Jedro

Sodišče glede na ureditev plačevanja taks po ZPVPJN sodi, da je toženka odločila o višini takse in posledično o znesku, ki se vrne tožniku, čeprav ta odločitev ni izrecno navedena v izreku sklepa. Po 8. točki prvega odstavka 15. člena ZPVPJN mora namreč zahtevek za revizijo vsebovati potrdilo o plačilu takse iz prvega, drugega, tretjega ali četrtega odstavka 71. člena tega zakona. Po 26. členu tega zakona naročnik po prejemu zahtevka za revizijo preveri, med drugim, ali vsebuje vse obvezne sestavine iz 15. člena tega zakona, torej tudi to, ali je plačana z zakonom določena taksa. Če ugotovi, da niso izpolnjeni procesni pogoji iz prve, tretje, četrte ali pete alineje prvega odstavka tega člena, zahtevek za revizijo najpozneje v treh delovnih dneh od prejema s sklepom zavrže (tretji odstavek).

Sodišče se strinja s tožnikom, da gre pri vprašanju plačila oziroma vračila takse za odločitev o njegovi pravici oziroma obveznosti o tem, koliko takse mora plačati, oziroma ali in koliko jo je upravičen prejeti nazaj. Vendar pa iz citiranih določb ZUS-1 izhaja, da odločitev o pravni koristi tožnika ni edini pogoj za presojo, ali je odločitev upravni akt. Nadaljnji pogoj je, da je kateri od organov iz 1. člena ZUS- 1 o zadevi odločil z oblastvenim posamičnim aktom, izdanim v okviru izvrševanja upravne funkcije.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: toženka ali DKOM) je s sklepom št. 018-020/2021-16 z dne 3. 5. 2021 zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno (1. točka izreka) in odločila, da se njegova zahteva za povrnitev pritožbenih stroškov zavrne (2. točka izreka). Hkrati je z dopisom št. 700-1/2021 z dne 4. 5. 2021 na podlagi četrtega odstavka 72. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (v nadaljevanju ZPVPJN) Ministrstvu za finance naložila, da tožniku vrne 2.000,00 EUR preveč plačane takse.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 11. 1. 2021 vložil zahtevek za revizjo in plačal 1.000,00 EUR takse. Naročnik ga je seznanil, da znaša taksa 8.000,00 EUR in ga pozval, naj dopolni svoj zahtevek tako, da dostavi potrdilo, da je na dan vložitve zahtevka plačal 8.000,00 EUR takse. Tožnik je v vlogi prerekal višino takse, vendar je iz previdnosti 18. 1. 2021 doplačal 7.000,00 EUR in potrdilo predložil naročniku. Naročnik je s sklepom z dne 22. 1. 2021 zahtevek za revizijo zavrgel, in sicer iz treh razlogov; ker je vlagatelj takso doplačal kasneje kot na dan vložitve zahteve za revizijo, ker ni izkazal možnosti nastanka škode in ker naročnik pri izvajanju konkretnega naročila ni zavezan postopati po Zakonu o javnih naročilih. Toženka pritožbo zoper to odločitev kot neutemeljeno zavrača, saj morajo biti za vsebinsko obravnavo zahtevka za revizijo izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 26. člena ZPVPJN. Utemeljuje, zakaj je naročnik pravilno štel, da tožnik ni izkazal možnosti nastanka škode, kar je pogoj, da je aktivno legitiran za zahtevo. Zato je odločitev naročnika o zavrženju že zaradi neobstoja tožnikove aktivne legitimacije pravilna. V nadaljevanju obrazložitve še ugotavlja, da je tožnik preplačal zakonsko določeno višino takse za vložitev zahtevka za revizijo, ki v obravnavani zadevi znaša 6.000,00 EUR in ne 8.000,00 EUR. Zato bo na podlagi 2. alineje četrtega odstavka 72. člena ZPVPJN Ministrstvu za finance naložila vračilo preveč plačane takse v znesku 2000,00 EUR. To je z dopisom št. 700-1/21-19 z dne 4. 5. 2021 tudi storila.

3. Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da odločitve o zavrnitvi pritožbe ne izpodbija, saj po ZPVPJN zoper njo ni pravnega sredstva. Predmet tožbe je zgolj višina takse. Toženka v sklepu o zavrnitvi pritožbe ni izrekla nobene odločitve v zvezi z višino takse, prav tako ne v zvezi z višino takse, ki naj se tožniku vrne zaradi preplačila. Na kratko pa je obrazložila, da naj bi taksa znašala 6000,00 EUR, zato se tožniku vrne 2000,00 EUR. S tem se ne strinja in trdi, da bi morala taksa znašati 1000,00 EUR.

4. Tožnik je prepričan, da so odločitve toženke kot organa o tem, kakšno takso je (bil) vlagatelj dolžan plačati za revizijo po 71. členom ZPVPJN, ter o tem za kakšen znesek jo je preplačal in je zato upravičen do vračila na podlagi četrtega odstavka 72. člena tega zakona, odločitve organa o pravicah oziroma pravnih koristih posameznika, saj posegajo v njegove premoženjske koristi ali obveznosti. Zato sklep toženke št. 018-020/2021-16 z dne 3. 5. 2021 in dopis št. 700-1/2021 z dne 4. 5. 2021 predstavljata upravni akt. Poudarja, da je treba ločiti med odločitvami toženke o volji naročnika, ki so akt poslovanja in odločitvami toženke o tem, kolikšen je znesek že plačane takse, ki so upravni akt. Da imajo posamezne odločitve toženke kljub naravi njenega odločanja o glavni stvari lahko naravo upravnega akta, je že ugotovljeno tudi s strani Vrhovnega sodišča RS (I Up 299/2016).

5. Poudarja, da je v vseh zakonsko urejenih postopkih za plačilo takse predvidena izdaja plačilnega naloga ali sklepa, zoper katerega je mogoče vložiti pravno sredstvo in zahtevati sodno varstvo. Ob tem bi bilo nerazumno stališče, da odločitev v zvezi z določitvijo višine takse in pravico do vračila preveč plačane takse ni upravni akt. Poleg tega je to edini postopek, kjer se vloga zavrže, če taksa ni plačana pred vložitvijo vloge, ne da bi vlagatelj prej prejel nalog, s katerim mu je taksa odmerjena. Zato tožnik primarno zahteva odpravo navedenega sklepa in dopisa v delu, v katerem vsebujeta odločitev o tem, koliko je znašala taksa za postopek revizije in do kolikšnega zneska že plačane takse je tožnik upravičen.

6. Če bi sodišče štelo, da ne gre za akt zato, ker odločitev ni zajeta v izreku odločbe, sklepa ali plačilnega naloga, tožnik postavlja podredni zahtevek na izdajo upravnega akta. Zaradi vložitve tovrstne tožbe je tožnik na toženko 10. 5. 2021 v skladu z 28. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) naslovil poziv na izdajo upravnega akta, dne 27. 5. 2021 pa je prejel le dopis toženke s šablonskim pojasnilom, da je organ odločil o vsem, o čemer je moral. Zato lahko po določbah 33. člena ZUS-1 s tožbo zahteva izdajo upravnega akta. Če pa bi sodišče štelo, da organu ni mogoče naložiti izdaje upravnega akta, predlaga, da postopek prekine in začne presojo ustavnosti ZPVPJN. Zakon je neustaven, ker zahteva plačilo takse za revizijo pred vložitvijo zahtevka za revizijo, o tem koliko ta taksa znaša in kolikšen znesek je vlagatelj upravičen zaradi preplačila prejeti nazaj, pa se ne odloči z upravnim aktom, zoper katerega bi bilo zagotovljeno sodno varstvo in pravno sredstvo kot je to v vseh drugih postopkih v nacionalnem pravu. Taka ureditev je v nasprotju z 22., 23. in 25. členom Ustave.

7. Za primer, če bi sodišče štelo, da je dopis DKOM št. 700-1/2021-19 z dne 4. 5. 2021 posamični akt oziroma dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in svoboščine, za kar je varstvo v upravnem sporu predvideno po 4. členu ZUS-1, vlaga tudi zahtevek na ugotovitev, da je bil ta dopis posamično dejanje organa, ki je poseglo v njegove ustavne pravice in zahteva njegovo odpravo. Dejstvo je, da je toženka odločila o pravicah tožnika, tj. o višini takse, ki jo je bil dolžan plačati za revizijo po ZPVPJ in višini takse, ki se mu na podlagi 72. člena ZPVPJN vrne, brez izdaje odločbe, kar je grob poseg v ustavno zajamčene človekove pravice tožnika. S tem je tožniku odvzeta možnost uveljavljanja ustavno zajamčenega sodnega varstva zoper odločitev toženke o tem, prav tako pa možnost uveljavljanja pravnega sredstva.

8. Toženka v odgovoru na tožbo zavrača sklicevanje tožnika na sodbo I Up 299/2016. Sklicuje se na sklep X Ips 111/2013 in navaja, da DKOM ni organ izvršilne veje oblasti, ampak organ sui generis, ki ima primerljiv položaj z drugimi neodvisnimi državnimi organi, ki niso organi izvršilne veje oblasti. Temu pritrjuje tudi sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Medisanus C-296/15, ko je SEU zavzelo stališče, da je toženko mogoče šteti za sodišče države članice v smislu člena 267 PDEU. Tak položaj ji je SEU implicitno priznalo tudi v zadevi C-367/19. Vrhovno sodišče je sicer v sklepu I Up 299/2016 navedlo, da je toženka organ izvršilne veje oblasti, vendar tega ni obrazložilo. Odločanje o statusu naročnika tudi ni v nobeni zvezi z vprašanjem vračila takse in izpolnitvijo procesnih pogojev za vsebinsko obravnavo zahtevka za revizijo.

9. Toženka s sklepom, ki ga sprejme v revizijskem postopku, ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih naročnikov, zato njena odločitev ni upravni , ampak nadzorstveni akt, kar je enotno stališče Vrhovnega in Ustavnega sodišča. Če meritorna odločitev o zahtevku za revizijo ni upravni, temveč nadzorstveni akt, pa ne more biti upravni akt niti sklep, s katerim je naročnik zavrgel zahtevo za revizjo, ker je ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 26. člena ZPVPJN. Odločanje o stroških postopka je odločanje o akcesornem zahtevku. Če toženka v primeru, ko naročnik zahtevek za revizijo zavrže, pritožbi ugodi in naročnikovo odločitev razveljavi, se s tem razveljavi tudi naročnikova odločitev o zavrnitvi povrnitve stroškov predrevizijskega postopka. Če pritožbo zavrže ali zavrne, pa ne potrjuje posebej odločitve o zavrnitvi stroškov predrevizijskega postopka, ki jo je sprejel naročnik. Sklep št. 018-020/2021-16 tako ni upravni akt niti v posameznih delih, ampak je v celoti nadzorstveni akt. Dokument št. 700-1/2021-19 z dne 4. 5. 2021 prav tako ni upravni akt, saj toženka z njim ni odločila o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, ampak je omogočila, da ministrstvo izvede vračilo preplačane takse, katere znesek je ugotovila z navedenim nadzorstvenim aktom.

10. V zvezi s tožnikovo trditvijo, da ni prejel nobenega sklepa ali plačilnega naloga, s katerim bi bilo odločeno, koliko znaša taksa, navaja, da ZPVPJN določa posebna pravila o plačilu takse, ki so prilagojena specifiki postopka javnega naročanja. Eden od razlogov, da je naročnik zavrgel zahtevek za revizijo je bil, da vloga niti po dopolnitvi ni vsebovala potrdila o plačilu zadostnega zneska takse. Zoper zavrženje zahtevka za revizijo je imel tožnik možnost pritožbe skladno z ZPVPJN, v kateri je lahko navedel kršitev v zvezi z zahtevo o višini takse, kar je tudi storil. Višina takse je bila eden od pritožbenih razlogov, torej povezana z odločanjem o vsebini postopkovnega (procesnega) spora med tožnikom in naročnikom. Toženka je o (ne)utemeljenosti pritožbe odločila, do višine takse pa se je opredelila v obrazložitvi. To pomeni, da je imel tožnik zagotovljeno pravno varstvo tudi zaradi nestrinjanja z višino takse. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže in podrejeno, da jo zavrne.

11. Tožba ni dovoljena.

12. V obravnavani zadevi je sporna višina takse, ki jo je tožnik plačal za vložitev zahteve za revizijo, saj trdi, da je po 71. členu ZPVPJN znašala 1000,00 EUR in ne 6.000,00 EUR in zato uveljavlja vračilo 7.000,00 EUR.

13. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji (tako imenovane procesne predpostavke), ki jih ZUS-1 določa v prvem odstavku 36. člena, med drugim tudi ta, da se s tožbo izpodbija upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka).

14. Sodišče glede na ureditev plačevanja taks po ZPVPJN sodi, da je toženka odločila o višini takse in posledično o znesku, ki se vrne tožniku, čeprav ta odločitev ni izrecno navedena v izreku sklepa. Po 8. točki prvega odstavka 15. člena ZPVPJN mora namreč zahtevek za revizijo vsebovati potrdilo o plačilu takse iz prvega, drugega, tretjega ali četrtega odstavka 71. člena tega zakona. Po 26. členu tega zakona naročnik po prejemu zahtevka za revizijo preveri, med drugim, ali vsebuje vse obvezne sestavine iz 15. člena tega zakona, torej tudi to, ali je plačana z zakonom določena taksa. Če ugotovi, da niso izpolnjeni procesni pogoji iz prve, tretje, četrte ali pete alineje prvega odstavka tega člena, zahtevek za revizijo najpozneje v treh delovnih dneh od prejema s sklepom zavrže (tretji odstavek).

15. Po petem odstavku 26. člena ZPVPJN je zoper to odločitev dopustna pritožba, o kateri odloča DKOM. Če DKOM ugotovi, da je bila taksa plačana oziroma da je bila plačana v zadostni višini ali v previsokem znesku, pritožbi ugodi in naročniku naloži, da o zahtevku za revizijo odloči, ali zahtevek za revizijo sprejme v obravnavo (drugi odstavek 55. člena ZPVPJN). Četudi naročnik zahtevo za revizijo zavrže še iz drugih razlogov in ne zgolj zaradi premalo plačane takse, je dolžna DKOM pritožbeni ugovor o nepravilno zaračunanem znesku takse presojati po vsebini, kajti četrti odstavek 72. člena ZPVPJN jo zavezuje, da mora, če ugotovi, da je vlagatelj plačal napačno višino takse, vlagatelja pozvati k doplačilu ali Ministrstrstvu za finance naložiti vračilo preveč plačane takse. Tako je toženka odločila tudi v obravnavani zadevi, tj. pritožbo je zavrnila, glede takse pa je odločila, da je treba tožniku, iz razloga, ker znaša 6.000,00 EUR in ne 8.000,00 EUR, vrniti 2.000,00 EUR.

16. Sodišče je moralo presoditi še, ali je ta odločitev DKOM akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

17. V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba ali drug javnopravni enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. člen ZUS-1).

18. Iz zakona izhajata dva temeljna pogoja, ki ju je treba uporabiti pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt: 1. formalno so to le tisti akti, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil (1. člen ZUS-1), materialno pa so to tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika in s tem posegajo v pravni položaj tožnika in so utemeljeni na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu.1

19. Sodišče se strinja s tožnikom, da gre pri vprašanju plačila oziroma vračila takse za odločitev o njegovi pravici oziroma obveznosti o tem, koliko takse mora plačati, oziroma ali in koliko jo je upravičen prejeti nazaj. Vendar pa iz citiranih določb ZUS-1 izhaja, da odločitev o pravni koristi tožnika ni edini pogoj za presojo, ali je odločitev upravni akt. Nadaljnji pogoj je, da je kateri od organov iz 1. člena ZUS- 1 o zadevi odločil z oblastvenim posamičnim aktom, izdanim v okviru izvrševanja upravne funkcije.

20. Ustavno sodišče je že v več odločitvah zavzelo stališče, da je revizija poseben postopek, ki ga ni mogoče primerjati s sodnim ali z upravnim postopkom, in temelji na načelih, ki veljajo za oddajo javnih naročil, poleg tega pa še na načelih zakonitosti, hitrosti, dostopnosti in učinkovitosti. V postopku revizije pred DKOM sicer gre za poseg državnega organa2 v civilnopravno razmerje, pri čemer pa se ta javnopravni (oblastni) element odraža zgolj v tem, da se z odločitvijo DKOM nadzoruje zakonita, racionalna in transparentna poraba proračunskih sredstev, ne da bi njena odločitev neposredno vplivala na sklenitev pogodbe s konkretnim ponudnikom (saj o oddaji javnega naročila odloča naročnik sam).3 Odločitev DKOM v postopku revizije nima značaja posamičnega akta, s katerim bi se odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih ponudnika.4 Enako stališče zastopa tudi Vrhovno sodišče.5

21. Po stališču Ustavnega in Vrhovnega sodišča torej toženka pri svojem odločanju ne izvršuje upravne funkcije ampak nadzira zakonitost postopkov javnega naročanja. Zato njeni akti niso izdani pri izvrševanju oblasti, temelječem na funkciji toženke kot oblastvenega organa in ne gre za upravno odločanje po določbah ZUP.6 Poleg tega ne gre prezreti, da prvi odstavek 13. člena ZPVPJN določa, da se v predrevizijskem, revizijskem in pritožbenem postopku glede vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja, uporablja zakon, ki ureja pravdni postopek in ne Zakon o splošnem upravnem postopku.

22. Z zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja ZPVPJN-C je bilo sicer v 39.a členu določeno, da je zoper vsebinsko odločitev DKOM iz 39. člena ZPVPJN dovoljen upravni spor, v katerem pa se s tožbo lahko zahteva le ugotovitev nezakonitosti odločitve (drugi odstavek tega člena). Zakonodajalec se je za to pravno sredstvo odločil zaradi večje pravne varnosti in enotnosti odločanja. Ne glede na siceršnjo ustavno skladnost obstoječe rešitve, ki je skladna s pravom EU, se ocenjuje, da bi bilo tako z vidika etike kot tudi pravnih standardov primerno zagotoviti polno varstvo tudi v slovenskem sistemu pravnega varstva v postopkih javnega naročanja, saj bo to dolgoročno prispevalo k izboljšanju pravne kulture in zaupanju v sam sistem javnega naročanja.7

23. Po presoji sodišča se narava odločanja DKOM s tem ni spremenila in njene odločitve zaradi spremembe po ZPVPJN-C niso postale upravni akti. Ta poseben, neodvisen in samostojen državni organ (prvi odstavek 60. člena ZPVPZJN), torej še naprej nadzoruje zakonito, racionalno in transparentno porabo proračunskih sredstev, sodno varstvo zoper njegove odločitve pa je še vedno zagotovljeno v civilnem postopku. Upravno sodišče presoja zgolj tiste odločitve DKOM, za katere je tako določeno v 39. a člena ZPVPJN, pri čemer jih v primeru ugotovljene nezakonitosti ne odpravi. Razloge za ustavno dopustnost je navedlo Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-169/00. 24. Zgolj to, da v obravnavani zadevi ni šlo za postopek revizije zoper vsebinsko odločitev naročnika, ampak je toženka s procesnim sklepom odločila, da se pritožba zavrne (kar ni odločitev iz 39. a člena ZPVPJN), ta odločitev pa vsebuje tudi presojo o višini takse, ki je vedno združena bodisi z odločanjem o procesnih predpostavkah bodisi z vsebino revizije, tej odločitvi ne more dati narave upravnega akta. Prav tako ne gre za odločanje o statusu naročnika na kar se nanaša sklep Vrhovnega sodišča I Up 299/2016, na katerega se sklicuje tožnik. Odločanje o tem, ali je plačan pravi znesek takse za revizijo po presoji sodišča ni primerljivo z odločitvijo o statusu naročnika, ki po stališču Vrhovnega sodišča iz tega sklepa pomeni oblastno odločanje o opredelitvi neke osebe kot naročnice po ZPVPJN.

25. Glede na navedeno odločitev toženke o tem, da se tožniku vrne (zgolj) 2000,00 EUR in ne 7.000,00 EUR, kolikor zahteva, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Toženka je o višini takse in s tem o zahtevi za vračilo neupravičeno plačane takse odločila, vendar ne z upravnim aktom. Zato je zahteva za izdajo upravnega akta po 28. členom ZUS-1 v zvezi s 33. členom ZUS-1 neutemeljena.

26. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je gre za dejanje organa oziroma akt zoper katerega ni pravnega sredstva in so zato kršene tožnikove ustavne pravice. Odločitev o zavrženju zahteve za revizijo zaradi premalo plačane takse sprejme naročnik. O pritožbi zoper to odločitev odloča DKOM. Čeprav o tem, koliko znaša taksa ne odloči z izrekom, kar je posledica ureditve, da po ZPVPJN o višini takse ni mogoče odločati samostojno, tj. ločeno od odločitve o pritožbi zoper sklep o zavrženju zahteve za revizijo ali ločeno od odločanja o reviziji, mora presoditi, ali je taksa plačana v pravem znesku.

27. Pravica iz 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) zagotavlja dvostopenjsko odločanje v primerih odločb, s katerimi pristojni organi odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih posameznika ali pravne osebe. Zato celo če bi se štelo, da je odločitev DKOM tak akt, posledično pa ima tako naravo tudi odločitev naročnika, je dvostopenjsko odločanje zagotovljeno v okviru revizijskega postopka, ki ga DKOM vodi na drugi stopnji, ločeni od stopnje odločanja naročnika.8 Glede na to tožnikove ustavne pravice do pritožbe in enakega varstva pravic z izpodbijano odločitvijo niso kršene. Sodno varstvo pa je tudi za primer morebitne napačne odločitve o pritožbi zoper sklep o zavrženju zahteve za revizijo zaradi premalo plačane takse zagotovljeno v okviru 43. člena in naslednjih ZPVPJN.

28. Postopek odločanja o višini takse, kadar je ta sporna, je v postopku po ZPVPJN res drugačen kot ga za druge postopke določa Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in je za tožnike negotov in neugoden, kajti v primeru, če je po ZST-1 višina takse sporna, organ, ki vodi postopek oziroma sodišče, najprej pravnomočno odloči o višini takse. Po tretjem odstavku 14. a člena ZST-1 in sedmem odstavku 34. člena ZST-1 začne v takem primeru rok za plačilo takse teči šele od vročitve sklepa, s katerim je odločeno o pravnem sredstvu, taka pa je tudi sodna praksa9. Vendar sme sodišče prekiniti postopek odločanja in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti zgolj v primeru, če zadeve sicer ne more rešiti v skladu z Ustavo in zakoni. V obravnavani zadevi je taka odločitev mogoča. Ker izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, mora namreč sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavreči. 29. Glede na navedeno se sodišču o tem, ali postopek odločanja o znesku takse zaradi potrebe po hitrosti postopka oddaje javnih naročil in možnosti, da se dobava blaga ali izvedba storitev opravi v razumnem roku (glej U-I-169/00), ker bi sicer postopek s predhodnim odločanjem o višini takse (z nalogom in ugovorom zoper nalog) preveč odložil odločanje o sami reviziji, krši ustavne pravice revidentov, v tem postopku ni treba izrekati.

30. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Erik Kerševan v Erik Kerševan (ur.), Zakon o upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 20. 2 Toženka je po stališču SEU sodišče države članice v smislu člena 267 PDEU. 3 Glej U-I-238/07, tč.37. 4 Glej U-I-169/00, tč. 11. do 14., U-I-368/02, U-I-116/07, Up-668/06, U-I-90/07. 5 Glej I Up 4/2014. 6 Primerjaj tudi X Ips 111/2013. 7 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja, Prva obravnava, EVA 2019-31300-0009, stran 5. 8 Glej I Up 164/2020, 15. točka. 9 Glej II Ip 73/2020, I Cp 420/2021, I Ip 531/2020 in druge.