Jedro

Zagovor, ki ga mora delodajalec omogočiti delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, predstavlja pravico delavca, da se seznani in opredeli do očitanih kršitev in izjavi o vseh dokazih, ki ga obremenjujejo. Delodajalec te obveznosti nima, kadar obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči, kot npr. v primeru, ko je delodajalec sam žrtev kršitve. Fizični napad na delodajalca predstavlja takšno okoliščino, zaradi katere delodajalec ni dolžan delavcu omogočiti zagovor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2011 nezakonita ter da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 26. 12. 2011, ampak je trajalo do 7. 2. 2012 (I. točka izreka sodbe) in je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 6. 12. 2012 do 7. 2. 2012 priznati delovno dobo ter jo prijaviti v zdravstveno, pokojninsko, invalidsko zavarovanje (II. točka izreka sodbe) ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestila plače in sicer za mesec december 2011 v višini sorazmernega dela od ... EUR bruto, za januar 2012 v višini ... EUR bruto, za februar 2012 v višini sorazmernega dela od ... EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov tožnici izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Kar je zahtevala iz tega naslova tožnica več, je sodišče zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v višini 374,05 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2012 dalje do plačila, kar pa je zahtevala tožnica več iz naslova regresa za letni dopust pa je zavrnilo (IV. točka izreka sodbe). Iz naslova odškodnine za neizrabljeni del letnega dopust pa je sodišče toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna 328,20 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2012 dalje do plačila, v presežku pa je zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 771,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da je sodišče v nasprotju z določbami ZDR že na prvem naroku zaključilo postopek ter s tem bistveno kršilo postopek po 14. točki 339. člena ZPP. Sodišče je nezakonito in preuranjeno zaključilo postopek ter s tem onemogočilo toženi stranki, da bi svoje trditve v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi dokazala tudi z zaslišanjem tožene stranke in prič, ki bi bile za ta postopek bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje je že na prvem naroku zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi pred podajo odpovedi tožnici omogočila zagovor, kot tudi ni dokazala okoliščin, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da bi tožnici zagovor omogočila. Priče bi lahko potrdile navedbe tožene stranke, da je tožnica samovoljno zapustila delovno mesto na dan, ko bi morala delati, ter izrecno izjavila, da pri toženi stranki ne bo več delala ter jo pri tem tudi žalila. Glede na navedeno je nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila postopek pri delodajalcu, ker tožnici ni omogočila obrambe. Tožena stranka je dokazovala in tudi dokazala, da je tožnica neupravičeno izostala z dela najmanj pet delovnih dni ter kršila obveznosti obveščanja delodajalca. Tožena stranka ni zanikala, da tožnice ni pozvala na zagovor, ker je tudi resnično ni, zaradi njene jasne izjave, da ne namerava več delati pri toženi stranki in ob opisanih konkludentnih dejanjih tožnice. Sodišče prve stopnje je tako le predpostavljalo, da je bila izpodbijana izredna odpoved nezakonita, s tem pa toženi stranki ni dala možnosti in pravic, ki ji zagotavljajo ZPP in ZDR. Sodišče prve stopnje je tako kršilo načela kontradiktornosti postopka. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-130/2004 z dne 24. 11. 2005, Ur. l. RS, št. 109/2005, zapisalo, da je ena izmed temeljnih pravic, ki izvira iz 22. člena Ustave, pravica do izjave in da je za zagotovitev kontradiktornega postopka bistveno, da ima stranka pravico, da se izjavi, tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje ter se do njih opredeli. Ker sodišče ni izvedlo dokaznega postopka ter se zato ni opredelilo niti do bistvenih navedb v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi tožene stranke, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izpodbijana sodba se zato ne more preizkusiti, s tem pa je sodišče prve stopnje bistveno kršilo postopek po 14. točki 339. člena ZPP. Sodišče pa je po mnenju tožene stranke tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je v 6. točki obrazložitve v nasprotju s sodno prakso navedlo, da „ravno razlog iz tretje alinee prvega odstavka 111. člena je izrazito takšne narave, ko utegne delavec delodajalca z zagovorom prepričati, da razlog za odpoved ne obstoji. Sodišče pa pri svojem stališču ni upoštevalo sodne prakse, ki jo je v zvezi s 83. členom ZDR izčrpno komentirala sodnica Ustavnega sodišča RS na str. 378. Komentarja ZDR. Glede drugega odstavka 83. člena ZDR v zvezi s sodno prakso glede okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, je sodna praksa jasna: „Če med delavcem in delodajalcem pride do takšnega konflikta, da med njima ni mogoča nobena komunikacija, je že to takšna okoliščina, zaradi katere od delodajalca ni upravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.“. Tožena stranka je v svojim vlogah natančno opisala, da tožnica ni spoštovala ukazov in navodil tožene stranke kot delodajalca ter ga je pri tem še žalila. V sodni praksi je bilo sprejeti stališče, da je potrebno pri opredelitvi teh okoliščin, ki predstavljajo pravni standard upoštevati zlasti naravo kršitve in dejstvo, da je bil delavec zaloten pri kršitvi ter tudi kakšni so sicer odnosi med delavcem in delodajalcem. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 20/2005 z dne 1. 3. 2005 izrecno navedlo, kaj so okoliščine, ki delodajalca opravičujejo, da delavcu ne zagotovi zagovora. Te pa so, med naštetimi okoliščinami, še porušeni odnosi med strankama in samovoljna odsotnost z dela. Posledično pa je sodišče napačno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku po izplačilu nadomestila plač do prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen plač, izplačilu regresa in odškodnine za neizrabljeni del letnega dopusta. Iz registra ZZZS je razvidno, da je bila tožeča stranka od 22. 11. 2010 do 28. 2. 2011 zaposlena pri A.A. s.p., od 1. 3. 2011 do 7. 8. 2011 pri B d.o.o. in šele od 8. 8. 2011 pri toženi stranki. Tožena stranka meni, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za natančno šest 6 mesecev in ne več, kar ne zagotavlja zakonske podlage za pravico do sorazmernega dela letnega dopusta. Glede na navedeno je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno utemeljilo pravno podlago za pravico do izplačila regresa in odškodnine za neizrabljen letni dopust, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za takšno kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da je sodišče preuranjeno zaključilo postopek ter s tem toženi stranki onemogočilo, da bi svoje trditve v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi dokazala z zaslišanjem tožene stranke ter prič, ki so za ta postopek bistvenega pomena in s tem kršilo načelo kontradiktornosti postopka. Sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, je po 213. in 287. členu ZPP pridržano sodišču. Presoja sodišča prve stopnje je sicer omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnim interesih (22. člen Ustave Republike Slovenije), vendar to ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, če oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, takrat sodišče nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (odločba Ustavnega sodišča RS Up 175/98 z dne 16. 2. 2002 in Up 90/98 z dne 10. 10. 2000).

Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo tudi na drugi odstavek 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), da je dokazno breme glede zakonitosti odpovedi na toženi stranki in da tožena stranka ni dokazala, da ni kršila pravice tožnice do zagovora. Ker tožena stranka ni dokazala, da ni kršila pravice tožnice do zagovora in ni dokazala, da je pred podajo odpovedi tožnici zagovor omogočila oziroma ni dokazovala okoliščin, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da bi se zagovor tožnici omogočil, je sodišče zaključilo, da je izredna odpoved tožnice nezakonita že iz razloga kršitve pravice do obrambe. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da posledično ni izvajalo dokazov, ki so bili predlagani v smeri preverbe obstoja samega razloga po tretji alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Zagovor, ki ga mora delodajalec omogočiti delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, predstavlja pravico delavca, da se seznani in opredeli do očitanih kršitev in izjavi o vseh dokazih, ki ga obremenjujejo. Delodajalec te obveznosti nima, kadar obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da delavcu torej zagovor omogoči, kot npr. v primeru, ko je delodajalec sam žrtev kršitve. Fizični napad na delodajalca npr. predstavlja takšno okoliščino, zaradi katere delodajalec ni dolžan delavcu omogočiti zagovor (sodba VIII Ips 5/2010 z dne 8. 11. 2011). Navedenih okoliščin pa tožena stranka ni zatrjevala ne v odgovoru na tožbo niti v prvi pripravljalni vlogi. Šele v pritožbi se je sklicevala, da je tožnica toženo stranko „grobo“ žalila, s tem ko je njen način dela prikazovala kot zavržno dejanje. Navedeno pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je tožnica pridobila pravico do letnega dopusta pri prejšnjih delodajalcih, ki bi ji morali omogočiti izrabo letnega dopusta in izplačati regres v celoti, zato te pravice ni mogla uveljavljati pri toženi stranki, čeprav je tožnica v pogodbi o zaposlitvi imela določeno, da ji pripada 10 dni letnega dopusta.

Pravica do odškodnine za neizrabljeni letni dopust je odvisna od tega, ali tožnica dopusta zaradi objektivnih razlogov ni mogla izrabiti. Ker je tožnica pričakovala izrabo letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi in ji je bila izraba dopusta preprečena zaradi nenadne izredne odpovedi, na podlagi katere ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s prvim dnem očitane neupravičene odsotnosti, tožnica letnega dopusta ni mogla izrabiti zaradi objektivnih razlogov in razlogi niso bili na strani tožnice.

Tožena stranka zmotno meni, da ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za natančno šest mesecev in ne več, ni zakonske podlage za pravico do sorazmernega dela letnega dopusta. ZDR v prvem odstavku 162. člena določa, da ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, med drugim če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta. V drugem odstavku 162. člena pa določeno, če delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, mu je vsak delodajalec dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu, razen če se delavec in delodajalec dogovorita drugače. Glede na navedeno je neutemeljena tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je tožeča stranka pridobila pravico do letnega dopusta pri prejšnjih delodajalcih, pri katerih je bila zaposlena od 22. 11. 2010 do 28. 2. 2011, od 1. 3.2011 do 7. 8. 2011 in da bi ji ti delodajalci morali omogočiti izrabo letnega dopusta ter v celoti izplačati regres.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi navedeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožben sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP trpi sama svoje stroške pritožbe.