Jedro

Tožena stranka je preuranjeno zaključila, da zasliševanj in ravnanj policije ni mogoče povezati z enim od razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, saj se kot mogoč razlog preganjanja v obravnavanem primeru izkaže vsaj pripadnost pripisanemu političnemu prepričanju (5. alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), ki se lahko kaže v tem, da je policija zasliševanja in ostala preiskovalna dejanja zoper tožnika izvajala zato, ker ju je osumila pomoči pri nezakonitem pobegu političnega nasprotnika iz države oziroma je glede tožnika sumila celo, da je sodeloval pri sinovih aktivnostih, ki so bile kritične do oblasti, s čimer je kot politična nasprotnika policija smatrala ne le sinova, temveč tudi tožnika. Tožba kot nadaljnjo možnost podlage preganjanja navaja pripadnost tožnikov posebni družbeni skupini, vendar se tožena stranka do nobenega izmed možnih razlogov preganjanja v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni konkretno opredelila.

Tožba utemeljeno izpostavlja pomanjkanje obrazložitve o tem, zakaj tožena stranka meni, da zaslišanja in ravnanja policije, kot jih opisujeta tožnika, ne dosegajo takšne stopnje, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot nehumano ali poniževalno ravnanje, ki bi predstavljalo resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1 oziroma 3. člena EKČP, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je tožnik povedal, da so bila zaslišanja pogosto ponavljajoča v daljšem časovnem obdobju več let, zastraševalna in občasno groba, ter da sta oba tožnika povedala, da ima tožnik raka in da takšna ravnanja oziroma stres nanj še posebej slabo vplivajo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 142-4/2016/18 (1312-04) z dne 30. 5. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnji za priznanje mednarodne zaščite tožnikov A.A., … v kraju Esfahan, in B.B., roj. ... v kraju Esfahan, oba državljana Islamske republike Iran.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta tožnika, mož in žena, dne 8. 1. 2016 v Republiki Sloveniji vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, dne 29. 3. 2016 pa je bil z njima opravljen tudi osebni razgovor. Iz njunih izjav ob podaji prošnje je razvidno, da sta izvorno državo zapustila 27. 12. 2015 ter z veljavnima potnima listoma in urejenima vizumoma z letalom prišla v Slovenijo. V Sloveniji že prebivata dva njuna sinova C.C. in Č.Č., ki jima je priznan status begunca, tretji sin pa živi v Iranu.

3. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema, kaj sta tožnika povedala ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru. Iz njunih izjav, ki so medsebojno skladne, izhaja, da sta tožnika Iran zapustila, ker sta imela težave zaradi svojih dveh sinov, C.C. in Č.Č., ki sta v Sloveniji. Sinova sta iz Irana odšla pred približno 6 leti in v Sloveniji pridobila status begunca, starša pa sta imela od njunega odhoda dalje v Iranu težave s policijo in sta bila deležna, predvsem tožnik, neprestanih zasliševanj s strani policije oziroma iranskih varnostnih služb. 4. Težave sinov so se, kot izhaja iz izjav tožnikov, začele med leti 2009 in 2010, in sicer je tožnica v torbi sina C.C. našla neke brošure in posumila, da ima na fakulteti aktivnosti proti vladi. Tožnik se je pogovoril s sinom, ki mu je obljubil, da bo z aktivnostmi na fakulteti prenehal, vendar tega ni storil in dva dni zatem je tožnika poklical sinov prijatelj ter mu povedal, da so C.C prijeli. Policisti so takrat vdrli v njihovo hišo in preiskali stanovanje, odnesli računalnike ter grdo ravnali z njimi. Starša nista vedela kje je sin in tožnik je preko odvetnika izvedel, da je v priporu. Odvetnik jima je povedal, da ima sin “težek dosje” in sinu je grozila usmrtitev. Tožnik (oče) je bil v tistem času v bolnici, ker ima raka krvotvornih organov (CLL). Sin C.C. ga je obiskoval, in sicer je bil iz pripora izpuščen proti varščini. Zastaviti so morali hišo, dati ček z zneskom 100 miljonov tomanov, zanj je moral osebno garantirati drugi sin Č.Č. in javljati se je moral na policijski postaji. Tožnik je takrat, ko je bil sin na prostosti, poklical odvetnika in ga prosil za pomoč pri pobegu C.C. in Č.Č. iz Irana, ker je bil C.C. v smrtni nevarnosti. Č.Č. je moral pobegniti zato, ker je osebno garantiral za brata. Odvetnik je uredil, da sta sinova pobegnila in ko se C.C. ni javil na policijo, je ta prišla v bolnišnico k očetu in od njega so želeli izvedeti, kje je C.C. in zakaj se ni javil. Policisti so začeli groziti in nadlegovati tožnika in rekli, da bodo našli sina, ker je storil velik prekršek.

5. Tožniku se je zaradi stresa stanje poslabšalo in zdravniki so policistom prepovedali vstop v bolnišnico. Potem je bil tožnik izpuščen iz bolnišnice in 10 dni po tem so policisti klicali in prihajali na njihov dom, oziroma se je moral tožnik javljati na policijsko postajo dvakrat na teden. Tam so ga spraševali, kako je sin odšel iz države, kje se nahaja in kdo mu pomaga. Policisti so začeli kontrolirati vsa tožnikova pisma in bančni račun, hoteli so vedeti namen za vsak dvig denarja. Tožnika sta povedala, da nista vedela nič glede sinovega odhoda, saj je vse urejal odvetnik. Povedala sta tudi, da je tožnik neprestano dobival vabila na policijsko postajo, kjer je moral pojasnjevati, kje sta sinova. Zasliševanja so bila naporna, poniževali so ga, kričali nanj in mu grozili. Oseb, ki so ga zasliševale, je bilo več, tožnik pa je odgovarjal, da ne ve ničesar, ker je bil v bolnišnici. Pritiskali so nanj in mu grozili. Država je takrat, ko sta sinova odšla iz Irana, zasegla stanovanje in unovčila ček (varščino), zato so se morali preseliti na drug naslov.

6. Zasliševanja so najprej trajala dve ali tri leta in tožnik je takrat hodil v službo, vendar je bil pod nadzorom varnostne službe v službi, ki ga je nadlegovala in zasliševala. Število vabil se je zmanjšalo na eno ali dve na teden in počasi se je stanje umirilo, saj so ugotovili, da ničesar ne ve. Potem je sin v Sloveniji zaprosil za združitev z družino in odločba o zavrnitvi prošnje je bila poslana tudi staršema v Iran s priporočeno pošto. Pismo je bilo odprto, kuverta je bila na sredi zalepljena in videlo se je, da jo je nekdo že odprl. Tožnika sta povedala, da se je potem stanje spet zelo poslabšalo, in sicer je tožnica povedala, da se je policistom takrat "zmešalo". Tožnika so ponovno vabili na razgovor in spraševali, kaj delata sinova v Sloveniji. Ugotovil je, da so verjetno preučili vsebino pisma in to je sprožilo novo nadlegovanje s strani varnostnih služb. Ali so ga vabili na razgovor, ali pa so sami prišli na dom in ga preiskali. Tožnik je povedal, da so se fizično spravili nanj, tako da je padel po tleh. To se je dogajalo dvakrat ali trikrat na teden. Grozili so mu, da je tudi sam vpleten. Vseskozi je bil pod stresom, tako v službi kot doma. Nadlegovanja policije so skupno trajala 6 let. 7. Iz izjav tožnice je razvidno, da nje sicer niso nikoli poklicali na policijsko postajo, ampak ko so prišli domov v hišo, so bili do nje grobi, nesramni, prostaški. Ko so odpeljali moža, ni nikoli vedela, ali bo prišel živ ali ne. Policija je na dom prihajala enkrat ali dvakrat na teden, odvisno kaj so želeli izvedeti. Želeli so, da mož pride na policijsko postajo, saj je bilo tam več policistov in so zato močnejši. Tudi, če se je slabo počutil, je vzel tablete in odšel na policijsko postajo. Ko so moža poklicali na policijsko postajo, so prišli v hišo in so celo hišo obrnili na glavo, saj so iskali dokaze. Vsa leta so ju nadlegovali. Povedala je, da v katerokoli mesto v Iranu bi šli, bi jih policija izsledila in še naprej nadlegovala.

8. Tožnika sta povedala tudi, da je tožnik v službi dvakrat želel dobiti vizum za poslovno pot, pa je policija njegovo pot preprečila. Tri mesece pred odhodom iz države se je upokojil. Tožnik je glede svojega zdravstvenega stanja (raka krvotvornih organov) povedal, da stres na njegovo bolezen slabo vpliva, prav tako tudi onesnaženo okolje, vendar je terapija v Iranu dobro delovala in preprečila napredovanje bolezni. Tožnika drugih težav v Iranu nista imela. Tožnica je, odkar je v Sloveniji, govorila s svojo sestro in mamo, ki sta povedali, da zaenkrat ni bilo še nobenega poizvedovanja o njej ali možu. 9. Tožena stranka na podlagi predloženih potnih listov, za katera je bilo ugotovljeno, da sta pristna, v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je identiteta tožnikov ugotovljena. Na podlagi kriterijev za oceno verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito nato ugotavlja, da sta tožnika v svojih izjavah verodostojna. Njune izjave so bile skladne in ne odstopajo od preučenih informacij glede stanja v izvorni državi, pri utemeljevanju svoje prošnje pa sta tožnika poskušala sama dovolj dobro in podrobno pojasniti razloge za vložitev prošnje. Za mednarodno zaščito sicer nista zaprosila takoj, ko je bilo to mogoče, saj sta prošnjo vložila 10 dni po prihodu v Slovenijo, vendar to na oceno njune verodostojnosti ne vpliva.

10. Tožena stranka v povezavi s presojo upravičenosti tožnikov do priznanja statusa begunca povzema, da tožnika svoji prošnji utemeljujeta s tem, da sta bila v Iranu zaradi odhodov svojih dveh sinov pod nadzorom policije, tožnik pa se je moral tudi neprestano policiji javljati na zaslišanja. Na podlagi preučitve vseh podanih izjav tožena stranka ugotavlja, da zanimanja policije in tožnikovo zasliševanje s strani policije, občasno doma, večinoma pa na policiji, ni mogoče povezati z enim od razlogov preganjanja, kot jih določa prvi odstavek 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Po mnenju tožene stranke je bilo ravnanje policije, ne glede na to, da so bila zasliševanja naporna in zastraševalna, povezano izključno z namenom, da bi se ugotovilo, kje se nahajata tožnikova sinova, predvsem R.A., ki je bil zaradi svojih aktivnosti prijet na fakulteti, nato pa z obveznostjo vsakodnevnega javljanja proti varščini izpuščen. V kolikor sinova ne bi zapustila Irana, tožnika ne bi imela nikakršnih težav s policijo. Te so se začele po tem, ko sta sinova odšla iz Irana. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da tožnika pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjujeta.

11. V povezavi s presojo upravičenosti tožnikov do priznanja subsidiarne zaščite tožena stranka navaja, da tožnika nikjer nista navajala, da bi jima v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev, zato pogoja iz prve alineje 28. člena ZMZ-1 ne izpolnjujeta, prav tako pa je na podlagi splošno znanih dejstev in preučitve javno dostopnih verodostojnih informacij mogoče ugotoviti, da v Iranu ne obstaja notranji oziroma mednarodni oborožen spopad, zato tožnikoma ob vrnitvi ne bi grozila niti resna škoda iz tretje alineje 28. člena ZMZ-1. 12. Glede druge alineje 28. člena ZMZ-1 je tožena stranka preučila dostopne informacije, ki se nanašajo na delovanje in ravnanje iranske policije, ter na njihovi podlagi ugotovila, da so varnostne sile v Iranu medsebojno zelo prepletene in da obstajajo poročila, da pripadniki varnostnih sil kršijo človekove pravice, za svoje kršitve pa redkokdaj odgovarjajo. Tožnik je navedel, da se je moral večkrat na teden javljati na policiji, kjer so ga zastraševali, deležen je bil tudi zmerjanj in groženj, vendar glede na njegove navedbe tem ravnanjem policije ni mogoče pripisati takšne stopnje, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot nehumano ali ponižujoče ravnanje. Glede na to, da je tožnica navedla, da na policijo sama ni bila vabljena in je imela stike z njo le ob obisku policije na njihovem domu, ni mogoče ugotoviti, da bi bila ob teh obiskih kakorkoli izpostavljena nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju.

13. Tožena stranka je preučila sedem strani informacij o izvorni državi tožnikov v angleškem jeziku, ki so jih posredovali pooblaščenci tožnikov, in sicer v povezavi z nadlegovanjem družinskih članov nasprotnikov iranskega režima, vendar na njeno presojo niso vplivale. Tako tožena stranka navaja, da je iz prvega poročila razvidno, da so družinski člani oseb, ki so zapustile Iran, lahko izpostavljeni nadlegovanju, grožnjam in aretacijam s strani iranske oblasti, vendar gre v primerih iz poročila za predstavnike arabske skupnosti, novinarje BBC, pomembne in znane človekoljubne delavce in blogerje. Iz poročila poleg tega izhaja, da lahko posamezniki, zoper katere ne teče kazenski postopek, potujejo v Iran in iz države. Pri drugem poročilu gre predvsem za znane in izpostavljene kritike iranskega režima, vendar z obravnavanim primerom ni mogoče ugotoviti povezav. Zanimanje policije v zvezi s tožnikoma je mogoče opredeliti kot željo policije, da ugotovi, kje se prosilčeva sinova nahajata, ne pa, da se policija zanju zanima iz razlogov, zaradi katerih je bil prijet njun pobegli sin. Pri tretjem poročilu gre za družinske člane oseb, ki delajo za BBC, in povezave na konkretni primer ni mogoče najti. Iz četrtega poročila izhaja, da je MOIS leta 2011 aretiral in nadlegoval družinske člane političnih zapornikov in človekoljubnih aktivistov, jim prepovedal pojavljanje v medijih ali potovanja v tujino, prisluškoval telefonskim pogovorom, jih lažno obtoževal in onemogočal dostop do nadaljnjega šolanja. Tožena stranka poudarja, da so se nadlegovanja s strani policije do tožnikov začela po tem, ko sta tožnikova sinova zapustila Iran, v času sinovega prijetja in pripora, pa tožnika opravka s policijo nista imela. Tožnika sta lahko brez težav zapustila Iran in če bi imela policija kakršnekoli zadržke zoper njiju, jima legalnega odhoda iz države ne bi dovolila. Zadnje poročilo ponovno opisuje različne primere nadlegovanja družinskih članov političnih aktivistov in kritikov oblasti s strani policije. Tožena stranka ugotavlja, da je ravnanje varnostnih organov in policije povezano s tem, da bi vplivali na same aktiviste in disidente, da bi s svojimi aktivnostmi prenehali, vendar pa se informacije neposredno ne nanašajo na konkretni primer. Tožnika sta bila zasliševanjem izpostavljena po odhodu sinov iz Irana, varnostni organi pa v času, ko je bil sin priprt, nanju niso izvajali nobenega pritiska. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da se je zaseg stanovanja in unovčenje čeka zgodilo zato, ker sta bila stanovanje in ček zastavljena kot varščina. S tem v zvezi je preučila informacije o izvorni državi, ki se nanašajo na sistem varščine, in ugotavlja, da zaplemba premoženja ni bila izvedena kot posledica pritiska na tožnika, temveč zato, ker sta tožnikova sinova kljub dani varščini zapustila državo. Nazadnje tožena stranka ugotavlja, da je tožnik bolan in da ima raka krvotvornih organov (CLL), vendar iz njegovih izjav izhaja, da je bil v izvorni državi deležen ustreznega zdravljenja svoje bolezni in je prejemal predpisane terapije, zato njegova bolezen ne predstavlja takšne posebne okoliščine, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. 14. Pooblaščenci tožnikov so toženi stranki predložili dodatne informacije o izvorni državi, razdeljene v tri sklope. Prvi sklop vsebuje informacije o preganjanju družinskih članov nasprotnikov iranskega režima, vendar je tožena stranka za vsa poročila ugotovila, da jih ni mogoče neposredno povezati s konkretnim primerom. Drugi sklop se nanaša na različne primere, ko je uradna oblast nadlegovala ali priprla družinske člane oseb, ki so bile znane po kritičnem pogledu na iransko oblast, vendar pa tožena stranka ugotavlja, da sta bila tožnika javljanju in sodelovanju s policijo primorana zaradi pobega njunih sinov iz Irana, dokler pa sinova iz države nista odšla, težav nista imela. Glede na navedeno tudi informacije iz drugega sklopa niso v neposredni povezavi s tožnikoma. Zadnji sklop informacij se nanaša na splošne kršitve človekovih pravic v Iranu in na težke razmere v iranskih zaporih ter kruto kaznovanje. Tožena stranka ugotavlja, da tožnika nista bila izpostavljena bivanju v zaporu, zato tega poročila iz tretjega sklopa ne more upoštevati.

15. Tožena stranka po vsem obrazloženem ugotavlja, da informacije, ki so jih posredovali pooblaščenci tožnikov, na sprejetje drugačne odločitve ne morejo vplivati, zato je prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite zavrnila.

16. Tožnika zoper navedeno odločitev vlagata tožbo, s katero smiselno predlagata odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev toženi stranki v ponoven postopek. Navajata, da gre v tem primeru za mater in hudo bolnega očeta dveh sinov, ki sta zaradi preganjanja v Iranu že pred šestimi leti dobila v Sloveniji azil, tožnika pa sta bila (zlasti oče, policijsko osumljen finančnega in drugačnega podpiranja sinov), ves ta čas izpostavljena policijskemu maltretiranju. To maltretiranje samo po sebi najbrž ni preseglo za Iran običajne stopnje in samo po sebi morda ne bi zadoščalo za priznanje azila – če ne bi šlo za težkega bolnika, ki mu tovrstni stresi bistveno poslabšujejo njegovo zdravstveno stanje ali kako drugače skrajšajo življenje. Tožba poudarja, da bistvo tožnikovega (in ženinega) strahu pred preganjanjem v Iranu ni samo to, da se je tožnik moral neprestano javljati na policiji na zaslišanja, ampak predvsem to, kakšna so ta zaslišanja bila (po vsebini in metodah) in pa, kakšne posledice so že imela in bi jih v primeru vrnitve v Iran še imela za poslabševanje zdravstvenega stanja hudo bolnega tožnika. Tožena stranka tudi tendenciozno prikazuje, kot da je šlo pri obeh sinovih za nekakšen „odhod“ iz države, ne pa za njun pobeg pred preganjanjem in iskanje azila. Tožena stranka bi morala za zakonitost odločbe pri obrazložitvi, zakaj zanimanja policije in zasliševanja tožnika ni mogoče povezati s kakšnim izmed razlogov preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, ugotovljeno dejansko stanje subsumirati pod gornjo premiso silogizma in utemeljiti, zakaj zatrjevano in ugotovljeno policijsko „poniževanje, zastraševanje in grožnje“ ne pomeni preganjanja, prav tako pa bi moralo biti navedeno, kakšno vsebino pristojni organ pripisuje zgornji premisi, torej pravni normi. Nedoločena pravna pojma, ki bi v obravnavanem primeru lahko prišla v poštev, sta „pripadnost posebni družbeni skupini“ kot pripadnost staršem ali drugim bližnjim sorodnikom v državi preganjanih, kadar se po pobegu primarno preganjanje (policijsko maltretiranje, ki preraste v preganjanje) prenese na njihove bližnje, ki so v državi ostali, oziroma „politično prepričanje“, ko bi se kot razlog sekundarnega preganjanja smiselno štel razlog preganjanja primarne žrtve. Tožnika za komaj verjetno označujeta argumentacijo tožene stranke, ko opravičuje policijsko maltretiranje, češ da je bilo to ravnanje policije povezano izključno z namenom ugotoviti, kje sta sinova, pri čemer ni pojasnjeno, kako je tožena stranka ugotovila to „izključnost“ namena policije. Pravzaprav cinična pa je navedba tožene stranke, da v kolikor sinova ne bi zapustila Irana, starša ne bi imela nikakršnih težav s policijo.

17. Tožnika navajata, da je vzrok za zaostritev položaja obeh tožnikov huda napaka tožene stranke, ki je zavrnilno odločbo glede prošnje sina R.A. za združitev družine poslala tudi staršema s pošto v Iran, čeprav azilno pravo prepoveduje kakršnokoli obveščanje begunčeve družine o tem, da je njihov državljan zaprosil za azil, ga dobil in podobno. Tožena stranka to pomembno dejstvo v tem postopku zamolči oziroma skuša minimizirati njegovo težo za ta postopek z navidezno nevtralnimi formulacijami. Odločba nadalje vsebuje protislovne trditve, ko navaja, da so policisti tožnika poniževali, zastraševali in mu grozili, nato pa navede, da tem ravnanjem ni mogoče pripisati takšne stopnje, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot nehumano ali ponižujoče ravnanje. Tožena stranka je pravila postopka kršila tudi s tem, ko ni upoštevala vloge pooblaščenca in njegovih izjav v postopku. Uradna oseba izjav in navedb pooblaščenca ni želela upoštevati kot del navedb tožnikov, neresnična pa je tudi navedba, da pooblaščenec tožnikoma ni pustil, da bi kaj pojasnila sama. Pooblaščenec vedno, kadar misli, da je kakšno vprašanje napačno zastavljeno ali nedopustno, prosilcem glasno na zapisnik svetuje, naj na zastavljeno vprašanje ne odgovarjajo in praviloma tudi pojasni, zakaj, uradne osebe pa tega ne razumejo in na prosilce z istim vprašanjem pritiskajo še naprej. Uradna oseba bi morala, če bi opazila škodljivo ali nezakonito ravnanje pooblaščenca, na to najprej opozoriti pooblaščenca, nato pa še prosilca samega, minimalna zahteva zakonitega postopanja pa je, da se vsak tak zaplet natančno zapiše v zapisniku. Tožnika pojasnjujeta, do kakšnega zapleta je prišlo v konkretnem primeru, ko je pooblaščenec tožniku svetoval, naj ne odgovori na vprašanje, kaj bi se mu zgodilo, če bi se moral vrniti v Iran, pri čemer dodatno navajata, da je tožnik sam že prej povedal, da ne ve, kaj se bo z njim zgodilo, če bo odšel nazaj v Iran, in da ga bodo sigurno zasliševali, zakaj je odšel. Glede razlogov za zavrnitev subsidiarne zaščite tožnika navajata, da je treba tožbene ugovore glede statusa begunca smiselno upoštevati tudi kot ugovore proti zavrnitvi subsidiarne zaščite. Nazadnje komentirata še določene dele odločbe glede odločitve o upravičenosti do statusa subsidiarne zaščite in poudarjata, da tožnikov problem ni bil v tem, da v Iranu ne bi imel zagotovljenega ustreznega zdravljenja svoje hude bolezni, temveč v tem, da mu je policijsko maltretiranje povzročilo hude strese in s tem poslabševanje njegove bolezni ne glede na vso dostopno medicinsko oskrbo.

18. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožbenih argumentov, kot izhajajo iz tožbe, zato navedbe tožnikov v celoti prereka in vztraja pri izdani odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

19. Tožba je utemeljena.

20. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožena stranke, s katero je zavrnila prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, saj je ugotovila, da ne izpolnjujeta niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

21. Skladno z določilom prvega odstavka 20. člena ZMZ-1 pomeni mednarodna zaščita status begunca in status subsidiarne oblike zaščite.

22. Tožena stranka je v postopku najprej ugotavljala, ali tožnika izpolnjujeta pogoje za priznanje statusa begunca, ki se skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo zakonsko določeni izključitveni razlogi (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Razloge preganjanja, zaradi katerih se prizna status begunca, taksativno našteva 27. člen ZMZ-1, in sicer so to: pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini in politično prepričanje. Lastnosti preganjanja pa opredeljuje 26. člen ZMZ-1, ki določa, da morajo biti dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, oziroma da morajo predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.

23. Za priznanje statusa begunca je torej bistveno, da pri prosilcu obstaja utemeljen strah pred preganjanjem ob vrnitvi v izvorno državo, ki temelji na enem izmed taksativno določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, in da imajo dejanja preganjanja takšne lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. 24. Sodišče se na podlagi izjav tožnikov, kot jih v izpodbijani odločbi povzema tožena stranka, in ob pregledu spisovnega gradiva ne more strinjati z zaključkom tožene stranke, da iz podanih izjav tožnikov ne izhaja, da bi bilo zanimanje policije za tožnika in njeno zasliševanje mogoče povezati z enim od razlogov preganjanja, kot jih določa prvi odstavek 27. člena ZMZ-1, kar tožena stranka sicer utemeljuje z dejstvom, da naj bi bilo ravnanje policije, ne glede na to, da so bila zasliševanja naporna in zastraševalna, povezano izključno z namenom, da se ugotovi, kje se nahajata tožnikova sinova, in da v kolikor sinova ne bi zapustila Irana, tožnika ne bi imela s policijo nikakršnih težav. Iz izjav tožnikov, v verodostojnost katerih tožena stranka ne dvomi, je namreč razvidno, da je policija ob zasliševanjih sumila, da sta tožnika sinovoma, izmed katerih je bil eden vpleten v aktivnosti proti vladi, pomagala pobegniti iz Irana, oziroma, da ju sedaj (finančno) podpirata, ter celo, da je bil tožnik tudi sam vpleten v celotno dogajanje. Tožnik je tako že ob podaji prošnje povedal, da v izvorni državi ni bil preganjan neposredno zaradi svojih političnih aktivnosti, temveč zaradi sinovih in zaradi sumov policije, da jima je pri tem in pri begu iz Irana pomagal (str. 8 prošnje tožnika z dne 8. 1. 2016). Na osebnem razgovoru je povedal, da je na zaslišanju v bolnišnici policiji pojasnjeval, da ne ve kje sta sinova, oni pa so vedno bolj pritiskali nanj, da je tudi on vpleten v tej zadevi, ter mu grozili. Kasneje je bil zasliševan dva ali trikrat na teden in grozili so mu, da je tudi on vpleten. Ko je dobil pismo iz Slovenije, se je vse poslabšalo in rekli so, da on vse ve, zato so še bolj pritiskali nanj (str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru tožnika). Iz izjav tožnice ob podaji prošnje pa je razvidno, da je policija moža spraševala, kako je sina C.C. spravil iz države oziroma kje se nahaja in kdo mu je pomagal, po pobegu sinov pa so začeli nadzorovati vsak dvig denarja in preverjati, zakaj sta ga porabila. Z možem nista vedela, kaj je s sinom, saj je vse urejal odvetnik, ki sta ga plačala onadva (str. 7 prošnje tožnice z dne 8. 1. 2016). Po prejemu pisma iz Slovenije se je policistom "zmešalo" in postali so totalno nesramni, saj so vedeli, da denar odteka in so vedeli, kam gre, kdo ga dviguje in zakaj so porabili toliko denarja (str. 8 prošnje tožnice z dne 8. 1. 2016).

25. Neprestana zasliševanja policije so bila glede na citirane izjave tožnikov resda usmerjena k ugotavljanju, kje se nahajata tožnikova sinova, vendar pa so policisti ob tem sumili, da je tožnik sinovoma, ki sta bila (oba oziroma vsaj sin C.C.) obravnavana kot politična nasprotnika, pomagal pobegniti iz Irana in da sta jima s tožnico nudila finančno pomoč, pri čemer so se njihovi sumi še utrdili po tem, ko so prestregli pismo slovenskega pristojnega organa, namenjeno tožnikoma, o tem, da se prošnja sina za združitev družine zavrne. Tožena stranka je upoštevaje navedeno preuranjeno zaključila, da zasliševanj in ravnanj policije ni mogoče povezati z enim od razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, saj se kot mogoč razlog preganjanja v obravnavanem primeru izkaže vsaj pripadnost pripisanemu političnemu prepričanju (5. alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), ki se lahko kaže v tem, da je policija zasliševanja in ostala preiskovalna dejanja zoper tožnika izvajala zato, ker ju je osumila pomoči pri nezakonitem pobegu političnega nasprotnika iz države oziroma je glede tožnika sumila celo, da je sodeloval pri sinovih aktivnostih, ki so bile kritične do oblasti, s čimer je kot politična nasprotnika policija smatrala ne le sinova, temveč tudi tožnika. Pri tem razlogu preganjanja ni bistveno, kakšno je dejansko prepričanje žrtve preganjanja, temveč je pomembno, kakšno prepričanje ji pripiše subjekt preganjanja, v konkretnem primeru policija, njeno ravnanje pa je v tej zadevi temeljilo prav na sumu, da tožnika pomagata političnim nasprotnikom. Tožba kot nadaljnjo možnost podlage preganjanja navaja pripadnost tožnikov posebni družbeni skupini, vendar se tožena stranka do nobenega izmed možnih razlogov preganjanja v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni konkretno opredelila, temveč je posplošeno navedla zgolj, da ravnanj policije ni mogoče povezati z razlogi preganjanja, zaradi česar sodišče, ki v upravnem sporu primarno presoja zakonitost in pravilnost izpodbijanih aktov, razlogov tožene stranke za odločitev v tem delu ne more preizkusiti.

26. Tožena stranka težišče svoje odločitve nadalje zmotno opira na ugotovitev, da so se težave tožnikov s policijo začele po tem, ko sta njuna sinova zapustila Iran, in da v kolikor sinova ne bi zapustila Irana, tožnika težav s policijo ne bi imela. V postopku ugotavljanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite namreč ni bistveno, iz kakšnih razlogov so se „težave“ tožnikov v izvorni državi pojavile, temveč je za odločitev pomembno nesporno dejstvo, da sta tožnika, zlasti tožnik, po pobegu sinov iz Irana in še posebej po tem, ko so varnostni organi izvedeli za vsebino pisma slovenskih pristojnih organov, deležna neprestanega nadzora in zasliševanj s strani policije, ki je bila s tožnikom tudi groba in ga je na zaslišanjih poniževala ter mu grozila. Dejstvo torej je, da sta imela tožnika glede na podane izjave v postopku, v verodostojnost katerih tožena stranka ne dvomi, zadnjih 6 let pred zapustitvijo izvorne države s policijo težave in da sta bila, zlasti tožnik, nenehno deležna napornih in zastraševalnih zasliševanj, prav to pa bi lahko predstavljalo takšna ravnanja, ki bi pomenila dejanja preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. 27. Tožba glede na navedeno upravičeno graja pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke v delu, ki se nanaša na upravičenost tožnikov do statusa begunca, saj tožena stranka ni v zadostni meri preučila in obrazložila, ali je v obravnavanem primeru podan kateri izmed zakonskih razlogov preganjanja ter nato ob preučitvi ustreznih informacij glede stanja v izvorni državi (8. in 9. točka prvega odstavka 23. člena ZMZ-1) presodila, ali predstavljajo zatrjevana dejanja policije dejanja preganjanja.

28. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi presojala tudi upravičenost tožnikov do priznanja subsidiarne zaščite, zato bo sodišče v nadaljevanju obrazložilo razloge, zaradi katerih je presodilo, da je tožba utemeljena tudi v tem delu.

29. Tretji odstavek 20. člena ZMZ-1 določa, da se status subsidiarne oblike zaščite državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, prizna, če obstaja utemeljen razlog, da bi bila oseba ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo zakonsko določeni izključitveni razlogi (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Za konkretni primer relevantna določba 28. člena ZMZ-1 določa, da resna škoda zajema mučenje in nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja).(1)

30. Tožena stranka svojo odločitev o tem, da tožnika pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite ne izpolnjujeta, najprej opira na ugotovitev, da se je moral tožnik večkrat na teden javljati na policiji, kjer so ga zastraševali, in da je bil deležen tudi zmerjanj in groženj, vendar tem ravnanjem policije po mnenju tožene stranke ni mogoče pripisati takšne stopnje, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot nehumano ali ponižujoče ravnanje. Tožnica na policijo sama ni bila vabljena in je imela stike z njo le ob obisku policije na njihovem domu oziroma ob hišnih preiskavah, zato tožena stranka meni, da ni mogoče ugotoviti, da bi bila ob teh stikih kakorkoli izpostavljena nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju.

31. Tožba v tem delu utemeljeno izpostavlja pomanjkanje obrazložitve o tem, zakaj tožena stranka meni, da zaslišanja in ravnanja policije, kot jih opisujeta tožnika, ne dosegajo takšne stopnje, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot nehumano ali poniževalno ravnanje, ki bi predstavljalo resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1 oziroma 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP),(2) še posebej ob upoštevanju dejstva, da je tožnik povedal, da so bila zaslišanja pogosto ponavljajoča v daljšem časovnem obdobju več let, zastraševalna in občasno groba, ter da sta oba tožnika povedala, da ima tožnik raka in da takšna ravnanja oziroma stres nanj še posebej slabo vplivajo. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v obrazložitvah svojih odločb navaja, da mora ravnanje, za katerega se trdi, da nasprotuje 3. členu EKČP, doseči minimalno stopnjo resnosti, če naj bi spadalo v okvir 3. člena EKČP, in da je ocena tega minimuma po naravi stvari relativna in odvisna od vseh konkretnih okoliščin primera, pri čemer kot primere okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri presoji, našteva čas trajanja spornega ravnanja, njegove fizične in psihične učinke, spol, starost, zdravstveno stanje žrtve in podobno.(3)

32. Tožena stranka je na podlagi preučenih informacij o izvorni državi ugotovila, da iz poročil izhaja, da pripadniki iranskih varnostnih sil kršijo človekove pravice, a je nato kljub temu ocenila, da v obravnavanem primeru taktike iranske policije niso dosegle potrebne stopnje resnosti, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot nehumano ali poniževalno ravnanje. Pri tem se do specifičnih okoliščin konkretnega primera ni opredelila in iz izpodbijane odločbe zato ni mogoče razbrati, da bi v tej luči presojala, ali je potrebna stopnja resnosti ravnanj dosežena. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako ne izhaja, da bi tožena stranka pri presoji upoštevala večletno vsakotedensko trajanje policijskega nadlegovanja, fizične in psihične učinke na hudo bolnega tožnika, starost obeh tožnikov, rakavo obolenje tožnika in podobno, čeprav bi morala vse te okoliščine natančno preučiti. Iz izjav tožnice poleg tega izhaja, da so bili policisti takrat, ko so opravljali hišne preiskave pri njih doma, tudi do nje grobi, nesramni in prostaški, policija pa je k njim na dom prihajala enkrat ali dvakrat na teden (stran 8 prošnje tožnice z dne 8. 1. 2016), zaradi česar ne drži ugotovitev tožene stranke, da tožnica zgolj zaradi dejstva, ker sama ni bila vabljena na policijsko postajo na zaslišanja, ni mogla biti podvržena nehumanemu oziroma poniževalnemu ravnanju policije.

33. Tožena stranka se je na straneh 13-14 in 17-18 izpodbijane odločbe opredelila do informacij glede stanja v izvorni državi tožnikov, ki so ji jih posredovali pooblaščenci tožnikov in ki se nanašajo na nadlegovanje družinskih članov nasprotnikov iranskega režima. Sodišče ugotavlja, da navedena poročila potrjujejo izjave tožnikov o tem, da se nadlegovanja družinskih članov političnih aktivistov dogajajo, vendar tožena stranka kljub temu na več mestih ugotavlja, da povezave s konkretnim primerom ni mogoče ugotoviti in da predložena poročila na njeno presojo ne vplivajo. Sodišče takšne pavšalne obrazložitve ne more preizkusiti, saj tožena stranka ne pojasni razlogov, zaradi katerih meni, da poročila za obravnavani primer niso relevantna, prav tako pa tožena stranka ni ugotovila in niti iz upravnega spisa ni razvidno, s kakšnimi aktivnostmi proti vladi se je sin C.C. ukvarjal v izvorni državi, da bi bilo mogoče presoditi, ali je mnenje tožene stranke o tem, da povezave s konkretnim primerom ni, utemeljeno.

34. Sodišče ob tem poudarja, da sta tožnika skladno in prepričljivo izpovedala o tem, da sta bila deležna večletnega nadlegovanja s strani policije zaradi pobega sinov, od katerih je vsaj en smatran za političnega nasprotnika, tožena stranka pa v verodostojnost njunih izjav ni podvomila. Ker gre torej v določenih predloženih poročilih za nadlegovanje družinskih članov znanih aktivistov in novinarjev, in četudi njun sin v takšno kategorijo oseb ne bi spadal, po mnenju sodišča predložena poročila lahko potrjujejo, da se nadlegovanja družinskih članov aktivistov s strani policije v Iranu dogajajo, to pa ob upoštevanju verodostojnih izjav tožnikov o tem, da sta bila tudi sama žrtvi policijskih nadlegovanj, nadalje lahko potrjuje, da sta bila tudi onadva deležna podobnih ravnanj policije, kot jih opisujejo predložena poročila.

35. Sodišče je že pojasnilo, da pri presoji upravičenosti tožnikov do mednarodne zaščite ni bistveno, iz kakšnih razlogov so se „težave“ tožnikov v izvorni državi pojavile, temveč je za odločitev pomembno nesporno dejstvo, da sta tožnika, zlasti tožnik, po pobegu sinov iz Irana in še posebej po tem, ko so varnostni organi izvedeli za vsebino pisma slovenskih pristojnih organov, deležna neprestanega nadzora, zasliševanj in občasno grobih policijskih taktik. Tako tudi za presojo, ali bi tožnikoma ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu ponižujočega ali nehumanega ravnanja, ni bistveno, zakaj je policija začela s takšnim ravnanjem, temveč je potrebno presoditi, kakšna so ravnanja policije bila in ali bi bila tožnika tem ravnanjem v smislu resne škode izpostavljena tudi ob morebitni vrnitvi v izvorno državo. Čeprav varnostni organi v času, ko je bil sin C.C. v Iranu priprt, niso nad tožnikoma izvajali nobenega pritiska, je nesporno, da so se ti pritiski začeli izvajati kasneje in so trajali 6 let, zaradi česar imata tožnika lahko utemeljen strah, da se bodo ponovila tudi ob vrnitvi v izvorno državo in na tej podlagi lahko utemeljujeta svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Glede na to, da v obravnavani zadevi ni pomemben vzrok policijskih zasliševanj in preiskav, temveč zgolj dejstvo, da sta bila tožnika kot družinska člana političnega aktivista deležna večletnega policijskega zasliševanja in preiskav, se tožena stranka presoji predloženih informacij pooblaščencev tožnikov o stanju v izvorni državi, ki se nanašajo na takšna policijska nadlegovanja, ne more izogniti s sklicevanjem, da predložene informacije s konkretnim primerom niso povezane.

36. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi nazadnje sklicuje na to, da v kolikor bi imela policija zoper tožnika kakšne zadržke, jima odhoda iz države ne bi dovolila, vendar gre pri tem po presoji sodišča zgolj za sklepanje tožene stranka, ki nima podlage v spisovnem gradivu, še posebej ne ob upoštevanju dejstva, da sta oba tožnika verodostojno izpovedala, da sta imela več let vsakotedenske težave z iransko policijo in torej policija do njiju ni bila nevtralna.

37. Tožnika glede na vse navedeno upravičeno grajata pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke tako glede statusa begunca kot tudi glede statusa subsidiarne zaščite, zato je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 njuni tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, glavne obravnave pa ni opravilo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

38. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku v povezavi s presojo, ali tožnika izpolnjujeta pogoje za priznanje statusa begunca, ob upoštevanju vseh izpostavljenih izjav tožnikov v točki 24 obrazložitve te sodbe, ponovno presoditi, ali ravnanja subjektov preganjanja v konkretnem primeru temeljijo na kakšnem izmed razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 ter svoje stališče tudi natančno obrazložiti, pri čemer bo morala upoštevati materialnopravna izhodišča, izpostavljena v tej sodbi. Ob tem naj bo pozorna tudi na določila Direktive 2011/95/EU,(4) ki predvideva, da so družinski člani zgolj zaradi povezanosti z beguncem običajno izpostavljeni dejanjem preganjanja na način, ki bi lahko predstavljal podlago za status begunca (36. točka uvodnega recitala direktive). Če bo v postopku ugotovljeno, da je razlog preganjanja podan, bo morala tožena stranka nato ob upoštevanju informacij glede stanja v izvorni državi iz 8. in 9. točke prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 presoditi, ali ravnanja subjektov preganjanja izpolnjujejo zahtevane lastnosti, kot jih opredeljuje 26. člen ZMZ-1, še posebej 2. alineja prvega odstavka omenjenega člena, saj je šlo za ponavljajoča se zastraševalna zasliševanja s strani policije, in torej ugotoviti, ali so bili policijski ukrepi takšne narave, da jih je mogoče opredeliti kot dejanja preganjanja, ter ali obstaja verjetnost, da bosta takšnemu ravnanju tožnika podvržena tudi ob vrnitvi v izvorno državo. Pri tem je sodišče že v zadevi I U 411/2015 z dne 24. 4. 2015 poudarilo (118. točka obrazložitve), da je dokazni standard v azilnih zadevah nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima (balance of probability), in da je potrebno upoštevati standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo (reasonable degree of likelihood).

39. Če bo v postopku ugotovljeno, da tožnika pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjujeta, bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku ponovno presoditi tudi, ali tožnika izpolnjujeta pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Tako bo morala v luči konkretnega primera ugotoviti, kakšna je bila narava policijskih taktik iranske policije, usmerjenih zoper tožnika na policijskih postajah in tožnice ob hišnih preiskavah, ter ob upoštevanju vseh okoliščin primera, še posebej ob dejstvu, da se je ravnanje policije ponavljalo večkrat tedensko več let, da so bili policisti do tožnikov grobi in da je tožnik zaradi svoje bolezni izredno občutljiv, presoditi in podrobno obrazložiti, ali ravnanje policije ustreza pojmu resne škode, kot ga opredeljuje 2. alineja 28. člena ZMZ-1 oziroma 3. člen EKČP. 40. Tožena stranka bo morala odločitev glede upravičenosti tožnikov do statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite sprejeti ob upoštevanju informacij glede stanja v izvorni državi iz 8. in 9. točke prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 ter še posebej ob upoštevanju vseh poročil, ki so jih v upravnem postopku predložili pooblaščenci tožnikov. Pri slednjih bo morala v obzir vzeti tudi podana stališča sodišča iz obrazložitve te sodbe.

41. Tožena stranka je na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava vezana (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

opomba (1) : Tožba odločitve tožene stranke o tem, da tožnikoma resna škoda iz 1. in 3. alineje 28. člena ZMZ-1 ne grozi, ne izpodbija in to dejstvo torej med strankama ni sporno.

opomba (2) : Določba 3. člena EKČP pravi, da se nikogar se sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njih ravnati ali ga kaznovati, kar ustreza vidiku načela nevračanja o tem, da se tujca ne sme vrniti v državo, v kateri bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju.

opomba (3) : ESČP

v obrazložitvah svojih odločitev tako navaja: „ Ill-treatment must attain a minimum level of severity if it is to fall within the scope of Article 3. The assessment of this minimum is, in the nature of things, relative; it depends on all the circumstances of the case, such as the duration of the treatment, its physical or mental effects and, in some cases, the sex, age and state of health of the victim, etc.

“ (glej, med drugim, sodbo Irska proti Združenem Kraljestvu z dne 18. 1. 1978, odst. 162).

opomba (4) : Direktiva

2011/95/EU Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev).