Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega poteka postopka pravilno zaključilo, da je pritožnica kršila tožnikovo pravico do izjave. Uporabila je njegove izjave iz odločb madžarskih organov, ne da bi ga izrecno seznanila z ugotovljenimi neskladji med izjavami v obeh postopkih. S tem mu ni dala možnosti, da pojasni ugotovljena odstopanja.

Napačno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi moral biti tožnik tudi izrecno opozorjen na neskladnosti med njegovimi izjavami in gradivom, ki ga je zbrala pritožnica. Iz odločbe z dne 14. 3. 2016 je razvidno, da so bile tožnikovim pooblaščencem posredovane vse zbrane splošne in specifične informacije, na katerih je pritožnica utemeljila svojo odločitev. Tožnik je na te informacije dal pripombe, do katerih se je pritožnica opredelila v odločbi. S tem je po presoji Vrhovnega sodišča izpolnila svojo dolžnost seznanitve tožnika z zbranimi informacijami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo odločbo tožene stranke (v nadaljevanju pritožnica), št. 2142-32/2015/18 (1312-04) z dne 14. 3. 2016, in zadevo vrnilo v ponovni postopek. S to odločbo je pritožnica zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila njegovo neverodostojnost. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je pritožnica kršila tožnikovo pravico do izjave, ker je uporabila njegove izjave iz odločb madžarskih organov, ne da bi ga seznanila s slovenskimi prevodi teh odločb. Menilo je, da je zato tožnik šele v tožbi lahko pojasnjeval razloge za neskladja med njegovo izpovedbo v postopku pred pritožnico in njegovimi izjavami, kot so razvidne iz madžarskih odločb. Presoja verodostojnosti ne more temeljiti na posrednih dokazih, ki domnevne tožnikove izjave le povzemajo in niso dobeseden zapis tistega, kar je tožnik izpovedal. Poleg tega je sodišče navedlo, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi glede neskladnosti med njegovimi izjavami in gradivom, ki ga je pritožnica zbrala glede domnevnega dedka in strica. Na obstoj teh neskladij bi moral biti izrecno opozorjen. Glede razlogov za preganjanje pa je presodilo, da bi pritožnica morala preizkusiti tožnikove trditve tudi v luči preganjanja zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini, in sicer družini .... Pritožnici je naložilo, da v ponovnem postopku upošteva tudi dodatne informacije, ki jih je tožnik predložil v tožbi.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožnica vložila pritožbo, pri čemer je po vsebini utemeljila samo pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1). Navaja, da je verodostojne informacije, ki jih je zbrala na spletu, poslala tožnikovim pooblaščencem v mnenje. Tako mu je omogočila, da pojasni neskladja. Sodb v madžarščini mu ni pošiljala, saj jih je predložil on sam. Prevodov pa mu ni pošiljala, ker ne zna slovensko. Ni razumljivo, da bi ga morala seznanjati z dokazi, ki jih je sam predložil v spis. Tožnik je imel ves čas postopka pooblaščence, ki bi lahko vpogledali v spis in tam videli odločbe, pa tega niso storili. Dejstva, ki izhajajo iz teh odločb, je uporabila samo kot dodatno podkrepitev za ugotovitev tožnikove neverodostojnosti. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da bi moral biti tožnik opozorjen, da so ugotovljene ključne nedoslednosti v njegovih izjavah glede na pridobljene informacije o izvorni državi. Ugotovitev, da se tožnikove izjave ne ujemajo z zbranimi informacijami, je stvar dokazne ocene. Meni, da je protispisna navedba sodišča prve stopnje, da ga ni obvestila o vsem gradivu, ki je bilo podlaga za izdajo upravne odločbe, in da mu ni dala možnosti, da se izjavi o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah. Zatrjuje, da se ji ni bilo treba opredeliti do tožnikovih trditev, da je bil preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini, saj ni ugotovila njegove istovetnosti. Tožniku ni mogoče verjeti, da je res nečak osebe A.A. in da so gvinejske oblasti še od časa kolonializma preganjale njegovo družino. Pri novih dokazih, ki jih je predložil v tožbi, pa gre po pritožničinem mnenju za nedopustne tožbene novote.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da sam sicer ne govori niti madžarsko niti slovensko, vendar bi pritožnica s prevodi morala seznaniti njegovo pooblaščenko. Ni naloga pooblaščencev, da sami pregledujejo upravne spise. Tožnik je sporne odločbe madžarskih organov izročil policiji ob prijetju, še preden mu je bila zagotovljena pravna pomoč. Pritožnica je njegovo neverodostojnost utemeljila predvsem na podlagi teh odločb. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa, da je pred izdajo odločbe treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Po določbi 47. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ)(1) uradna oseba vodi osebni razgovor na način, ki omogoča prosilcu, da lahko razloge za svojo prošnjo celovito predstavi. Po načelu lojalne razlage je treba to nacionalno pravno normo razlagati v skladu z namenom in besedilom Direktive 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (Procesna direktiva II). Njen 16. člen določa, da mora imeti prosilec možnost podati pojasnilo glede elementov, ki morda manjkajo, ter morebitnih neskladnosti ali nasprotij v njegovih izjavah. Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča mora uradna oseba stranki dati tudi možnost, da pojasni oziroma razčisti pomembne nekonsistentnosti in neskladja v njenih izjavah oziroma ravnanjih (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 217/2016 z dne 24. 8. 2016).

7. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, je razvidno, da je tožnik v Slovenijo prišel iz Madžarske. Ob prijetju s strani policije je zaprosil za mednarodno zaščito. Policiji je predal odločbe madžarskih organov, s katerimi je bila njegova prošnja v tej državi zavrnjena. Te odločbe je pritožnica prevedla po svoji interni prevajalski službi, vendar prevodov ni vročala niti tožniku niti njegovim pooblaščencem.

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se pritožnica v odločbi na bistvenih mestih sklicuje ravno na prevode odločb madžarskih organov in da je notranjo nekonsistentnost tožnikovih izjav utemeljila samo na primerjavi njegovih izjav pred slovenskimi in madžarskimi organi. Ne drži torej, da bi dejstva, ki izhajajo iz teh odločb, pritožnica uporabila samo kot dodatno podkrepitev za ugotovitev tožnikove neverodostojnosti, temveč je bila vsebina teh odločb glavni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega poteka postopka pravilno zaključilo, da je pritožnica kršila tožnikovo pravico do izjave. Uporabila je njegove izjave iz odločb madžarskih organov, ne da bi ga izrecno seznanila z ugotovljenimi neskladji med njegovimi izjavami v obeh postopkih. S tem mu ni dala možnosti, da pojasni ugotovljena odstopanja. Pritožnica sicer lahko pri oceni verodostojnosti uporabi tudi odločbe madžarskih organov. Niti v ZMZ niti v ZUP ni določb, ki bi dopuščale samo določena neposredna dokazna sredstva oziroma prepovedovale posredne dokaze. Vrhovno sodišče pa se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni zadostovalo, da so se prevodi odločb nahajali v spisu. Tožnikova pooblaščenka niti ni mogla pričakovati, da ji takšni dokumenti ne bi bili vročeni. Tožnik ob predaji dokumentov policiji pooblaščenke še ni imel, zato ta z odločbami sploh ni bila seznanjena. Poleg tega je šlo za povzetke tožnikovih izjav in ne za njihov dobeseden zapis. Pomen izjav pa bi se s prevodom po pritožničini interni prevajalski službi lahko tudi nekoliko spremenil. Ne glede na navedeno pa je bila pritožničina dolžnost, da ker gre za neskladja med njegovimi izjavami, da bi ga morala izrecno opozoriti na vsebino izjav iz prevodov madžarskih odločb in mu tako dati možnost, da pojasni ugotovljene neskladnosti med njegovimi izjavami pred slovenskimi in madžarskimi organi.

10. Napačno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi moral biti tožnik tudi izrecno opozorjen na neskladnosti med njegovimi izjavami in gradivom, ki ga je zbrala pritožnica. Drugi odstavek 22. člena ZMZ določa, da pristojni organ v postopku preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona. S temi informacijami se prosilca pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno. Prosilec lahko poda pisno ali ustno mnenje glede predloženih informacij. Iz odločbe pritožnice o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito je razvidno, da so bile tožnikovim pooblaščencem posredovane vse zbrane splošne in specifične informacije, na katerih je pritožnica utemeljila svojo odločitev. Tožnik je na te informacije dal pripombe, do katerih se je pritožnica opredelila v odločbi (19. stran odločbe). S tem je po presoji Vrhovnega sodišča izpolnila svojo dolžnost seznanitve tožnika z zbranimi informacijami. Da bi ga morala opozarjati na neskladnosti med izjavami in zbranim gradivom, ne izhaja niti iz Procesne direktive II. Ta v točki d) prvega odstavka 12. člena določa samo, da je treba prosilcu in pooblaščencem zagotoviti dostop do zbranih informacij, ne pa, da ga je treba posebej opozarjati, da te informacije ne potrjujejo prosilčeve zgodbe. Njen 16. člen pa se omejuje na razjasnitev neskladnosti v prosilčevih izjavah, to je razlik med njimi samimi, ne pa v razmerju do rezultatov dokazovanja (tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016). Pravilne so pritožničine trditve, da je to stvar presoje in ne zbiranja dokazov. V okviru presoje dokazov pa bo pritožnica morala upoštevati tudi težo ugotovljenih nekonsistentnosti, saj vsaka ne zadostuje za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito.

11. Utemeljeno je tudi pritožničino opozorilo, da so prepozni dokazi v obliki informacij s spleta, ki jih je tožnik predložil v tožbi. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi predloži nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni predložil že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi samo, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik pa ni izkazal, da teh dokazov ni mogel predložiti v upravnem postopku. Navedel je le, da ima samo tri razrede osnovne šole, da slabo bere in piše, da je v Sloveniji popolnoma sam in pod stresom. Tožnik je imel v upravnem postopku pooblaščence - svetovalce za begunce, ki bi lahko našli vse potrebne informacije na spletu. Pritožnica je tekom postopka našla 33 spletnih virov informacij, zato ji pasivnosti v zvezi s tem ni mogoče očitati.

12. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) ZMZ je veljal v času obravnave tožnikove prošnje za mednarodno zaščito pred upravnim organom.