Jedro

Revizijski očitek tožene stranke, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, v kateri ji je očitala kršitev predpisov z znaki kaznivega dejanja z dne 1. 10. 2008 in kršitev predpisov z dne 2. 10. 2008. Tudi po presoji revizijskega sodišča je tožena stranka tožnici očitala obe kršitvi in ugotovila, da sta obe podani, vendar pa se je le v zvezi s tisto z dne 1. 10. 2008 opredelila, da izpolnjuje znake kaznivega dejanja. Zato zaključek nižjih sodišč, da je predmet izredne odpovedi o zaposlitvi tako kršitev z dne 1. 10. 2008 kot kršitev z dne 2. 10. 2008, pri čemer se tožnici v prvi vrsti očita kršenje predpisov in pogodbe o zaposlitvi (po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR), za kršitev z dne 1. 10. 2008 pa je tožena stranka ocenila, da ima tudi vse znake kaznivega dejanja (po 1. in po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR), ni v nasprotju z vsebino odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 11. 2008.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je odločba tožene stranke št. 2/1-5271/5-08 z dne 6. 11. 2008, s katero je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nezakonita in ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja in da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožnico poklicati nazaj na delo v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, in ji izplačati vse zapadle plače in ostale prejemke od dne prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da ji je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi očitanega kaznivega dejanja, ki naj bi ga tožnica storila dne 1. 10. 2008 in ne dne 2. 10. 2008 ter da ji zaradi dejanja z dne 2. 10. 2008 ni podala izredne odpovedi, kar sta sodišči prve in druge stopnje zmotno zaključili in presegli očitane kršitve. Sodišči ne bi smeli ugotavljati očitkov, ki niso bili podlaga za izredno odpoved, torej sploh ne bi smeli presoditi, da je tožnica storila kršitev dne 2. 10. 2008 (za kar je bila kazensko obsojena), saj ti očitki niso bili predmet izredne odpovedi. Tožnica ni bila nikoli obtožena in tudi ne obsojena za storitev kaznivega dejanja, ki naj bi ga storila pri toženi stranki dne 1. 10. 2008. Sodišči prve in druge stopnje naj bi v nasprotju z očitki v izredni odpovedi ugotavljali in presodili, da je tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, čeprav takšen očitek v izredni odpovedi ni podan. Tožena stranka naj v izpodbijani izredni odpovedi tožnici sploh ne bi očitala ravnanja v nasprotju z navodili in pravili pošte, temveč naj bi sodišče to ugotavljalo samo, brez podlage. Sodišče druge stopnje pa naj bi poleg tega še dodatno preseglo očitke tožene stranke v izredni odpovedi, s tem ko je (tudi v nasprotju s sodiščem prve stopnje) na novo presodilo, da ji je tožena stranka v izredni odpovedi očitala kršitev predpisov z dne 1. 10. 2008 in 2. 10. 2008 in tožnici na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Takšna presoja sodišča druge stopnje naj bi temeljila na drugačni presoji dokazne listine, t.j. izredne odpovedi, kar naj bi bilo v nasprotju z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), saj sodišče druge stopnje brez glavne obravnave s ponovno presojo dokaznih listin ne sme samo drugače presojati dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. S tem naj bi ji bila odvzeta pravica do pritožbe, s katero bi lahko izpodbijala zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Podana naj bi bila tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Iz sodb sodišč prve in druge stopnje naj ne bi bilo razvidno, zakaj naj bi tožnica z dejanjem, očitanim za dne 1. 10. 2008, storila očitani kaznivi dejanji poneverbe in ponarejanja listin; sodbi sta v tem delu brez razlogov; podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem je predlagala zavrnitev revizije.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

7. Revizijski očitek tožene stranke, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, v kateri ji je očitala kršitev predpisov z znaki kaznivega dejanja z dne 1. 10. 2008 in kršitev predpisov z dne 2. 10. 2008. Tudi po presoji revizijskega sodišča je tožena stranka tožnici očitala obe kršitvi in ugotovila, da sta obe podani, vendar pa se je le v zvezi s tisto z dne 1. 10. 2008 opredelila, da izpolnjuje znake kaznivega dejanja. Zato zaključek nižjih sodišč, da je predmet izredne odpovedi o zaposlitvi tako kršitev z dne 1. 10. 2008 kot kršitev z dne 2. 10. 2008, pri čemer se tožnici v prvi vrsti očita kršenje predpisov in pogodbe o zaposlitvi (po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR), za kršitev z dne 1. 10. 2008 pa je tožena stranka ocenila, da ima tudi vse znake kaznivega dejanja (po 1. in po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR), ni v nasprotju z vsebino odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 11. 2008. 8. Tožena stranka je tožnici očitala kršitve, ki jih je ta storila dne 1. 10. 2008 in 2. 10. 2008. Dne 1. 10. 2008 je z računa komitentke S. G. 28 minut po zaključku obratovalnega delovnega časa pošte knjižila dvig 200 EUR in ga nato ob 18.45 stornirala. Ob zaključku blagajne ni prijavila nobenega primanjkljaja ali viška zaradi navedenih transakcij. Dne 2. 10. 2008 pa je bil ob 11.03 na istem blagajniškem mestu, na katerem je delala tožnica, z računa iste komitentke opravljen dvig v višini 300 EUR. Na nalogu za dvig je navedena ista številka osebnega dokumenta, kot na nalogu za dvig s prejšnjega dne, ko je komitentka dvignila 500 EUR, le podpisa se vidno razlikujeta. Revizija je utemeljena v delu, kjer navaja, da pri kršitvi z dne 1. 10. 2008 ne gre za kršitev z znaki kaznivega dejanja, kakor je bilo tožnici očitano v odpovedi pogodbe o zaposlitvi poleg očitka hujše kršitve delovnih obveznosti, vendar pa to na pravilnost končne odločitve ne vpliva. Ne glede na to, da kršitev z dne 1. 10. 2008 nima znakov kaznivega dejanja, pa je pravilna presoja, da gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da je bila tožnica seznanjena z Navodili za delo pošt pri opravljanju storitev denarnega prometa, pa jih je grobo kršila. Prav tako gre za za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja pri kršitvi storjeni dne 2. 10. 2008. Revizijsko sodišče soglaša tudi z zaključkom nižjih sodišč, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

9. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Odločitev o stroških temelji na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).