Jedro

Tožnica je po zaključku obratovalnega časa pošte z osebnega računa stranke knjižila dvig gotovine in ga nato stornirala, ponaredila podpis stranke na nalogu za dvig, opravila dvig gotovine in si jo je prisvojila. Tožena stranka je ravnala zakonito, ko je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker očitani kršitvi predstavljata hudi kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeni naklepoma ali iz hude malomarnosti, ki imata hkrati znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 256. členu KZ in kaznivega dejanja poneverbe po 3. in 1. odstavku 245. člena KZ (1. in 2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR) in onemogočata nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je odločba tožene stranke, opr. št. ... z dne 6. 11. 2008, s katero je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nezakonita ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja in da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožnico poklicati nazaj na delo v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, in ji izplačati vse zapadle plače in ostale prejemke od dne prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije (I. točka izreka). Sklenilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ali pa izpodbijano sodbo spremeni ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je tožnica storila očitane kršitve in da ni ravnala v skladu s pravili in navodili pošte, kršitve teh pravil pa imajo vse znake obeh kaznivih dejanj, za katere je bila pravnomočno spoznana za krivo. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj obstaja nasprotje med očitanimi kršitvami v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kršitve, storjene 1. 10. 2008) in med kršitvami, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (kršitve, storjene 1. in 2. 10. 2008). Sodišče ne bi smelo ugotavljati očitkov, ki niso bili podlaga za izredno odpoved in ne bi smelo zaključiti, da je storila kršitve tudi dne 2. 10. 2008, za katere je bila kazensko obsojena, saj ti očitki niso bili predmet izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi dejanja z dne 1. 10. 2008 in 2. 10. 2008, saj je iz izredne odpovedi razvidno, da je bila pogodba odpovedana le zaradi dejanja 1. 10. 2008. Očitana kršitev z dne 1. 10. 2008 nikoli ni bila predmet nobenega kazenskega postopka, kar zmotno zaključuje sodišče prve stopnje in tudi sicer tožena stranka kršitve z dne 1. 10. 2008 ni dokazala, saj iz nobenega dokaza ni mogoče zaključiti, da je tožnica dne 1. 10. 2008 ponaredila kakšno listino ali da je to poskušala storiti ter da si je pri delu protipravno prilastila denar. V izpodbijani izredni odpovedi niso navedeni znaki kaznivih dejanj, ki naj bi jih tožnica storila dne 1. 10. 2008 (navedeno je bilo le, da je tožnica 1. 10. 2008 z nepooblaščenim dvigovanjem z osebnega računa storila znake kaznivega dejanja), zato bi moralo sodišče prve stopnje že zaradi tega odločiti, da je izpodbijana odpoved nezakonita. Dokazni postopek je pokazal, da si denarja ni prilastila in da ni ponaredila nobene listine – tožnici ni mogoče očitati ponarejanja listka, ki ga ni predložil nihče, prav tako pa je bil dvig storniran in do prilastitve 200,00 EUR ni prišlo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je tožnica z naklepom ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, čeprav takšen očitek v izredni odpovedi ni bil podan. Sodišče je to ugotavljalo v nasprotju s trditveno podlago tožene stranke. Sodba se v tem delu tudi ne da preizkusiti, saj ni razvidno, za katera dejanja je sodišče sprejelo te zaključke. Četudi bi se ugotovilo, da je tožnica dne 1. 10. 2008 pri knjiženju in stornaciji dviga naredila napako, to ne pomeni razloga, zaradi katerega ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da je tožnica že pred obravnavanimi kršitvami izstopala od drugih delavk pri pogostosti napak pri delu in je bila zaradi tega večkrat opozorjena, in da je zato porušeno zaupanje tožene stranke do tožnice do te mere, da ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Taka odločitev je brez trditvene podlage in predstavlja kršitev po 8. točki 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožnici odvzeta možnost obravnavanja v tem delu. Vse priče so izpovedale, da so vse uslužbenke delale napake pri delu na blagajni, tožnica pa tudi nikoli ni dobila pisnega opomina zaradi napak pri delu. Tudi če bi tožena stranka tožnici v izredni odpovedi očitala kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja za dejanje dne 2. 10. 2008, sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne bi smelo zaključiti, da je podan odpovedni razlog. Sodišče se je v celoti oprlo na pravnomočno kazensko sodbo, kar je zmotno, saj bi moralo ugotavljati dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. Sodišče bi moralo angažirati izvedenca grafologa, ki bi lahko z gotovostjo potrdil, da podpisa na listku z dne 2. 10. 2008, s katerim je bil iz računa A. A. dvignjen znesek 300,00 EUR, ni ponaredila tožnica. Tožnica namreč ne priznava izvedenskega mnenja grafologa dr. A. B., ki je bilo podano v kazenskem postopku, saj je bilo nestrokovno in pomanjkljivo, hkrati pa ni izdelano z gotovostjo, ki se kot dokazni standard zahteva v kazenskem postopku glede ugotavljanja krivde obdolženca. Izvedenec je le z verjetnostjo ocenil, da bi podpis lahko bil tožničin. Sodišče prve stopnje ne bi smelo sodbe opreti na izvedensko mnenje in poročilo o preiskavi, saj takšno mnenje in poročilo v pravdnem postopku nista dokaz, in bi moralo dejansko stanje ugotavljati na podlagi trditev pravdnih strank, prav tako ne bi smelo svoje sodbe opreti na obrazložitev kazenske sodbe. Sodišče bi večjo težo moralo dati tudi preostalim dokazom, predvsem tožničinemu zagovoru in izpovedbam prič A. C. in A. D. ter zaključiti, da tožnica 2. 10. 2008 ni storila kaznivega dejanja, če pa je storila napako, je ni zavestno, in si tudi zneska 300,00 EUR ni imela namena prilastiti. Sodišče prve stopnje je njeno prepričljivo izpovedbo povzelo, a jo napačno ocenilo. Njeno izpovedbo potrjujeta izpovedbi A. C. in A. D., ki sta tožnico opisali kot dobro delavko, ki pa se včasih tudi zmede pod pritiskom strank. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru ugotavljanja tožničine krivde za dejanje z dne 2. 10. 2008 angažirati tudi izvedenca psihiatrične stroke.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da potrdi izpodbijano sodbo, podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v skrajnem primeru pa naj ugotovi, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo le do odločitve sodišča prve stopnje. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve z dne 1. 10. 2008, ker je 28 minut po zaključku obratovalnega časa pošte, to je ob 18:28, brez prisotnosti imetnika računa knjižila dvig v višini 200,00 EUR in ga nato ob 18:45 stornirala, ob zaključku blagajne pa ni prijavila viška ali manjka. S tem je izpolnila znake kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin in poneverbe, hkrati pa je to hujša kršitev tehnoloških navodil o blagajniškem poslovanju pošt. Tožena stranka je to kršitev tožnice v dokaznem postopku dokazala. Tožnici je sicer v obdolžitvi pred izredno odpovedjo očitala tudi kršitev z dne 2. 10. 2008. Tudi, če bi se postavili na stališče, da kršitev z dne 2. 10. 2008, ki je bila sicer le nadaljevanje početja z dne 1. 10. 2008, ni bila predmet izredne odpovedi, je bilo ravnanje tožnice z dne 1. 10. 2008 dokončano. Kršitvi sta povezani, imata pa vsaka zase znake kaznivega dejanja in je vsaka od njiju dovolj za to, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin, ki dokazuje, da dne 1. 10. 2008 ni šlo za napako, ampak je tudi tega dne storila kaznivo dejanje. Zato ni nasprotja med očitanimi kršitvami v izredni odpovedi in med kršitvami, ki jih je pravnomočno ugotovilo kazensko sodišče. Sodišče je na obsodilno sodbo v kazenskem postopku vezano, za odpoved pa je bistveno, da so bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja. Glede na navedeno in dejstvo, da tožnica sicer ni nasprotovala, da bi se mnenje izvedenca grafologa, podano v kazenski zadevi, upoštevalo v predmetnem sporu, je bila nepotrebna postavitev izvedenca grafološke stroke. Prav tako ni bil potreben izvedenec psihiatrične stroke, saj tožnica ni tožila o psihičnih težavah ali težavah zaradi menopavze. Tožena stranka je dokazala tudi kršitev z dne 2. 10. 2008, saj je poleg sodbe kazenskega sodišča predložila dovolj drugih dokazov.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, zlasti ne načela kontradiktornosti, z zavrnitvijo posameznih dokaznih predlogov tožnice. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi natančno obrazložilo, zakaj je dokazna predloga z izvedencem grafologije in izvedencem psihologije zavrnilo. Tožnici tudi ni bila odvzeta možnost obravnavanja v zvezi z izpovedbo priče A. E. glede tega, da je tožnica izstopala od drugih delavk pri pogostosti napak, saj je bila tožnica prisotna na zaslišanju priče, pa na takšno izpovedbo takrat (niti kasneje) ni imela pripomb. Prav tako pa ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 15. točki 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzelo očitke iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tako ni nasprotja v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in med listinami samimi o odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 11. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 110. ter 1. in 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). V njej ji je očitala kršitev predpisov z dne 1. 10. 2008 z znaki kaznivega dejanja (ker je tožnica po zaključku obratovalnega časa pošte z osebnega računa stranke A. A. knjižila dvig 200,00 EUR in ga nato stornirala) in kršitev predpisov z dne 2. 10. 2008 (ker je tožnica ponaredila podpis na nalogu za dvig, iz istega računa kot dne 1. 10. 2008 opravila dvig 300,00 EUR in si jih prisvojila). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker očitani kršitvi predstavljata hudi kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeni naklepoma ali iz hude malomarnosti, ki imata hkrati znake kaznivih dejanj in onemogočata nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: V uvodu sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je navedeno, da se izdaja v skladu s 110. in 111. členom ZDR. Iz obrazložitve izredne odpovedi pa smiselno izhaja, da je bila izdana na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, po katerih delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). Tožena stranka je tožnici namreč očitala kršitev predpisov z dne 1. 10. 2008, ki ima znake kaznivega dejanja, in kršitev predpisov z dne 2. 10. 2008. Da sta v izredni odpovedi tožnici očitani obe kršitvi, izhaja iz vsebine izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kateri je tožena stranka najprej navedla, kaj se je tožnici očitalo v obdolžitvi z dne 23. 10. 2008 (kršitvi z dne 1. 10. in 2. 10. 2008, ki imata obe znake kaznivega dejanja), nato vsebino tožničinega zagovora ter zaključek, da v dotedanji preiskavi, ki so jo izvajali tudi organi pregona, ni dokazano ponarejanje podpisa na dvižnem dokumentu z dne 2. 10. 2008, zato se v postopku upošteva le kršitev predpisov z znaki kaznivega dejanja pri nepooblaščenem dvigu z osebnega računa dne 1. 10. 2008. Tožena stranka je torej tožnici očitala obe kršitvi, vendar pa se je le v zvezi s tisto z dne 1. 10. 2008 opredelila, da izpolnjuje tudi znake kaznivega dejanja. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila pogodba odpovedana le zaradi dejanja 1. 10. 2008 in da zato obstaja nasprotje med kršitvami, očitanimi v izredni odpovedi z dne 6. 11. 2008, in kršitvami, ki jih je v sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz izredne odpovedi je namreč jasno razvidno, da se je tožnici prvenstveno očitalo kršenje predpisov in pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa je tožena stranka za kršitev z dne 1. 10. 2008 ocenila, da ima tudi znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica z ravnanji v dneh 1. 10. in 2. 10. 2008 grobo kršila navodila in pravila tožene stranke, kršitve pa imajo znake kaznivih dejanj (ponarejanja listin in poneverbe). Stališče, da znake kaznivega dejanja izpolnjujeta obe kršitvi, je pravilno, saj je sodišče dolžno narediti svojo dokazno oceno, bistveno pa je predvsem, da presodi, ali je tožena stranka kot delodajalec dokazala utemeljenost odpovednega razloga, ki ga navaja v izredni odpovedi. Delodajalec pri tem ni dolžan navesti, za katero kaznivo dejanje gre, saj pravno kvalifikacijo lahko navede šele sodišče, ko odloča o zakonitosti podane odpovedi. Vezano je le na opis dejanja, ne pa na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, katerega znake je delavec s svojim ravnanjem izvršil. Tožena stranka je v izredni odpovedi podrobno opisala ravnanja tožnice in navedla, kakšni kršitvi je tožnica storila 1. 10. in 2. 10. 2008, ter na podlagi tega opisa je nato sodišče preverjalo zakonitost podane odpovedi in odpovednih razlogov po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da v izredni odpovedi znaki kaznivih dejanj niso navedeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za podano izredno odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Iz izpovedb A. E. in A. F. ter navodil tožene stranke med drugim izhaja, kakšen je bil predpisan postopek v primeru stornacije in v primeru manka ob dnevnem zaključku blagajne. Če se na koncu dneva ugotovi manko v blagajni, je to potrebno vpisati v posebno evidenco, pri stornaciji pa je bistveno predvsem to, da je stranka z njo seznanjena in podpiše dvižni listek. Glede na izpovedbo prič in tožnice, da stranke z dvigom in stornacijo ni seznanila, ter upoštevajoč vse izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica 1. 10. 2008 s tem, ko je posegla na račun stranke brez njene vednosti, hudo kršila pogodbene obveznosti in navodila tožene stranke, zato je bila že ta kršitev sama zase dovolj huda kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, da je bila lahko podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tudi tožničino ravnanje z dne 2. 10. 2008 huda kršitev pogodbenih in drugih obveznosti. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za forenzično-kriminalistično tehnične preiskave rokopisov in podpisov dr. A. B., ki je bil postavljen v postopku pred Okrajnim sodiščem v Sevnici, opr. št. I K 19158/2010, izhaja, da je z visoko verjetnostjo mogoče potrditi tožnico kot pisca podpisa na dvižnem listku z dne 2. 10. 2008, ki je bil podlaga za dvig 300,00 EUR iz osebnega računa A. A.. V tem postopku se je sicer tožnici očitalo, da je dne 2. 10. 2008 brez pooblastila A. A. izpolnila v njenem imenu obrazec za dvig gotovine v višini 300,00 EUR iz njenega osebnega računa in na tem obrazcu ponaredila podpis A. A. ter si protipravno prilastila denar. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je oprlo na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici, opr. št. IK 19158/2010 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 19158/2010, s katerima je bilo ugotovljeno, da je tožnica dne 2. 10. 2008 storila kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (KZ; Ur. l. RS, št. 63/1994; to kaznivo dejanje stori, kdor napravi krivo listino ali predrugači pravo listino z namenom, da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor krivo ali predrugačeno listino uporabi kot pravo) in kaznivo dejanje poneverbe po 3. in 1. odstavku 245. člena KZ (to kaznivo dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, vrednostne papirje ali kakšne druge premične stvari, ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti in je vrednost poneverjene stvari majhna in je šlo storilcu za to, da si pridobi tako vrednost). V spis I K 19158/2010 je sodišče prve stopnje vpogledalo v okviru dokaznega postopka, z izvedbo tega dokaza pa so bile potrjene navedbe tožene stranke v zvezi z dogodkom z dne 2. 10. 2008. Ob dejstvu, da je tega dne sicer na blagajni delala prav tožnica, ki je v izpovedbi poudarila, da se ne spomni, da bi A. A. na ta dan prišla na pošto opravit dvig, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica tega dne storila očitane ji kršitve. Ne nazadnje je sodišče na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, tudi vezano, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku (4. člen ZPP). Ponarejanje listin, ki so delavcu zaupane v zvezi z njegovim delom, nepooblaščeno poseganje na račun komitenta pošte in protipravno prilaščanje denarja pa je zagotovo huda kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, storjena naklepoma, kar je tožena stranka očitala tožnici v izredni odpovedi, in ji zato utemeljeno podala izredno odpoved. Pritožbeno sodišče se zato v zvezi z obstojem kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z dne 1. 10. in 2. 10. 2008 v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Nepotrebno in celo nesmotrno bi bilo ponovno izvajati dokaz z izvedencem grafologom, pa tudi z izvedencem psihiatrične stroke, saj sta bila taka dokaza izvedena že v postopku pred kazenskim sodiščem in povzeta v sodbi tega sodišča, v kar vse je bilo vpogledano v okviru dokaznega postopka in je bilo zato dejansko stanje dovolj razjasnjeno in raziskano. Sodišče pa je v dokazno oceno pravilno povzelo tudi prepričljivo izpovedbo A. E. o tem, da je tožnica že pred obravnavanimi kršitvami izstopala od drugih delavk pri pogostosti napak. Priča je bila upravnica pošte in je delo svojih podrejenih zagotovo najbolje poznala, na njeno izpovedbo v tem delu pa tudi tožnica, ki je bila na zaslišanju prisotna, ni imela pripomb.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.