Jedro

Namen zakonske zahteve po zagovoru ni dokazovanje utemeljenosti očitanega, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventualno pojasni svoja ravnanja. Zato navedb tožene stranke o utemeljenosti odpovednega razloga ni bilo mogoče upoštevati kot utemeljevanje okoliščin, ki bi opravičevale opustitev zagovora. Sodišči sta pri svoji odločitvi utemeljeno upoštevali kot odločilno dejstvo za odločitev to, da tožnici zagovor ni bil zagotovljen in da tudi ni bilo okoliščin, zaradi katerih ga tožnici ni bilo treba zagotoviti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki ji jo je tožena stranka izredno odpovedala zaradi neopravičenih izostankov z dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita, zato tožnici delovno razmerje ni prenehalo 26. 12. 2011, temveč je trajalo do 7. 2. 2012. Za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja ter toženi stranki naložilo plačilo nadomestila plač za december 2011 ter januar in februar 2012. Prav tako je toženi stranki naložilo plačilo regresa za letni dopust za leto 2012 in odškodnine za neizrabljeni letni dopust. Sodišče je presodilo, da je odpoved nezakonita že zato, ker tožnici ni bil omogočen zagovor in se ni spuščalo v presojo odpovednega razloga. Tožena stranka na očitek tožnice, da ji ni bil omogočen zagovor, ni odgovorila. V uvodu odgovora na tožbo je navedla zgolj to, da so vse navedbe tožnice glede prenehanja pogodbe neresnične. Ni pa dokazovala, da je bil pred podajo odpovedi zagovor opravljen in tudi ne okoliščin, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da se zagovor omogoči. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka okoliščin, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da se delavcu zagovor omogoči, ni zatrjevala ne v odgovoru na tožbo ne v prvi pripravljalni vlogi. Šele v pritožbi se je sklicevala, da jo je tožnica grobo žalila, kar pa predstavlja pritožbeno novoto.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje na obširne pritožbene navedbe tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le na način pavšalnih odgovorov oziroma utemeljitev. Nobeno sodišče se ni opredelilo do jasnih navedb, da je bila tožnica samovoljno odsotna z dela v letu 2011 šest delovnih dni in v letu 2012 najmanj deset delovnih dni. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah natančno opisovala celoten potek dogodkov, ki so nedvomno povzročili takšen konflikt, da med strankama ni mogoča več nobena komunikacija, ker so bili bistveno porušeni medsebojni odnosi. Tožnica je odklonila delo, zapustila delovno mesto, žalila toženo stranko in nato najmanj pet delovnih dni ni več prišla na delo. Iz navedenega je razvidno, da od tožene stranke ni bilo upravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Sodišče prve stopnje je zadevo zaključilo že na prvem naroku brez dokaznega postopka. Obširno povzema navedbe v svojih vlogah, ki naj bi kazale na to, da je navajala in dokazovala okoliščine, zaradi katerih tožnici ni bila dolžna omogočiti zagovora in se pri tem sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 20/2005. Sodišče je spregledalo tudi, da je glede letnega dopusta bistveno vprašanje, ali je bila tožnica po zakonu upravičena do letnega dopusta ali ne.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je storjena, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Med drugim so pomanjkljivosti lahko tudi v tem, da sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje mora v obrazložitvi svoje sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če sodišče druge stopnje tega ne stori, gre lahko za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je tožena stranka izrecno ne uveljavlja.

7. Izpodbijana odločitev temelji le na presoji sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita že zato, ker tožnici ni bil omogočen zagovor po drugem odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Zato sodišče dokazov v zvezi z obstojem (in utemeljenostjo) odpovednega razloga ni izvajalo in jih ob sprejeti odločitvi niti ni bilo treba izvajati. Sodišče druge stopnje je tako odločitev potrdilo. Glede na navedeno je za presojo, ali je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pomembno le, ali imata sodbi razloge o tistih dejstvih, ki so bila za sprejeto odločitev odločilna.

8. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Tožnica je v tožbi izrecno zatrjevala kršitev drugega odstavka 83. člena ZDR: toženka ji zagovora ni omogočila, ampak ji je zgolj poslala odpoved na dom. Kar pomeni, da ji zagovora ne samo ni omogočila (kar med strankama niti ni sporno), temveč tega niti poskušala ni. Tožena stranka v zvezi z zagovorom v odgovoru na tožbo in tudi kasneje v postopku na prvi stopnji ne navede ničesar. Šele v pritožbi prvič navaja okoliščine, ki naj bi po njenem mnenju kazale na to, da tožnici zagovora ni bila dolžna zagotoviti. Take pritožbene navedbe pa je sodišče druge stopnje utemeljeno štelo kot pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje se glede na postopanje tožene stranke vprašanje o nezagotovitvi zagovora ni izpostavljalo kot sporno, zato sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi s tem ni ugotavljalo. Trditev tožene stranke, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih tožnici zagovora ni bila dolžna zagotoviti, je bila pritožbena novota, do katere se sodišču druge stopnje ni bilo treba opredeljevati.

9. Namen zakonske zahteve po zagovoru ni dokazovanje utemeljenosti očitanega, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventualno pojasni svoja ravnanja. Zato navedb tožene stranke o utemeljenosti odpovednega razloga ni bilo mogoče upoštevati kot utemeljevanje okoliščin, ki bi opravičevale opustitev zagovora. Sodišči sta pri svoji odločitvi utemeljeno upoštevali kot odločilno dejstvo za odločitev to, da tožnici zagovor ni bil zagotovljen in da tudi ni bilo okoliščin, zaradi katerih ga tožnici ni bilo treba zagotoviti. Ob taki (dejanski) ugotovitvi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na odločitev v zadevi VIII Ips 20/2005, kjer je delodajalec sicer poskušal delavcu zagovor omogočiti, pa mu to ni uspelo iz razlogov, ki so na strani delavca.

10. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe v zvezi s pravico tožnice do letnega dopusta. Nižji sodišči imata prav, da je bila ta pravica dogovorjena v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi kot pravica do sorazmernega dela dopusta v smislu drugega odstavka 162. člena ZDR. Gre torej za dogovor med strankama, ki ga je tožena stranka sprejela po lastni volji in pri katerem je lahko upoštevala pomisleke, ki jih navaja v reviziji. V zvezi z ugotovitvami sodišča o (ne)izrabi dopusta in višini pripadajočega dela regresa revizija ne navaja ničesar.

11. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).