Jedro

Tožnik tekom postopka ni bil soočen z nekonsistentnostmi, ki so bile ugotovljene na podlagi njegovih izjav, prav tako pa mu glede teh očitkov ni bila dana možnost podati pojasnilo in se glede njih izjaviti. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi na več mestih sklicuje na razhajanja v bistvenih elementih tožnikove zgodbe glede dogodkov, ki naj bi se mu zgodili v izvorni državi, ter neskladja utemeljuje na podlagi primerjave z izjavami v postopku pred madžarskimi organi, pri tem pa je iz spisovnega gradiva razvidno, da tožnik z izdelanimi slovenskimi prevodi navedenih sodnih odločb madžarskih organov ni bil seznanjen niti mu ni bila dana možnost izjave, da bi glede ugotovljenih neskladjih podal morebitna pojasnila, saj so bile pooblaščencem tožnika dne 26. 2. 2016 z dopisom v seznanitev in mnenje poslane zgolj informacije, ki jih je tožena stranka pridobila sama na spletu, ne pa tudi izdelani slovenski prevodi madžarskih sodnih odločb. Pri tem ni pomembno, ali je navedene sodne odločbe v madžarskem jeziku toženi stranki predložil sam tožnik, saj je za zagotovitev učinkovite pravice do obrambe in izjave prosilca za mednarodno zaščito slednjega potrebno obvestiti o bistvenih ugotovljenih nekonsistentnostih glede njegovih izjav v povezavi z zbranim gradivom in mu dati možnost, da se o tem izreče. Glede na to, da gre pri oceni verodostojnosti tožnikovih izjav za natančno in podrobno analizo tega, kar je v postopku povedal, ima tožnik prav, da presoja verodostojnosti ne more temeljiti na posrednih dokazih, ki domnevne izjave tožnika le povzemajo in niso dobeseden zapis tistega, kar je tožnik izpovedal. Izpodbojni zahtevek in ugotovitveni zahtevek tožeče stranke temeljita na enakem očitku toženi stranki, in sicer, da je kršila tožnikovo pravico do izjave, ki je del širše pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, zaradi česar je sodišče s tem, ko je (med drugim) zaradi ugotovljene postopkovne kršitve odpravilo izpodbijano odločbo, s tem vsebinsko ugotovilo tudi, da gre za nezakonit upravni akt.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-32/2015/18 (1312-04) z dne 14. 3. 2016 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika, ki trdi, da je A.A., rojen ... 1. 1995 v kraju Mamou, Gvineja.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito zaprosil že na Madžarskem, kjer je bila njegova prošnja zavrnjena. Republika Slovenija je Republiki Madžarski poslala zaprosilo, naj ponovno prevzame prosilca na podlagi Dublinske uredbe, na katerega je Republika Madžarska odgovorila pozitivno. Kljub temu se je tožena stranka po opravljenem osebnem razgovoru s tožnikom dne 8. 4. 2015 odločila, da o tožnikovi prošnji odloči sama.

3. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema, kaj je tožnik navedel v prošnji in kaj v osebnem razgovoru, ki je potekal dne 30. 11. 2015. Navaja, da je tožnik ob podaji prošnje povedal, da prihaja iz Gvineje, da je pripadnik etnične skupine Poel in musliman, ter da je v izvorni državi končal tri leta osnovne šole v kraju Conakry. Izvorno državo je zapustil dne 22. 11. 2011 in z ladjo pripotoval v Turčijo, kjer so ga odpeljali v bolnišnico, da so oskrbeli njegovo svežo rano, saj je bil že v Gvineji ustreljen v nogo. Strelno rano so mu zašili in pot je nadaljeval v Grčijo, kjer je v Atenah ostal v bolnišnici tri mesece. V Grčiji je zaprosil za mednarodno zaščito, a ga niso obravnavali, in dne 17. 2. 2013 je državo zapustil ter z vlakom odšel proti Nemčiji. Vlak je srbska policija vrnila v Makedonijo, tožnik pa je nato s skupino odšel peš proti Madžarski, kamor je prispel 5. 3. 2013. Na Madžarskem je zaprosil za mednarodno zaščito in dobil tri negativne odločitve, nato pa so mu rekli, da nima več pravice zaprositi za azil in da mora državo zapustiti. Dne 9. 3. 2015 je iz Budimpešte prišel v Slovenijo ter zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik je povedal, da je imel v Gvineji nacionalno osebno izkaznico, vendar je ni vzel s seboj, ker so vojaki napadli njegovo hišo in je moral zbežati. Sedaj ni nobene možnosti, da bi jo pridobil. 4. Glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je tožnik v prošnji najprej povedal, da je imel oče leta 2003 prometno nesrečo z vojaškim vozilom in je v njej izgubil življenje. Vojska je izjavila, da je šlo za nesrečen slučaj, sam pa je bil takrat star 8 let in je začel opažati, da je mati začela izgubljati razum. V glavnem mestu države Conakry je imel strica, ki je bil vojak, in vzel ga je k sebi. Dne 22. 12. 2008 je umrl predsednik Gvineje in naslednjega dne, 23. 12. 2008, je predsednik postal Mousa Dadi Kamara. Le-ta je bil vojak in prijatelj njegovega strica ter je strica vzel v svojo osebno gardo. Dne 28. 9. 2009 so bili problemi med opozicijo in vojsko oziroma oblastjo, tožnik ni vedel točno, kakšni politični problemi so to bili, in vojska je takrat ubila približno 200 ljudi. Takrat so nastali tudi problemi med njegovim stricem in predsednikom, saj so zatrjevali, da je njegov stric organiziral pokol teh 200 ljudi. Dne 3. 12. 2008 je v sporu njegov stric streljal na predsednika in pobegnil iz države, tožnik pa ne ve, kam je stric tedaj odšel. Pojasnil je, da je stricu ime A.S.D., rečejo mu tudi T. Predsednik je bil takrat ranjen in odpeljali so ga na zdravljenje, na oblasti pa ga je zamenjal drug vojak. Takrat so začeli v njihovo hišo, kjer je tožnik živel s stricem, prihajati vojaki, ki so najprej prišli samo na ogled in niso nič naredili. Dne 22. 11. 2011 pa so prišli ponoči in so bili zamaskirani. Govorili so jezik susu. Tožnik je bil tedaj sam v sobi in je gledal skozi okno ter slišal ukaz o tem, naj streljajo na vse, kar se premika. Pobegnil je iz hiše in takrat so ga ustrelili v nogo. Zatekel se je k prijatelju svojega strica in mu povedal, kaj se je zgodilo. Ta prijatelj je nato odšel pogledat, kaj se je zgodilo, in ko se je vrnil, je povedal, da so ubili starejšega stričevega brata. Stričev prijatelj in njegova žena sta mu obvezala nogo, nato pa sta mu rekla, da ne more ostati, ker ga bodo ubili. Stričev prijatelj ga je z avtomobilom odpeljal v pristanišče in z ladjo je nato odpotoval v Turčijo.

5. Tožnik je v prošnji dodal, da je imela njegova družina težave z oblastjo še iz časa kolonializma in že takrat so želeli iztrebiti njegovo družino, ker je bila povezana s Portugalci. Pojasnil je, da je bila v času, ko so Gvinejo prvič kolonizirali Portugalci, njegova družina v tistem kraju glavna in država jo je obtožila, da sodeluje s Portugalci. Ta problem ostaja še danes in zaradi tega so morali tudi spremeniti priimek. Očetov oče je bil leta 1970 na begu iz Gvineje ustreljen, njegova družina pa je bila v Gvineji preganjana od leta 1958, ko je postala neodvisna. Od časov kolonizacije skuša oblast odstraniti njegovo družino. Če bi se moral vrniti v Gvinejo, nima nikogar, h kateremu bi se lahko vrnil, če pa bi se vrnil, bi ga ubili. Ubiti so ga hoteli že, ko je bežal iz hiše, prav tako pa so ubili tudi njegovo mamo, ki je bila najdena v obcestnem jarku. Tožnik se ne bi mogel preseliti v drug kraj, saj ga išče vojska, ki je proti njemu. Vojska bi morala varovati njegovo družino, a jo je pobila, družina pa je spremenila priimek, kar je dokaz, da nima zaščite.

6. Tožena stranka v povzetku navedb tožnika na osebnem razgovoru dne 30. 11. 2015 poleg tožnikovih odgovorov na splošna vprašanja o Gvineji med drugim navaja, da je tožnik v izvorni državi nazadnje živel v mestu Conakry, pri stricu z imenom A.S.D., ki je bil vse življenje vojak. Zraven je živel še drug stric z imenom A.D., ki je bil voznik. Tožnik je povedal, da je Gvinejo zapustil zaradi problemov, in sicer se problem ni začel pri njem, temveč že pri njegovih starih starših. Njegov stari oče je bil še pred neodvisnostjo države kralj ali vodja nekega območja v srednji Gvineji in ko so prišli Portugalci, jim je dal zemljo, da so si lahko postavili hiše. Dne 2. 10. 1958 je Gvineja postala samostojna in vlada je izjavila, da je tožnikova družina pomagala belcem, da so kolonizirali Gvinejo, in da je potrebno odstraniti družino ter ukiniti kraljestvo. Zadnji veliki kralj je bil ded tožnikovega očeta A.B., tožnikov stari oče I.A., z vzdevkom B., pa je bil nasprotnik vlade. Leta 1970 je bil tožnikov stari oče aretiran in odpeljan v zapor, leta 1978 pa so ga premestili v drug zapor, kjer so ga najprej mučili in nato obesili v mestni četrti Tambo. Brat starega očeta je pobegnil in bil na meji aretiran, takrat pa so se ostali člani družine odločili, da zapustijo mesto in spremenijo ime.

7. Tudi na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je bil njegov oče leta 2003 ubit v avtomobilu in da je mama takrat izgubila razum, njega pa je vzel k sebi stric iz Conakryja. Ko je 22. 12. 2008 umrl predsednik Gvineje, ga je na oblasti z državnim udarom zamenjal vojak Dadis Camara in za svojega telesnega stražarja vzel njegovega strica. Na zahtevo opozicije je predsednik dne 28. 9. 2009 odobril opoziciji zborovanje na stadionu. Na stadion je prišla tudi vojska in začela streljati, tako da je bilo ubitih več kot 200 ljudi. Predsednik je predstavnikom EU, ki so prišli raziskat zadevo, rekel, da je tožnikov stric organiziral pokol. Dne 3. 12. 2009 je nato njegov stric v sporu s predsednikom slednjega ustrelil in pobegnil, tako da približno en mesec ni nihče vedel, kje se nahaja. Predsednik je odšel na zdravljenje v Maroko in nadomestil ga je Seku Bakunate. Tožnik je povedal, da je o tem, kar se je zgodilo na stadionu, izvedel iz televizije, saj je bilo prikazano na vseh kanalih, stric-vojak pa mu o tem ni govoril. Po incidentu stric ni delal več tako kot prej, sam pa ga je še videval, a poredkoma. Po tistem, ko je ustrelil predsednika, je odšel iz države, in tožnik ni več vedel, kje je. Ko je stric-vojak odšel, je tožnik še naprej živel v isti hiši z drugim stricem vse do 22. 11. 2011, problemov pa ni imel, saj je bil ves čas doma. Tožnik je povedal, da so po tem, ko je predsednika Camara zamenjal Seku Bakunate, s tremi poltovornjaki vojaki prišli k njim domov. Samo parkirali so pred hišo in niso nič naredili, ampak so odšli. To je bilo marca 2010. Nato so prišli še enkrat konec leta 2010 in prav tako niso naredili nič. Dne 22. 11. 2011 (na začetku osebnega razgovora pove, da je bilo to 22. 11. 2009) so ponoči ponovno prišli s tremi vozili in bili zamaskirani. Stric je bil doma s tremi ali štirimi prijatelji in skozi okno je videl tri poltovornjake in zamaskirano vojsko. Tožnik je zbežal ven, saj je slišal njihovega poveljnika, ki je vojakom rekel, naj gredo v hišo. Preplezal je zid in takrat so ga vojaki ustrelili v nogo. Šel je k stričevemu prijatelju in mu povedal o dogajanju, stričev prijatelj pa je nato odšel pogledat, kaj se je zgodilo. Slišal je, kako je potem rekel svoji ženi, da je hiša porušena in uničena in da je vojska odpeljala strica. Stričev prijatelj mu je oskrbel nogo, nato pa ga v prtljažniku avtomobila odpeljal v pristanišče, kjer se je vkrcal na ladjo.

8. Tožnik je na osebnem razgovoru razlog, zakaj je zapustil Gvinejo, strnil v besede, da je ogroženo njegovo življenje in da ga je hotela ubiti gvinejska vojska, to pa zato, ker je ubila že njegovo družino. Družinsko ime je bilo B., nato pa so se preimenovali v D. To je bila družina tako njegovega očeta kot mame, saj sta bila bratranec in sestrična, sedaj pa nima nikogar več. Povedal je, da jih je vojska dne 22. 11. 2011 želela odstraniti zato, ker so odstranili že njegove stare starše. Stric-vojak ni odraščal v Gvineji, ampak v Senegalu, kjer je študiral za vojaka. V Gvineji niso vedeli, da pripada tej družini, in bil je navaden vojak, v Gvinejo pa je prišel neposredno leta 1990 v vojsko. Kje je ta stric sedaj, tožnik ne ve. Da je bil ubit tudi njegov drugi stric A., so mu povedali ljudje. Tožnik je povedal, da če bi se moral sam vrniti nazaj v Gvinejo, bi ga zaprli, mučili, in sicer tam, kjer so mučili njegove stare starše, potem pa bi ga ubili. Mučila bi ga vojska in ne želi se vrniti v Gvinejo.

9. Ker tožnik za izkazovanje svoje istovetnosti ni predložil nobenega dokumenta, tožena stranka na podlagi zastavljenih splošnih vprašanj o Gvineji najprej ugotavlja, da sicer prihaja iz Gvineje, vendar pa njegove identitete ni mogoče z gotovostjo ugotoviti. Nato opravi oceno verodostojnosti tožnika in glede notranje (ne)konsistentnosti ugotavlja, da sta izjavi tožnika ob podaji prošnje in iz osebnega razgovora večinoma skladni, razhajata pa se glede kraja šolanja, saj je tožnik v prošnji navedel, da je šolo obiskoval v kraju Conakry, na osebnem razgovoru pa je povedal, da je s šolanjem prenehal, ko se je preselil v ta kraj. Tožena stranka navaja, da je vpogledala tudi v ostalo dokumentacijo, ki se nahaja v spisu, in na podlagi primerjave izjav, ki jih je tožnik podal v postopku na Madžarskem (v spisu se nahaja fotokopija sklepa Urada za migracijo in državljanstvo Republike Madžarske št. 106-1-80711/3/2014-M z dne 15. 1. 2015 in sklep Upravnega in delovnega sodišča v Budimpešti št. 34.KpK.45.371/2015/2 z dne 12. 2. 2015) in izjav, ki jih je podal v Sloveniji, ugotavlja, da obstajajo razhajanja v bistvenem elementu njegove zgodbe, in sicer, kdaj se je dogodek zgodil, kdo vse je bil takrat v hiši in kaj se je zgodilo z domnevnim stricem. Na Madžarskem je tožnik trdil, da se je dogodek zgodil 22. 12. 2011, v Sloveniji pa 21. 11. 2012; na Madžarskem je povedal, da so bili v času napada poleg njega v hiši še stric, njegova žena in njuni štirje otroci, v Sloveniji pa, da so bili poleg njega v hiši še stric in njegovi prijatelji. Glede domnevnega strica je na Madžarskem navajal, da so ga odpeljali, na osebnem razgovoru v Sloveniji pa, da so mu ljudje povedali, da so ga ubili. Glede zunanje (ne)konsistentnosti tožena stranka ugotavlja, da izjave prosilca v določeni meri odstopajo od preučenih verodostojnih informacij glede izvorne države, in sicer da gre za odstopanja glede osebe z imenom S.D., ki naj bi bil domnevno tožnikov stric. V kolikor bi bil tožnik z njim res v sorodu, bi poznal določene informacije v zvezi s to osebo. Glede tretjega kriterija ocene (ne)verodostojnosti in ob upoštevanju dodatnih dejavnikov iz 1., 2. in 4. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ tožena stranka ugotavlja, da tožniku ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju njegove prošnje, da ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi za svoje navedbe predložil konkretne dokaze in da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil takoj, ko je bilo mogoče. Tožena stranka na podlagi opisane presoje ugotavlja, da pri prosilcu obstajata tako notranja nekonsistentnost, kot tudi zunanja nekonsistentnost, zaradi česar ocenjuje, da prosilcu ni mogoče verjeti in da so njegove izjave neverodostojne.

10. Tožena stranka pri presoji upravičenosti do statusa begunca navaja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da je njegov domnevni stric leta 2009 izvedel napad na predsednika države, zaradi česar je pobegnil iz države, sam tožnik pa je moral nato čez tri leta, zaradi napada domnevnih vojakov na hišo, v kateri je živel, pobegniti. Tožena stranka na podlagi preučenih dostopnih informacij glede osebe A.S.D. ugotovi, da gre za bivšega vodjo predsedniške garde v času predsednika Moussa Dadis Camara, ki je po izobrazbi zdravnik-kardiolog in se je v vojsko vključil leta 2001. V Gvineji je poznan pod imenom T. Dne 3. 12. 2009 je streljal na predsednika Dadis Camara in ga hudo ranil, povod za streljanje pa naj bi bila obtožba predsednika Camara, da je A.S.D. odgovoren za pokol na stadionu v Conakryju septembra 2009. Po streljanju je A.S.D. zapustil Gvinejo in se od takrat nahaja v tujini. Tožena stranka na podlagi preučenih informacij ne sledi tožnikovim navedbam, da je bil njegov domnevni stric vse življenje vojak, da se je šolal v Senegalu in tam končal vojaško akademijo. V kolikor bi bil prosilec res v sorodu s T.D., bi mu moralo biti poznano, da je zdravnik kardiolog. Ne drži, da se je omenjeni vključil v vojsko leta 1990, kot trdi tožnik, temveč je bilo to leta 2001. Druge informacije, ki jih je navedel tožnik, še posebno glede atentata, se sicer ujemajo s preučenimi informacijami, vendar pa so te informacije lahko dostopne, tožnik pa je tudi sam navedel, da je o tem izvedel preko radia in televizije. Tožnik je tudi navedel, da je po poskusu atentata strica poredkoma videval, iz preučenih informacij pa izhaja, da je pobegnil in da nihče ne ve kje je. Glede na navedeno tožena stranka ne verjame tožniku, da je v sorodu z osebo A.S.D. 11. Zaradi razjasnitve, kaj se je v resnici dogajalo na stadionu v Conakryju leta 2009, tožena stranka preuči večje število informacij glede izvorne države tožnika in ugotovi, da se je dne 28. 9. 2009 v glavnem mestu Conakry na stadionu zbralo na tisoče demonstrantov, ki so želeli opozoriti na nestrinjanje z vojaško diktaturo in nameravano kandidaturo vodje vojaške hunte Dadisa Camara na prihajajočih predsedniških volitvah. Demonstracije so se sprevrgle v pokol, saj so predstavniki predsedniške garde in drugih varnostnih sil streljali na demonstrante. Ubitih je bilo veliko ljudi in številne ženske so bile posiljene. Uvedena je bila preiskava, ki je odkrila vpletenost tedanjega predsednika Dadis Camara v izvedbo poboja, zato je bila leta 2015 zoper njega vložena obtožnica. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik na demonstracijah ni bil, saj je ostal doma in je o celotnem dogajanju izvedel preko televizije. Tožnik po mnenju tožene stranke ne more utemeljeno uveljavljati strahu pred preganjanjem, saj mu ni mogoče verjeti in slediti, da je oseba z imenom A.S.D., ki naj bi streljal na tedanjega predsednika Camara in je zaradi tega pobegnil v tujino, njegov stric. To, da je tožnik A.S.D. prepoznal na fotografiji, ne more spremeniti navedene ugotovitve, saj se je fotografija omenjene osebe pojavljala po vseh medijih in jo je na internetu brez težav našla tudi tožena stranka. Samo dogajanje na stadionu v Conakryju dne 28. 9. 2009 pa s tožnikom nima nobene neposredne povezave, saj ga na stadionu ni bilo. Tožnikov strah pred preganjanjem v povezavi z osebo A.S.D. in dogajanjem na stadionu v Conakryju tako ni utemeljen. Tožena stranka prav tako ne sledi tožniku, da so v njegovo hišo leta 2011 prišli vojaki zato, ker so iskali njegovega domnevnega strica. V nasprotju s to trditvijo so namreč tožnikove izjave, da od leta 2009 do leta 2011 ni imel nobenih problemov, prav tako ni logično, da bi sorodnike osebe, ki jo iščejo zaradi atentata na predsednika (čeprav v sorodstvo tožena stranka sicer dvomi), pustili pri miru. Tožena stranka prihoda vojske, če je to resnično bila, saj naj bi bili vojaki potrditvah tožnika zamaskirani in so prišli ponoči, ne more utemeljeno povezati z iskanjem pobeglega D., saj dvomi, da je prosilec kakorkoli sorodstveno povezan z njim. Tožena stranka prav tako ugotavlja, da je tožnik o tem, kaj se je dogajalo v hiši, podal nasprotujoče si izjave, saj je iz odločbe Upravnega in delovnega sodišča v Budimpešti št. 34.KpK.45.371/2015/2 z dne 12. 2. 2015 razvidno, da je na Madžarskem tožnik trdil, da se je dogodek zgodil 22. 12. 2011, medtem ko je v Sloveniji trdil, da je to bilo 21. 11. 2012. Poleg tega je na Madžarskem povedal, da so bili v času napada poleg njega v hiši še stric, njegova žena in njuni štirje otroci, v Sloveniji pa, da so bili poleg njega v hiši še stric in njegovi prijatelji. Tožnikove izjave tako ocenjuje kot neverodostojne, zaradi česar ni mogoče ugotoviti, kdo je pravzaprav vdrl v hišo in če se je to sploh zgodilo. Navajanje tožnika, da je ob begu iz hiše dobil strelno rano, glede na ugotovljeno neverodostojnost tožnika ni mogoče z gotovostjo pripisati temu dogodku. Glede na vse navedeno ni mogoče identificirati subjekta preganjanja, zato subjekta zaščite tožena stranka ni posebej ugotavljala. Po povedanem zaključi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj njegove izjave niso verodostojne in zato ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.

12. Glede statusa subsidiarne zaščite tožena stranka ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru sicer navedel, da bi ga ob vrnitvi v izvorno državo najprej zaprli, nato bi ga mučili tam, kjer so mučili njegove stare starše, potem pa bi ga ubili, vendar njegove navedbe oceni kot pavšalne, ker jih tožnik ni z ničemer konkretiziral, zaradi česar ugotovi, da tožnik v svojih izjavah ni navajal, da bi mu v primeru vrnitve v Gvinejo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Informacije na internetu prav tako ne potrjujejo tožnikovih navedb, da je bil njegov stari oče I.A. leta 1970 aretiran in odpeljan v zapor, kjer je bil mučen, nato pa leta 1978 usmrčen. Oseba, ki naj bi bila potrditvah tožnika njegov stari oče, se namreč pravilno imenuje I.B., z vzdevkom B. III, usmrčen pa je bil leta 1971 in ne 1978. Tožnik je sicer zatrjeval, da se je njegova družina originalno imenovala B., vendar pa tega ni z ničemer dokazal, njegovih izjav pa tožena stranka ne sprejema za verodostojne. Glede na to, da so tožnikove izjave neverodostojne, ni nikakršne podlage za ugotovitev, da bi tožniku ob prosilcu grozila smrtna kazen ali usmrtitev v smislu resne škode iz 1. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ. Glede 2. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ tožena stranka ugotavlja, da je tožnik sicer navedel, da v Gvineji nima nikogar, vendar to še ni razlog, da se v izvorno državo ne bi mogel vrniti, saj gre za polnoletno osebo. Glede na to, da so tožnikove izjave neverodostojne, tožena stranka navede, da so njegove izjave o tem, da je njegovo življenje ogroženo in da ga želi ubiti gvinejska vojska, brez teže. Po mnenju tožene stranke pri tožniku ne obstajajo nobene osebne okoliščine, da bi bilo mogoče ugotoviti, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 2. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ. V zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 28. člena ZMZ pa tožena stranka ugotavlja, da v izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali. Tožena stranka na podlagi vsega navedenega zaključi, da pri tožniku niso izpolnjeni niti pogoji za priznanje subsidiarne zaščite.

13. Tožena stranka nazadnje obrazloži še, da je tožniku oziroma njegovim pooblaščencem v seznanitev in mnenje poslala informacije, uporabljene pri svoji odločitvi, ter glede komentarjev, ki so jih v odgovor posredovali tožnikovi pooblaščenci, navaja, da ne morejo vplivati na sprejeto odločitev.

14. Tožnik zoper izdano odločbo vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pojasnjuje, da je tožena stranka negativno odločitev izdala na podlagi dokumentacije iz Madžarske, ki jo je najverjetneje dobila od tožnika, jo interno prevedla v slovenski jezik, in nato sprejela negativno odločitev, brez da bi tožniku dala možnost, da se o domnevnih razhajanjih v njegovih izjavah izjasni. Tožena stranka je domnevne izjave tožnika, ki so v odločbah madžarskih pristojnih organov le povzete in gre torej za posredne dokaze, vzela iz konteksta ter nato, brez da bi s tem soočila tožnika, presodila, da je tožnik neverodostojen. Tožnik ob tem dodaja, da sam ne govori madžarskega jezika in odločb, ki so mu bile tam izdane, sploh ne razume in ne ve, kaj v njih sploh piše. Vedel je le, da gre za negativne odločitve. Tožniku ni jasno, na kakšni pravni podlagi je tožena stranka iz interno prevedenih odločb sklepala, kaj je tožnik izjavil na Madžarskem. Prejšnji tožnikov pooblaščenec PIC poleg tega do trenutka izdaje izpodbijane odločbe z navedeno dokumentacijo sploh ni bil seznanjen in je pooblaščenka tožnika do nje prišla šele naknadno na zahtevo PIC-a. 15. Tožnik tako najprej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Trdi, da iz odločb madžarskih organov, ki njegove domnevne izjave le povzemata, ni mogoče sklepati na to, kaj je tožnik na madžarskem izjavil. Poleg tega gre za neuraden prevod besedila odločb, pri katerih ni navedeno kdo in kdaj jih je prevedel. Odločbi madžarskih organov se obenem nanašata le na drugo tožnikovo prošnjo, ki je bila obravnavana zgolj v okviru novo nastalih dejstev, bistvene pa so tožnikove izjave, ki so bile podane tekom prve prošnje. Tožnik je tam namreč (najverjetneje) bolj obširno pojasnil ozadje pobega iz Gvineje, te izjave pa niso del upravnega spisa. Spregledati ne gre niti dejstva, da se je tožnik v postopku pred madžarskim sodiščem zastopal sam, kar nakazuje, da na Madžarskem veljajo nižji standardi glede azilnih postopkov in je treba celotno dokumentacijo jemati previdno. Ker izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve glede izpostavljenega, je v tem delu ni mogoče preizkusiti in to predstavlja še dodatno absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Brez obrazložitve je poleg tega tudi zaključek tožene stranke o tem, da bi moral tožnik, v kolikor bi bil resnično v sorodu z osebo A.S.D., poznati določene informacije v povezavi s to osebo, saj tožena stranka ne pojasni, katere so te informacije in iz odločbe ni mogoče razbrati, kaj se tožniku sploh očita.

16. Tožnik nato navaja še dodatne bistvene kršitve določb postopka, ki so vse vplivale oziroma so mogle vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Tako tožena stranka o prošnji tožnika ni odločila v najkrajšem možnem času in o tem, zakaj postopek traja tako dolgo, tožnika sploh ni obvestila. Tožniku je nadalje odrekla pravico do tolmača, saj mu ni omogočila, da bi se v lastnem jeziku seznanil z vsebino domnevnih izjav na Madžarskem in se nato ustno s pomočjo tolmača izjavil o domnevnih razhajanjih. Nedopustno je tudi, da se pooblaščencev ne seznanja o izdelanih prevodih ključne dokumentacije in se jim s tem namerno onemogoča učinkovito zastopanje prosilcev. Tožena stranka je nadalje kršila načelo varstva pravic strank iz 7. člena ZUP, saj niti tožnika niti njegovega pooblaščenca ni obvestila o pripravi prevoda in o očitanih razhajanjih v njegovi izjavi. Ker tožnika ni soočila z domnevno drugačnimi izjavami iz Madžarske, je kršila tudi načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, saj ni ugotavljala resničnega dejanskega stanja in ugotovila vseh pomembnih dejstev. Ker tožnik ni bil še dodatno zaslišan o očitanih razhajanjih v njegovih izjavah, je bilo kršeno tudi načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Kršene so bile tudi določbe ZUP glede uporabe jezika, saj postopek ni bil voden v slovenskem jeziku. V tej zadevi ni bil izdelan uradni overjeni prevod odločb iz Madžarske, niti ni bilo navedeno, kdo in kdaj je prevod izdelal. 17. V zvezi z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem tožnik navaja, da ne drži, da je svojo prošnjo utemeljeval zgolj s tem, da je izvorno državo zapustil zaradi domnevnega napada vojakov, ki je bil povezan z atentatom njegovega strica leta 2009. Tožnik namreč vseskozi dodatno navaja, da je njegova družina kot potomka kolaborantov z okupatorji Portugalci, žrtev preganjanja vladajočih sil, zaradi česar so morali umreti že njegov dedek po očetovi strani, njegov oče in mama. Tožnik je izrecno navedel tudi, da je bila družina zaradi težav prisiljena spremeniti celo priimek. Tožena stranka je prezrla, da tožnik v bistvu zatrjuje preganjanje zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini (družina B. oziroma D.) oziroma zaradi političnega prepričanja, v smislu, da bi organ preganjanja lahko tožnikovo sorodstvo s stricem, ki je izvedel atentat na predsednika Camaro, razumel tudi kot njegovo politično prepričanje. Po napadu leta 2011 sta bila nasilja deležna tudi tožnikov dedek po mamini strani (M.D.) in njegov stric A.D. 18. Tožnik se v tožbi opredeljuje tudi do domnevnih razhajanj v njegovih izjavah, ki mu jih očita tožena stranka. Tako glede datuma dogodka vztraja, da se je zgodil dne 21. 11. 2011, glede tega, kdo je bil na dan napada v hiši, pa vztraja pri izjavah, ki ju je podal na Madžarskem in v Sloveniji in ki sta pravzaprav medsebojno skladni, in sicer, da je bilo v hiši skupno 10 oseb. Do razhajanja je prišlo, ker so ga na Madžarskem spraševali o stričevi družini, v Sloveniji pa o tem, kdo je bil neposredno s stricem. Glede tega, kaj se je zgodilo s stricem po imenu A.D., ki je bil voznik, tožnik pojasnjuje, da so mu o tem različni ljudje povedali različno. Tožnik v tožbi navaja tudi dodatne informacije, ki jih je uspel pridobiti na spletu in ki njegovo zgodbo dopolnjujejo in dokazujejo. Nanašajo se na usodo njegovega strica A.D. in na dogodke, ki so se zgodili po atentatu na predsednika. Predloženega prej ni mogel pridobiti, ker ima le 3 razrede osnovne šole, težko bere in piše ter je v Sloveniji popolnoma sam in pod stresom, informacije pa so tudi sicer prosto dostopne na spletu in torej splošno znane. Glede ugotovljenega dejanskega stanja tožnik navaja še, da ga glede strica vojaka o njegovi medicinski izobrazbi ni spraševala in da strica po izpeljanem atentatu dne 3. 12. 2009 ni več videl. Z izjavo, da med letoma 2009 in 2011 ni imel težav, je mislil na to, da ni bilo fizičnega nasilja. Glede imena dedka I.A. oziroma I.B. pa navaja, da ima sam končane le 3 razrede osnovne šole in da zna malo brati in pisati, prav tako pa v Gvineji govorijo toliko jezikov, da pride do številnih različic zapisa istega imena.

19. Glede zmotne uporabe materialnega prava tožnik v povezavi z ugotovljeno notranjo nekonsistentnostjo zatrjuje, da je tožena stranka zoper njega uporabila izjave, ki so bile povzete v odločbah tujega organa, in so bile torej podane tekom postopka, ki sploh ni del postopka po ZMZ v Sloveniji. Očitno je tudi, da je prišlo do pomembnih materialnih nekonsistentenc, ki jih je tožena stranka zadržala zase in tožniku glede njih ni dala možnosti izjave. V celoti je bila prezrta pravica do učinkovite obrambe in izjave prosilca, kar je četrti metodološki element glede ugotavljanja verodostojnosti prosilca. Možnost izjave glede očitanih neskladij v izjavah je tudi sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS), ki veže upravni organ tudi v azilnem postopku.

20. Tožnik na podlagi vseh tožbenih očitkov sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožeči stranki prizna mednarodno zaščito, podredno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne nazaj toženi stranki v ponovni postopek.

21. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožbenih argumentov, kot izhajajo iz tožbe, zato navedbe tožnika v celoti prereka in vztraja pri izdani sedanji izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

22. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da odgovor tožene stranke ne ustreza standardu obrazloženega odgovora na tožbo, zaradi česar naj sodišče vlogo tožene stranke šteje za navaden dopis in izda zamudno sodbo. Prav tako spreminja tožbo, in sicer tako, da poleg obstoječega (primarnega/podrednega) zahtevka postavlja še dodaten, ugotovitveni zahtevek, ob sklicevanju na 2. alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1, zahtevek pa utemeljuje s tem, da je tožena stranka kršila njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, saj ga ni seznanila o očitanih domnevnih razhajanjih med vsebino izjav v Sloveniji in na Madžarskem ter s tem kršila njegovo pravico do učinkovite obrambe in izjave. Pravni interes utemeljuje z navedbo, da je prišlo do tako močnega posega v njegovo ustavno zavarovano človekovo pravico, da predlaga, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita in da je tožena stranka kršila tožnikovo človekovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

23. Tožba je utemeljena.

24. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke, s katero je zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločitev tožene stranke temelji predvsem na oceni neverodostojnosti tožnika oziroma njegovih izjav, ki jih je podal ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru dne 30. 11. 2015, in katere je tožena stranka, med drugim, ocenila tudi na podlagi njihove primerjave z izjavami, ki naj bi jih tožnik podal pred madžarskimi organi, ko je utemeljeval svojo predhodno, na Madžarskem vloženo prošnjo za mednarodno zaščito.

25. Upravno sodišče je v svoji dosedanji praksi izoblikovalo konkretno shemo kriterijev, dejavnikov in standardov za oceno verodostojnosti prosilcev, ko je v zadevi I U 979/2009 z dne 19. 8. 2009 podalo interpretacijo določila tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), nato pa omenjeno shemo kriterijev, dejavnikov in standardov nadgradilo in dopolnilo v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012. Sodišče v obravnavani zadevi ne bo ponavljalo vseh sprejetih pravnih stališč navedenih odločb, temveč se nanje v celoti sklicuje, na tem mestu pa izpostavlja za obravnavano zadevo ključen standard, ki ga je potrebno upoštevati pri končni oceni splošne (ne)verodostojnosti izpovedbe prosilcev za mednarodno zaščito. Gre za standard, po katerem je potrebno šteti, da če so v izjavah oziroma v ravnanjih prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti;(1) vendar pa ni v vsakem primeru nespoštovanje tega standarda razlog za odpravo upravne odločbe, ampak Upravno sodišče takšno upravno odločbo odpravi, če je napaka lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2) (sodba Upravnega sodišča I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, 3. alineja 94. točke obrazložitve). Upravno sodišče je v zadevi I U 923/2014 z dne 23. 1. 2015 (85. točka obrazložitve) s tem v zvezi navedlo, da je eden izmed metodoloških elementov zadnje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ tudi spoštovanje splošnega pravnega načela v pravu EU, to je pravice do učinkovite obrambe in izjave prosilca za mednarodno zaščito v upravnem postopku (splošno načelo prava EU, ki veže države članice enako, kot ustanove EU veže 41. člen Listine EU o temeljnih pravicah(3), kar med drugim pomeni, da „mora biti prosilec pravočasno seznanjen z notranjimi ali zunanjimi nekonsistentnostmi, da morebitne nesporazume lahko razčisti pred izdajo akta, tudi zaradi jezikovnih, kulturoloških in drugih razlik ter siceršnje distance med organom odločanja (uradno osebo) in prosilcem, ki je v azilnih zadevah izrazita posebnost.„

26. Zahteva, da se prosilca pred izdajo odločbe seznani o morebitnih nekonsistentnostih in neskladjih v njegovih izjavah in da se mu s tem v zvezi omogoči izjava, izhaja tudi iz splošnega načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se po določbi 30. člena ZMZ uporablja tudi v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, če ZMZ ne določa drugače. Ta določa, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP), organ pa svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).

27. Tožnik glede na navedena izhodišča toženi stranki utemeljeno očita, da tekom postopka ni bil soočen z nekonsistentnostmi, ki so bile ugotovljene na podlagi njegovih izjav, prav tako pa mu glede teh očitkov ni bila dana možnost podati pojasnilo in se glede njih izjaviti. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi tako na več mestih sklicuje na razhajanja v bistvenih elementih tožnikove zgodbe glede dogodkov, ki naj bi se mu zgodili v izvorni državi, ter neskladja utemeljuje na podlagi primerjave z izjavami v postopku pred madžarskimi organi, kot izhajajo iz fotokopije sklepa Urada za migracijo in državljanstvo Republike Madžarske št. 106-1-80711/3/2014-M z dne 15. 1. 2015 ter sklepa Upravnega in delovnega sodišča v Budimpešti št. 34.KpK.45.371/2015/2 z dne 12. 2. 2015, pri tem pa je iz spisovnega gradiva razvidno, da tožnik z izdelanimi slovenskimi prevodi navedenih sodnih odločb madžarskih organov ni bil seznanjen niti mu ni bila dana možnost izjave, da bi glede ugotovljenih neskladjih podal morebitna pojasnila, saj so bile pooblaščencem tožnika dne 26. 2. 2016 z dopisom št. 2142-32/2015/16 (1312-04) v seznanitev in mnenje poslane zgolj informacije, ki jih je tožena stranka pridobila sama na spletu, ne pa tudi izdelani slovenski prevodi madžarskih sodnih odločb. Pri tem ni pomembno, ali je navedene sodne odločbe v madžarskem jeziku toženi stranki predložil sam tožnik, saj je za zagotovitev učinkovite pravice do obrambe in izjave prosilca za mednarodno zaščito slednjega potrebno obvestiti o bistvenih ugotovljenih nekonsistentnostih glede njegovih izjav v povezavi z zbranim gradivom in mu dati možnost, da se o tem izreče. Tožena stranka poleg tega tožniku očita tudi odstopanja v njegovih izjavah glede na zbrane informacije o izvorni državi, in sicer glede osebe z imenom A.S.D., ki naj bi bil njegov stric, in glede osebe z imenom I.A. oziroma I.B., ki naj bi bil njegov stari oče, vendar tudi o teh ugotovljenih nekonsistentnostih tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost izjaviti se o tem v postopku, saj ne ob podaji prošnje, ne na osebnem razgovoru niti v dopisu z dne 26. 2. 2016 ni bil opozorjen, da so ugotovljene ključne nedoslednosti v njegovih izjavah in mu glede tega niso bila zastavljena nobena konkretna vprašanja, ki bi morebiti lahko razčistila objektivne ali subjektivne razloge za neskladja.

28. S tem, ko tožena stranka tožnika ni obvestila o vsem gradivu, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, niti mu ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, je podana bistvena kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1 in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), kar je prvi in odločilen razlog za odpravo izpodbijane odločbe, saj je opisana kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve. Tožnik je namreč šele v tožbi lahko pojasnjeval razloge za očitana neskladja in navedel, da so bile njegove izjave iztrgane iz konteksta oziroma so nepopolne. Tako je glede datuma dogodka vztrajal, da se je zgodil dne 21. 11. 2011, saj ni logično, da bi se zgodil šele 22. 12. 2011, če je bil 23. 12. 2011 že v Grčiji. Glede tega, kdo je bil na dan napada v hiši, je vztrajal pri izjavah, ki ju je podal na Madžarskem in v Sloveniji in za katere trdi, da so pravzaprav medsebojno skladne, in sicer, da je bilo v hiši skupno 10 oseb. Do razhajanja je prišlo, ker so ga na Madžarskem spraševali o stričevi družini, v Sloveniji pa o tem, kdo je bil neposredno s stricem. Glede tega, kaj se je zgodilo s stricem po imenu A.D., ki je bil voznik, je pojasnil, da so mu o tem različni ljudje povedali različno. V tožbi je navedel tudi dodatne informacije, ki jih je uspel pridobiti na spletu, in ki njegovo zgodbo dopolnjujejo in dokazujejo, nanašajo pa se na usodo njegovega strica A.D. in na dogodke, ki so se zgodili po atentatu na predsednika. Glede strica vojaka je pojasnil, da ga tožena stranka o njegovi medicinski izobrazbi ni spraševala ter da strica po izpeljanem atentatu dne 3. 12. 2009 ni več videl. Z izjavo, da med letoma 2009 in 2011 ni imel težav, je mislil na to, da ni bilo fizičnega nasilja. Glede razlik pri navedbi imena dedka I.A. oziroma I.B. pa je navedel, da ima sam končane le 3 razrede osnovne šole in da zna malo brati in pisati, prav tako pa v Gvineji govorijo toliko jezikov, da pride do številnih različic zapisa istega imena. Te pojasnitve po presoji sodišča niso očitno neprepričljive in bi lahko bile pomembne v celoviti dokazni oceni.

29. Naslednja kršitev, ki na katero utemeljeno opozarja tožnik, pa se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava in s tem povezano nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj je tožena stranka upravičenost tožnika do statusa begunca obravnavala le v luči morebitnega preganjanja tožnika zaradi njegovega političnega prepričanja, ne pa tudi zaradi njegove zatrjevane družinske pripadnosti in s tem pripadnosti posebni družbeni skupini (4. in 5. alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ). Tožena stranka je tako v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s tem, da je njegov domnevni stric leta 2009 izvedel napad na predsednika države in pobegnil iz Gvineje, sam pa je moral nato čez tri leta zaradi napada domnevnih vojakov na njihovo hišo pobegniti, pri tem pa je prezrla dovolj jasne izjave tožnika na osebnem razgovoru, kjer je kot razlog, zaradi katerega je zapustil Gvinejo, navedel, da je njegovo življenje ogroženo in da ga je gvinejska vojska želela ubiti zato, ker je ubila že njegovo družino, pri čemer je natančno opisal, kakšne težave so imeli njegovi predniki ter navedel tudi, da so morali zaradi vseh težav spremeniti celo priimek. Tožena stranka je upravičenost tožnika do statusa begunca glede na navedeno presojala le z vidika morebitnega preganjanja tožnika zaradi njegovega političnega prepričanja, povezanega z atentatom njegovega strica na predsednika države, ter dejansko stanje na podlagi preučenih informacij iz izvorne države ugotavljala zgolj v tem delu, ni pa ugotavljala niti presojala morebitnega preganjanja tožnika iz razloga njegove pripadnosti družini B. oziroma D., katero je mogoče obravnavati kot pripadnost določeni družbeni skupini in jo je tako mogoče šteti kot enega izmed razlogov preganjanja po Ženevski konvenciji.(4) Tožnik je v svojih izjavah sicer resda prepletal dogodke, povezane z atentatom njegovega strica-vojaka na predsednika države, in dolgoletno preganjanje njegove družine kraljevskega porekla s strani države zaradi pomoči Portugalcem v času kolonializma, vendar bi po mnenju sodišča morala tožena stranka najprej ustrezno razčistiti vprašanje verodostojnosti tožnikovih navedb, nato pa na podlagi preučenih informacij o izvorni državi upravičenost do statusa begunca presojati z vidika vseh zatrjevanih razlogov preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ.

30. Sodišče je glede na vse navedeno na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožnika ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, glavne obravnave, katero je s predlogom za zaslišanje prič smiselno predlagal tožnik, pa ni opravilo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku mora biti tožnik seznanjen z vsemi ugotovljenimi nekonsistentnostmi in nedoslednostmi v njegovih izjavah, dana pa mu mora biti tudi možnost, da se o njih izjavi in neskladja pojasni. Prav tako pa bo tožena stranka morala na podlagi pridobljenih informacij o izvorni državi tožnika celovito presoditi in v novo izdani odločbi izčrpno obrazložiti, ali slednji izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca tako zaradi morebitnega preganjanja iz razloga političnega prepričanja kot tudi zaradi njegove pripadnosti posebni družbeni skupini, kar pomeni, da bo morala tožena stranka, v kolikor bo ocenila, da izjave tožnika niso verodostojne, svoje stališče natančno obrazložiti in konkretno pojasniti, katere izjave tožnika ocenjuje kot neverodostojne ter zakaj. Zgolj splošno sklicevanje na to, da prihaja do določenih odstopanj od preučenih informacij, ne zadosti standardu potrebne obrazložitve upravne odločbe. Sodišče ob tem pripominja tudi, da v razlogih odločbe ne sme biti nasprotij, do česar lahko pride, če pristojni organ po eni strani pri oceni verodostojnosti prosilca ugotovi, da ni bilo mogoče utemeljeno pričakovati, da bi svoje navedbe lahko podprl s kakšnimi konkretnimi dokazi, nato pa pri presoji upravičenosti do mednarodne zaščite svojo presojo utemeljuje na dejstvu, da so prosilčeve navedbe pavšalne in niso z ničemer konkretizirane (kot na primer v sedaj izpodbijani odločbi pri izjavah tožnika glede tega, da bi ga v izvorni državi mučili tam, kjer so mučili njegove stare starše, in glede tega, da se je tožnikova družina originalno imenovala B.). Tožena stranka je na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava vezana (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

31. Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se do ostalih očitanih kršitev dodatno še posebej ni opredeljevalo. Glede na to, da tožeča stranka v tožbi graja postopanje tožene stranke, ki se nanaša na samo gradivo, na katerega tožena stranka opira svojo oceno o neverodostojnosti tožnika – gre za sklep Urada za migracijo in državljanstvo Republike Madžarske št. 106-1-80711/3/2014-M z dne 15. 1. 2015 in sklep Upravnega in delovnega sodišča v Budimpešti št. 34.KpK.45.371/2015/2 z dne 12. 2. 2015 – pa sodišče zaradi pravilnega vodenja nadaljnjega postopka pripominja še sledeče: Tožeča stranka pravilno opozarja, da so v navedenih odločbah madžarskih organov izjave tožnika le povzete in da ne gre za zapisnike tistega, kar je tožnik v postopkih pred madžarskimi organi dejansko povedal, poleg tega pa se je postopek, v katerem sta bila omenjena sklepa izdana, nanašal le na tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito in se je v njem presojalo le, ali tožnik izkazuje novo dejstvo oziroma okoliščino, ki bi utemeljila izvedbo podrobnega postopka preiskave, ne pa, ali razlogi za pobeg iz izvorne države, ki jih je navajal prosilec, utemeljujejo priznanje statusa begunca. O slednjem je bilo namreč odločeno v postopku, ki je bil izveden na podlagi prve tožnikove prošnje za mednarodno zaščito na Madžarskem, in je bil že pravnomočno končan, v upravnem spisu pa se ne nahajajo odločbe, izdane v prvotnem postopku. Glede na to, da gre pri oceni verodostojnosti tožnikovih izjav za natančno in podrobno analizo tega, kar je tožnik v postopku povedal, ima tožeča stranka prav, da presoja verodostojnosti ne more temeljiti na posrednih dokazih, ki domnevne izjave tožnika le povzemajo in niso dobeseden zapis tistega, kar je tožnik izpovedal. Sodišče s tem v zvezi opozarja na določila Dublinske uredbe,(5) ki daje državi, ki obravnava prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, možnost, da od druge države članice zahteva, da ji sporoči razloge, s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo, in, kadar je ustrezno, razloge za morebitne odločitve glede prosilca. Druga država članica se lahko odloči, da ne bo odgovorila na predloženo zahtevo, če bi take informacije zelo verjetno škodovale njenim bistvenim interesom ali varovanju svoboščin in temeljnih pravic zadevne osebe ali drugih. Država članica, ki daje zahtevo, pa mora v vsakem primeru od prosilca za mednarodno zaščito pridobiti pisno odobritev za posredovanje zahtevanih informacij. V tem primeru se mora prosilec zavedati, glede katerih določenih informacij daje svojo odobritev (3. odstavek 34. člena Dublinske uredbe). Tožena stranka ima na podlagi navedene določbe torej možnosti pridobiti točne podatke o tem, kaj je tožnik izjavil v postopkih pred madžarskimi organi, vendar pa mora za to pridobiti pisno odobritev tožnika, ki se mora zavedati, glede katerih določenih informacij daje svojo odobritev.

32. Povedanemu je potrebno še dodati, da četudi ocena verodostojnosti izjav tožnika ne more temeljiti zgolj na tujih sodnih odločbah, ki vsebujejo kratke povzetke njegovih izjav v postopkih pred tujimi organi, pri odločbah madžarskih organov sicer ne gre za nedovoljene dokaze, ki v slovenskem postopku za priznanje mednarodne zaščite sploh ne bi smeli biti uporabljeni, saj ZUP uporabe tujih listin v postopku pred domačimi organi ne prepoveduje, ZMZ pa tudi ne vsebuje nobene specialne določbe, ki bi se nanašala na prepoved uporabe gradiva, ki bi bilo zbrano v postopkih za priznanje mednarodne zaščite v drugih državah. Prav tako tožena stranka z izdelavo neoverjenega prevoda tudi ni kršila določb ZUP glede listin v tujem jeziku, saj 177. člen ZUP določa, da je treba listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložiti overjen prevod le, če je to potrebno, v obravnavanem primeru pa ni bila izkazana nobena okoliščina, ki bi tak overjen prevod zahtevala,6 prav tako pa niso bile kršene določbe ZUP o uporabi jezika, saj je bil postopek voden v slovenskem jeziku, tako da glede same uporabe tujih listin v postopku pred slovenskimi organi postopkovne kršitve niso bile storjene.

33. Kar zadeva predlog tožeče stranke, ki je naknadno v spremembi in dopolnitvi tožbe predlagala izdajo zamudne sodbe, mu sodišče ni sledilo, saj izdaja tovrstne sodbe v upravnem sporu ni mogoča.(7) Po 22. členu ZUS-1 je primerna uporaba ZPP v upravnem sporu namreč predpisana le glede vprašanj postopka, ki niso urejena v tem zakonu, odgovor na tožbo pa je urejen v 38. členu ZUS-1 in v upravnem sporu ni obvezen ter njegova neobrazloženost nima enakih posledic kot v pravdnem postopku. Uporaba določb 278. in 214. člena ZPP bi bila tudi sicer v nasprotju z osnovnim ciljem postopka v upravnem sporu, to je presojo zakonitosti upravnega akta.(8)

34. Prav tako sodišče ni sledilo zahtevku tožeče stranke, da naj odloči v sporu polne jurisdikcije, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, temveč je tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožeča stranka je sicer poleg izpodbojnega zahtevka, s katerim je zahtevala odpravo izpodbijane odločbe, postavila tudi ugotovitveni zahtevek, s katerim je zahtevala, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita in da je tožena stranka kršila tožnikovo človekovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, vendar v obravnavanem primeru tovrstnih zahtevkov med seboj ni mogoče kumulirati. Izpodbojni zahtevek in ugotovitveni zahtevek tožeče stranke namreč temeljita na enakem očitku toženi stranki, in sicer, da je kršila tožnikovo pravico do izjave, ki je del širše pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, zaradi česar je sodišče s tem, ko je (med drugim) zaradi ugotovljene postopkovne kršitve odpravilo izpodbijano odločbo, s tem vsebinsko ugotovilo tudi, da gre za nezakonit upravni akt.(9) Že sam ZUS-1 poleg tega v 3. točki prvega odstavka 64. člena predvideva, da sodišče v primeru, ko ugotovi, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, pa sodišče v svojem postopku takih kršitev ni odpravilo in ni pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena tega zakona, tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi, možnost postavitve samostojnega ugotovitvenega zahtevka pa je bila v slovensko ureditev upravnega spora v zakonu izrecno vpeljana po odločitvi Ustavnega sodišča RS za primere, ko tožnik nima na voljo nobenega drugega tožbenega zahtevka, s katerim bi dosegel sodno presojo zakonitosti dokončnega upravnega akta, in mu je torej brez možnosti postavitve ugotovitvenega zahtevka odvzeta pravica do sodnega varstva. Glede na to, da je imel tožnik v obravnavanem primeru sodno varstvo zagotovljeno z možnostjo postavitve izpodbojnega zahtevka, za ugotovljene procesne kršitve pa že sam ZUS-1 predvideva, da se v takšnem primeru izpodbijana odločba odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek, to še dodatno potrjuje stališče sodišča, da kumulacija izpodbojnega in ugotovitvenega zahtevka v konkretnem primeru na način, kot je to storila tožeča stranka, ni mogoča, in z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave RS) tudi ni potrebna.

opomba (1) :Enak standard izhaja tudi iz odločitev Vrhovega in Ustavnega sodišča, med drugim iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up-906/2001 z dne 24. 10. 2001 in odločbe Ustavnega sodišča v zadevah Up-1229/2006 z dne 7. 2. 2007, Up-1970/08-16 z dne 2. 4. 2009, odst. 10-11. Tudi po usmeritvah UNHCR velja, da „je lahko nujno za uradno osebo, ki izvaja intervju s prosilcem za azil, da razčisti katero koli nekonsistentnost in reši kakršna koli nasprotja v nadaljnjem intervjuju in da išče pojasnila za kakršno koli nepravilno predstavitev ali prikrivanje materialnih dejstev. Neresnične izjave same po sebi niso razlog za zavrnitev statusa begunca in je odgovornost na uradni osebi, da oceni takšne izjave v luči vseh okoliščin primera“ (Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued, Geneva December 2011, UNHCR, odst. 199., str. 39). Tudi po praksi ESČP velja, da „kadar stranka predloži neke informacije, ki v veliki meri postavljajo pod vprašaj resničnost trditev, mora stranka podati zadovoljivo razlago za ta neskladja“ (N. v. Sweden, 20. 7. 2010, odst. 53; Akasiebe v. Sweden, 8. 3. 2007, S.S. v. the U.K., 24. 1. 2012, odst. 69).

opomba (2) : Sodbe Upravnega sodišča v zadevah U 2308/2006, 11. 10. 2006, U 42/2007, 17. 1. 2007, U 962/2007, 13. 6. 2007; glej tudi sklepni predlogi generalnega pravobranilca Yvesa Bota v zadevi C-277/11 (M.M.) z dne 26. 4. 2011, odst. 107-111. opomba (3) : Sodba SEU v zadevi C-249/13 z dne 11. decembra 2014 (Khaled Boudjlida proti Préfet des Pyrénées-Atlantiques), odst. 33 in 34. SEU je v tej zadevi sicer obravnavalo pravico do izjave nezakonito prebivajočih državljanov tretje države pred izdajo odločbe o vrnitvi po Direktivi 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, vendar je navedlo, da je pravica do izjave sestavni del spoštovanja pravice do obrambe, ki je splošno načelo prava Unije, zato ni razloga, da enaki procesni standardi v zvezi s pravico do izjave ne bi veljali tudi v primerih prosilcev za mednarodno zaščito. SEU je v omenjeni zadevi med drugim navedlo, da pravica do izjave zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da ustrezno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese (odst. 36). Namen pravila, v skladu s katerim mora biti naslovniku odločbe, ki posega v njegov položaj, omogočeno, da predstavi svoja stališča, še preden bo ta sprejeta, je v tem, da se pristojnemu organu omogoči, da ustrezno upošteva celoto upoštevnih elementov. Da bi se zagotovilo učinkovito varstvo zadevne osebe, je namen pravila med drugim, da lahko ta oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino (odst. 37). Navedena pravica po stališču SEU pomeni tudi, da mora upravni organ ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je podala zadevna oseba, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti (odst. 38).

opomba (4) : Upravno sodišče se je o tem, da se pripadnost določeni družini šteje kot pripadnost določeni družbeni skupini, že večkrat izreklo, na primer v sodbi I U 252/2016 z dne 16. 3. 2016. opomba (5) : Uredba št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

opomba (6) : Ureditev upravnega postopka se tako razlikuje od ureditve pravdnega postopka, pri katerem Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 226. členu nepogojno določa, da mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen overjen prevod. Pri tem ni mogoče spregledati dejstva, da je bila glede omenjene določbe ZPP dne 18. 4. 2016 dopuščena revizija glede vprašanj, »ali neoverjen prevod dokaznih listin in posameznega dela tuje sodne odločbe, brez ustrezne sledljivosti, izvora in vprašljive kvalitete prevoda, zadosti kriterijem prevedenih listin po drugem odstavku 226. člena ZPP in ali se na tak način prevedena listina oziroma odločba tujega organa lahko vsebinsko uporabi v sodni odločbi,« (sklep Vrhovnega sodišča RS III DoR 38/2016 z dne 18. 4. 2016) kar kaže na to, da niti v pravdnem postopku ni gotovo, da je treba tujim listinam nujno priložiti overjen prevod.

opomba (7) : J. Breznik in E. Kerševan (red.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2008, str. 135. opomba (8) : Sodba Upravnega sodišča I U 848/2014 z dne 10. 3. 2015. opomba (9) : Sodišče je seznanjeno s stališčem Vrhovnega sodišča, da ugotovitveni zahtevek ni vselej sam po sebi vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta (Sklep Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016), vendar pa gre v obravnavanem primeru prav za tak primer, saj zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta temelji na očitku enake kršitve kot zahtevek za odpravo izpodbijanega akta (kršitev pravice do izjave tožnika).