Jedro

Rok kot bistvena sestavina pogodbe je v poslovni praksi redko tako jasno določen kot v obravnavani zadevi. Praviloma namreč stranke določijo le rok izpolnitve, ne določijo pa posledic v primeru, da obveznost ne bo pravočasno izpolnjena. V takšnih primerih je nedvomno potrebna ustrezna interpretacija, kakšno voljo sta stranki z natančno določitvijo časa izpolnitve želeli izraziti. V obravnavani zadevi pa sta stranki poleg določitve 120-dnevnega roka za ureditev celotnega zavarovanja nedvoumno določili tudi sankcijo v primeru njegove prekoračitve – garancija bo prenehala veljati. Takšen dogovor ne pušča nobenega dvoma, da je bil 120-dnevni rok med strankama dogovorjen kot fiksen rok.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.040.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega pravdnega postopka po odmeri sodišča v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 25.544,95 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 1.040.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. Poleg tega je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 10.337,04 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da je sodišče 4. člen garancije presojalo izključno z vidika končnega rezultata in pravnih posledic, ki jih bo tožena stranka utrpela zaradi zamude roka. Takšna presoja ni pravilna, temveč je pomembna volja strank v času, ko se je garancija sklepala. V vseh dokumentih je jasno določeno, da garancija preneha veljati po 120 dneh, če v tem roku ne bodo urejena vsa zavarovanja. Da je bila ureditev zavarovanj v roku 120 dni za toženko bistvenega pomena, je razvidno že iz tega, da je bilo za primer zamude dogovorjeno prenehanje garancije. Vsa zavarovanja so morala biti urejena v roku in ne le nekatera, pri čemer sodišče spregleda, da je izostalo prav osnovno zavarovanje. Ker je bil določen rok, sploh ni bila potrebna izjava toženke, da od garancije odstopa. Nadalje meni, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče izpovedb prič A. A. in B. B. ni ne povzelo, niti dokazno ocenilo, čeprav sta izpovedovali o odločilnih dejstvih, in sicer volji strank glede dogovora o roku ter poslovni praksi med strankama. B. B. je izpovedal o vsebinskih razlogih, zaradi katerih je bila izpolnitev po preteku roka za toženo stranko brez pomena. Namen je bil, da mora investicija čim prej dosegat želene učinke in ne da se realizacija investicije, za katero se daje državna sredstva, razvleče za štiri ali pet let, ko bo morda že tudi druga gospodarska situacija. Ne drži, da toženka zaradi zamude ne bo imela škode – sredstva bo morala vrniti Evropskemu investicijskemu skladu, ker bo garancijo izplačala brez izvedenega postopka podaljšanja roka. Nadalje poudarja, da do podaljšanja roka ni moglo priti s konkludentnimi ravnanji strank, sicer pa C. C. ni mogla podati nobene tovrstne izjave, ker kot zaposlena delavka zanje nima pooblastil. Dokazna ocena izpovedbe priče C. C. je bila napačna. Kako se je postopalo v primerih, ko zavarovanje ni bilo urejeno v roku, je razvidno iz listin ter izpovedb prič, vendar sodba o tem nima razlogov. D. sama ni poskrbela, da bi bil rok podaljšan. Poleg tega so priče izpovedale, da je do kontrole zavarovanj prišlo šele v primeru vložitve zahtevka za unovčitev garancije. Toženka se ni zavezala, da bo kontrolo delala že prej, sicer pa tudi za banko veljajo strožja merila skrbnosti. Glede na to, da je bila D. s pogoji garancije seznanjena, je brezpredmetno sklicevanje na načelo poštenosti.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje, za odločanje o pritožbi relevantno dejansko stanje, ki s pritožbo ni izpodbijano: - tožeča stranka je aktivno legitimirana (Banka D., d. d. - D. ji je vtoževano terjatev odstopila); - D. je z družbo E., d. o. o. (v nadaljevanju E., d. o. o.), sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu z dne 16. 12. 2009 (priloga A4). Kredit v višini 1.300.000,00 EUR je bil odobren za nakup in pripravo tehnološke strojne opreme za proizvodnjo gumenega granulata, pri čemer je osnovno zavarovanje kreditne obveznosti predstavljala zastava te strojne opreme, ki bo urejena po njeni dobavi, dodatno zavarovanje kreditne obveznosti pa so predstavljale garancija tožene stranke v višini 80 % glavnice kredita, t.j. 1.040.000,00 EUR, 4 bianco podpisane menice kreditojemalca E. d. o. o., hipoteke na več nepremičninah družbe F., d. o. o. ter solidarno poroštvo družbe F., d. o. o.; - tožena stranka je banki D. izdala garancijo št. G09/20151a z dne 17. 12. 2009 (priloga A2) za plačilo dolga dolžnika E., d. o. o. v višini 1.040.000,00 EUR po kreditni pogodbi z dne 16. 12. 2009. Garancija je v 4. členu določala, da stopi v veljavo z dnem, ko družba E., d. o. o. poravna toženi stranki strošek za odobritev garancije v višini 0,5 % od višine izdane garancije in ko tožena stranka prejme dokazilo o prvem nakazilu kredita. Nadalje je določala, da mora D. urediti celotno zavarovanje kredita in toženki poslati izjavo, da je uredila zavarovanje skladno s kreditno pogodbo med banko in dolžnikom v roku 120 dni od prvega nakazila kredita. V kolikor tega ne stori, garancija preneha veljati; - dolžnik E., d. o. o. je poravnal strošek odobritve garancije v višini 0,5 % od višine izdane garancije, tožena stranka pa je prejela obvestilo o prvem črpanju kredita, s čimer je garancija stopila v veljavo; - prvo črpanje kredita je bilo 30. 12. 2009 oziroma v januarju 2010, posledično pa je 120-dnevni rok za ureditev zavarovanj potekel 29. 4. 2010 oziroma najkasneje v mesecu maju 2010; - D. vseh dogovorjenih zavarovanj ni uredila v roku, temveč je po izteku 120-dnevnega roka iz 4. člena garancije sklenila zavarovanje na premičninah dolžnika (tehnološki strojni opremi), in sicer s sklenitvijo pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 18. 8. 2011 (priloga A8) ter sporazumom o zavarovanju denarne terjatve z dne 22. 8. 2011 (priloga A9).

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Štelo je, da bi garancija v skladu s 4. členom pogodbe prenehala veljati zgolj v primeru, ko banka zavarovanj v dogovorjenem roku sploh ne bi uredila. D. pa je v roku 120 dni svojo obveznost delno izpolnila, saj je uredila vsa ostala dogovorjena zavarovanja, razen zavarovanja premičnin, posledično pa garancija ni prenehala veljati. Poudarilo je tudi, da toženka banki D. ni dala nobenih znakov, da bi garancija zanjo prenehala veljati, temveč je uslužbenka v pravni službi tožene stranke, po izteku roka, dne 16. 9. 2010 poklicala uslužbenko banke, ki naj bi ji povedala, da ji bo poslala izjavo o zavarovanju premičnin, saj to še ni v celoti urejeno. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi sklenilo, da je toženka dopuščala možnost kasnejše predložitve zavarovanj in ni podala izjave o prenehanju garancije, torej rok 120 dni ni bil fiksen. Kot pomembno okoliščino je štelo tudi dejstvo, da je D. kreditno pogodbo odpovedala šele dne 20. 11. 2012, to je več kot eno leto po ureditvi zavarovanja na premičninah ter so bila tedaj na razpolago vsa dogovorjena zavarovanja, ki omogočajo toženki poplačilo morebitne izplačane garancije. Temeljni namen obstoja zavarovanj naj bi bil tako dosežen.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. 104. člen Obligacijskega zakonika(2) določa, da je pogodba razvezana po samem zakonu, če je izpolnitev obveznosti v roku bistvena sestavina pogodbe in dolžnik obveznosti v roku ne izpolni. Stranki lahko izrecno določita, da je rok bistvena sestavina pogodbe, lahko pa slednje izhaja iz same narave posla (četrti odstavek 104. člena OZ). Kadar je pogodbena volja jasno in nedvoumno izražena, se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Razlaga jezikovno nedvoumnih oziroma jasnih pogodbenih besedil namreč ni dopustna (in claris non fit interpretatio). V obravnavani zadevi je 4. člen garancije določal, da mora D. v roku 120 dni urediti celotno zavarovanje kredita in o tem toženki poslati izjavo, sicer garancija preneha veljati. Sodišče prve stopnje je uvodoma menilo, da se abstrakten dejanski stan, ki ga 4. člen garancije ureja, ni uresničil, saj banka v roku ni uredila „zgolj“ zavarovanja premičnin. S takšno interpretacijo je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z jasno izraženo voljo strank, da mora biti v roku urejeno celotno zavarovanje in ne le nekatera izmed dogovorjenih zavarovanj. Ne gre spregledati, da je bilo ravno zavarovanje premičnin – tehnološke strojne opreme, za nakup katere je bil dolžniku kredit sploh odobren, določeno kot osnovno zavarovanje obveznosti po kreditni pogodbi. Pritrditi je tako pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje s svojo razlago 4. člena garancije bistveno spremenilo pogoje, pod katerimi je bila garancija dana, saj je očitno štelo, da bi moral toženki zadoščati že znotraj roka zagotovljen obseg zavarovanj. Takšno stališče ni pravilno, saj je tožena stranka izdajo garancije pogojevala z obstojem več različnih zavarovanj in imela posledično upravičen interes, da je veljavo garancije vezala na pravočasno ureditev celotnega zavarovanja. Tožnica tudi nima prav, ko meni, da bi bila toženka lahko kvečjemu delno oproščena svoje obveznosti, ker le eno od zavarovanj ni bilo urejeno v roku.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da natančna določitev časa, ko je potrebno opraviti izpolnitev, ne zadošča za oceno, da je rok bistvena sestavina pogodbe, saj gre pri fiksnih pogodbah za nekaj več, in sicer za primer, ko bi bila kasnejša izpolnitev za stranko brez pomena. Ker so bila toženki ob unovčitvi garancije na voljo vsa dogovorjena zavarovanja, je menilo, da toženka ni podala prepričljivih vsebinskih argumentov, zakaj bi bila kasnejša izpolnitev zanjo brez pomena. Pritožbeno sodišče poudarja, da je presoja pomena, ki ga ima izpolnitev po izteku roka za stranki, prvenstveno v domeni pogodbenih strank. Stranki lahko v pogodbi izrecno izrazita voljo, da bo pogodba razvezana, v kolikor obveznost ne bo izpolnjena v določenem roku. Rok kot bistvena sestavina pogodbe je v poslovni praksi redko tako jasno določen kot v obravnavani zadevi. Praviloma namreč stranke določijo le rok izpolnitve, ne določijo pa posledic v primeru, da obveznost ne bo pravočasno izpolnjena. V takšnih primerih je nedvomno potrebna ustrezna interpretacija, kakšno voljo sta stranki z natančno določitvijo časa izpolnitve želeli izraziti. V obravnavani zadevi pa sta stranki poleg določitve 120-dnevnega roka za ureditev celotnega zavarovanja nedvoumno določili tudi sankcijo v primeru njegove prekoračitve – garancija bo prenehala veljati. Takšen dogovor ne pušča nobenega dvoma, da je bil 120-dnevni rok med strankama dogovorjen kot fiksen rok. Enako vsebino so vsebovale tudi druge listine, in sicer 11. člen pogodbe o medsebojnem sodelovanju, sklep o odobritvi garancije ter 2. člen pogodbe o izdaji garancije. Odveč je torej razpravljati o tem, kakšen pomen naj bi imela kasnejša izpolnitev za toženo stranko, saj je tožena stranka dala jasno vedeti, da je kasnejša izpolnitev pogodbe zanjo brez pomena. Na podlagi 4. člena garancije je bil pomen pravočasne izpolnitve znan tudi D., ki ga je očitno sprejela kot element svoje obveznosti. Ker je bilo torej v roku 120 dni potrebno urediti celotno zavarovanje kreditne obveznosti in o tem obvestiti toženko, D. pa te obveznosti nesporno v roku ni izpolnila, je garancija s potekom 120-dnevnega roka že po samem zakonu prenehala veljati (prvi odstavek 104. člena OZ).

9. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je uslužbenka tožene stranke C. C. po izteku roka dne 16. 9. 2010 bančno uslužbenko B. B. klicala in pozvala k predložitvi izjave o ureditvi zavarovanj. Sodišče prve stopnje je zmotno menilo, da je s takšnim ravnanjem toženka očitno pristajala na možnost podaljšanja roka za ureditev zavarovanj. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, da bi bil s tem klicem rok za ureditev zavarovanja premičnin konkludentno podaljšan. Med strankama naknadno ni bil dogovorjen nov časovni okvir, v katerem naj bi bilo manjkajoče zavarovanje urejeno. Do ureditve zavarovanja premičnin je nato prišlo šele enajst mesecev po opravljenem telefonskem pogovoru in kar eno leto in tri mesece po izteku roka za ureditev vseh zavarovanj. Tožeča stranka je toženki očitala tudi, da je banko pustila v prepričanju, da garancija še vedno velja ter obdržala provizijo, ki jo je plačal dolžnik. Ker je bila obveznost banke s 4. členom garancije jasno in nedvoumno opredeljena, tožena stranka ni bila dolžna banke obveščati, katera zavarovanja mora v roku urediti.(3) Prav tako je ni bila dolžna obvestiti o prenehanju veljave garancije, saj je bila banka na to posledico opozorjena že ob sklenitvi pogodbe in je garancija z izrekom roka prenehala veljati. Zgolj iz dejstva, da tožena stranka dolžniku provizije – ki je bila v 4. členu opredeljena kot strošek za odobritev garancije, ni vrnila, pa tudi ni mogoče sklepati o njeni volji, da garancija kljub nepravočasni ureditvi zavarovanj velja.

10. Predvsem pa bistvo izvajanj tožeče stranke ni bilo, da rok 120 dni ni bil bistvena sestavina pogodbe, temveč je iz navedb tožeče stranke ugotoviti, da po njeni oceni rok ne bi smel biti dogovorjen kot bistvena sestavina pogodbe. Argumenti tožeče stranke so namreč bili, da naknadna ureditev zavarovanj ni imela nikakršnega vpliva na njihovo kvaliteto, da je bila tudi sicer garancija v roku „zelo dobro zavarovana“ z drugimi zagotovljenimi zavarovanji, da je bil dogovorjen rok nerazumen in pretirano strog ter da je bilo prenehanje garancije nesorazmerno teži kršitve. Banki so bili pogoji garancije znani in je z njimi soglašala, zato tožeča stranka s pavšalnimi pomisleki o prestrogem roku in nesorazmernih posledicah ne more uspeti. Banka ni bila aktivna in ni ničesar storila, da bi si zagotovila podaljšanje roka, ker je očitno menila, da lahko zavarovanja uredi kadarkoli. Za takšno razmišljanje v besedilu garancije ni imela podlage.

11. Sodišče prve stopnje je kot tehten sprejelo tudi argument tožeče stranke, da so bila v času unovčitve garancije veljavna vsa zavarovanja, dogovorjena s kreditno pogodbo, s čimer naj bi bil namen dogovora o ureditvi zavarovanj dosežen, medtem ko je ugovora toženke, da je v zvezi z D. izdano garancijo pridobila protigarancijo Evropskega investicijskega sklada, ki je zaradi prekoračitve 120-dnevnega roka za ureditev zavarovanj ne bo mogla unovčiti ter bo posledično utrpela škodo, ter da bo v primeru neupravičenega izplačila Evropskemu investicijskemu skladu morala vrniti pridobljena sredstva, odpravilo kot nepomembna za presojo veljavnosti konkretne garancije. Utemeljena je pritožbena kritika, da bi moralo sodišče prve stopnje vprašanje, ali je bil rok bistvena sestavina pogodbe, presojati na podlagi izražene volje strank ob sklenitvi pogodbe in ne na podlagi naknadnega tehtanja, kakšne posledice ima kasnejša izpolnitev za stranki. Sicer pa je toženka povsem razumno pojasnila, da bo sama zaradi bankine nepravočasne ureditve zavarovanj utrpela škodne posledice. Razlogovanje sodišča prve stopnje tako ni bilo pravilno, saj je povsem zanemarilo interes tožene stranke po pravočasni ureditvi zavarovanj.

12. Sodišče prve stopnje je v posledici napačne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP) tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker pa je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na druge pritožbene razloge, ki na odločitev ne bi mogli vplivati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških celotnega postopka. Tožeča stranka, ki v pravdi ni uspela, je tako na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna toženki povrniti potrebne pravdne stroške. Ker se je pravdni postopek začel z vložitvijo tožbe dne 18. 12. 2014, pred uveljavitvijo Odvetniške tarife(4) in v času veljave Zakona o odvetniški tarifi(5), je sodišče v skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife nagrado tožene stranke odmerilo v skladu z ZOdvT. Tožena stranka je za postopek pred sodiščem prve stopnje upravičena do 3.997,50 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT), 3.690,00 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102 ZOdvT) in 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT), kar povečano za 22% DDV znaša 9.403,15 EUR. Sodišče toženi stranki ni priznalo priglašenih 14,40 EUR stroškov za fotokopiranje po tar. št. 6000 ZOdvT, saj toženka ni izkazala, da bi bilo fotokopiranje potrebno. Za pritožbeni postopek pa se toženi stranki prizna 4.920,00 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT), kar povečano za 22% DDV znaša 6.026,80 EUR, ter sodno takso v višini 10.155,00 EUR.

14. Skupaj je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 25.544,95 EUR stroškov. Odmerjene stroške mora tožeča stranka plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi s 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

…

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spr., v nadaljevanju ZPP Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 83/2011 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.

Op. št. (4): Banka je v roku 120 dni toženo stranko obvestila, da je uredila zavarovanje na nepremičninah, na ta dopis pa toženka ni odgovorila.

Op. št. (5): Ur. l. RS, št. 2/2015. Op. št. (6): Ur. l. RS, št. 67/2008 in 35/2009 – ZOdv-C, v nadaljevanju ZOdvT.