Jedro

Sodišče presoja, ali so bili v času podane odpovedi izpolnjeni pogoji za njeno zakonitost. Torej v primeru izredne odpovedi, ali je bila kršitev dokazana, ali je tožnik zanjo odgovoren in ali so bile podane okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku s sodbo Pd 211/2009-26 z dne 10. 5. 2010 ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 5. 2009 nezakonita, zato tožniku delovno razmerje ni prenehalo. Ugodilo je tudi reintegracijjskemu zahtevku in zahtevku za plačilo plače, ki bi jo prejemal, če bi delal. Presodilo je, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik storil kršitev po določbi druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ker potnikom ni izdajal vozovnic za izročeni denar. Ugotovilo pa je, da je bila kršitev storjena 12. 5. 2009 in ne 11. 5. 2009 kot je bilo tožniku očitano v sporni odpovedi. Navedlo je, da sodišče lahko presoja le odpoved, kakršno je podal delodajalec in ne sme prekvalificirati razloga za odpoved. Zato je kljub ugotovljenim kršitvam, ki pa niso bile storjene tistega dne, kot se tožniku očita v odpovedi, ta nezakonita. Sodišče druge stopnje je s sodbo Pdp 1002/2010 z dne 27. 1. 2011 pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zavrnilo je pritožbeni ugovor, da ni bistveno, ali je bila kršitev storjena 11. ali 12. 5. 2009, ker naj bi bilo nesporno, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti. Ni bilo dokazano, da je tožnik kritičnega dne kršil pogodbene obveznosti.

2. Revizijsko sodišče je s sklepom VIII Ips 111/2011 z dne 2. 4. 2012 ugodilo reviziji tožene stranke, navedeni sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi izhajalo iz zmotne predpostavke, da bi ugotovitev datuma kršitve pomenila „prekvalifikacijo razloga za odpoved“. Datum storjene kršitve bi bil lahko pravno pomemben za presojo o pravočasnosti odpovedi, kar pa ni bilo sporno. Kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki je bila razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi je bila po vsebini in časovno jasno opredeljena, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnik očitano kršitev storil in da jo je storil 12. 5. 2009. Ker pa sta sodišči prve in druge stopnje zmotno presodili, da je odpoved nezakonita zaradi očitno zmotnega zapisa datuma v odpovedi, se s presojo o tem, ali je za zakonitost odpovedi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena, nista ukvarjali. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje, izdani v prvem postopku razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), z napotkom, da sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je tožnik storil očitano kršitev presoditi še, ali so izpolnjeni tudi vsi drugi pogoji za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje potem, ko je prebralo listine v spisu in izpovedi v prvem postopku zaslišanih prič, zahtevek tožnika zavrnilo. Presodilo je, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik storil v odpovedi očitano kršitev delovnih obveznosti in da jo je storil iz hude malomarnosti. Sodišče trditev tožnika na zadnjem naroku, da so bile kršitve posledica njegovega zdravstvenega stanja, ni upoštevalo, saj jih je tožnik podal šele v ponovnem sojenju. V prvem sojenju kaj takega ni navajal. Tožena stranka pa je dokazala tudi, da je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Pobrana voznina je za toženo stranko osnovni vir dohodka. Ker tožnik potnikom ni izdal vozovnic, je neposredno kršil Zakon o prevozih v cestnem prometu, ki določa, da mora imeti potnik ves čas prevoza vozovnico, s tem pa potnike celo izpostavil nevarnosti plačila globe. Voznikom zaupajo, dokler ni ugotovljena kakšna nepravilnost in ne more dopuščati ravnaj voznikov, ki ne spoštujejo pravil o pravilnem ubiranju voznine. Dejstvo, da je tožnik od 15. 2. 2011 invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto z omejitvami, na presojo pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR pri odpovedi leta 2009 ne vpliva.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnik je poleg upravljanja avtobusa med vožnjo tudi kasiral denar in izdajal potnikom vozovnice. Za toženo stranko je pomembno zaupanje do voznikov, ki morajo vestno izdajati vozovnice in od njih odvesti inkaso. Če voznik potnikom ne izda vozovnic, čeprav so prevoz plačali, je prevozno podjetje poleg denarne škode tudi moralno oškodovano zaradi okrnjenega ugleda in izgube zaupanja pri strankah.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Navaja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov oziroma izvedenih dokazov ni ocenilo, kot to določa ZPP. Tožnik je zahteval, da tožena stranka predloži originale zaseženih vozovnic, iz katerih bi bila točno razvidna ura izdaje. S primerjavo podatkov tahografa, bi bilo mogoče z natančnostjo ugotoviti, kje se je avtobus nahajal v času izdaje spornih vozovnic. Vztraja pri trditvi, da očitane napake ni storil. Potnikom, ki jih je pobral zunaj postajališča, je tiskal vozovnice že med vožnjo in pri tem pomotoma v blagajno vtipkal višje zneske. Ko je opazil napako, je potnike prosil, naj mu vozovnice vrnejo, da bi toženi stranki pojasnil manjko v blagajni. Sodišče je nekritično sledilo zgolj izpovedi kontrolorjev tožene stranke, ki vsebuje tudi neresnične trditve o tem, kje oziroma kdaj sta videla tožnika tiskati vozovnice. Sodišče je odločilo mimo navedb in trditvene podlage glede datuma storjene kršitve. Glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja pa navaja, da je voznik avtobusa že celo svoje življenje in do spornega dogodka na njegovo delo ni bilo pripomb ne s strani vodstva, sodelavcev in potnikov. Leta 2007 je prestal operacijo na srcu in kasneje več možganskih kapi. Njegova bolniška odsotnost je predstavljala breme za toženo stranko. Če mu tožena stranka ni več mogla zaupati dela z denarjem, bi ga lahko razporedila na delovno mesto, kjer ne bi več upravljal z denarjem.

6. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizija izrecno ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

9. Revizija v pretežnem delu graja ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča in izrecno niti ne navede, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile storjene. Zgolj z nestrinjanjem z dokazno oceno in ponudbo svoje pa tožnik ne more dokazovati kršitve določb ZPP, tudi smiselno 8. člena ZPP ne. V zvezi z neizvedbo dokaza, to je predložitvijo originalnih zaseženih vozovnic pa je treba upoštevati dvoje. Ta dokaz je tožnik v prvotnem postopku predlagal zaradi ugotavljanja datuma storitve kršitve. Ne v prvotnem ne v ponovljenem postopku pa pred sodiščem prve stopnje kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem ni uveljavljal in tudi ne navaja zakaj tega takrat ni oziroma ni mogel storiti. Zato revizijskih navedb o tem ni mogoče upoštevati (286. b člen ZPP).

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Ob dejanskih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče vezano, da je tožena stranka dokazala obstoj kršitve iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in tožnikovo odgovornost zanjo, kot tudi obstoj pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnik je s tem, ko potnikom kljub plačilu ni izdal vozovnic, kršil izrecno zakonsko obveznost. To bi lahko povzročilo tudi – v konkretnem primeru resda manjšo – materialno škodo toženi stranki, potnika brez vozovnice pa izpostavilo nevarnosti plačila globe po 132. členu ZPCP-2. Tudi če nobena od teh posledic ni nastala, to ne more vplivati na ugotovitev o storjeni kršitvi pogodbenih in drugih (zakonskih) obveznosti. Delavec se je po določbi 35. člena ZDR dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

12. Dejstvo, da naj bi do kršitve prišlo zaradi zdravstvenega stanja tožnika, je tožnik na tak način navedel šele na zadnji obravnavi v ponovljenem postopku in še to brez kakršnekoli utemeljitve in predvsem brez navedb o tem, zakaj tega ni navajal že v prvem postopku. Ob ugotovitvi, da tožnik v prvem sojenju kaj takega ni navajal in v tej zvezi tudi ni predlagal nobenih dokazov, sodišče prve stopnje teh navedb utemeljeno ni upoštevalo (drugi odstavek 362. člena ZPP).

13. Presoja o tem, kako bo ravnal v primeru, ko delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, je na strani delodajalca. Tožena stranka bi se sicer lahko odločila za kakšen drug ukrep (disciplinsko sankcijo, redno odpoved, ipd.). Ker se ni, sodišče nima druge možnosti kot da presoja zakonitosti tistega ukrepa, za katerega se je odločila tožena stranka. To še toliko bolj velja za možnost spremembe pogodbe o zaposlitvi, s katero bi bil tožnik „razporejen“ na delovno mesto, na katerem ne bi več upravljal z denarjem. Izbira take možnosti je v celoti stvar delodajalca.

14. Sodišče presoja, ali so bili v času podane odpovedi izpolnjeni pogoji za njeno zakonitost. Torej v primeru izredne odpovedi, ali je bila kršitev dokazana, ali je tožnik zanjo odgovoren in ali so bile podane okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Okoliščine, ki so nastale kasneje, vključno s posledicami prvotno ugotovljene nezakonitosti odpovedi, na odločitev, sprejeto v ponovljenem postopku, ne morejo vplivati. Tožena stranka je tožnika „razporedila“ na drugo delovno mesto zato, ker jo je k temu zavezovala pravnomočna odločba, ki pa je bila kasneje razveljavljena. Kršitev je bila storjena 12. 5. 2009, tožniku pa so bile pravice iz naslova invalidnosti priznane šele v letu 2011. 15. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, revizijski razlogi niso utemeljeni in je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).