Jedro

Sodišče druge stopnje je torej brez opravljene pritožbene obravnave poseglo v dejanske ugotovitve glede vprašanja, kolikšen strošek je v konkretnem primeru potreben za vzpostavitev prejšnjega stanja. Tožnika zato v reviziji utemeljeno opozarjata, da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v 1. in 3. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Pravdne stranke so sosedje. Tožnika uveljavljata odškodninski zahtevek, ker naj bi prvotoženec spodkopal zemljišče, zaradi česar je začelo stopnišče tožnikov pokati in se nagibati.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnikov v razmerju do prvotoženca ugodilo v višini 8.777,00 EUR z obrestmi.

3. Pritožbeno sodišče je ob odločanju o pritožbi tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek odškodnine znižalo na 2.868,53 EUR.

4. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 35/2017 z dne 20. 4. 2017 revizijo dopustilo glede vprašanja obstoja pogojev za spremembo prvostopenjske sodbe na pritožbeni stopnji brez obravnave, glede na dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku na prvi stopnji in so pomembna za presojo „vzpostavitve prejšnjega stanja“.

5. Tožeča stranka vlaga dopuščeno revizijo. Poudarja, da je s pripombami na izvedensko mnenje dosegla dopolnitev izvedenskega mnenja ter zaslišanje izvedenca pred sodiščem prve stopnje. Vse to je pritožbeno sodišče ignoriralo in arbitrarno spremenilo prvostopenjsko sodbo v škodo tožnikov brez ponovnega pretresanja dokazov na glavni obravnavi.

6. Revizija je bila vročena tožencema, ta sta nanjo odgovorila in predlagala njuno zavrnitev.

7. Revizija je utemeljena.

8. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 347. in 348. členu ureja položaje, v katerih pritožbeno sodišče lahko odloči zgolj na seji senata ter položaje, ko mora opraviti pritožbeno obravnavo. Ustaljena razlaga Vrhovnega sodišča je, da lahko pritožbeno sodišče dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje spreminja le, če je v spoznavnih možnostih izenačeno s sodiščem prve stopnje. To pomeni, da mora v primerih, ko na seji podvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje ter namerava preizkušati dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se opirajo tudi na dokaze z zaslišanjem strank, prič ali izvedencev ali tedaj, ko se dejanske ugotovitve opirajo na izvedbo dokaza z ogledom, opraviti pritožbeno obravnavo.1

9. V obravnavani zadevi se torej zastavlja vprašanje, ali je pritožbeno sodišče prekršilo takšno, ustaljeno procesnopravno sodno prakso. Ali je torej sprememba višine odškodnine posledica drugačne uporabe materialnega prava ali, nasprotno, posledica drugačnih dejanskih ugotovitev.

10. Pravna podlaga prisojene odškodninske terjatve v obravnavani zadevi je podana v tretjem odstavku 164. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta se glasi: Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, ali kadar je sodišče mnenja, da ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba, odloči, da mora ta izplačati oškodovancu ustrezno denarno odškodnino.

11. Pojem ustrezne denarne odškodnine sta obe sodišči napolnili tako, da sta ugotavljali, kolikšen strošek bo potreben za vzpostavitev prejšnjega stanja.

12. Znesek 8.777,00 EUR, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje, predstavlja s pomočjo izvedenca ugotovljen strošek, potreben za porušenje razpokanih in nagnjenih stopnic ter postavitev novih.

13. Znesek 2.868,53 EUR, ki jih je tožnikoma prisodilo sodišče druge stopnje, pa predstavlja zgolj izvedbo „novega stopniščnega ramena v območju od polno izvedenega cokla do vrha stopnic“.

14. Sodišče prve stopnje je menilo, da celotna sanacija poškodovanih stopnic resda ni najbolj gospodarna, vendar pa funkcija odškodnine ni čim bolj ekonomsko upravičena vzpostavitev prejšnjega stanja, marveč odstranitev nepravičnega položaja.

15. Pritožbeno sodišče je menilo, da bo tudi s sanacijo zgolj zgornjega dela stopnišča vzpostavljeno prejšnje stanje ter da je tak pristop primernejši glede na starost in stanje stopnic, sicer bo tožeča stranka na boljšem, kot je bila pred škodnim dogodkom.

16. V opisanem razlogovanju je na prvi pogled videti različen materialnopravni pristop obeh sodišč. A vendar sodba sodišča prve stopnje vsebuje še dodatne razloge, ki se dobesedno glasijo: „Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da prvotoženec izrecno prepoveduje, da bi se pri sanaciji poškodovanih stopnic kakorkoli posegalo na njegovo nepremičnino, zato je potrebna takšna sanacija, ki se lahko izvede samo na nepremičnini tožečih strank. Edina možnost za takšno sanacijo pa je po izjavi izvedenca popolno porušenje poškodovanega stopnišča, vključno s spodnjim betonskim podestom in izgradnja novega stopnišča v celoti.“.

17. Citirani razlogi pa predstavljajo dejanske ugotovitve o tem, kaj pomeni vzpostavitev prejšnjega stanja v konkretnem primeru in kolikšen strošek je glede na okoliščine konkretnega primera potreben, da se bo to stanje vzpostavilo. Te dejanske ugotovitve se opirajo na zaslišanje izvedenca.

18. Sodišče druge stopnje je torej brez opravljene pritožbene obravnave poseglo v dejanske ugotovitve glede vprašanja, kolikšen strošek je v konkretnem primeru potreben za vzpostavitev prejšnjega stanja. Tožnika zato v reviziji utemeljeno opozarjata, da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, da odpravi opisano kršitev (prvi odstavek 379. člena ZPP).

19. Odločitev o revizijskih stroških je pridržano za končno odločitev na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Primerjaj odločbe VS RS: II Ips 454/2003 z dne 17. 6. 2004, II Ips 408/2010 z dne 9. 12. 2010, II Ips 376/2010 z dne 26. 9. 2013, II Ips 340/2013 z dne 24. 9. 20015 in številne druge.