Jedro

Izdajatelj bančne garancije ni le banka, ampak so izdajatelji garancij lahko tudi tisti subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše (npr. zavarovalnice in nekatere finačne institucije). Tožena stranka v ta krog subjektov nedvomno spada, saj ima v skladu z določbo 17. člena ZPOP-1 izrecno zakonsko pooblastilo za izdajanje garancij podjetjem za bančne kredite.

V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je izoblikovalo stališče, da je bistvena značilnost fiksnega pravnega posla, da je izpolnitev po dogovorjenem roku za stranko brez pomena in da mora biti pri pogodbah iz 104. člena OZ volja, da je kasnejša izpolnitev brez pomena, še posebej izražena. Povedano drugače: pogodba se šteje za razvezano, če ni izpolnjena v določenem roku, če je taka izrecna volja pogodbenih strank izražena vnaprej (t. i. clausula irritatoria).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške revizijskega odgovora v znesku 7.527,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je od tožene stranke na podlagi izdane garancije zahtevala plačilo 1,040.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014. 2. Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo 1,040.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 ugodilo (I. točka izreka) in odločilo o stroških pravdnega postopka (II. točka izreka).1

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 1,040.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 in za povračilo pravdnih stroškov v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 25.544,95 EUR (II. točka izreka).2

4. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijani odločbi spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki meni, da ni utemeljena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške revizijskega odgovora.

**Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)** Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. **Ugotovljeno relevantno (procesno) dejansko stanje**

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: − Banka C., d. d. (v nadaljevanju Banka, d. d.), je vtoževano terjatev odstopila tožeči stranki; − Banka, d. d., je z družbo A., d. o. o. 16. 12. 2009 sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu (v nadaljevanju kreditna pogodba). Kredit v višini 1,300.000,00 EUR je bil odobren za nakup tehnološke strojne opreme za proizvodnjo gumenega granulata. Osnovno zavarovanje kreditne obveznosti je predstavljala zastava te strojne opreme, ki bo urejena po njeni dobavi, dodatno zavarovanje kreditne obveznosti pa so predstavljale garancija tožene stranke v višini 80 % glavnice kredita (t. j. 1.040.000,00 EUR), 4 bianco podpisane menice kreditojemalca A., d. o. o., hipoteke na več nepremičninah družbe B., d. o. o., ter solidarno poroštvo družbe B., d. o. o.; − tožena stranka je na podlagi sklepa uprave Javnega sklada RS za podjetništvo z dne 1. 12. 2009 in z namenom zavarovanja vračila 80 % neodplačanega dela glavnice kredita Banke, d. d., izdala garancijo št. G09/20151a z dne 17. 12. 2009 (v nadaljevanju garancija) za plačilo dolga dolžnika A., d. o. o., v višini 1,040.000,00 EUR po kreditni pogodbi; − garancija je v 4. členu določala, da stopi v veljavo z dnem, ko družba A., d. o. o., poravna toženi stranki strošek za odobritev garancije v višini 0,5 % od višine izdane garancije in ko tožena stranka prejme dokazilo o prvem nakazilu kredita. Določala je tudi, da mora Banka, d. d., urediti celotno zavarovanje kredita in toženi stranki poslati izjavo, da je uredila zavarovanje skladno s kreditno pogodbo med banko in dolžnikom v roku 120 dni od prvega nakazila kredita. Če banka tega ne stori, garancija preneha veljati; − tožena stranka (garant) se je zavezala, da bo upniku na njegov pismeni poziv z dokazili in v skladu s pogodbo o medsebojnem sodelovanju plačala dolg na podlagi garancije, če tega ne bo izpolnil dolžnik; − dolžnik A., d. o. o., je poravnal strošek odobritve garancije, tožena stranka pa je prejela obvestilo o prvem črpanju kredita, s čimer je garancija stopila v veljavo; − prvo črpanje kredita je bilo 30. 12. 2009 oziroma v januarju 2010; posledično je 120-dnevni rok za ureditev zavarovanj potekel 29. 4. 2010 oziroma najkasneje v mesecu maju 2010; − uslužbenka tožene stranke je po izteku roka za ureditev zavarovanj 16. 9. 2010 bančno uslužbenko Banke, d. d., telefonsko pozvala k predložitvi izjave o ureditvi zavarovanj; v tem pogovoru ni bil dogovorjen noben nov časovni okvir za ureditev zavarovanj; − Banka, d. d., vseh dogovorjenih zavarovanj ni uredila v roku,3 temveč je (šele) po izteku 120-dnevnega roka iz 4. člena garancije sklenila zavarovanje na tehnološki strojni opremi dolžnika, in sicer s sklenitvijo pogodbe o zastavi premičnin z dne 18. 8. 2011 ter sporazumom o zavarovanju denarne terjatve z dne 22. 8. 2011. **Povzetek revizijskih navedb**

7. Revidentka sodišču druge stopnje očita, da ni upoštevalo določbe drugega odstavka 82. člena OZ, ki sodišču nalaga, da mora sporna določila razlagati upoštevaje skupen namen pogodbenikov in načela obligacijskega prava. Meni, da mora biti pri pogodbah iz 104. člena OZ volja, da kasnejša izpolnitev za stranko nima pomena, posebej izražena.4 Tega v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti, poleg tega pa je tožena stranka še po izteku roka Banko, d. d., ustno pozvala na predložitev manjkajočega zavarovanja, s čimer se je konkludentno odpovedala fiksnemu roku in dopustila, da se zavarovanje uredi po preteku roka. Navedbe o tem je tožeča stranka podala pravočasno. Tudi dejstvo, da tožena stranka Banka, d. d., ni vrnila provizije (strošek za odobritev garancije), kaže na konkludentno podaljšanje roka za ureditev zavarovanj. Namen garancije je bil dosežen - omogočiti pridobitev kredita tistim podjetjem, ki nimajo zadostnih jamstev za zavarovanje bančnega kredita. Da namen ni bil dosežen, tožena stranka ni dokazala. Določila garancije so pravzaprav splošni pogoji tožene stranke, na katere tožeča stranka ni imela vpliva; če so ta nepravična ali pretirano stroga za nasprotno stranko lahko sodišče uporabo teh pravil zavrne.

8. Iz sodbe sodišča druge stopnje tudi ni mogoče razbrati kakšno pravno naravo sodišče pripisuje garanciji. V konkretnem primeru je besedilo garancije pogojno, pogoj pa ni dokumentarne narave, kar pomeni, da gre za odvisno, akcesorno bančno garancijo, ki zavarovanje približuje poroštvu (tudi 8. člen garancije napotuje na uporabo pravil o poroštvu). To je za odločitev bistveno, saj garant pogoje izpolnitve obveznosti določi sam, poroštvena pogodba pa je dvostranski pravni posel, za katerega je potrebno soglasje volj. Sodišče druge stopnje je po povedanem kršilo 360. člen ZPP,5 sodba pa je obremenjena s kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotavljanje vsebine avtonomnega prava je ugotavljanje dejanskega stanja (glej odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 131/2013 z dne 24. 2. 2016), zato bi moralo sodišče druge stopnje razpisati glavno obravnavo, v nasprotnem primeru pa sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in mu zadevo vrniti v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je prekršilo pravilo o vezanosti pritožbenega sodišča na seji senata na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Pogojev za spremembo odločbe ni bilo.6 **Povzetek odgovora na revizijo**

9. Tožena stranka opozarja na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 147/2009 in na stališče Ustavnega sodišča v zadevi Up-232/00, iz katerih izhaja, da je ugotavljanje pogodbene vsebine dejansko vprašanje. Meni namreč, da revidentka pod krinko uveljavljanja zmotne uporabe 82. in 104. člena OZ dejansko napada ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten revizijski razlog. Sodišče druge stopnje se je pri svoji odločitvi pravilno sklicevalo na določbo prvega odstavka 82. člena OZ, ki ne dopušča razlage jasnih pogodbenih določb. Sklicevanje revidentke na drugi odstavek 82. člena OZ ni pravilno. Tožena stranka v odgovoru ponovno pojasnjuje, da se je rok za ureditev zavarovanj dalo podaljšati, vendar je bilo treba za to vložiti pisno vlogo pred potekom roka za ureditev zavarovanj. Tudi običajno postopanje toženke torej kaže, da se tožena stranka s telefonskim klicem ni odpovedala fiksnemu roku, prav tako pa je zmoten zaključek tožeče stranke, da je na veljavnost garancije mogoče sklepati tudi iz razloga, ker ji tožena stranka ni vrnila provizije. Pravna narava garancije ni bistvena, saj je tožena stranka izpolnitev zavrnila iz razloga, ker niso bili izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost. 10. Kršitve pravdnega postopka niso podane: z ugotavljanjem pogodbene volje strank (fiksnosti 120-dnevnega roka) se je ukvarjalo že sodišče prve stopnje in tožeči stranki je bila tedaj dana možnost, da se do teh dejstev opredeli. Sodišče druge stopnje je s tem v zvezi opravilo le drugačno dokazno oceno, za kar pa ni bilo treba opraviti pritožbene obravnave. Drugačno dokazno oceno je sodišče druge stopnje tudi eksaktno obrazložilo.

**Pravna podlaga**

11. Javni sklad Republike Slovenije za podjetništvo (oziroma s skrajšano firmo Slovenski podjetniški sklad) je javni sklad, katerega lastnica je Republika Slovenija. Njegovo ustanovitev, namensko premoženje, organe, upravljanje namenskega premoženja, nadzor in druge vsebine, ki se nanašajo na njegovo delovanje ureja Zakon o javnih skladih (v nadaljevanju ZJS-1). Ukvarja se z izboljšanjem dostopa do finančnih sredstev za mala in srednje velika podjetja, saj v skladu s prvim odstavkom 16. člena Zakona o podpornem okolju za podjetništvo (v nadaljevanju ZPOP–1) razvija in izvaja storitve ter finančne spodbude. Eno od področij zagotavljanja ugodnejših virov financiranja za razvojne naložbe podjetij so tudi subvencije, ugodni finančni viri in izdaja garancij (prvi odstavek 16. in 17. člena ZPOP-1).

12. Z bančno garancijo prevzema banka obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji (prvi odstavek 1083. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija ni utemeljena.

14. Pravilno je stališče sodišč nižjih stopenj, da se obravnavana garancija presoja na podlagi določb ZOR, ki urejajo bančno garancijo (1083. do 1087. člen ZOR). Izdajatelj bančne garancije namreč ni le banka, ampak so izdajatelji garancij lahko tudi tisti subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše (npr. zavarovalnice in nekatere finančne institucije).7 Tožena stranka v ta krog subjektov nedvomno spada, saj v skladu z drugim odstavkom 16. člena ZPOP-1 izvaja ukrepe v obliki storitev, neposrednih finančnih spodbud in posrednih finančnih spodbud prek poslovnih bank, družb tveganega kapitala in drugih finančnih institucij, subjektov inovativnega okolja ter drugih pravnih oseb javnega in zasebnega prava ali v sodelovanju z njimi. Da so tudi drugi (zaupanja vredni) subjekti lahko izdajatelji garancij, utemeljuje tudi 1088. člen ZOR, ki določa, da se določbe o bančnem poslovanju uporabljajo tudi za druge osebe, ki so pooblaščene za opravljanje bančnih poslov. Tudi mednarodna in avtonomna pravila ne določajo, da so izdajatelji garancij lahko le banke,8 kot že poudarjeno v 11. točki obrazložitve, pa ima tožena stranka v skladu z določbo 17. člena ZPOP-1 izrecno zakonsko pooblastilo za izdajanje garancij podjetjem za bančne kredite.

15. Revidentka ima sicer prav ko trdi, da je obravnavana garancija po svoji vsebini odvisna (akcesorna) garancija, saj je dospelost obveznosti izdajatelja garancije odvisna od tega, da dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil. Odvisna bančna garancija je res primerljiva s poroštvom, vendar pa ne gre za enak institut, saj se z bančno garancijo garant zaveže izpolniti svojo (in ne tujo) obveznost, pod pogojem, da določena oseba krši obveznost iz temeljnega razmerja. Za presojo pravic in obveznosti garanta in upravičenca iz odvisne bančne garancije se pravila 1012. do 1034. člena OZ o poroštvu tako uporabljajo le, če v pravilih o bančni garanciji vprašanje ni urejeno drugače. Za nepomembne, predvsem pa splošne in pavšalne se tako izkažejo revidentkine navedbe, da naj bo šlo v obravnavanem primeru za poroštveno pogodbo. Ugotovljeno dejansko stanje namreč ne daje podlage za tak materialnopravni zaključek, saj je jasno, da je predmet obravnave garancija tožene stranke kot enostranski pravni posel, ki nastanek pravnega razmerja povzroči z izjavo izdajatelja garancije. Soglasna volja upravičenca zato ni pogoj za veljavnost izdane garancije, s tem pa se za neutemeljene izkažejo tudi revidentkini očitki, da je šlo pri določilih garancije pravzaprav za splošne pogoje poslovanja, na katere tožeča stranka ni imela vpliva. Odnos med banko in toženo stranko je bil glede na dejanske ugotovitve urejen tudi že s pogodbo o medsebojnem sodelovanju pri dolgoročnem kreditiranju (priloga A 17 spisa), ki je bila sklenjena s soglasno voljo obeh pogodbenih strank.

16. Jedro revizijske presoje je materialnopravna razlaga določbe 4. člena garancije in njenih posledic. Določila pogodb je treba razlagati tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ), pri razlagi spornih določb pa je treba iskati skupen namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ). Garancija tožene stranke je v 4. členu med drugim določala, da mora Banka, d. d., urediti celotno zavarovanje kredita in toženi stranki poslati izjavo, da je uredila zavarovanje skladno s kreditno pogodbo med banko in dolžnikom v roku 120 dni od prvega nakazila kredita. Če tega ne stori, garancija preneha veljati. Upoštevaje primarno razlagalno pravilo, da se določila pogodb uporabljajo tako, kot se glasijo, ter dejstvo, da so bile posledice neizpolnitve obveznosti tožeče stranke v garanciji jasno in nedvomno izražene, revizijsko sodišče soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, da za njegovo uporabo ni potrebna nobena interpretativna metoda.9 Ne zagotovitev dogovorjenih zavarovanj ima za posledico prenehanje veljavnosti garancije tožene stranke.

17. Pravne posledice zamude roka za ureditev zavarovanj so odvisne od pravne narave roka. Če je bil rok bistvena sestavina pogodbe (in gre za t. i. fiksno pogodbo), je bila pogodba z nastopom zamude razvezana po samem zakonu (prvi odstavek 104. člena OZ) in je tožnikov zahtevek, da jo mora tožena stranka izpolniti, neutemeljen. Če rok, nasprotno, ni bil bistvena sestavina pogodbe, jo je upnik lahko obdržal v veljavi, če je dolžnika po izteku roka nemudoma obvestil, da zahteva njeno izpolnitev (drugi odstavek 104. člena OZ). Natančna določitev časa, v katerem je treba opraviti izpolnitev, res še ne zadošča za sklep o fiksni pogodbi. Fiksne pogodbe so namreč le tiste, v katerih je rok določen kot fiksen: pogodbena stranka izrazi voljo, da izpolnitev z zamudo zanjo nima nobenega pomena, nasprotna stranka pa to sprejme.10 V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je zato izoblikovalo stališče, da je bistvena značilnost fiksnega pravnega posla, da je izpolnitev po dogovorjenem roku za stranko brez pomena11 in da mora biti pri pogodbah iz 104. člena OZ volja, da je kasnejša izpolnitev brez pomena, še posebej izražena.12 Povedano drugače: pogodba se šteje za razvezano, če ni izpolnjena v določenem roku, če je taka izrecna volja pogodbenih strank izražena vnaprej (t. i. clausula irritatoria);13 logično je, da enaka posledica nastopi v primerih, ko je pravočasna izpolnitev glede na naravo posla njegova bistvena sestavina (četrti odstavek 104. člena OZ).14

18. Po obrazloženem revizijsko sodišče soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da je bila obveznost banke zagotoviti ustrezna zavarovanja v 120-dnevnem roku določena kot fiksna obveznost. Garancija tožene stranke namreč kot posledico neizpolnitve ureditve zavarovanj v 120-dnevnem roku od prvega izplačila kredita jasno in izrecno določa neveljavnost garancije. Sporočilo iz 4. člena garancije, da garancija ne velja, če banka garantu v roku ne bo zagotovila dogovorjenih zavarovanj, ki utemeljuje materialnopravni zaključek o fiksnosti roka, je skladno z vsebino in pravnimi posledicami neizpolnitve zaveze banke, kot izhajajo iz 11. člena pogodbe o medsebojnem sodelovanju med banko in toženo stranko, sklepa o odobritvi garancije in 2. člena pogodbe o izdaji garancije. Tožena stranka je tako banki v več pravnih aktih jasno sporočila, kakšno pravno posledico bo imela zamuda roka za ureditev zavarovanj, zato je obveznost tožene stranke s potekom 120-dnevnega roka, v katerem tožeča stranka ni uredila zavarovanj, prenehala.

19. Pravilni so tudi materialnopravni zaključki izpodbijane sodbe, da telefonski klic uslužbenke tožene stranke, ki je bil namenjen pozivu k predložitvi izjave o ureditvi zavarovanj, in nevračilo provizije nista pomenila konkludentnega podaljšanja fiksnega roka za ureditev zavarovanj. Dokazni postopek je namreč pokazal, da nov časovni okvir za ureditev zavarovanj po poteku roka ni bil določen, tudi sicer pa banka sploh ni bila aktivna in ni storila ničesar, da bi si zagotovila podaljšanje roka za ureditev zavarovanj.

20. Končno velja opozoriti, da gre tako pri tožeči kot pri toženi stranki za profesionalna subjekta, vešča urejanja finančnih poslov in z njimi povezanih zavarovanj, zato je sklicevanje tožene stranke na potrebo po razlagi garancije v luči določbe drugega odstavka 82. člena OZ neutemeljeno. Postopek pridobitve garancije tožene stranke (v nadaljevanju tudi sklada) je namreč takšen, da podjetje obišče banko, ki sodeluje s skladom in pri njej zaprosi za kredit z obrazložitvijo, da bi za zavarovanje kredita koristilo garancijo tožene stranke. Na podlagi pogojnega pozitivnega sklepa banke se podjetje prijavi na javni razpis sklada in v primeru pozitivne ocene sklad podjetju odobri garancijo za zavarovanje omenjenega kredita in nižjo obrestno mero kredita, ki jo podjetje plačuje za koriščenje. Upoštevaje razmerja med skladom, banko in dolžnikom je tako banka tista, ki je na podlagi sporazuma o zavarovanju dela terjatve tožene stranke, sklenjenega med skladom in banko, pooblaščena za celotni postopek zavarovanja in postopek izterjave morebitnega neplačanega dela glavnice in obresti kredita. Na banki je zato aktivna dolžnost, da v roku uredi ustrezna zavarovanja in s tem zaščiti (tudi) sredstva sklada. Glede na sodelovanje med banko in toženo stranko je tožeča stranka določila garancije nedvomno poznala, na njej pa je bila pravočasna ureditev zavarovanj, ki bi ji zagotavljala veljavnost garancijske izjave in s tem ustrezno zavarovanje kredita. Objektivnih okoliščin, ki bi kazale na to, da zavarovanj ni mogla urediti pravočasno, ni izkazala, niti ni roka pred njegovim iztekom podaljšala. Tako ji je mogoče očitati, da bi se kot profesionalen subjekt, ki tudi sam izdaja garancije, vsekakor morala zavedati, da so garancije strogo formalni posli, pri katerih je načelo obličnosti eno temeljnih načel, zato se tako za garancije kot tudi za dodatke zahteva pisna oblika. Materialnopravno stališče izpodbijane sodbe o fiksnosti roka za ureditev zavarovanj kredita in njegovih posledicah je po obrazloženem pravilno.

21. Sodišče druge stopnje tudi ni storilo zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, saj je že izvedene dokaze, o katerih sta se imeli obe stranki pred sodiščem prve stopnje možnost izjaviti, tolmačilo materialnopravno drugače kot sodišče druge stopnje. Podlago za spremembo sodbe je imelo pritožbeno sodišče tako v 2. in 5. alineji prvega odstavka 358. člena ZPP.

**Odločitev o reviziji**

22. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških**

23. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njenega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP). Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega odgovora (II. točka izreka). Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) so stroški revizijskega postopka glede na čas vložitve tožbe odmerjeni po ZOdvT.

24. Ob upoštevanju revizijsko sporne vrednosti in vloženega stroškovnika je Vrhovno sodišče kot revizijske stroške toženi stranki priznalo 6.150,00 EUR stroškov za odgovor na revizijo (tar. št. 3300), 20,00 EUR stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002) in 22 % DDV, kar znaša skupno 7.527,40 EUR.

1 Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zaključilo je, da kljub temu, da tožeča stranka v 120-dnevnem roku ni uredila vseh zavarovanj, garancijska zaveza tožene stranke velja. Tožena stranka je namreč s svojim ravnanjem dopuščala možnost kasnejše predložitve zavarovanj in banki ni podala izjave o prenehanju garancije. Rok tako ni bil bistvena sestavina pogodbe, namen garancije pa je bil dosežen. 2 Sodišče druge stopnje je zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj je bila pogodba v skladu z 104. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) razvezana po samem zakonu. Ugotovilo je, da je bila pogodbena volja med toženo stranko in Banko, d. d., jasna, razlaga jasnih pogodbenih določil pa ni dopustna. 4. člen garancije je namreč povsem jasno določal, da mora Banka, d. d., vsa zavarovanja urediti v roku 120 dni, sicer garancija preneha veljati. Presoja pomena, ki ga ima za stranki izpolnitev po izteku roka je bila v obravnavanem primeru nepotrebna, saj sta stranki določili rok kot tudi posledice prekoračitve roka. 120-dnevni rok za ureditev zavarovanj je treba šteti za fiksen rok. 3 Znotraj 120-dnevnega roka je uredila zastavo nepremičnin, menic in poroštva, ne pa osnovnega zavarovanja zastave premičnin. 4 Pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 127/2015 z dne 9. 12. 2015. 5 Pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 143/2014 z dne 17. 12. 2015. 6 Opozori na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 126/2011, II Ips 38/2011 in II Ips 376/2010. 7 Glej komentar k 1083. členu ZOR - V. Kranjc v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1243. 8 Glej prvi odstavek 2. člena Konvencije Združenih narodov o neodvisnih garancijah in stand-by akreditivih in 2. člen Enotnih pravil za garancije na poziv Mednarodne trgovinske zbornice. 9 Glej npr. tudi odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 790/2006 z dne 5. 3. 2009 in VIII Ips 95/97 z dne 23. 9. 1997. 10 Glej M. Juhart v: N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 408; S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I.-IV. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984-1986, str. 418. 11 Glej sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 127/2015 z dne 9. 12. 2015. 12 Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 150/2013 z dne 11. 6. 2015. 13 Glej M. Juhart, prav tam; B. Vizner, Komentar Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, Zagreb, 1978, stran 518; S. Perović, D. Stojanović, Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Novi Sad, 1981, stran 413. 14 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 190/2017 z dne 21. 2. 2017.