podlago v predloženih spisih, pravilno uporabilo materialno pravo. Za odločitev v tem upravnem sporu je pravno relevantna in tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da obveznega soglasja sosedov v času odločanja prvostopnega upravnega organa o zahtevi za legalizacijo, ni bilo, saj sta prizadeti stranki svoje soglasje v upravnem postopku izrecno preklicali oziroma se z legalizacijo izrecno nista strinjali. To izhaja iz podatkov v upravnih spisih, in sicer dopisa prizadetih strank z dne 7.2.2002 in zapisnika o ustni obravnavi z dne 3.4.2002. Tudi po presoji vrhovnega sodišča mora obvezno soglasje sosedov k manjšemu odmiku obstajati v času izdaje prvostopne upravne odločbe, in ne prej, saj ga je mogoče tudi preklicati. Takšno stališče je vrhovno sodišče sprejelo že v podobnih zadevah (na primer: št. I Up 1039/2004 in I Up 1355/2005). Vrhovno sodišče meni, da soglasje sosedov, dano v času izgradnje skupnega objekta (v obliki dogovora oziroma soglasja z dne 19.6.1987), torej pred vložitvijo vloge tožnikov za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo (dne 25.10.2001), ki se je nanašala na samostojen dvoriščni objekt, ni soglasje, ki ga zahteva 16. člen Odloka o PUP. V postopku izdaje enotnega dovoljena za gradnjo predmetnega objekta sta prizadeti stranki legalizaciji tega objekta izrecno nasprotovali, zato niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo enotnega dovoljenja za legalizacijo le-tega. Pritožbeni ugovor tožnikov o tem, da je takšno soglasje obstajalo, zato ni utemeljen. Na drugačno odločitev vrhovnega sodišča zato ne vplivajo pritožbene navedbe, da sta se dogovor in soglasje z dne 19.6.1987 nanašala objekt, katerega legalizacija je bila predmet tega postopka.

Ker je v obravnavni zadevi nesporno, da je predmetni dvoriščni objekt od parcelne meje oddaljen manj kot 4 metre, Odlok o PUP pa za takšen odmik izrecno določa soglasje sosedov, pritožbeni ugovor o nejasnosti te določbe ni utemeljen. Iz tega razloga pa tudi ni utemeljen ugovor tožnikov, da njun objekt ne moti osončenja in ne posega v območje sosedov. Na drugačno odločitev vrhovnega sodišča pa ne vpliva pritožbena navedba, da sta tožnika že 17.12.1987 pridobila lokacijsko dokumentacijo za svoj del objekta, in ni šlo za skupni objekt. Predmet izdaje spornega enotnega dovoljena za gradnjo je bil le objekt tožnikov, in na ta objekt se je nanašala tudi projektna dokumentacija z datumom november 2001. Glede na predmet tega upravnega spora so neupoštevani vsi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na razloge, zakaj tožnika že leta 1988 nista pridobila gradbenega dovoljena, navedbe da bi morala tudi soseda za rušenje svojega dela objekta pridobiti soglasje tožnikov ter navedbe o škodi, ki sta jo soseda povzročila tožnikoma. Za odločitev pa tudi niso relevantni vzroki za nesporazume med sosedi in razlogi odstranitve dela skupnega objekta na zemljišču prizadetih strank. To je tožnikoma pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo tožnikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Zahteva ni utemeljena.

Ker prizadeti stranki A.A. in B.B. v odgovoru na pritožbo nista navedli nič takega, kar bi vplivalo na odločitev o zadevi, pač pa sta ponavljali navedbe iz njunih prejšnjih vlog, po presoji vrhovnega sodišča ne gre za potrebne stroške v smislu 1. odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 - UPB-3 in 45/08). Zato je vrhovno sodišče zavrnilo njuno zahtevo za povračilo stroškov pritožbenega postopka na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1.