Jedro

Premoženjskih vprašanj med odstopnikom in prevzemnikom odvetniške pisarne ZOdv, veljaven v času sklepanja predmetne Pogodbe, ni urejal. Materialna vprašanja, povezana z dohodki odvetniškega zastopanja prevzetih strank pred in po prevzemu, so v dispoziciji pogodbenih strank.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi toženca pa se ugodi v celoti, sodba sodišča prve stopnje se v prvih petih alinejah 1./II. točke izreka in I. točki izreka glede A. A. razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba tožnika zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo (I. točka izreka) odločilo, da je tožbeni zahtevek pod 1. točko primarnega zahtevka po temelju utemeljen glede B. B. (na plačilo zneska 14.000,00 EUR s pripadki) in C. C. (na plačilo zneska 1.800,00 EUR s pripadki), ter pod 2. točko primarnega zahtevka glede A. A. (na plačilo zneska 6.879,35 EUR s pripadki), z delno sodbo (II. točka izreka) pa je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek glede strank D. D., E. E., A. A. (na plačilo zneska 4.725,94 EUR s pripadki), F. F., G. G., H. H., I. I., J. J. in K. K. Hkrati je odločilo (III. točka izreka), da bo o utemeljenosti zahtevka pod I. točko sodbe po višini ter o pravdnih stroških odločeno s končno sodbo.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del (delne) sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče po opravljeni obravnavi pritožbi ugodi in sodbo v II. točki spremeni tako, da v celoti ugodi temelju primarnega (ali podrednega) tožbenega zahtevka in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da pred drugim sodnikom ugotovi višino nadomestila za prevzete spise, vse s stroškovno posledico. Sodišče ni izvedlo dokazov s vpogledom listine, ki jih je tožnik predložil v dokazovanje veljavnosti pogodbe tudi po 2. 6. 2015, zlasti dopis ženi tožnika, dopis Odvetniški zbornici Slovenije za razpis mediacije zaradi plačila stroškov in njen odgovor ter listine, za katere tožnik trdi, da so pri tožencu. Sodba o tem nima razlogov. Sodba tudi nima razlogov glede zatrjevanega ustnega dogovora o podaljšanju pogodbe (oziroma sklenitvi) identične pogodbe tudi po 2. 6. 2010 ali 12. 4. 2010. Sodba je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nepravilno uporabi drugi odstavek 7. člena v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 3. člena ZPP. Iz Sporazuma o višini in načinu plačevanja odvetniških stroškov za stranko E. E. so razvidne navedbe toženca glede njegovih obveznosti do tožnika in bi, če bi sodišče prej navedeno določbo pravilno uporabilo, tožnik dokazal, da je v nasprotju z neresnično izpovedbo toženca na naroku, pogodba o prevzemu odvetniške pisarne veljala tudi po 2. 6. 2010. Vsaj za to stranko bi morala veljati pogodba, glede na vsebino te listine. Sodba bi morala upoštevati, da je bila ob razgovoru aprila 2010 sklenjena ustna pogodba, ker je toženec, zaslišan kot stranka, to dejstvo priznal. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 214. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je predložil listino E. E., ki dokazuje, da je pogodba veljala tudi na dan 5. 10. 2010, za razliko od toženca, ki listin, za katere je tožeča stranka trdila, da so pri njem, ni želel predložiti. Sodba ne obrazloži, zakaj verjame tožencu in je kršena določba 257. člena ZPP v zvezi z določbo 233. člena ZPP. Sodba nima razlogov za zavrnitev zahtevka za D. D., čeprav je tožnik v tožbi in pripravljalnih vlogah, tudi pripravljalni vlogi 25. 2. 2015, natančno obrazložil tudi podredni tožbeni zahtevek. Podana je kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je kršilo tudi določbe 285. člena ZPP in 298. člena ZPP, ker bi v okviru materialno procesnega vodstva moralo poskrbeti za morebitno dopolnitev navedb. Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka zaradi nepravilne uporabe 227. člena ZPP. Ker toženec ni predložil zapisnikov, sodnih odločb, izdanih računov strankam oziroma zavarovalnicam, kot mu je sodišče naložilo s sklepom 2. 3. 2015, bi bilo treba šteti, da so dejstva, ki jih je želela tožeča stranka dokazati s temi listinami, dokazana. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče bi moralo zaslišati vse stranke, nosilce spisov, ki so predmet tega postopka, vpogledati v vse pravdne spise teh strank, pridobiti podatke od zavarovalnic, ki so izplačevale odškodnine in pravdne stroške na račun toženca, opraviti bi moralo poizvedbe tudi pri FURS glede davčnih napovedi toženca in izdanih računov in pridobiti podatke Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju OZS) o uvedbi disciplinskih postopkov zoper toženca zaradi prilaščanja denarja strank. Sodba sicer ugotavlja, da naj bi do prenehanja pogodbe prišlo, ker naj bi tožnik tožencu dal dodatni rok, čeprav toženec tega ni zatrjeval in v tej smeri tudi niso podani dokazni predlogi. Toženec tožbenega zahtevka tožeče stranke do zaključka glavne obravnave ni substancirano prerekal, za navedbe, ki naj bi domnevno dokazovale neutemeljenost tožbenega zahtevka, pa ni predložil nobenih dokazov. Zmotno je uporabljeno materialno pravo. Ne gre le za pogodbo o plačilu za prevzete spise, kot zmotno oceni sodba, temveč za pogodbo o izročitvi in prevzemu odvetniške pisarne. Sklep o določitvi toženca za prevzemnika pisarne je sprejela OZS v skladu z izvajanjem javnih pooblastil. Postavlja se vprašanje, ali je sploh možno odstopiti od pogodbe v skladu z določbo 105. člena OZ, ker OZS ni sprejela odločitve, da razveljavi sklep o določitvi toženca za prevzemnika. Ob upoštevanju pravne analogije s koncesijsko pogodbo, od take pogodbe ni možno odstopiti. Vsaka stranka po sklenjeni pogodbi o prevzemu odvetniške pisarne se šteje za samostojno stranko, zato ne gre za pogodbo z zaporednimi obveznostmi, kot zmotno ugotavlja sodba. Dopis 2. 6. 2010 se nanaša izključno na B. B., zato glede preostalih strank pogodba ni mogla prenehati. Sicer pa gre očitno za neizpolnitev neznatnega dela obveznosti glede stranke B. B. in tudi zato ni mogoče odstopiti od pogodbe. Za preostale stranke pogodba ni mogla prenehati, ker obveznosti še niso dospele. V kolikor je sodišče mnenja, da je pogodba nehala veljati 2. 6. 2010, pa bi moralo ugoditi podrednemu tožbenemu zahtevku iz naslova neupravičene pridobitve oziroma vrnitve koristi od prevzetih spisov. Toženec je od prevzetih spisov imel korist na podlagi opravljenega dela tožnika, korist je prejel v obliki povrnjenih visokih stroškov. Spisov tožniku ni vrnil. Tožnik je glede neupravičene pridobitve navajal pravno pomembna dejstva v tožbi in pripravljalnih vlogah, predvsem v pripravljalnih vlogah 29. 12. 2014 in 25. 2. 2015. Trdil je, da je opravil ogromno dela za stranke pred izročitvijo spisov, podal natančno specifikacijo opravljenih del, da je toženec prejel stroške za delo, ki ga je opravil tožnik, da si je denar prilastil, kljub odpadli pravni podlagi (razveljavljeni pogodbi), in da mora tožniku povrniti znesek v višini obogatitve iz naslova vloženega dela tožnika do izročitve spisa, kot tudi prejetih koristi.

4. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del I. točke izreka vmesne sodbe primarnega zahtevka glede A. A. v delu, ki se nanaša na stranki B. B. in C. C. vztraja pri ugovorih glede višine, ne izpodbija pa odločbe glede temelja. Zaključki sodbe o utemeljenosti tožnikovega zahtevka glede A. A. temeljijo na trditvah tožnika in listinah (A 21, A 22), ki se jih ne bi smelo upoštevati. Toženec je na prekluzijo navedb in dokazov opozoril, zato bi moralo sodišče obrazložiti, zakaj jih je kljub ugovoru upoštevalo. Prvi narok je bil opravljen 15. 12. 2014, na naroku odobren petnajstdnevni rok tožniku za izjasnitev glede navedb prejetih na naroku, je potekel 30. 12. 2014. Šele 2. 3. 2015 je tožnik s pripravljalno vlogo glede A. A. dopolnil trditveno podlago, ne da bi navedel opravičljive razloge. Tožnik sicer navaja, da je dokaze (med drugim listine A 21, A 22) prejel 19. 2. 2015, kar ne drži. Sodba spregleda, da je tožnik že v tožbi 1. 3. 2013 navajal, da je zavarovalnica na toženčev račun plačala 2.554,53 EUR, predvsem pa, da je A. A. znesek 11.940,00 EUR plačal na toženčev osebni račun, o čemer predlaga dokaz z navedbo o računu št. 2012/07/08. Prepozno predložen dopis tudi ne dokazuje dogovora „15% stroškov v postopku III P 549/99.“ V kolikor tožnik zatrjuje tak dogovor, bi ga moral predložiti. V skladu s 17. členom Zakona o odvetništvu mora biti tak dogovor sklenjen v pisni obliki. Postopek III P 549/99 se je končal neuspešno brez poplačila. A. je plačal tisto, kar mu je bil dolžan na podlagi medsebojnega pisnega dogovora med njima, pod pogoji, ki jih je predlagal sam. Tožnik je zahteval plačilo neposredno od A. za pretekle storitve, zato je A. tudi pogojeval plačilo s posebnim zapisom, da do njega nima obveznosti. Sodba nekritično sledi tožnikovim navedbam, da zahtevek temelji na posebnem dogovoru iz leta 1999, kar je v nasprotju z listinskimi dokazi. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, ni zaslišalo A. A. o dogovoru in tudi ni pojasnilo, zakaj ga ni izvedlo. Tudi če bi imel tožnik v letu 1999 res sklenjen dogovor o nagradi po uspehu, do nje ne bi bil upravičen, ker ni uspel. Ne drži, da gre za dogovor, ki ne izvira iz spisov, ki so bili predani, saj gre za zahtevek iz spisa, ki je bil prevzet in deli usodo vseh ostalih zadev (dogovor za zadevo III P 3294/2010). V kolikor ne bi prišlo do prekinitve pogodbe, zadeve III P 549/99 ne bi bilo. Tožnik zahteva iz naslova neupravičene obogatitve 7.000,00 EUR za eno opravljeno procesno dejanje – tožbo, na podlagi katere je bila izdana neizvršljiva zamudna sodba. Sodba tudi ni obrazložena glede zneska in ni razvidno kaj predstavlja znesek 6.897,35 EUR. Sodba ne odloči o pobotnem ugovoru. Modificirani tožbeni zahtevek ne temelji na dogovoru L. L./A. A., temveč na toženčevem zapisu na zahtevo A. A., da so pokriti vsi stroški od 1999 dalje.

5. Toženec je na pritožbo tožnika odgovoril, se obrazloženo opredelil do pritožbenih očitkov in predlagal njeno zavrnitev. Tožnik na pritožbo toženca ni odgovoril. 6. Pritožba tožnika je delno, pritožba toženca pa v celoti utemeljena.

7. V predmetnem postopku tožnik uveljavlja s tožbo od toženca (prevzemnika tožnikove odvetniške pisarne) plačilo denarnega nadomestila, ki se ga je, potrditvah tožnika, toženec zavezal plačati za prevzete zadeve. Primarni tožbeni zahtevek tožnik uveljavlja na pogodbeni podlagi in sicer Pogodbi o prevzemu odvetniške pisarne z dne 3. 11. 2008, ki sta jo sklenila tožnik kot odstopnik pisarne in toženec kot prevzemnik pisarne (v nadaljevanju Pogodba), podredni tožbeni zahtevek pa na podlagi neupravičene pridobitve.

8. Sodba glede zahtevka, uveljavljanega na pogodbeni podlagi, zavzame stališče, da je zahtevek (po temelju) utemeljen glede prevzetih zadev B. B. in C. C., glede drugih strank pa ne. Nosilni razlog sodbe za tako stališče je ugotovitev sodbe, da je Pogodba prenehala veljati 2. 6. 2010, spričo česar toženec plačil s strani prevzetih strank, ki jih je potrditvi tožnika prejel po tem datumu, ni dolžan plačati tožniku na pogodbeni podlagi. Obstoja s strani tožnika zatrjevane kasneje sklenjene ustne pogodbe, pa po stališču sodbe, tožnik ni uspel dokazati.

9. Dejanske ugotovitve sodbe so: - da sta pravdni stranki sklenili dne 3. 11. 2008 Pogodbo (v veljavo je stopila 1. 1. 2009), ker se je tožnik s 1. 1. 2009 upokojil in bil 30. 12. 2008 izbrisan iz imenika odvetnikov, - da je toženec od tožnika prejel spise, ki se nanašajo na stranke, ki so zajete s tožbo (B. B., C. C., D. D., E. E., A. A., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K.), - da sta v četrtem odstavku drugega člena Pogodbe pogodbeni stranki zapisali, da določila o odplačnosti, urejena v 4. in 5. členu Pogodbe, nadomeščajo določbo 75. člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije(1) (v nadaljevanju Statut OZS), - da je na podlagi sklenjene Pogodbe toženec 11. 11. 2008 podal brezpogojno soglasje za prevzem tožnikove odvetniške pisarne, - da je Odvetniška zbornica 18. 11. 2008 izdala odločbo, da se tožnik z dnem 30. 12. 2008 izbriše iz imenika odvetnikov, za prevzemnika pisarne pa se določi toženec, - da v letu 2009 ni bilo zaslužka iz prevzetih spisov in s tem tudi ne obveznosti toženca, da bi v skladu s 4. in 5. členom Pogodbe tožniku plačal ustrezno denarno nadomestilo, - da v skladu z drugim odstavkom 5. člena Pogodbe nadomestilo zapade v plačilo zadnjega dne v mesecu od vseh plačil, ki jih bo toženec prejel v istem obračunskem obdobju, - da bi prvo takšno nadomestilo tožniku šlo iz naslova predanega spisa v zadevi stranke B. B., v kateri je bila 7. 1. 2010 sklenjena poravnava v višini 87.500,00 EUR, ki bi morala biti v celotni višini plačana na fiduciarni račun toženca najpozneje do 7. 4. 2010, - da je tožnik tožencu dne 5. 3. 2010 poslal izjavo o razveljavitvi pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti plačila stroškov, v kateri je zapisal, da razveljavlja pogodbo o prevzemu odvetniške pisarne zaradi neizpolnitve obveznosti plačila dogovorjenih stroškov iz 4. in 5. člena Pogodbe, zahteval specifikacijo vseh plačil prevzetih strank; plačilo vse do dneva prenehanja pogodbe nastalih obveznosti ter vrnitev vseh spisov, - da je toženec (na podlagi tožnikovega poziva 5. 3. 2010) tožniku plačal 2.375,00 EUR, - da je dne 12. 4. 2010 tožnik tožencu poslal zahtevo, v kateri ga je seznanil s prejemom zneskov 1.500,00 EUR in 875,00 EUR z dne 9. 4. 2010 ter zahteval pisno specifikacijo plačil, zapisal je tudi, da predvideva, da gre za strošek po njuni pogodbi, ki jo je sicer razveljavil, - da je toženec tožniku odgovoril po elektronski pošti dne 12. 4. 2010, ga prosil, da o zadevi ponovno premisli, da dejansko plačilo pogodbenih obveznosti ni sporno, da bodo vse obveznosti izpolnjene, da je do sodnih počitnic pričakovati še nekaj plačil …, - da je tožnik v elektronskem dopisu tožencu dne 2. 6. 2010 očital, da si je zadržal 20% B. izplačane odškodnine (17.200,00 EUR), čeprav je vedel, da je njuna pogodba prenehala veljati z dnem poteka dodatnega roka za izpolnitev obveznosti in mu hkrati sporočil, da je pogodba prenehala veljati po samem zakonu, po izteku dodatnega roka za izpolnitev in ponovno zahteval specifikacije vseh plačil in vrnitev spisov, - da je toženec s prenehanjem pogodbe soglašal. 10. V predmetni pravdi gre za spor med dvema odvetnikoma, ki sta, kot pravilno obrazloži sodba, s Pogodbo uredila materialno vprašanje v zvezi z likvidacijo odvetniške pisarne tožnika in sicer materialna vprašanja povezana z dohodki odvetniškega zastopanja prevzetih strank pred in po prevzemu. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo in njenimi razlogi (10. točka obrazložitve), zakaj se ne strinja s pravnim naziranjem tožnika (pri njem vztraja v pritožbi), da od dogovora o denarnem nadomestilu ni moč odstopiti, ga ne razveljaviti in tudi ne razvezati pogodbe. Prepričljivim in jasnim razlogom sodbe, ki jih ni treba dopolnjevati ali popravljati, se pritožbeno sodišče pridružuje. Pritrditi je stališču sodbe, da je pri določanju prevzemnika odvetniške pisarne za primer upokojitve, treba ločiti opravila oziroma akte javnopravne narave, ki so v skladu z 28. členom Statuta OZS v pristojnosti upravnega odbora OZS, od določil zasebnopravne oziroma materialne narave, ki se nanašajo na denarno nadomestilo in se tičejo zgolj odstopnika in prevzemnika (predmetna Pogodba). Premoženjskih vprašanj med odstopnikom in prevzemnikom odvetniške pisarne Zakon o odvetništvu,(2) veljaven v času sklepanja pogodbe (v nadaljevanju ZOdv), ni urejal. Urejena so v 75. in 76. členu Statuta OZ. Po določbi tretjega odstavka 76. člena Statuta OZ lahko prevzemnik odvetniške pisarne z bivšim odvetnikom pogodbeno uredi materialna vprašanja (prevzemi so lahko odplačni ali neodplačni), pogodbo se upravnemu odboru zbornice predloži na vpogled, nimajo pa organi OZS v zvezi z njo nobenih pristojnosti. Vprašanja materialnopravne narave so v dispoziciji obeh strank. Pravno zmotno je zato pritožbeno stališče, da tožnik od pogodbe ni mogel odstopiti, ker OZS ni sprejela sklepa o razveljavitvi te pogodbe in tudi ni mogoča analogija s koncesijsko pogodbo, kot se zavzema pritožba.

11. Po navedenem je zato pravilnost odločitve odvisna le od vprašanja, ali in kdaj je prišlo do prenehanja Pogodbe. Sodba ima za zaključek, da je do tega prišlo najkasneje 2. 6. 2010 zadostno podlago v vsebini že uvodoma povzetih dopisov tožnika z dne 5. 3. 2010, 12. 4. 2010 in zlasti z dne 2. 6. 2010. Sodba pravilno upošteva, da bi se plačilo, ki ga je toženec opravil po pozivu tožnika 5. 3. 2010, lahko štelo kot (delna) izpolnitev obveznosti, za stranko B., vendar pa je tožnik v kasnejših dopisih izrecno opozoril na že podano razveljavitev pogodbe. Tožnik je očitno svojo zahtevo 12. 4. 2010 štel kot dodaten rok tožencu za izpolnitev, kot je razbrati iz njegovega dopisa 2. 6. 2010, ki mu sodba pripiše pravilen pomen. Tožnik sam je pogodbo štel za razvezano po samem zakonu, zato je brez podlage pritožbeni očitek o zmotnem upoštevanju 105. člena OZ, na katerega se opira sodba. Brez pomena je tudi pritožbeno sklicevanje, da toženec ni dokazal, da bi mu bil vročen nov opomin z dodatnim rokom izpolnitve, kot tudi, da niso izpolnjeni pogoji za odstop od pogodbe (z zaporednimi obveznostmi), tudi glede bodočih obveznosti. Tožnik je sam pogodbo štel za razvezano po samem zakonu, s čimer je toženec soglašal. S tezo, da od pogodbe niti ne bi mogel odstopiti, pa tožnik ni uspel. Iz tožnikovih dopisov z dne 5. 3. 2010 in 2. 6. 2010 je jasno razvidno, da se tožnikova zahteva „razveljavitve“ pogodbe ne nanaša le na stranko B. B., kot poskuša prikazati tožnik. Tožnik, ne le, da zahteva „razveljavitev“ Pogodbe, zahteva tudi vračilo vseh spisov.

12. Ob pravilni ugotovitvi sodbe, da je pogodba prenehala veljati najkasneje 2. 6. 2010, bi toženec za uspešno uveljavljanje zahtevka na pogodbeni podlagi, moral dokazati, da je bila kasneje (po 2. 6. 2010) sklenjena ustna pogodba, kot je sicer trdil. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da o tem sodba nima razlogov. Sodba, ki pravilno oceni, da je dokazno breme o obstoju ustne pogodbe na strani tožnika, zavzame stališče, da tožnik dokaznemu bremenu ni zadostil, o čemer ima prepričljive in jasne razloge (12. točka obrazložitve). Ni torej podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba prepričljivo in jasno obrazloži, zakaj ne upošteva Sporazuma o višini in načinu plačevanja odvetniških stroškov, ki ga je toženec sklenil z eno od prevzetih strank – E. E. dne 5. 10. 2010 (v nadaljevanju Sporazum), na katerega se sklicuje tožnik v prid pritožbenemu stališču o sklenjeni ustni pogodbi. Nosilni razlog sodbe za neupoštevanje vsebine navedenega Sporazuma je, da ga tožnik ni predlagal kot dokaz za trditev o veljavnosti pogodbe še po 2. 6. 2010 oziroma dokaz za obstoj ustne pogodbe, temveč kot dokaz, da je toženec od prevzetih strank prejel določena plačila (dokaz za utemeljenost višine zahtevka). Tožnik navedeni ugotovitvi ne nasprotuje, zmotno pa je njegovo prepričanje, da bi ga, glede na to, da je navedeni Sporazum vložil v spis, glede na njeno vsebino,(3) sodišče moralo upoštevati. Tožnik se na navedeni Sporazum (kot dokaz sklenitve ustne pogodbe) prvič sklicuje v pritožbi, ne da bi ponudil razloge, zakaj brez svoje krivde tega ni storil že pred sodiščem prve stopnje. Zato je zanj prekludiran (286. člen ZPP) in ga pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Postopanje sodbe, ki navedene listine ni upoštevalo, je zato pravilno. Tožnik v dokaz veljavnosti ustne pogodbe drugih dokazov ni predložil. Kot pravilno opozarja toženec v odgovoru na pritožbo, tožnik (kljub opozorilu toženca) ni ponudil niti trditev o okoliščinah, v katerih naj bi bila, potrditvi tožnika, sklenjena ustna pogodba. Še več, tožnik je ob zaslišanju sam izrecno zatrdil, da se po aprilu 2010 s tožencem nista več pogovarjala, trditev pritožbe, da je toženec ob zaslišanju potrdil, da je bila med njima sklenjena ustna pogodba, pa je protispisna. Toženec je izrecno (17. stran prepisa zvočnega posnetka z dne 16. 9. 2015) to zanikal.(4) Tudi v nadaljevanju zaslišanja (18. stran prepisa zvočnega posnetka) je na vprašanje, kdaj šteje, da je pogodba dokončno prenehala, navedel datum 2. junij 2010. 13. Po navedenem pritožba materialnopravno pravilno odloči, da tožbeni zahtevek po temelju (razen glede strank B. B. in C. C.), na pogodbeni podlagi ni utemeljen. Toženec odločitve v delu, ki se nanaša na zadevi strank B. B. in C. C., kot izrecno navaja, ne izpodbija glede odločitve, da je utemeljena po temelju.

14. V zvezi z uveljavljeno pravno podlago neupravičene pridobitve sodba zavzame stališče, da je po temelju utemeljena le glede stranke A. A., ki jo tožnik uveljavlja pod 2. točko primarnega zahtevka na plačilo zneska 6.879,35 EUR (zoper odločitev v tem delu se pritožuje toženec). Zahtevek glede drugih strank, ki ga tožnik uveljavlja podredno, pa zavrne z utemeljitvijo, da tožnik ni ponudil ustreznih navedb glede višine prikrajšanja oziroma obogatitve in je tožba v tem delu nesklepčna (zoper odločitev se pritožuje tožnik).

15. Ne drži pritožbeni očitek tožnika, da sodba ne obrazloži zavrnitve zahtevka za stranko D. D. Sodba (razen glede stranke A. A. na plačilo 6.879,35 EUR) zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve zavrne z utemeljitvijo, da tožnik ni ponudil ustrezne trditvene podlage. Pritrditi je tožniku, da je glede stranke D. D. ponudil zadostno trditveno podlago. Materialnopravno zmotno je zato stališče sodbe, da je tožba nesklepčna. Tudi glede strank E. E., A. A., F. F. in G. G., pritožbeno sodišče soglaša s tožnikom, da je zadostil trditvenemu (in dokaznemu) bremenu. Trditvenemu bremenu pa ni zadostil glede strank H. H., I. in J. J. ter K. K., zato je glede slednjih odločitev sodbe o zavrnitvi primarnega (in podrednega) tožbenega zahtevka pravilna.

16. Tožba je nesklepčna, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu, v konkretnem primeru po pravilih o neupravičeni obogatitvi. Na podlagi 190. člena OZ mora tožnik trditi (in dokazati) svoje prikrajšanje, obogatitev toženca, medsebojno vzročno zvezo in odsotnost pravnega temelja za prehod premoženja. Tožnik je svoje prikrajšanje (v primeru, da bi se štelo, da je Pogodba prenehala veljati) utemeljeval z natančno specifikacijo del, ki jih je opravil za stranke D. D., E. E., A. A., F. F. in G. G., pri čemer je zatrjeval, da je toženec obogaten s plačilom (visokih) stroškov (plačale so jih stranke ali zavarovalnica) v zadevah, ki jih je toženec po Pogodbi prevzel od tožnika in končal, ne da bi tožniku izplačal (opravljenemu delu) odgovarjajoč del stroškov. Opredelil pa je tudi višino zneska, za katero je ocenil, da mu pripada.

17. Specifikacijo del opravljenih v zadevi stranke D. D. je tožnik podal že v tožbi (2. točka III. točke tožbe), v kateri je tudi navedel, da si je toženec brez podlage zadržal iz naslova stroškov na njegov račun nakazan znesek 3.800,00 EUR in pripravljalnih vlogah 23. 12. 2014 ter 25. 2. 2015. Glede strank E. E., A. A. in F. F. je specifikacijo opravljenih del navedel v tožbi, pripravljalnih vlogah 23. 12. 2014 in 25. 2. 2105, glede stranke G. G. pa v pripravljalni vlogi 14. 11. 2014 (z njo je razširil tožbo na zadevo stranke G. G.) in 25. 2. 2015. Navedel je zneske, ki so bili nakazani od teh strank na toženčev račun in ponudil ključ za izračun prikrajšanja oziroma obogatitve. Višino temelji z zneskom dogovorjenim s Pogodbo (enači pojem nadomestila po pogodbi s koristijo toženca), kar pa ne pomeni, kot zaključi sodba, da tožnik ni podal ustreznih trditev glede višine koristi oziroma obogatitve. Utemeljenost (po višini) zahtevka je stvar presoje sodišča na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Glede zadev strank H. H., I. in J. J. in K. K. (tožnik je nanje razširil tožbo s pripravljalno vlogo 25. 2. 2015), tožnik ni ponudil specifikacije opravljenih del zanje in niti ni trdil, da je zanje opravil kakršnakoli opravila.

18. Tožnik je od toženca iz naslova neplačanih odvetniških stroškov za stranko A. A., ki jo je zastopal v zadevi III P 808/2004, s tožbenim zahtevkom v tožbi (peta alineja tožbenega zahtevka), na podlagi Pogodbe, zahteval plačilo zneska 7.247,26 EUR. V pripravljalni vlogi dne 25. 2. 2015 pa je, iz naslova neplačanih stroškov za isto stranko, ki jo je zastopal v zadevah III P 594/99 in III P 3294/2010, na podlagi Pogodbe s (primarnim) tožbenim zahtevkom (peta alineja 1. točke tožbenega zahtevka) zahteval plačilo zneska 4.725,94 EUR in iz naslova neupravičene obogatitve plačilo zneska 6.879,35 EUR (2. točka tožbenega zahtevka). Hkrati je (primarno uveljavljenemu tožbenemu zahtevku pod 1. točko) postavil še (podredni) tožbeni zahtevek, s katerim je na podlagi neupravičene pridobitve zahteval plačilo zneska 4.725,94 EUR.(5)

19. Zaključek sodbe o utemeljenosti po temelju tožnikovega zahtevka glede stranke A. A. temelji na stališču, da je toženec z zadržanjem nagrade, tudi za tožnika, ne da bi obstajala kakršnakoli pravna podlaga, neupravičeno obogaten. Zavzeto stališče sodba utemeljuje s tem, da obstoj dogovora o plačilu odvetniških stroškov, tudi stroškov zastopanja tožnika v zadevi III P 549/99, na katerem tožnik temelji navedeni zahtevek, dokazuje račun z dne 13. 7. 2012 v višini 13.795,00 EUR (30% izplačane glavnice in stroškov), ki ga je toženec izstavil A. (A 21)(6) in dopisu toženca A. A. z dne 15. 7. 2012 (priloga A 22). Nosilni očitek pritožbe toženca je, da ugotovitve sodbe temeljijo na trditvah tožnika in vsebini listin, ki se jih zaradi prekluzije ne bi smelo upoštevati. Tožnik je navedeni tožbeni zahtevek postavil šele po prvem naroku za glavno obravnavo (pripravljalna vloga 25. 2. 2015), pri čemer je dopolnitev trditvene podlage v zvezi z njim (in predložitev dokazov)(7) opravičeval z navedbo, da je potrebne podatke (od svoje bivše stranke A. A.) prejel šele 19. 2. 2015. Sodba, kot pravilno izpostavlja toženec v pritožbi, ne ponudi razlogov, ali in zakaj šteje, da je toženec izkazal opravičljive razloge in se tudi ne izreče do toženčevega očitka (uveljavljal ga je že v postopku pred sodiščem prve stopnje in ga ponavlja v pritožbi), da je za navedbe (in dokaze) nastopila prekluzija. Upoštevaje peti odstavek 286. člena ZPP mora stranka za trditve (in dokaze) podane po prvem naroku za glavno obravnavo (prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen 15. 12. 2014, sodišče prve stopnje pa je tožniku podelilo še nadaljnji rok petnajstih dni, da lahko odgovori na pripravljalno vlogo, ki jo je toženec vložil na prvem naroku za glavno obravnavo) izkazati nekrivdni razlog za nepravočasno uveljavljanje, sicer se navedbe (in dokazi) ne upoštevajo. Toženec utemeljeno navaja, da je tožnik že v tožbi (glede zadeve A. A.) navajal, da je bilo tožencu v zadevi A. A. iz naslova odvetniških stroškov izplačano skupaj 14.494,53 EUR, kar je dokazoval s priloženima potrdiloma Zavarovalnice ..., d. d. in A. A. (priloga spisa A 7, A 8), v pripravljalni vlogi 25. 2. 2015 pa je navajal enak znesek stroškov (14.494,53 EUR), kar je dokazoval z računom toženca 13. 7. 2012 in njegovim dopisom A. A. z dne 15.7. 2012 (priloga A 21, A 22). Tožbeni zahtevek uveljavljen s tožbo pa je s (primarno in podredno) postavljenimi tožbenimi zahtevki v pripravljalni vlogi 25. 2. 2015 (delno) preoblikoval, kot je razvidno iz predhodnega povzetka (18. točka obrazložitve). Iz razlogov sodbe tudi ni mogoče razbrati ali in kakšna je povezava med zadevami stranke A. A. III P 808/2004 (tožnik se nanjo sklicuje v tožbi) in zadevama III P 549/99 in III P 3294/2010 (tožnik se nanju sklicuje v pripravljalni vlogi 25. 2. 2015). Sodba je zato glede odločitve, ki se nanaša na zadevo stranke A. A. obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar narekuje njeno razveljavitev, tudi v ugodilnem delu (glede M. D.).

20. Po navedenem je pritožbeno sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka pritožbi tožeče stranke delno, pritožbi toženca pa v celoti ugodilo in izpodbijano sodbo v prvih petih alinejah II. točke izreka (za stranke D. D., E. E., A. A., F. F., G. G.) ter I. točki izreka glede A. A., razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje (355. člen ZPP, prvi odstavek 354. člena ZPP). Tožnik s kasneje postavljenim podrednim tožbenim zahtevkom zahteva enake zneske, kot v primarnem tožbenem zahtevku in je zato podredni tožbeni zahtevek vsebovan že v (primarnem) tožbenem zahtevk. Uveljavlja le drugo pravno podlago (po tožbi pogodbena podlaga, po podrednem tožbenem zahtevku neupravičena pridobitev).(8) Pritožbeno sodišče je zato (za stranke, navedene v prvih petih alinejah 1.II. točke izreka) razveljavilo odločitev o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku. Sicer je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, ker niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti upoštevni procesni in materialni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Zaradi materialnopravno zmotnega stališča sodbe, da je tožba (glede pravne podlage neupravičene obogatitve) nesklepčna, sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka (manjka obsežen sklop odločilnih dejstev) in bi, v kolikor bi to storilo pritožbeno sodišče, mogli biti stranki prikrajšani v pravici do pritožbe. Ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka pa, glede na njeno naravo, pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Pritožbeno sodišče zato zadevo vrača sodišču prve stopnje, isti sodnici. Ni podlage za dodelitev zadeve drugemu sodniku, kot sicer predlaga tožnik.

22. Posebni napotki sodišču prve stopnje, glede na obrazloženo niso potrebni. Sodišče prve stopnje naj odpravi ugotovljene bistvene kršitve in upoštevaje pravočasno ponujeno trditveno (in dokazno) podlago strank, ponovno odloči po izvedenem dokaznem postopku.

23. Pritožbeno sodišče se do drugih pritožbenih očitkov ne opredeljuje, ker glede na razloge, ki so narekovali razveljavitev odločitve, niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in naj jih kritično upošteva sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju.

24. O pritožbenih stroških bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 15/1994 – 103/2013. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 18/93 – 35/2009. Op. št. (3): Po presoji sodbe (12. točka obrazložitve) je glede na njeno vsebino mogoče sklepati, da se je v odnosu do prevzetih strank toženec še vedno skliceval na dogovor o prevzemu pisarne s tožnikom in tudi na to, da bo sorazmerni del odvetniške nagrade odstopil tožniku.

Op. št. (4): Na vprašanje, kako je prišlo do odstopa od pogodbe je odgovoril: „tretji, tisti zadnji dogodek, ki izključuje vse te navedbe o ustno obnovljenih, pa ne vem kako obnovljenih pogodbah, je dopis poslan dne 2. junija“.

Op. št. (5): Sodba zavrne (tretja alineja 1. točke II. točke izreka) tožnikov primarni in podredni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.725,94 EUR, mu pa po temelju (na plačilo zneska 6.879,35 EUR) ugodi (I. točka izreka).

Op. št. (6): V njem je izrecno zapisano, da bodo s plačilom navedenega zneska poravnani vsi odvetniški stroški, vključno s stroški odvetnika L. od leta 1999 do nakazila.

Op. št. (7): Gre za račun z dne 13. 7. 2012 in dopis toženca A. A. z dne 15. 7. 2012, na katerih sodba temelji zaključek o utemeljenosti (po temelju) tega dela tožnikovega zahtevka.

Op. št. (8): Ne gre za spremembo tožbe (tretji odstavek 184. člena ZPP), če se spremeni pravna podlaga.