Jedro

Ravnanje odvetnika ni bilo v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in torej ni bilo protipravno.

Nagrada za postopek nastane že s prejemom pooblastila in ni odvisna od tega, ali in kakšna opravila odvetnik za stranko v postopku nato tudi dejansko opravi. ZOdvT sicer predvideva možnost znižanja nagrade, vendar le v primeru predčasnega prenehanja mandata, ne pa v primeru, ko odvetnik pridobi mandat šele v določeni fazi postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu prva toženka Zavarovalnica ..., plača 2.613,24 EUR s pripadki (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da mu isti znesek plača drugi toženec, odvetnik B. B. (točka II izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan prvi toženki povrniti stroške v višini 30,00 EUR s pripadki, drugemu tožencu pa 327,50 EUR s pripadki (točki III in IV izreka).

2. Pritožbo vlaga tožnik(1). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno pa njeno spremembo tako, da bo ugodeno primarnemu oziroma podrednemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je sodišče zmotno odgovorilo na med strankami sporni vprašanji, kdaj je bil prvi narok zaključen in do kdaj bi tožnik oziroma zanj drugi toženec še lahko predlagal dokaz glede višine uporabnine. V nadaljevanju, ob sklicevanju na 115. 284. in 285. člen ZPP podrobno pojasnjuje stališče, da bi drugi toženec dokaz lahko predlagal še na drugem ali celo tretjem naroku oziroma vlogah med naroki. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in poseglo tudi v ustavne pravice pritožnika iz 22., 23. in 24. člena Ustave RS, ko ni ugotovilo, ali je sodišče na prvem naroku opravilo vse, kar mu nalaga 284. člen ZPP; zakaj je bil prvi narok preložen in v zvezi s tem, ali je bil preložen upravičeno in ali je bilo strankam ob preložitvi jasno, ali je bil narok opravljen ali ne, oziroma končan ali ne, in tudi to, ali bodo na novo določenem naroku še lahko navajale nova dejstva in predlagale dokaze. Upoštevati bi moralo tudi pomen in razloge za poziv sodišča, da stranka v roku odgovori na vlogo, saj je v takšnem pozivu implicirano stališče, da stranka tega prej brez svoje krivde ni mogla storiti ter vsebino poziva, saj mora biti ta konkretiziran. V nadaljevanju opozarja na vsebino zapisnika naroka z dne 19. 5. 2004 in predstavi svoje zaključke. Navede še, da tožnika sodišče ob tem, ko mu je dalo 15-dnevni rok za odgovor, ni opozorilo, da mora v tej vlogi navesti in podati vse navedbe in dokaze, ker jih kasneje ne bo več mogel. Ker drugi narok dne 5. 7. 2004 ni bil opravljen in zaključen (iz zapisnika izhaja, da se narok ni opravil in se je preložil na 15. 9. 2004), to pomeni, da bi lahko tožnik sporni dokaz predlagal še na naroku dne 15. 9. 2004 ali tudi z novo pripravljalno vlogo med 5. 7. 2004 in 15. 9. 2004. Sodišče je opustilo presojo, da bi drugi toženec kot prava uka stranka lahko, zaradi nastopa prekluzije, že iz previdnosti, in upoštevajoč, da tožnik vtožuje uporabnino, predlagal sporni dokaz z izvedencem za ugotovitev višine uporabnine, saj bi ga lahko kasneje, če bi se izkazal za nepotrebnega, brez škode umaknil. Za nesporno označuje dejstvo, da je drugi toženec nastopal kot substitut odvetnice C. vse do 5. 7. 2004. Opozarja, da je ves čas trdil, da ga je v tej zadevi zastopal drugi toženec in je tožnik z njim ves čas komuniciral. Sodišče bi zato moralo ugotoviti obseg pooblastila. Ker tega ni storilo, saj ni zaslišalo predlagane priče odv. C., ni mogoče preizkusiti pravilnosti nadaljnjih zaključkov (da je bil drugi toženec kot substitut dolžan vlogo odvetnici le izročiti, da je ni bil dolžan preučiti, da je ni bil dolžan opozoriti, da dokaz z izvedencem ni bil predlagan). Vprašanje obstoja substitucijskega pooblastila je pomembno tudi v zvezi s trditvami, da je drugi toženec sestavljal pripravljalno vlogo z dne 17. 5. 2004. Odvetnica C. bi lahko izpovedala o tem, kdo in v kakšnem svojstvu je vlogo sestavljal. V zvezi s tem sodišču poleg zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja očita tudi kršitev postopka. Za zaključek, da je drugi toženec deloval kot „personalni substrat“, sodišče ni imelo podlage v trditvah oziroma dokazih. Res je sicer, da je pripravljalno vlogo podpisala odvetnica C., toda za presojo odgovornosti drugega toženca je pomembno tudi, ali je drugi toženec vlogo sestavljal in če jo je, ali jo je sestavljal kot odvetnik substitut ali kot zaposlena oseba. Sodišču tu očita storitev kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljen je očitek sodišča v točki 24, da pritožnik ni uveljavljal okoliščin po drugem odstavku 286. člena ZPP. Te okoliščine bi za pritožnika moral uveljaviti drugi toženec. Dokazno breme o tem, da teh okoliščin ni bilo in da na naroku 5. 7. 2004 ni mogel uveljaviti niti možnosti po drugem odstavku 286. člena ZPP, je tako na strani drugega toženca, ne pa na strani pritožnika.

Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje glede presoje odgovornosti drugega toženca zaradi opustitve opozorila, da je pravdanje nepotrebno. Za trditev tožnika, da bi tožbo umaknil, bi sodišče lahko izvedlo njegovo zaslišanje, kar je neutemeljeno opustilo. Da bi tožena stranka dala soglasje k umiku tožbe, pa bi sodišče lahko sklepalo na podlagi izjave toženke na naroku dne 19. 5. 2004, ko je predlagala sklenitev poravnave.

Ker izpodbija sodbo v celoti, posledično izpodbija tudi izrek o stroških. Izrecno nasprotuje odločitvi v točki IV, s katero je drugemu tožencu priznanih 327,50 EUR stroškov. Odvetnik je pristopil le na zadnji narok, ki je trajal 10 minut in na katerem se je obravnavala glavna stvar. To pomeni, da do nagrade za postopek in do pavšalno priznanih stroškov ni upravičen.

3. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba nima pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je brez razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika pravne presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa tudi z vidika pravne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takšnem primeru ne gre za postopkovno kršitev, pač pa bi lahko šlo kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar bi lahko bila tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Očitane kršitve sodišče ne stori niti s tem, če je sodba brez razlogov o dejstvih, ki pred sodiščem prve stopnje niso bila zatrjevana.

6. Pritožnik s trditvijo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo z njegove strani predlaganega dokaza z zaslišanjem odvetnice C., zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila zatrjevana kršitev pravočasno uveljavljena (286.b člen ZPP), vendar pa ni bila storjena. Stranki je res načelno zagotovljena pravica do izvedbe dokazov, vendar pa ta pravica ni neomejena. Sodišče dokazni predlog lahko zavrne, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče tako lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP zavrne predlagan dokaz, če je nepotreben, ker je dejstvo dokazano (ne pa tudi obratno), nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali, ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je za ugotovitev določenega dejstva popolnoma neprimeren(2). Zavrnitev dokaznega predloga mora biti tudi ustrezno obrazložena(3).

7. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem odvetnice C. zavrnilo kot nepotreben. Odločitev je tudi ustrezno obrazložilo. Pojasnilo je, da dejstva, na podlagi katerih je sodišče v tej zadevi odločilo, med strankami bodisi niso bila sporna, bodisi niso bila obrazloženo prerekana ali pa so razvidna iz listinskih dokazov. Pri nekaterih vprašanjih je šlo za pravna vprašanja, ki niso predmet dokazovanja. Dejstvo, kdo je vlogo tožnika z dne 3. 6. 2004 dejansko pripravil, je sodišče prve stopnje (kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju) pravilno ocenilo za nerelevantno in zato zaslišanje predlagane priče tudi po mneju pritožbenega sodišča ni bilo potrebno. Te kršitve pritožnik ne more utemeljevati niti s trditvami o neugotovljenih dejstvih (obseg substitucijskega pooblastila), ki niso bila zatrjevana (več o tem v točki 18).

8. Pravila ZPP so glede vprašanja, kaj je prvi in kaj drugi narok(4), jasna: če se narok preloži (301. člen ZPP), je to nov narok in ne nadaljevanje prejšnjega.(5) Stranki se tudi ne moreta dogovoriti o tem, da prvi narok ni bil prvi narok ali da je drugi narok le nadaljevanje prvega naroka. Take odločitve ne more sprejeti niti sodišče. Glede teka postopka namreč velja načelo zakonitosti. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bil prvi narok v zgoraj citirani zadevi opravljen 19. 5. 2004, je zato že iz tega razloga pravilen. Načelo zakonitosti pa velja tudi za pravila o prekluziji. Ne stranki in ne sodišče jih ne moreta izključiti, niti obiti preko trditev, da prvi narok ni bil prvi narok, ali da je drugi narok le nadaljevanje prvega in podobno. Seveda pa v primeru, ko se prvi narok iz različnih razlogov zaključi še pred celovitim podajanjem navedb strank (npr. zaradi časovne stiske ali ko sodišče vsebinskih navedb ne dopusti in se narok izčrpa v obravnavi procesnih predpostavk ali pa se stranka na prvem naroku, ker ji je vročena obsežna vloga, o navedbah nasprotne stranke ne more takoj izjaviti), ni ovire, da stranki navedb in dokazov ne bi mogli dati še kasneje. Vendar podlaga za to ni trditev, da prvi narok (vsebinsko) še ni bil končan oziroma, da sodišče ni izvedlo vseh opravil po 284. členu ZPP in je zato drugi narok še vedno prvi, ampak dejstvo, da stranki, če ni imela možnosti, da poda vse svoje navedbe, ni mogoče očitati krivde za njene kasnejše navedbe oziroma kasnejše dokazne predloge.

9. Pritožnik to (čeprav mestoma nejasno) tudi uveljavlja, saj sodišču prve stopnje očita, da je do zaključka, da drugi tožnik manjkajočega dokaza na naroku dne 5. 7. 2004 (ko je že imel tožnikovo pooblastilo za zastopanje) ni več mogel predlagati, prišlo zgolj na podlagi ugotovitve, kdaj je bil opravljen (in zaključen) prvi narok, ni pa ugotovilo in presodilo drugih relevantnih okoliščin (glede poteka in vsebine prvega naroka, glede razloga za preložitev in drugo), ki po mnenju pritožnika utemeljujejo drugačen zaključek. Pritožniku iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, ni mogoče slediti.

10. Glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o poteku prvega naroka, ne more biti nobenega dvoma o tem, da se tožnik na njem ni imel možnosti celovito opredeliti do vseh navedb nasprotne stranke. Sodišče mu je namreč na naroku vročilo vlogo tožene stranke, ki je bila tudi sicer njena prva vloga v tem postopku(6), to pa je zahtevalo ustrezen čas za pripravo odgovora. Ker je tožena stranka v tej vlogi prvič ugovarjala višini uporabnine (ni pa ugovora ponovila na naroku), z zaključkom prvega naroka tožnik z navedbo dejstev, ki pomenijo odgovor na tak ugovor in dokazi zanje, (še) ni mogel biti prekludiran. To je pri presoji, kdaj je prišlo do prekluzije, upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, saj je v razlogih izpodbijane sodbe (glej točko 19) ugotovilo, da se tožnik (oziroma zanj drugi toženec) na prvem naroku do vsebine vloge (s tem pa tudi do ugovora glede višine) ni bil dolžan opredeliti in je svoji skrbnosti zadostil s tem, ko je prosil za ustrezen rok za odgovor na prejeto vlogo, ki mu ga je sodišče tudi dalo.

11. Vendar pa dejstvo, da tožnik z zaključkom prvega naroka, ni bil v celoti prekludiran, samo po sebi še ne pomeni, da bi manjkajoči dokazni predlog lahko dal še na drugem (ob pritožbeni trditvi, da drugi narok ni bil opravljen, pa celo kasnejšem) naroku. Pritožnik spregleda, da mu je bila možnost, da se o navedbah tožene stranke izjavi in da v zvezi s tem predlaga tudi dokaze, zagotovljena s tem, da mu je sodišče dodelilo 15 - dnevni rok, v katerem bi to (še) lahko storil. S potekom tega roka pa je prekluzija nastopila, saj morebitnih kasnejših navedb in dokaznih predlogov glede višine uporabnine ni več mogoče opravičevati s tem, da takšne možnosti tožnik na prvem naroku ni imel. 12. Na presojo vprašanja, do kdaj bi tožnik dokaz še lahko predlagal, ne more vplivati sklicevanje na 284. člen ZPP oziroma trditev, da stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje (in s katerim se strinja tudi pritožbeno sodišče), izniči vsebino 284. člena ZPP. Ni namreč pomembno, katera od opravil, naštetih v 284. členu ZPP, je sodišče opravilo na prvem naroku(7), ampak to, ali se je narok zaključil še pred celovitim podajanjem navedb strank in ali je bila stranki takšna možnost (še pred drugim narokom) kljub temu zagotovljena. Če ji je bila, stranka pa dane možnosti ni izkoristila, o tem, da navedb in dokaznih predlogov brez svoje krivde, ni mogla ponuditi, saj ji takšna možnost na prvem naroku ni bila dana, ni več mogoče govoriti.

13. Tožnik je bil v vabilu na prvi narok opozorjen na pravilo o prekluziji (oziroma na vsebino 286. člena ZPP – glej obrazec vabila tožniku pripet k list. št. 15 priloženega spisa). Vedel je torej, da mora najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njegovih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njegovih navedb. Vedel je tudi, da se mora na tem naroku izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Ker mu je sodišče dovolilo, da se o navedbah in dokazih nasprotne stranke iz vloge, ki jo je prejel na naroku, izjavi v dodatnem 15-dnevnem roku, je s tem sodišče povsem jasno začrtalo, glede katerih dejstev in dokazov tožnik z zaključkom prvega naroka ne bo prekludiran oziroma kdaj bo prekluzija tudi glede teh dejstev in dokazov nastopila. Posebno opozorilo in dodatna konkretizacija, o čem naj se tožnik izjavi, zato ni bila potrebna.

14. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pri presoji, do kdaj bi tožnik še lahko predlagal manjkajoči dokaz, ugotovilo in upoštevalo vse relevantne okoliščine in tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Posledično so neutemeljeni tudi očitki o posegu v pritožnikove ustavne pravice.

15. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanje drugega toženca na prvem naroku, upoštevajoč ugotovitve o njegovem poteku (točka 19 izpodbijane sodbe), ni bilo v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in torej ni bilo protipravno. V izogib ponavljanju se v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Glede na pritožbene očitke dodaja le to, da bi bila zahteva, da bi moral odvetnik dokaze predlagati iz previdnosti, pretirana. Da drugi toženec tega ni storil, zato ni protipravno.

16. Pri presoji ravnanja drugega toženca po opravljenem prvem naroku, je sodišče prve stopnje upoštevalo sledeča pravno relevantna dejstva: - da je tožnik v zadevi II P 695/98 tožbo, ki ji je priložil pooblastilo z dne 4. 8. 1998, vložil po odvetnici C.; - da je drugi toženec na prvi narok pristopil kot njen substitut; - da je drugi toženec vlogo, ki jo je prejel na prvem naroku, skupaj z zapisnikom izročil odvetnici C.; - da drugi toženec vloge ni posebej preučil in odvetnice C. ni opozoril, da dokaz glede višine uporabnine ni bil predlagan; - da je vlogo z dne 3. 6. 2004, v kateri bi tožnik še lahko predlagal dokaz glede višine uporabnine, za tožnika vložila odvetnica C.; - da je tožnik drugega toženca pooblastil za zastopanje 5. 7. 2004, je pa z njim vse čas komuniciral; - da je drugi toženec manjkajoči dokaz predlagal 13. 3. 2008. 17. Pritožnik takšne dejanske ugotovitve izpodbija v pogledu obsega substitucijskega pooblastila. V pritožbi trdi, da je drugi toženec zastopal tožnika kot substitut odvetnice C. vse do 5. 7. 2004. To naj bi bilo med strankami nesporno, dejansko stanje pa v tem pogledu zmotno ugotovljeno. Očitki so neutemeljeni.

18. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tega, da bi drugi toženec tožnika zastopal kot substitut odvetnice C. tudi po opravljenem prvem naroku, ni trdila nobena od pravdnih strank. O tem, da je to dejstvo nesporno (in s tem priznano – 214. člen ZPP), zato ni mogoče govoriti. Res je sicer, da je tožnik že v tožbi (nato pa tudi na naroku dne 15. 10. 2014) navedel, da ga je v postopku zastopal drugi toženec (pri čemer podlage za zastopanje ni navedel), vendar sta toženi stranki to trditev obrazloženo prerekali ter navedli, da je drugi toženec tožnika kot substitut zastopal le na prvem naroku, kot tožnikov odvetnik pa je zastopanje prevzel 5. 7. 2004.(8) Tožnik navedbam o obsegu substitucijskega pooblastila(9) ni ugovarjal in v teku postopka nikoli ni trdil, da substitucijsko pooblastilo ni bilo dano le za zastopanje na prvem naroku.(10) Takšnih manjkajočih trditev ne more nadomestiti (neprerekana) trditev o tem, da je tožnik ves čas komuniciral z drugim tožencem. Sodišče prve stopnje zato ni imelo nobene podlage, da bi obseg substitucijskega pooblastila (izven ponujenih trditev strank) preverjalo z zaslišanjem predlagane priče C. Ker pomanjkljivih trditev z izvedbo dokazov ni mogoče nadomeščati, o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v tem pogledu ni mogoče govoriti. Ugotovitev sodišča, da je drugi toženec tožnika kot substitut odvetnice C. C. zastopal le na prvem naroku, je zato pravilna.

19. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, ki v ravnanju drugega toženca po opravljenem prvem naroku ni zasledilo protipravnosti, ter z razlogi, ki jih je navedlo (točke 21 do 25). Na te razloge se, da se izogne ponavljanju, tudi sklicuje. V nadaljevanju odgovarja le še na posamezne pritožbene očitke, na katere ni odgovorilo že sodišče prve stopnje.

20. Drugi toženec je s tem, ko je odvetnici C. izročil zapisnik prvega naroka in vlogo, ki jo je na naroku prejel, zadostil dolžnosti poročanja. Iz izročenih listin je razviden potek naroka in sklep sodišča o dodeljenem roku, iz vsebine vloge pa dejstva in dokazi, o katerih se je imel tožnik v dodeljenem roku še možnost izjaviti.

21. Kot je pravilno pojasnilo prvo sodišče, je ob neizpodbijani ugotovitvi, da je vlogo z dne 3. 6. 2004 tožnik vložil po odvetnici C., nerelevantno, kdo je vlogo dejansko pripravil. V vsakem primeru se sestavljanje vloge šteje za ravnanje pooblaščenke in je za vsebino vloge zato lahko odgovorna le ona. S tem, ko sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdo je vlogo sestavil, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno.

22. Sodišče prve stopnje svoje odločitve o zavrnitvi zahtevka v tem delu ni oprlo na ugotovitev, da je drugi toženec v času po opravljenem prvem naroku pa do 5. 7. 2004 imel položaj „personalnega substrata“ odvetnice C., ampak na ugotovitve, ki so bile povzete v točki 16 te sodbe. Do prekoračitve trditvene podlage zato ni prišlo. S tem, ko je pojasnilo, da je imel drugi toženec v tem obdobju kvečjemu položaj „personalnega substrata“, je zgolj dodatno podkrepilo odločitev, saj drugi toženec, tudi, če bi se to dejstvo ugotovilo, ne bi bil pasivno legitimiran. Za vse, kar bi opravil v takšni funkciji, bi odškodninsko odgovarjala odvetnica C. kot mandatarka.

23. Ker tožnik ni postavil trditve, da bi tožbo, ob ustreznem opozorilu toženca, da glede na opuščeni dokaz pravdanje ni smiselno, (zagotovo) umaknil, niti trditve, da bi toženka z umikom soglašala, izvajanje dokazov (zaslišanje strank, vpogled v zapisnik) o teh dejstvih ni bilo potrebno, niti dopustno (7. člen ZPP). Pomanjkljivih trditev z izvedbo dokazov ni mogoče nadomeščati. Ali bi tožnik, če bi postavil ustrezne trditve, le-te s predlaganimi dokazi tudi uspel dokazati, je zato nerelevantno, neutemeljen pa je tudi očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

24. Drugi toženec je na naroku, ki je bil opravljen 5. 7. 2004, že imel tožnikovo pooblastilo. Ni sporno, da na tem naroku manjkajočega dokaza ni predlagal. Tožnik je protipravnost takšne opustitve utemeljeval zgolj z okoliščinami, povezanimi s potekom prvega naroka ter trditvijo, da bi bil zato dokaz, če bi bil predlagan na drugem naroku, še pravočasen. Da je takšno stališče zmotno, je že bilo pojasnjeno. Drugih razlogov (sodišče prve stopnje govori o okoliščinah iz drugega odstavka 286. člena ZPP), ki bi omogočali presojo, da predlagani dokaz ne bi bil prepozen in je zato opustitev drugega toženca kljub vsemu protipravna, pa tožnik, čeprav je bilo trditveno (in dokazno) breme glede elementa protipravnosti na njegovi strani, ni ponudil. 25. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev. Drugega toženca je odvetnik zastopal le na zadnjem naroku.(11) Ne glede na to mu je sodišče prve stopnje pravilno priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), saj za drugačno odločitev ZOdvT ne daje podlage. Nagrada za postopek nastane že s prejemom pooblastila (glej opombo 3/1 Tarife) in ni odvisna od tega, ali in kakšna opravila odvetnik za stranko v postopku nato tudi dejansko opravi. ZOdvT sicer predvideva možnost znižanja nagrade, vendar le v primeru predčasnega prenehanja mandata, ne pa v primeru, ko odvetnik pridobi mandat šele v določeni fazi postopka. Ker je odvetnik na narok, ki je bil opravljen dne 17. 12. 2014, pristopil, je upravičen tudi do nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT. Okoliščina, da je narok trajal le deset minut, na to ne vpliva. Po tar. št. 6002 ZOdvT se lahko odvetniku, namesto dejanskih izdatkov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, prizna pavšalni znesek v višini 20 % nagrade, vendar največ 20 EUR. Ker v konkretnem primeru 20% nagrade (to je znesek 61,50 EUR) presega najvišje določeni znesek povračila, je sodišče prve stopnje pavšalni znesek za izdatke priznalo pravilno. Ker je v preostalem delu pritožnik stroškovno odločitev izpodbijal zgolj v posledici izpodbijanja odločitve o glavni stvari in pri tem ni uspel, pritožbeno sodišče njene pravilnosti podrobneje ni presojalo.

26. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Zaradi obsega pritožbe je njena vsebina v nadaljevanju povzeta le v bistvenih delih, podrobnejša vsebina pa je razvidna iz tistega dela te sodbe, v katerem pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene očitke.

Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 94/2006, II Ips 197/2007, II Ips 588/2007 ter teorijo: J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 357 in 358. Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 90/98 z dne 10. 10. 2000 in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 368/2004. Op. št. (4): Ker iz nasprotujočih si pritožbenih navedb ni mogoče jasno zaključiti, ali se pritožnik z ugotovitvijo sodišča, kdaj je bil prvi narok opravljen in končan, strinja, ali pa tej ugotovitvi nasprotuje, se pritožbeno sodišče iz previdnosti opredeljuje tudi do tega vprašanja.

Op. št. (5): Poleg sodne prakse, na katero se sklicuje že sodišče prve stopnje, glej še stališče teorije v Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 603 Op. št. (6): ZPP, ki je veljal v času vložitve tožbe v zadevi II P 695/98, obvezne vložitve odgovora na tožbo ni predvideval. Op. št. (7): V 284. členu ZPP je potek glavne obravnave (ki lahko obsega enega ali več narokov) predpisan le v grobem, podrobnosti pa so prepuščene sodišču, od katerega je odvisno, katera procesna dejanja bodo opravljena na prvem ter naslednjih narokih. Glede zunanjega poteka postopka velja načelo sodnega, ne pa z zakonom predpisanega vodstva postopka (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 577 in 578).

Op. št. (8): Glej navedbe v tožbi na strani 2 (list. št. 2), odgovoru prve toženke z dne 3. 7. 2012, njeni vlogi z dne 24. 9. 2012 (list. št. 14 in 25) in odgovoru drugega toženca z dne 10. 10. 2013 ( list. št. 29).

Op. št. (9): Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je substitucija po drugem odvetniku dopustna samo za posamezna procesna opravila, če stranka temu izrecno ne nasprotuje, razen, če gre za odvetnika iz iste odvetniške pisarne (16. člen Zakona o odvetništvu).

Op. št. (10): Celo v pritožbi o tem pritožnik ne postavi jasne trditve. Govori o veliki verjetnosti, da je bilo tako (glej pritožbo stran 8, zgoraj).

Op. št. (11): Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo pooblastilo priglašeno 4. 12. 2014. Odvetnik je pristopil na narok dne 17. 12. 2014, ko je sodišče zadevo tudi zaključilo.