Jedro

Če sodišče meni, da je bilo preteklo preganjanje povezano z zakonsko predvidenim razlogom preganjanja, potem je upravni organ v ponovljenem postopku na to stališče vezan (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) in je nelogično napotilo, naj toženka ponovno presodi, ali ravnanje subjektov preganjanja temelji na enem od razlogov iz 27. člena ZMZ-1. Vrhovno sodišče ne upošteva odgovora na pritožbo, ki sta ga prosilca za mednarodno zaščito vložila sama in ne preko strokovnega pooblaščenca (svetovalca za begunce ali osebe s PDI) saj njune okoliščine ne dajejo razumne podlage za sklepanje o kakršnikoli možnosti, da bi sama imela opravljen zahtevani pravniški državni izpit.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1003/2016-5 z dne 31. 8. 2016 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 142-4/2016/18 (1312-04) z dne 30. 5. 2016 in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je toženka tožnikoma, državljanoma Islamske republike Iran, zavrnilo prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

2. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede statusa begunca utemeljilo s stališčem o preuranjenosti zaključka toženke, da zasliševanj in ravnanj policije ni mogoče povezati z enim od razlogov preganjanja iz 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Kot mogoč razlog navaja tožnikoma pripisano politično prepričanje, ki da se lahko kaže v tem, da je policija zasliševanja in ostala preiskovalna dejanja zoper tožnika izvajala, ker ga je osumila pomoči pri nezakonitem pobegu političnega nasprotnika iz države oziroma je glede tožnika sumila celo, da je sodeloval pri sinovih aktivnostih, ki so bile kritične do oblasti. S tem pa je kot politična nasprotnika policija obravnavala ne le sinova, ampak tudi tožnika. Poleg tega je sodišče menilo, da bi ravnanja policije v času od pobega obeh sinov iz Irana pred 6 leti lahko pomenila dejanja preganjanja iz 26. člena ZMZ-1.(1) V zvezi z zavrnitvijo statusa subsidiarne zaščite prvostopenjsko sodišče med drugim izpostavlja pomanjkljivo obrazložitev o tem, zakaj zaslišanja in ravnanja policije ne dosegajo stopnje, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot nehumano ali poniževalno ravnanje v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1 oziroma 3. člena EKČP. 3. Toženka (pritožnica) je zoper omenjeno sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Tožnika sta na pritožbo odgovorila, vendar ne na zakonsko predviden način.

5. ZUS-1 v drugem odstavku 22. člena določa, da lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (PDI). S tem je določeno obvezno zastopanje stranke v pritožbenem postopku po strokovno usposobljeni osebi. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 odločilo, da drugi stavek drugega odstavka 22. člena ZUS-1 v delu, ki se nanaša na pritožbo, ni v neskladju s prvim odstavkom 14. člena in s 25. členom Ustave. V skladu s citirano določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopništva po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen PDI.(2) Izjemo od navedenega predstavlja ureditev v ZMZ-1, po kateri lahko zagotavlja pravno pomoč v postopkih po tem zakonu na Vrhovnem sodišču tudi svetovalec za begunce, ki je lahko oseba brez opravljenega PDI (tretja alineja četrtega odstavka 9. člena ZMZ-1).

6. Tožnika sta omenjeno procesno dejanje opravila sama in ne preko strokovnega pooblaščenca (svetovalca za begunce ali osebe s PDI), njune okoliščine pa ne dajejo razumne podlage za sklepanje o kakršnikoli možnosti, da bi sama imela opravljen zahtevani izpit,(3) zato ju Vrhovno sodišče ni pozivalo na predložitev dokazila o tem. Ker to pomeni, da sta odgovor vložili osebi, ki nimata postulacijske sposobnosti, ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Vrhovno sodišče najprej poudarja, da za priznanje mednarodne zaščite ni bistveno, ali je bil prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja ali resni škodi.

9. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Subsidiarna zaščita pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek istega člena). Iz navedenih določb izhaja, da je namen zaščite v obliki enega od navedenih statusov varstvo osebe pred bodočim preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo. V tem okviru je že pretrpljeno preganjanje v smislu 26. in 27. člena člena ZMZ-1 ali že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali pa dejstvo, da je osebi preganjanje ali resna škoda že neposredno grozila, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje uresničile (drugi odstavek 23. člena ZMZ-1). Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009 v zvezi z enako ureditvijo v prej veljavnem ZMZ izpostavilo, da ni namen pridobitve statusa begunca ugotoviti, ali je bi prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju, in da je to lahko le upošteven dokaz, da je strah pred preganjanjem res utemeljen, da pa vsako dejanje ali situacija, za katero se prosilec boji, da ju bo ob vrnitvi v izvorno državo doživel, še ni preganjanje v pomenu Ženevske konvencije.

10. Ob navedenem pa je treba upoštevati, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1). Če prosilec svoj strah utemeljuje le s preteklimi dogodki, to v povezavi z morebitnim bodočim preganjanjem ali resno škodo zahteva presojo, ali bi se taki dogodki lahko ponovili v primeru njegove vrnitve v izvorno državo. V tem pogledu je zato pomembno, ali je mogoče že minule dogodke povezati z enim od razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 ter z intenzivnostjo in oblikami dejanj preganjanja iz 26. člena, oziroma ko gre za tveganje nastanka resne škode iz druge alineje 28. člena ZMZ-1 s presojo, ali je minula ravnanja subjekta preganjanja mogoče opredeliti kot mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi.

Glede statusa begunca

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je težišče izpodbijane sodbe v razlogih, ki se nanašajo na pretekle dogodke, na podlagi katerih sta tožnika zatrjevala strah pred preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo. Glede tega se pritožnica ne strinja, da bi bilo zanimanje policije za tožnika in zasliševanje mogoče povezati z enim od razlogov preganjanja.(4) Navaja, da iz izjav tožnikov na osebnih razgovorih izhaja, da je tožnik glede sina vedel le to, da je imel v torbi nekakšne brošure in da je imel nekaj aktivnosti, in da je vedel, da tiste, ki so proti režimu in ki protestirajo, ubijejo. Tudi tožnica je v sinovi športni torbi našla neke brošure in obvestila in je zato sumila, da ima aktivnosti proti vladi. Poudarja, da tožnika nista nikoli navajala, da bi bila sama politično aktivna, tako da so se vse težave začele šele po priprtju njunega sina R., razgovori policije z njima pa so bili usmerjeni v ugotovitev, kje se sin nahaja, saj je kršil začasno izpustitev iz pripora na podlagi plačane varščine. Po mnenju pritožnice v primeru, če bi iranski režim tožnika videl kot nasprotnika vladajočega režima, prav gotovo ne bi ostal samo pri zasliševanjih, težav pa bi bil deležen tudi njun tretji sin.

12. V skladu s peto alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 je razlog preganjanja lahko tudi politično prepričanje. To pa obsega zlasti imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja iz 24. člena tega zakona in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal (sedmi odstavek istega člena). Med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja ali odsotnostjo zaščite pred temi dejanji mora obstajati vzročna zveza (osmi odstavek). Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt iz 24. člena tega zakona (deveti odstavek).

13. Sodišče prve stopnje glede razloga preganjanja najprej zapiše (24. točka obrazložitve), da se ne more strinjati z zaključkom tožene, da iz podanih izjav tožnikov ne izhaja, da bi bilo zanimanje policije za tožnika in zasliševanje mogoče povezati z enim od razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ. V naslednji točki navaja, da je bil sin tožnikov R. priprt zaradi aktivnosti, nasprotnih vladni politiki, torej priprt kot njen politični nasprotnik, tožnika pa sta bila osumljena, da sta njemu in bratu, ki je jamčil zanj, pomagala pobegniti iz Irana in jima nudila finančno pomoč, pri čemer so se ti sumi policije utrdili, ko so prestregli pismo slovenskega organa tožnikoma o tem, da se sinova prošnja za združitev družine zavrne. Po mnenju sodišča je zato toženka preuranjeno zaključila, da zasliševanj in ravnanj policije ni mogoče povezati z enim od razlogov preganjanja, „saj se kot mogoč razlog preganjanja v obravnavanem primeru izkaže vsaj pripadnost pripisanemu političnemu prepričanju (peta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), ki se lahko kaže v tem /.../“. Ko sodišče odgovarja na tožbene navedbe o možnem razlogu preganjanja zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini, navede še, da se toženka v svoji obrazložitvi ni konkretno opredelila do nobenega od možnih razlogov preganjanja, ker da je posplošeno navedla le, da ravnanj policije ni mogoče povezati z razlogi preganjanja, zato sodišče njene odločitve v tem delu ne more preizkusiti. V zaključku (38. točka) toženki nalaga, naj ponovno presodi, ali ravnanje subjektov preganjanja temelji na enem od razlogov iz 27. člena ZMZ-1. 14. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno očita pomanjkljivo obrazložitev glede razloga preganjanja. Na 10. strani odločbe je izrecno navedla, da so bila ravnanja policije izvršena z namenom ugotovitve, kje se nahajata prosilčeva sinova, predvsem sin R., ki je bil zaradi svojih aktivnosti prijet na fakulteti, nato pa z obveznostjo vsakodnevnega javljanja proti varščini izpuščen. Poleg tega je poudarila, da so se težave tožnikov začele, ko sta sinova odšla iz Irana. Po presoji Vrhovnega sodišča je toženka z navedenim pojasnila svoje videnje vzroka policijskega ravnanja oziroma razloga zanj. Ali je omenjena presoja pravilna ali ne, pa ni stvar nadaljnje konkretizacije tega stališča, ampak vprašanje njegove pravilnosti.

15. Če bi torej sodišče prve stopnje menilo, da obstaja povezava med policijskim ravnanjem zoper oba tožnika in političnim prepričanjem, ki jima ga ta pripisuje zaradi pomoči pri begu političnega aktivista, ali njuno pripadnostjo določeni družbeni skupini, bi do tega moralo zavzeti jasno stališče. Prav v tem delu pa ostajajo razlogi izpodbijane sodbe nejasni, saj iz njih ni razvidno, kaj sodišče dejansko očita toženki: ali to, da je napačno materialnopravno ovrednotila konkretne okoliščine obravnavane zadeve v zvezi s presojo obstoja tožnikoma pripisanega političnega prepričanja kot razloga preganjanja, ali to, da s tem v zvezi ni ugotovila popolnega dejanskega stanja in je bilo zato sklepanje o (ne)obstoju razloga preganjanja preuranjeno. Če gre za prvo situacijo, ko sodišče meni, da je bilo preteklo preganjanje povezano z zakonsko predvidenim razlogom preganjanja, potem je upravni organ v ponovljenem postopku na to stališče vezan (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) in je nelogično napotilo, naj toženka ponovno presodi, ali ravnanje subjektov preganjanja temelji na enem od razlogov iz 27. člena ZMZ-1. Če je problem zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pa je sodišče dolžno opraviti glavno obravnavo (drugi odstavek 71. člena ZMZ-1). Taka nejasnost pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora (tretji odstavek 75. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko 336. člena Zakona o pravdnem postopku), zaradi katere se Vrhovno sodišče ne more opredeliti do pritožbenih navedb, da sodišče ni imelo podlage za stališče, da je ravnanje policije povezano s tožnikoma pripisanim političnim stališčem. Če bi sodišče prve stopnje to res menilo, bi moralo zavrniti tudi tožbene navedbe o pripadnosti posebni družbeni skupini kot razlogu preganjanja.

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da nista tožnika izpostavljala, da sta deležna ravnanj policije kot družinska člana nasprotnika iranskega režima, ampak da so o tem njuni pooblaščenci predložili informacije in poročila. Dejstvo namreč je, da sta tožnika starša osebe, ki je bila priprta zaradi svojih aktivnosti, zato tega nista bila dolžna še posebej poudarjati. Naloga pristojnega organa pa je, da ugotovi, ali prosilčeve okoliščine zahtevajo mednarodno zaščito in katera oblika temu ustreza.(5) Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo na 36. uvodno izjavo Direktive 2011/95/EU (Kvalifikacijska direktiva II), da so družinski člani zgolj zaradi povezanosti z beguncem običajno izpostavljeni dejanjem preganjanja na način, ki bi lahko predstavljal podlago za status begunca. V tej zadevi pa ni sporno, da sta sinova tožnikov omenjeni status v Sloveniji pridobila.

Glede subsidiarne zaščite

17. Sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da se toženka pri presoji, ali ravnanja policije pomenijo nehumano ali poniževalno ravnanje v smislu resne škode iz druge alineje 28. člena ZMZ-1 oziroma 3. člena EKČP, ni opredelila do specifičnih okoliščin konkretnega primera.(6) Ob sklicevanju na 162. točko sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Irska proti Združenemu Kraljestvu z dne 18. 1. 1978 je opozorilo, da mora ravnanje, ki naj bi nasprotovalo 3. členu EKČP, doseči minimalno stopnjo resnosti ter da je ocena tega minimuma relativna in odvisna od vseh konkretnih okoliščin primera, kot so npr. čas trajanja spornega ravnanja, njegovi fizični ali psihični učinki, v nekaterih primerih tudi spol, starost in zdravstveno stanje žrtve.

18. Navedeno pritožnica izpodbija z navedbami, da tožnika nista stari osebi, da je bil tožnik deležen ustreznega zdravljenja svoje bolezni, da razlogi humanitarnosti ne sodijo na področje mednarodne zaščite (sodba SEU v zadevi M'Bodj, št. C-542/13) in da tožnik ni navajal, da bi se mu zaradi zasliševanja in nadlegovanja s strani policije bolezen poslabšala. Poudarja, da je tožnik kljub bolezni hodil v službo in bil pri istem delodajalcu zaposlen približno 25 let, tri mesece pred odhodom iz Irana pa se je tudi upokojil. Po njenem sodišče posplošuje, da so zasliševanja in nadlegovanja s strani policije trajala več let vsakotedensko, saj se je omenjeno v obdobju dveh let po odhodu sinov iz Irana umirilo.

19. Vrhovno sodišče najprej zavrača zadnjo trditev, ki ne drži, saj je spregledano, da so se policijska zasliševanja ponovila v letu 2015, to je po prejemu uradnega pisma iz Slovenije (glej opombo 1).(7) Poleg tega pritožnica z vsemi omenjenimi navedbami ne more odpraviti pomanjkljivosti svoje odločbe, iz katere tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni razvidno, kateri razlogi so pritožnico vodili k sklepu, da ravnanje policije glede na vse okoliščine konkretnega primera ni doseglo zadostno stopnjo resnosti, da bi bilo mogoče govoriti o kršitvi 3. člena EKČP. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da lahko osebne okoliščine prosilca v povezavi z dolgotrajnostjo in pogostostjo policijskega ravnanja že ob manjši intenzivnosti samih zasliševanj (v smislu načina izvajanja in njihovega trajanja) vzpostavljajo kršitev 3. člena EKČP, pri čemer ne drži niti pritožbena navedba, da tožnik ni zatrjeval, da bi se mu zaradi zaslišanj zdravstveno stanje poslabšalo (prim. 5. in 6. stran zapisnika o osebnem razgovoru z dne 29. 3. 2016). Na upoštevanje vseh okoliščin nimajo nobenega vpliva niti stališča SEU v zadevi M'Bodj, iz katerih izhaja, da splošne pomanjkljivosti zdravstvenega sistema ‒ ker ni subjekta preganjanja – niso razlog za mednarodno zaščito (35., 41. točka sodbe). V obravnavani zadevi prošnja za mednarodno zaščito ne temelji na tožnikovem zdravstvenem stanju in nezmožnosti ustreznega zdravljenja v Iranu, ampak na policijskem obravnavanju bolnega tožnika.

20. Kljub navedenim neutemeljenim pritožbenim navedbam je moralo Vrhovno sodišče zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil upravnega spora v zvezi z ugotavljanjem statusa begunca pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).

(1) Iz odločbe izhaja, da je policija tožnika dve ali tri leta tedensko redno zasliševala o tem, kako je sin R. odšel iz države (potem, ko je bil priprt zaradi svojih aktivnosti proti vladi in nato proti varščini izpuščen na prostost), kje se nahaja in kdo mu pomaga. Čeprav se je situacija z leti umirjala, se je policijsko ravnanje ponovno intenziviralo v letu 2015, ko sta tožnika iz Slovenije dobila poštno pošiljko z odločbo o zavrnitvi sinove prošnje za združitev z družino (pismo je bilo odprto). Tožnika so ponovno vabili na razgovor in spraševali, kaj delata sinova (drugi sin je zapustil Iran skupaj z bratom, saj je zanj neuspešno jamčil s svojim premoženjem). Od takrat so ga dvakrat ali trikrat na teden vabili na razgovor ali pa so sami prišli na dom in ga preiskali, enkrat so se tudi fizično spravili nanj, tako da je padel po tleh. Tožnice na policijsko postajo niso vabili, ko so prišli v hišo, pa so bili do nje grobi, nesramni in prostaški.

(2) Prim npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 38/2009, I Up 575/2011, I Up 316/2014, I Up 57/2015, I Up 101/2015, I Up 122/2015 in drugi.

(3) Iz prošenj za mednarodno zaščito izhaja, da imata oba srednješolsko izobrazbo, tožnica je učiteljica, tožnik pa nadzornik v proizvodnji.

(4) Odsotnost tega razloga je bila v konkretnem primeru podlaga za zavrnitev statusa begunca.

(5) Tako tudi SEU v zadevi H. N. (C-604/12) z dne 8. 5. 2014, kjer v 34. točki navaja, da glede na to, da ni nujno, da prosilec za mednarodno zaščito lahko oceni, na katero vrsto zaščite se navezuje njegova prošnja, in da poleg tega status begunca zagotavlja širšo zaščito od tiste, ki jo daje subsidiarna zaščita, mora načeloma pristojni organ ugotoviti najprimernejši status glede na položaj tega prosilca.

(6) Sodišče med drugim izpostavlja, da so bila zaslišanja pogosto ponavljajoča v daljšem časovnem obdobju več let, zastraševalna in občasno groba ter da ima tožnik raka, zaradi česar omenjena ravnanja oziroma stres nanj še posebej slabo vplivajo.

(7) Ob predpostavki, da so oblasti odprle pošiljko, v kateri je bilo po tožnikovih navedbah na osebnem razgovoru angleški prevod sinove odločbe za združitev družine, in se na ta način seznanile, kje se ta nahaja, pa je glede razloga preganjanja vzpostavljen dvom v sklepanje o izključnem namenu ravnanja policije, da ugotovi, kje sta sinova, predvsem sin R.