Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: kdaj za stranko nastopi prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov, če ji sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo da možnost pisnega odgovora na navedbe nasprotne stranke brez posebnega opozorila; kdo je stranki odškodninsko odgovoren za odvetnikovo neskrbno ravnanje v primeru odvetniške substitucije in ali opustitev dokaznega predloga (na prvem naroku za glavno obravnavo) v konkretnem primeru predstavlja odvetnikovo protipravno ravnanje.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: kdaj za stranko nastopi prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov, če ji sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo da možnost pisnega odgovora na navedbe nasprotne stranke brez posebnega opozorila; kdo je stranki odškodninsko odgovoren za odvetnikovo neskrbno ravnanje v primeru odvetniške substitucije in ali opustitev dokaznega predloga (na prvem naroku za glavno obravnavo) v konkretnem primeru predstavlja odvetnikovo protipravno ravnanje.

Obrazložitev

1. Tožnik je zaradi napake drugega toženca, ki naj bi jo storil kot odvetnik v sodnem postopku, zahteval plačilo odškodnine v višini 2.613,24 EUR, in sicer primarno od prve toženke, podredno od drugega toženca.

2. Sodišče prve stopnje je njegova tožbena zahtevka v celoti zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Predlog za dopustitev revizije vlaga tožnik. Zastavlja vprašanja: (1.) ali je bil 1. narok za glavno obravnavo z dne 19. 5. 2004, na katerem je sodišče v zapisnik zapisalo, da se narok preloži na 5. 7. 2004, končan oziroma izveden, (2.) ali preložitev 1. naroka za glavno obravnavo in določitev datuma novega naroka (drugega in nadaljnjih) v vsakem primeru in vedno pomeni, da je bil 1. narok za glavno obravnavo končan (izveden) in da so stranke s tem izgubile pravico navajati nova dejstva in nove dokaze na novem (drugem) naroku, na katerega je sodišče 1. narok za glavno obravnavo preložilo, oziroma se je na njih, ne glede na razlog, prevalilo breme dokazovanja nemožnosti predlaganja dokazov na 1. naroku za glavno obravnavo, (3.) ali je potrebno v vsakem konkretnem primeru pravico stranke do predlaganja novih dejstev in dokazov na novem naroku presoditi v odvisnosti od opravil, ki jih je na 1. naroku za glavno obravnavo izvedlo sodišče (ali je 1. narok za glavno obravnavo končan ali ne), (4.) ali je pravilno in zakonito stališče višjega sodišča, da se v primeru, ko se 1. narok za glavno obravnavo zaključi pred celovitim podajanjem navedb, pravica stranke za podajanje dodatnih navedb in dodatnih dokazov (v smislu prvega in četrtega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) izčrpa že s tem, ko ji je na 1. naroku za glavno obravnavo dana možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke v njeni vlogi, vloženi na 1. naroku za glavno obravnavo, in da nastopi zanjo prekluzija po izteku določenega roka ter dodatnih navedb in dodatnih dokazov glede svojih predlogov in navedb na naslednjem (drugem) naroku ne more več predlagati, (5.) ali je dolžno sodišče, ko stranki na 1. naroku za glavno obravnavo dovoli, da se v dodatno določenem roku (15 dni) opredeli o navedbah in dokazih nasprotne stranke, opozoriti stranko na posledice zamude s prekluzijo navajanja vseh novih dejstev in vseh novih dokazov, (6). ali bi tožnik na drugem naroku dne 5. 7. 2004 lahko glede svojih navedb v tožbi in v svoji vlogi, s katero je odgovoril na navedbe tožene stranke, upoštevajoč tudi, da ni bil opozorjen na posledice zamude s prekluzijo navedb novih dejstev in novih dokazov, ali tudi ne glede na to, lahko še pravočasno predlagal sporni dokaz z izvedencem za ugotovitev višine uporabnine, (7.) ali predstavlja protispisna ugotovitev pritožbenega sodišča, da pritožba ni izpodbijala dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o poteku prvega naroka z dne 19. 5. 2004, bistveno kršitev pravil postopka v konkretnem primeru, saj je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o poteku prvega naroka za glavno obravnavo revident izpodbijal v 15. in 16. točki pritožbe in se do njih sodišče ni opredelilo, (8.) ali je stališče sodišča prve stopnje, ki mu je kljub pritožbenemu izpodbijanju pritrdilo tudi višje sodišče (v točki 18 in 19 prvostopne sodbe in v 15 točki sodbe), da ima odvetnik substitut položaj namestnika mandatarke, nezakonito in v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča (sklep III Ips 13/2005) in zato ni pasivno legitimiran za tožbo iz naslova poklicne odgovornosti, (9.) ali bi lahko odvetnik substitut na prvem naroku za glavno obravnavo 19. 5. 2004, četudi se pred zaključkom naroka ni bilo mogoče celovito opredeliti do navedb nasprotne stranke, predlagal sporni dokaz za ugotovitev višine uporabnine iz previdnosti ali na zalogo, in ali je taka zahteva oziroma trditev tožnika res pretirana, ali za opustitev predlaganja dokaza na 1. naroku za glavno obravnavo odgovarja stranki odvetnik substitut ali odvetnik, ki je substitucijsko pooblastilo dal, (10.) ali je možno in zadostno dokazovanje obsega substitucijskega pooblastila z zaslišanjem odvetnika, ki je pooblastilo substitutu dal, ali sta sodišči zagrešili bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko sta glede obsega substitucijskega pooblastila zavrnili revidentov predlog za zaslišanje odvetnice A., ki je drugemu tožencu substitucijsko pooblastilo dala, zlasti ob dejstvu, da je bil substitut iz odvetniške pisarne odvetnice A. (točka 18 obrazložitve sodbe višjega sodišča), (11.) ali je zakonito in pravilno stališče obeh sodišč, da sta odvetnika substituta, ki je stranko zastopal na 1. naroku za glavno obravnavo in je tudi ves čas v nadaljevanju komuniciral s stranko kot odvetnik, označili kot „personalni substrat“ odvetnice, ki je substitucijsko pooblastilo odvetniku substitutu dala, (12.) ali sta sodišči zagrešili bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nista obrazložili, katere trditve, razen tistih, ki jih je postavil tožnik, in sicer da bi tožbo umaknil, če bi ga odvetnik opozoril, da brez navedenega dokaza nadaljnje pravdanje ni smiselno in ne bo uspešno, bi bile potrebne, da bi sodišče tožniku verjelo, da bi tožbo gotovo umaknil, (13.) ali je podana bistvena kršitev pravil po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP postopka, ker zaključek sodišča prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, da ravnanje odvetnika, ki stranke ni opozoril na nesmiselnost nadaljnjega pravdanja zaradi pomanjkljivega dokaznega gradiva (dokaznega predloga za postavitev izvedenca za ugotovitev višine uporabnine), ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo (ki predstavlja pravdne stroške), ni obrazložen (točka 25 prvostopenjske sodbe).

5. Njihovo pomembnost izkazuje z okoliščinama, da sta sodišči nižjih stopenj odstopili od sodne prakse Vrhovnega sodišča in da je praksa sodišč tako različna, da omogoča arbitrarne odločitve. Sklicuje se na svoje razloge v pritožbi, ki jo v izogib ponavljanju prilaga. Dodaja svoje strinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, da se 1. narok za glavno obravnavo lahko zaključi, čeprav vsa opravila, ki morajo biti na njem opravljena, niso bila izvedena, kar pa ni ovira, da stranka svojih dodatnih navedb in dokazov ne bi mogla dati še pozneje. Nobenega dvoma ni, da te možnosti tožnik na 1. naroku ni imel. Meni, da jo je zato imel še na 2. naroku za glavno obravnavo in da je stališče pritožbenega sodišča, da je njegova pravica prenehala z iztekom 15 - dnevnega roka, ki mu ga je sodišče dalo za odgovor na pripravljalno vlogo nasprotne stranke, s katero je ta prvič izpostavila spornost tožnikovih navedb o višini uporabnine, zmotno. Opozarja tudi, da procesna pravila pravice stranke podati dejstva in trditve na prvem naroku ne omejujejo na to, da bi morala na njem odgovoriti tudi na navedbe in predlagane dokaze nasprotnika. Nasprotuje razlogom pritožbenega sodišča, da ga sodišče v prvotnem postopku ni bilo dolžno opozoriti, da bo po preteku roka za odgovor na nasprotnikovo pripravljalno vlogo nastopila prekluzija. Izpostavlja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njegovih pritožbenih navedb, s katerimi je izpodbijal dejanske ugotovitve o poteku 1. naroka. In opozarja, da se sodišče ni opredelilo niti do v pritožbi izpostavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča III Ips 23/2012, primera pritožbenih sodišč (I Cpg 185/2012, Cp 1009/2011), na katera se je sklicevalo, pa nista prestala revizijskega preizkusa. Glede vprašanja položaja odvetnikovega substituta in njegove pasivne legitimacije v konkretnem primeru opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 13/2005. Po njegovi oceni bi morali substitutov položaj ugotavljati z zaslišanjem pooblaščene odvetnice o obsegu danega substitucijskega pooblastila, saj je tožnik trdil, da je ves čas postopka komuniciral z njim. Z njenim zaslišanjem bi lahko dokazal tudi, ali je substitut pooblaščeno odvetnico pravilno obvestil in opozoril na prekluzijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca, in tudi, ali je zanjo ob pomanjkanju posebnega opozorila s strani sodišča vedel. Meni, da sodišči nižjih stopenj nista obrazložili, katere trditve bi bile ustrezne, da bi šteli, da bi tožnik ob ustreznem opozorilu toženca, tožbo zagotovo umaknil. Prav tako po njegovi oceni nista obrazložili zaključka, da takšna opustitev opozorila ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Izpostavlja, da sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanj 7 - 10 ni zasledil. Pooblaščenkinemu predlogu prilaga tudi svoj, samostojno sestavljen predlog.

6. Po tretjem in četrtem odstavku 86. člena ZPP lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po odvetniku, sama pa le v primeru, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ker tožnik, ki vlaga svoj, samostojno sestavljen predlog, ni izkazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit, njegov predlog ni dovoljen. Zato ga revizijsko sodišče ni upoštevalo

7. Predlog, ki ga je vložila odvetnica, pa je utemeljen.

8. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP).

9. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije izpolnjeni glede vprašanj, ki so razvidna iz izreka tega sklepa, in v tem delu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).