Jedro

Taksa za vložitev zahtevka za revizijo po ZPVPJN je obvezna dajatev, javnopravna obveznost, o kateri je pristojen odločati DKOM kot državni organ.

DKOM o vračilu takse v skladu s 72. členom ZPVPJN odloča samostojno. Po presoji Vrhovnega sodišča je zoper odločitev o višini taksne obveznosti oziroma o pravici do vračila že plačane takse sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem. Drugo sodno varstvo, ki mora biti v skladu s 23. členom Ustave RS zagotovljeno v obravnavani zadevi, za odločanje v zadevah vračila takse namreč po ZPVPJN ni predvideno (prvi odstavek 157. člena Ustave RS).

Sodišče prve stopnje bi moralo, če bi ugotovilo, da z izpodbijanima aktoma ni bilo odločeno o pritožničini zadevi (npr. ker o pravici ni bilo odločeno v izreku odločbe), glede na izrecen podrejen tožbeni predlog na izdajo takega akta, o tej tožbi odločati meritorno, in sicer kot o tožbi, vloženi zaradi molka organa (če so za tako tožbo izpolnjene vse druge procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 855/2021-17 z dne 1. 9. 2021 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je kot neizbrana ponudnica v postopku izbire izvajalca za izvajanje storitev na terminalu za avtomobile vložila zahtevek za revizijo po Zakonu o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (v nadaljevanju ZPVPJN). Za ta postopek je ob vložitvi zahtevka plačala takso v višini 1.000,00 EUR (o njeni višini je sklepala iz 71. člena ZPVPJN, ki določa višino taks za različne primere postopkov javnega naročanja). Naročnik jo je pozval, naj predloži potrdilo, da je na dan vložitve zahtevka plačala takso v višini 8.000,00 EUR. Višini je sicer nasprotovala, vendar iz previdnosti doplačala še 7.000,00 EUR. Njen zahtevek za revizijo je naročnik zavrgel (razlogi so bili prepozno plačana taksa, pomanjkanje aktivne procesne legitimacije in sama narava postopka, za katerega se ne uporabljajo določbe postopka javnega naročanja). Zoper odločitev o zavrženju zahtevka je tožnica vložila pritožbo na Državno revizijsko komisijo za revizijo postopkov javnega naročanja (v nadaljevanju DKOM), s katero je izpodbijala tudi višino takse. Poleg tega je že pred odločitvijo DKOM o pritožbi na DKOM vložila še posebno zahtevo na vračilo takse po tretjem odstavku 72. člena ZPVPJN.

2. DKOM je s sklepom z dne 3. 5. 2021 pritožbo zavrnila, glede višine takse pa je v obrazložitvi navedla, da taksa ne znaša 8.000,00 EUR, temveč 6.000,00 EUR, zaradi česar bo Ministrstvu za finance naložila vračilo tega zneska preveč plačane takse. To je z dopisom št. 700-1/21-19 z dne 4. 5. 2021 tudi storila.

3. Ker tožnica meni, da je odločitev DKOM (glede na razloge za zavrženje zahtevka za revizijo) o višini taksne obveznosti napačna in je upravičena do vračila takse, je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero je predlagala, naj sodišče tožbi ugodi in odpravi del obrazložitve sklepa DKOM št. 018-020/2021-16 z dne 3. 5. 2021, ki se nanaša na višino taksne obveznosti za (pred)revizijski postopek in dopis istega organa št. 700-1/2021-9 z dne 4. 5. 2021, ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Podrejeno je predlagala, naj sodišče toženi stranki naloži izdajo odločbe o vračilu takse in še podrejeno, naj ugotovi, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ker o višini in vračilu takse ni odločila z odločbo, s čimer ji je onemogočila sodno varstvo, s tem pa kršila ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave (4. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

4. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Ker pa je DKOM o višini takse in o vračilu dela plačane takse odločilo (čeprav ne z upravnim aktom), naj bi bila neutemeljena tudi zahteva za izdajo upravnega akta po 28. členu v zvezi s 33. členom ZUS-1. 5. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Pojasnjuje, da tožbe ni vložila zoper odločitev o zavrnitvi njene pritožbe zoper sklep naročnika o zavrženju zahtevka za revizijo, temveč le glede odločitve DKOM o višini takse in vračila dela preplačane takse. Med drugim navaja, da je odločitev DKOM, ki temelji na drugem odstavku 71. člena ZPVPJN napačna, ker bi morala pri odločanju o taksni obveznosti uporabiti tretji odstavek tega člena, in da je že v tožbi navajala, da odločanje o pritožničini taksni obveznosti posega v njen pravni položaj ter, da DKOM na podlagi 72. člena ZPVPJN o pravici do vračila takse odloča kot organ javnega prava oblastveno in enostransko. Obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje očita, da je sama s seboj v nasprotju, saj naj bi sodišče najprej odločanju o višini in vračilu takse priznalo naravo odločanja, nato pa pravico do sodnega varstva v upravnem sporu zoper to odločitev zavrnilo, ker naj ne bi bila sprejeta z upravnim aktom, zaradi česar naj ne bi posegala v pravni položaj vlagatelja zahtevka za revizijo. Pri tem pa naj stališče, da odločitev o vračilu takse ni upravni akt, ne bi bilo obrazloženo. Sodišču prve stopnje očita tudi, da zmotno enači odločanje o vračilu takse po 72. členu ZPVPJN z odločanjem o utemeljenosti zahtevka za revizijo. Stališču sodišča, ki temelji na praksi Ustavnega sodišča glede odločitev DKOM o zahtevku za revizijo, ne oporeka, a meni, da je odločitev o vračilu preplačane takse sprejeta samostojno in ima naravo upravnega akta. Sodišče naj bi izpodbijano odločitev o pravici do sodnega varstva glede vračila takse napačno utemeljilo s stališči, ki veljajo za odločanje o glavni stvari. Glede očitka o kršitvi pravice do pravnega sredstva pa naj ne bi upoštevalo, da je šlo za odločitev, ki jo je sprejela DKOM na prvi in edini stopnji. Ker DKOM ni sodišče, pritožnica meni, da bi moralo biti zoper odločitev o vračilu preplačane takse zagotovljeno sodno varstvo. V zvezi s tem ugovarja sklicevanju sodišča prve stopnje na 49. člen ZPVPJN, saj ta ne ureja postopka vračila preplačane takse. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

6. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pojasnjuje položaj in status DKOM. Med drugim navaja, da odločitev DKOM o pritožbi ni upravni akt, prav tako ni upravni akt stroškovna odločitev DKOM. Poleg tega naj bi bila odločitev o stroških predrevizijskega postopka vedno odvisna od odločitve glede zahtevka za revizijo in naj ne bi imela samostojnega značaja. Opisuje zakonsko ureditev postopka odločanja DKOM o pritožbi iz 50. člena ZPVPJN in trdi, da DKOM o stroških odloči v obrazložitvi odločitve o pritožbi. Pojasnjuje okoliščine primera in kot zmotno zavrača pritožničino mnenje, da bi morala DKOM v izreku izpodbijanega sklepa odločiti o višini takse, saj da se o spornih vprašanjih odloči v obrazložitvi. Ker pri odločitvah o taksah ne gre za upravni akt, po mnenju tožene stranke tudi molk organa ni mogoč. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi glede njenega dopisa Ministrstvu za finance, čeprav se sodišče prve stopnje do tožbenih navedb v zvezi s tem aktom ni posebej opredeljevalo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj morebitne pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa, ki so vezane na razlago prava, samo odpravi (prvi odstavek 354. člena ZPP in 366. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), pritožbo pa zavrne kot neutemeljeno.

**K I. točki izreka**

7. Pritožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi pritožnica ne izpodbija odločitve DKOM o zavrnitvi njene pritožbe zoper odločitev naročnika o zavrženju zahtevka za revizijo, temveč uveljavlja sodno varstvo glede pravice do vračila takse, ki jo je plačala za vložitev zahteve za revizijo.

9. Po mnenju sodišča prve stopnje je toženka z odločitvijo o pritožbi zoper odločitev naročnika odločila o višini takse in posledično o znesku, ki se vrne tožnici, čeprav ta odločitev ni navedena v izreku sklepa. Zato je zavrnilo pritožnikovo zahtevo za izdajo upravnega akta. Pri tem se je sklicevalo na določbe ZPVPJN, ki urejajo postopek odločanja o zahtevku za revizijo in pritožbo zoper odločitev naročnika o zavrženju tega zahtevka. Po presoji sodišča prve stopnje pa sklep, s katerim je toženka odločila o pritožbi, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. To stališče je oprlo na stališča: da odločitev DKOM v postopku revizije nima značaja posamičnega akta, s katerim bi se odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih ponudnika; da toženka pri svojem odločanju ne izvršuje upravne funkcije ampak kot neodvisen in samostojen državni organ nadzira zakonitost postopkov javnega naročanja, zato njeni akti niso izdani pri izvrševanju oblasti; da se v predrevizijskem, revizijskem in pritožbenem postopku glede vprašanj, ki jih ne ureja ZPVPJN, uporablja zakon, ki ureja pravdni postopek in ne Zakon o splošnem upravnem postopku. Po mnenju sodišča prve stopnje odločitev o taksah sklepu o zavrnitvi pritožbe ne daje narave upravnega akta, saj naj bi bila ta odločitev (tj. odločitev o taksah) vedno združena z odločanjem o procesnih predpostavkah za revizijski postopek. Zavrnilo je tudi tožbeni očitek o kršitvi pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča so stališča sodišča prve stopnje, na katerih temelji odločitev o zavrženju tožbe, napačna, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pri vprašanju, ali mora biti glede odločanja o taksni obveznosti zagotovljeno sodno varstvo, je treba izhajati iz pravne narave te obveznosti. Ker prvi odstavek 23. člena Ustave določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali pomeni plačilo takse po ZPVPJN pritožničino obveznost oziroma ali pomeni odločanje o zahtevi za vračilo plačane takse odločanje o njeni pravici.

_Glede pravne narave taksne obveznosti_

11. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da vprašanje taks po ZPVPJN ne sodi na področje javnega naročanja po pravu Evropske unije, temveč na področje stroškov postopka, ki je v pristojnosti držav članic.1

12. Iz 8. točke prvega odstavka 15. člena in četrtega odstavka 26. člena ZPVPJN izhaja, da je plačilo takse procesna predpostavka za odločanje o revizijskem zahtevku. ZPVPJN takse opredeljuje kot strošek predrevizijskega in revizijskega postopka (prva alineja prvega odstavka 70. člena). Ne glede na to, da o višini takse najprej odloči naročnik (prvi stavek petega odstavka 71. člena ZPVPJN), ne gre za nadomestilo njegovih stroškov revizijskega postopka. Stroški naročnika namreč sodijo med druge izdatke po drugi alineji prvega odstavka 70. člena, med katere sodijo tudi stroški dela, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. To izhaja tudi iz ureditve, ki določa povrnitev teh stroškov glede na uspeh v postopku (drugi, tretji in četrti odstavek 70. člena), kar pa ne velja za nadomestila za stroške postopka državnega organa.2 Tako je vračilo in izplačilo taks urejeno posebej v 72. členu ZPVPJN. Ker torej ne gre za vse stroške predrevizijskega in revizijskega postopka temveč za taksno obveznost, predpisano za te postopke, za nadaljnjo presojo stališč sodišča prve stopnje niso pomembne navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo glede zakonske ureditve odločanja o stroških glede na uspeh vlagatelja.

13. Kot je v 33. točki obrazložitve odločbe U-I-238/07 z dne 2. 4. 20093 pojasnilo že Ustavno sodišče, država z različnimi vrstami obveznih dajatev, med katere sodijo tudi takse, zagotavlja vir financiranja za potrebe svojega delovanja, tj. delovanja državnih organov.4 Pravna narava takse za revizijski postopek po sedaj veljavnem ZPVPJN se ni spremenila. Takse so torej javnofinančni prihodek, ki ga kot obvezno dajatev opredeljuje Zakon o javnih financah (ZJF) v 9. točki prvega odstavka 3. člena, državni proračun pa takse in pristojbine upošteva med nedavčne prihodke.5 S proračunskimi prihodki država financira delovanje državnih organov, med katere sodi tudi DKOM. Da gre tudi pri taksi po ZPVPJN za delno kritje stroškov za delo državnega organa izhaja tudi iz petega odstavka 71. člena ZPVPJN, ki določa, da se taksa plača na ustrezen podračun, ki je v skladu s predpisom, ki ureja podračune ter način plačevanja obveznih dajatev in drugih javnofinančnih prihodkov, odprt pri Banki Slovenije za namen plačila taks za predrevizijski in revizijski postopek.

_Glede zagotavljanja sodnega varstva pravice do vračila sodne takse_

14. Po navedenem je torej taksa za vložitev zahtevka za revizijo po ZPVPJN obvezna dajatev.6 Glede na pravno opredelitev takse, ki izhaja iz njenega namena, za vprašanje, ali mora biti zoper odločitev o tej obveznosti, zagotovljeno sodno varstvo, ni pomembno, da DKOM z odločanjem o zakonitosti oddaje javnih naročil ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi gospodarskih subjektov in/ali naročnikov. Prav tako sam po sebi ni bistven položaj DKOM kot sui generis neodvisnega državnega organa (na katerega se tožena stranka sklicuje v odgovoru na pritožbo). Odgovor na navedeno vprašanje je namreč odvisen le od opredelitve takse kot javnopravne obveznosti, o kateri je pristojen odločati DKOM kot državni organ. Zato ni dvoma, da mora biti zoper odločitev o njej zagotovljeno sodno varstvo, kot ga zagotavlja 23. člen Ustave.

15. Na drugačno stališče ne vplivata niti 50. člen niti deseti odstavek 70. člena ZPVPJN, ki določata pravnomočnost odločitev DKOM o pritožbi zoper odločitev naročnika o stroških predrevizijskega postopka, saj te določbe ne urejajo odločanja o zahtevku za vračilo plačane takse. Drugačna razlaga bi bila po presoji Vrhovnega sodišča tudi v nasprotju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

16. Po prvem odstavku 23. člena Ustave sodno varstvo zagotavlja z zakonom ustanovljeno sodišče. Ureditev in pristojnost sodišč Ustava v prvem odstavku 126. člena prepušča zakonu. Zakon o sodiščih (v nadaljevanju ZS) v prvem odstavku določa, da sodno oblast v Republiki Sloveniji izvajajo sodniki na sodiščih, ustanovljenih s tem ali z drugim zakonom. Po 97. členu ZS sodno oblast izvajajo sodniki na sodiščih s splošno pristojnostjo (to so sodišča iz prvega odstavka 98. člena) in na specializiranih sodiščih, tj. na sodiščih ustanovljenih za zadeve z določenih pravnih področij (z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih in z ZUS-1).

17. ZPVPJN, ki opredeljuje položaj in status DKOM, tega državnega organa ne ustanavlja in ne opredeljuje kot sodišče. Položaj DKOM kot posebnega, neodvisnega in samostojnega državnega organa pa mu sam po sebi še ne daje statusa z zakonom ustanovljenega sodišča po 23. členu Ustave. Takega statusa mu glede sodnega varstva pravice do vračila takse ne daje niti stališče Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi C-296/15 z dne 8. 6. 2017, po katerem je DKOM mogoče šteti za „sodišče države članice“ v smislu 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU). Že iz tega stališča jasno izhaja, da gre za opredelitev DKOM kot „sodišča“ le v smislu 267. člena PDEU.7 Iz obrazložitve tega stališča je razvidno, da ga je SEU sprejelo ob preizkusu procesne predpostavke za obravnavanje vprašanja za predhodno odločanje, ki ga je na to sodišče naslovila DKOM. Navedeno stališče torej ne pomeni, da ima DKOM status sodišča v Republiki Sloveniji. Nenazadnje je pristojnost držav članic na področju organizacije sodstva izključna.8 Po navedenem se torej pri odgovoru na vprašanje, ali je DKOM z zakonom ustanovljeno sodišče v smislu 23. člena Ustave, na navedeno stališče SEU ni mogoče sklicevati.

18. Po presoji Vrhovnega sodišča je zoper odločitev o višini taksne obveznosti oziroma o pravici do vračila že plačane takse sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem. Prvi odstavek 157. člena Ustave namreč določa pristojnost sodišča, ki odloča v upravnem sporu, za odločanje o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi (kar je tudi DKOM)9 odločajo o pravicah ali obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, predvideva možnost upravnega spora, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Drugo sodno varstvo za odločanje v zadevah vračila takse namreč po ZPVPJN ni predvideno.

_Glede odločanja DKOM o taksni obveznosti_

19. Stališče sodišča prve stopnje, da procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu ni izpolnjena zato, ker o višini taksne obveznosti ni odločeno z upravnim aktom, izdanim po določbah ZUP, pa je napačno. Po ustaljeni sodni praksi so namreč upravni akti v smislu 2. člena ZUS-1 tudi tisti akti, ki niso upravne odločbe, izdane v postopku po ZUP.10

20. Upravni akt je po 2. členu ZUS-1 definiran kot "upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta." Kot je bilo že prej pojasnjeno, je odločitev o višini takse, odločitev o taksni obveznosti oziroma o pravici do vračila takse. Po navedenem torej DKOM glede odločanja o taksni obveznosti kot javnopravni dajatvi izvršuje upravno funkcijo, saj o tej javnopravni obveznosti oziroma o pravici do vračila odloča kot oblastni organ na podlagi javnopravnega zakonskega pooblastila.

21. Pri tem ni bistveno, da ZPVPJN v 75. členu določa, da se stroški pravnega varstva, ki poteka v predrevizijskem, revizijskem in sodnem postopku, odmerijo v skladu z zakonom, ki ureja pravdni postopek. Določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo stroške, se namreč ne nanašajo na taksno obveznost. Glede te ZPP v prvem odstavku 168. člena napotuje na zakon, ki ureja sodne takse. Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) se za takse po ZPVPJN sicer ne uporablja, vendar pa podobno kot ZPVPJN predvideva postopek vrnitve takse po uradni dolžnosti (prvi odstavek 37. člena ZST-1), tudi če je takso plačal kdo, ki je sploh ni dolžan plačati, ali je plačal večjo takso od predpisane in tudi, če je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. V takem primeru ima ta oseba pravico do vrnitve takse po prvem odstavku 36. člena ZST-1. Vrhovno sodišče pa je že v sklepu II Ips 95/2019 z dne 19. 12. 2019 pojasnilo, da dejstvo, da lahko o pravici do preveč plačane sodne takse odloči sodišče po uradni dolžnosti, ne pomeni, da stranka nima možnosti sodišču predlagati oziroma od njega zahtevati, da ji preveč plačano sodno takso vrne.11 Odločitev o zahtevku pa tudi po določbah ZPP vsebuje izrek sodbe oziroma sklepa (tretji odstavek 324. člena v zvezi s 332. členom ZPP).

22. Uporaba določb ZPP v postopkih pred DKOM torej ni razlog, da DKOM o zahtevku za vračilo takse, če je ta uveljavljan, ne bi odločila, in da ta odločitev ne bi imela pravne narave akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Uporaba določb ZPP pri tem odločanju pa sama po sebi ne more izključiti sodnega varstva v upravnem sporu zoper to odločitev, saj uporaba pravil postopka ne vpliva na prej pojasnjeno pravno naravo odločitve o pravici do vračila in s tem na pravico do sodnega varstva.

23. Glede na to, da pritožnik v tožbi niti formalno niti po vsebini ne izpodbija odločitve DKOM o zavrnitvi njegove pritožbe (tj. ne uveljavlja nezakonitosti te odločitve in ne predlaga odprave odločitve, navedene v izreku), v zadevi ni bistveno, kakšna je pravna narava tega konkretnega sklepa v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi pritožbe. Odločitev, da pritožnica ni plačala ustrezne takse ob vložitvi zahtevka (na kar naj bi se v obravnavanem primeru nanašal eden izmed razlogov za zavrženje zahtevka), zaradi česar niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje revizijskega postopka, namreč ne pomeni tudi odločitve o pravici do vračila zneska, ki ga je plačala. Še bolj je to očitno, kadar je zahtevek zavržen, ker ni izpolnjena kakšna druga procesna predpostavka, npr. če zahtevek ni dopusten, ker se ne nanaša na postopek javnega naročanja (peta alineja prvega odstavka 26. člena v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZPVPJN). V takem primeru niti ni pomembno, v kakšni višini je bila taksa ob vložitvi zahtevka za revizijo plačana in ali bi bila ta ustrezna, če bi šlo za postopek javnega naročanja.

24. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je presoja o višini takse vedno združena z odločanjem o procesnih predpostavkah za vložitev zahtevka za revizijo. Zahtevek za revizijo je sicer lahko zavržen, če vlagatelj ne vplača takse v ustrezni višini, ali če jo vplača prepozno, vendar to pomeni le, da je bilo odločeno o obstoju procesnih predpostavk za revizijski postopek, ne pa tudi o pravici do vračila zneska, ki ga je vlagatelj vplačal kot takso za postopek. Na drugačno stališče ne morejo vplivati niti pojasnila tožene stranke glede predhodnega preizkusa zahtevka za revizijo. Iz teh pojasnil sicer izhaja, da je zahtevek nepopoln tudi, če ne vsebuje potrdila o plačilu takse, iz katerega je razvidno, da je bila ta v ustrezni višini plačana najpozneje na dan vložitve zahtevka za revizijo. Vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je bilo s tem odločeno, da vlagatelj revizije ni upravičen do vrnitve plačila takse ali njenega dela.

25. Nenazadnje ZPVPJN v tretjem odstavku 72. člena izrecno predvideva zahtevek za vračilo takse, ki ga vlagatelj naslovi na DKOM (kar je v obravnavanem primeru pritožnica tudi storila). O tem zahtevku mora DKOM odločiti, tudi če meni, da je zahtevek nedopusten ali da je neutemeljen. Odločitev o zahtevku za vračilo namreč pomeni drugo stran odločitve o tem, ali obveznost, kot jo je vlagatelj plačal, obstaja ali ne, in ne, ali so za vodenje revizijskega postopka izpolnjene procesne predpostavke. Za odgovor na vprašanje, ali mora biti glede taksne obveznosti zagotovljeno sodno varstvo pa po vsem navedenem ni pomembno, ali se je do tega vprašanja opredeljeval že pri odločanju o pritožbi zoper naročnikovo odločitev.

_Sklepno_

26. Pravilno je torej pritožbeno stališče, da DKOM o vračilu takse v skladu s 72. členom ZPVPJN odloča samostojno. Glede na pravno naravo te odločitve pa mora biti zoper to odločitev zagotovljeno sodno varstvo. Ker ZPVPJN ne vsebuje določb o sodnem varstvu zoper to odločitev,12 je zaradi pravne narave te odločitve treba upoštevati prvi odstavek 157. člena Ustave, ki določa, da o zakonitostih takih aktov odloča v upravnem sporu pristojno sodišče. Skladno s tem pa je to odločitev mogoče opredeliti tudi kot drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. 27. Glede na to in glede na tožbene predloge, bi se moralo sodišče prve stopnje najprej opredeliti do vprašanja, ali je bilo s sklepom DKOM ali z dopisom, ki ga je DKOM naslovil na Ministrstvo za finance, odločeno o pritožničinem zahtevku za vračilo plačane takse. Če je bilo, bi moralo (če so izpolnjene tudi druge procesne predpostavke) presoditi zakonitost te odločitve. Ni pa mogoče sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je bilo o navedenem pritožničinem zahtevku odločeno (zaradi česar ni utemeljena zahteva za izdajo upravnega akta), a da pritožnica zoper to odločitev nima sodnega varstva. Tako stališče je v očitnem nasprotju s pritožničino pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

28. Po prej navedenem bi sodišče prve stopnje, tudi če bi ugotovilo, da z omenjenima aktoma ni bilo odločeno o pritožničini zahtevi (npr. ker o pravici ni bilo odločeno v izreku odločbe),13 moralo, glede na izrecen podrejen tožbeni predlog na izdajo takega akta, o tej tožbi odločati meritorno, in sicer kot o tožbi, vloženi zaradi molka organa (če so za tako tožbo izpolnjene tudi vse druge procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1). V skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZUS-1 je namreč upravni spor dopusten, če tožniku ni bil izdan ali ni bil vročen upravni akt, tj. akt, kot ga opredeljuje drugi odstavek 2. člena ZUS-1. 29. Ker po navedenem odločitev o pravici do vračila plačane takse za postopek po ZPVPJN pomeni odločitev z upravnim aktom v smislu 2. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče zaradi bistvene kršitve navedene določbe v povezavi s kršitvijo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kar je vplivalo na zakonitost odločitve (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), ugodilo pritožbi, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v nov postopek (77. člen ZUS-1). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri preizkusu procesnih predpostavk vložene tožbe izhajati iz prej navedenih stališč v zvezi s pravico do sodnega varstva pravice do vračila plačane takse po ZPVPJN .

**K II. točki izreka**

30. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 To seveda ne velja, če bi šlo za previsoke stroške, ki bi preprečevali dostop do pravnega sredstva. Tako tudi 40. in 42. točka sklepnih predlogov Generalnega pravobranilca M. Camposa Sanchez-Bordone z dne 5. 7. 2018 v zadevi C-328/17. 2 Tako Ustavno sodišče v 31. točki navedene odločbe. 3 Glej 30., 31. in 33. točko obrazložitve navedene odločbe. 4 Ustavno sodišče v 32. do 35. točki obrazložitve odločbe U-I-238/07 pojasnjuje, da morata po ustaljeni ustavnosodni presoji med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, obstajati neposredna zveza in razumno razmerje. Tako mora biti višina takse sorazmerna vrednosti storitve. 5 Glej konto 711 Proračuna Republike Slovenije za leto 2021. 6 Tako je Ustavno sodišče v odločbi U-I-238/07 opredelilo taksno obveznost po prej veljavni ureditvi postopka revizije javnega naročanja. 7 Po 267. členu PDEU je SEU pristojno odločati o vprašanjih sodišč držav članic glede razlage Pogodb in veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije. Takse za postopek po ZPVPJN pa (kot je pojasnjeno v 9. točki obrazložitve in v opombi k tej točki) ne sodijo med te pravne vire temveč v pristojnost držav članic. 8 Glej npr. 75. in 110. tč. obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-585/18, C-624/18 in C-625/18 z dne 19. 11. 2019. 9 ZPVPJN v 60. členu določa, da je DKOM državni organ. 10 Glej npr. sklep I Up 55/2021 z dne 17. 11. 2021. 11 V 23. točki obrazložitve navedenega sklepa je Vrhovno sodišče pojasnilo tudi, da je stališče, po katerem stranka ne bi imela takšnega zahtevka, nezdružljivo z načelom pravne države iz 2. člena Ustave. 12 ZPVPJN v 39.a členu ureja sodno varstvo zoper vsebinske odločitve DKOM o zahtevku za revizijo, v petem poglavju (členi od 42 do 49) pa sodno varstvo glede izpodbojnosti pogodb ali posameznih naročil. 13 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 138/2018 z dne 15. 1. 2020.