Jedro

Tožnik spornega dne, ko je vozil avtobus, štirim potnikom ni izdal vozovnice, čeprav so mu izročili denar, vozovnice pa je začel izdajati šele v času vožnje, ko je na postajališču opazil kontrolorja tožene stranke. S takšnim svojim ravnanjem je skladno z določbo druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj bi se moral po določbi 35. člena ZDR vzdržati očitanih ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga je opravljal, toženi stranki materialno in moralno škodujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 5. 2009 nezakonita; zavrnilo je zahtevek, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo z vsemi pravicami in obveznostmi ter mu izplačati plačo v višini kot bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne plače dalje do plačila (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik se je v celoti pritožil zoper sodbo (razen odločitve glede stroškov, ki se nanašajo na toženo stranko v II. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da ni storil očitane kršitve delovne obveznosti. Takrat je ustavil potnikom zunaj postajališča v A., zaradi česar jim je izdal vozovnice med vožnjo. Ker je bil pozoren na vožnjo, se mu je zgodila neljuba napaka, da je namesto cene 1,30 EUR in 1,80 EUR za posamezno vozovnico pomotoma pritisnil na kasirno napravo 11,30 EUR in 11,80 EUR. Tožena stranka ni predložila v dokazne namene navedene vozovnice, iz katerih bi bilo razvidno, kdaj točno so bile izdane in kje se je takrat nahajal med vožnjo avtobus. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi obeh kontrolorjev, ne pa njegovi izpovedbi, ki ji ni dalo nikakršnega pomena. Med zavijanjem avtobusa iz glavne ceste na cesto, ki pelje v B., ni mogel izdati kar tri vozovnice, saj je od križišča do postajališča kratka razdalja oziroma traja vožnja kvečjemu nekaj sekund. Še vedno vztraja na tem, da je izredna odpoved nezakonita iz razloga, ker je v njej navedeno, da je storil kršitev 11. 5. 2009, čeprav se je med postopkom ugotovilo, da je bilo to drug dan. V času dogodka je imel resne zdravstvene težave in je v tej posledici doživel tudi možgansko kap. Iz teh razlogov je bil uvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Ne strinja se tudi z izkazanim pogojem porušenega razmerja med strankama, zaradi česar ni možno nadaljevati z njegovim delovnim razmerjem. Tožena stranka je velika družba, ki ima v sistemizaciji določena različna delovna mesta, zaradi česar bi ga lahko razporedila na takšno delo, na katerem ne bi imel opravka z denarjem. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Ob kontroli je bilo ugotovljeno, da so konkretni potniki plačali voznino, vendar jim tožnik vozovnic ni izdal. Oba kontrolorja sta imela dober pregled iz postajališča v B., da sta lahko ugotovila, kako je tožnik med vožnjo izdajal vozovnice. Pri njej gre za prevozno podjetje, ki ustvarja večinski del prihodka s prodajo vozovnic. V kolikor se pri vozniku ugotovi, da potnikom ni izdal vozovnic, čeprav so plačali prevoz, je zaupanje med njo in voznikom porušeno do te mere, da z njim ni možno več nadaljevati delovnega razmerja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdajo sodbe ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Pritožbeno sodišče je v sporu že enkrat razsodilo in s sodbo opr. št. Pdp 1002/2010 z dne 27. 1. 2011 potrdilo prvostopenjsko sodbo, da je tožena stranka tožniku dne 29. 5. 2009 nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Vendar je Vrhovno sodišče RS s sklepom razveljavilo obe sodbi ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu ugotovilo, da zapis napačnega datuma o opravljeni kontroli v odpovedi dne 11. 5. 2009 (namesto dne 12. 5. 2009) ne pomeni, da je zaradi tega odpoved nezakonita. Kršitev delovnih obveznosti tožnika, da potnikom ni izdal vozovnic, čeprav so mu denar izročili, je bila po vsebini in časovno jasno opredeljena, ki je tožniku omogočila ustrezno vsebinsko obrambo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik storil očitano kršitev dne 12. 5. 2009, vendar se zoper odločitev v tem delu ni pritožil. Sodišču prve stopnje je naložilo, da mora ob ugotovitvi, da je tožnik storil očitano kršitev iz določbe druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), še preizkusiti, če je izpolnjen tudi drugi pogoj iz določbe prvega odstavka 110. člena ZDR, ki bi utemeljeval izredno odpoved pogodbe.

Sodišče prve stopnje je v novem postopku ponovilo že izvedene dokaze in tožbene zahtevke zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik spornega dne, ko je vozil avtobus na relaciji C. - D., štirim potnikom ni izdal vozovnice, čeprav so mu izročili denar, vozovnice pa je začel izdajati šele v času vožnje, ko je na postajališču opazil kontrolorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je sledilo skladnim izpovedbam kontrolorjev B.B. in C.C. ter ugotovilo, da sta kontrolorja čakala na postajališču in videla tožnika, ki je z avtobusom pripeljal iz smeri A., pri zavijanju desno pred semaforjem v smeri B. pa sta opazila, da je tožnik na kasirni napravi, ki jo je imel na levi strani pri oknu, začel izdelovati vozovnice. Takšno tožnikovo početje se je lepo videlo skozi šipo avtobusa, pri čemer je kontrolor Anžel potrdil, da je tožnik ob kontroli deloval zmedeno, pri čemer je imel v roki tri vozovnice s ceno 11,30 EUR, ena vozovnica pa je bila v kasirni napravi s ceno 11,80 EUR.

Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče pri oceni dokazov dati večji pomen izpovedbi tožnika, ne pa izpovedbam delavcev tožene stranke. Če bi se po izpovedbi vodje varovanja kontrole A.A. takrat tožnik res zmotil v ceni vozovnic, bi moral najprej te pobrati od potnikov ter jim v zameno izročiti sanacijske vozovnice s pravo ceno, česar pa ni storil. Vožnja od postajališča E. do postajališča v B. je glede na dolžino poti trajala nekaj minut, vmes pa je še avtobusna postala F., kar pomeni, da je imel dovolj časa, da bi še pred kontrolo izdal potnikom sanacijske vozovnice. Sodišče prve stopnje se je pri oceni podanih izpovedb prepričalo tudi z neposrednim vtisom na obravnavi, zaradi česar je lahko opravilo primerjavo, katero od izpovedb bo sprejelo za bolj verodostojno od druge. Zato pritožba tožnika, ki skuša uveljaviti njegovo izpoved kot prepričljivejšo in verodostojnejšo od izpovedb kontrolorjev B.B. in C.C. ter vodje varovanja kontrole A.A., ne more biti upoštevno. Tudi ne tožnikovo sklicevanje na nepredložene sporne vozovnice, ki ob tako prepričljivih izpovedbah prič na strani tožene stranke ne bi doprinesle k drugačni presoji.

Tožena stranka je tako dokazala tožniku, da je takrat skladno z določbo druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik bi se moral po določbi 35. člena ZDR vzdržati očitanih ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga je opravljal, toženi stranki materialno in moralno škodujejo. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je bila pri tožniku ugotovljena kršitev vsebinsko in časovno jasno opredeljena v izredni odpovedi, zaradi česar prvotno določen datum kršitve 11. 5. 2009 ne pomeni nezakonitost odpovedi glede na dejansko ugotovljeno kršitev dne 12. 5. 2009, ki v ničemer ne vpliva na vsebinske razloge odpovedi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prišlo v konkretnem primeru zaradi storitve očitane kršitve do porušenega zaupanja med strankama, zaradi česar ni mogoče več nadaljevati s tožnikovim delovnim razmerjem. Tožnik je poleg upravljanja avtobusa med vožnjo tudi kasiral denar in izdajal potnikom vozovnice. Izkupiček iz tega naslova predstavlja za toženo stranko večinski vir prihodka, od katerega je odvisno poslovanje podjetja. Zato je za njo pomembno zaupanje do voznikov, ki morajo vestno izdajati vozovnice in od njih odvesti inkaso. V kolikor se ugotovi, da voznik potnikom ne izda vozovnic, čeprav so ti prevoz plačali, je prevozno podjetje poleg denarne škode tudi moralno oškodovano zaradi okrnjenega ugleda in izgube zaupanja pri strankah. Zato je v tožnikovem primeru v celoti izkazan pogoj za izredno odpoved tudi po določbi prvega odstavka 110. člena ZDR. Dejstvo, da je bil tožnik po pravnomočni sodbi v letu 2011 reintegriran in zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije razporejen na drugo mesto, ne vpliva na utemeljenost razlogov iz izpodbijane odpovedi pogodbe ter na možnost (za kar se neutemeljeno zavzema pritožba) njegove razporeditve na eno od številnih ustreznih del, ki jih ima na razpolago tožena stranka v skladu s sistemizacijo delovnih mest, na katerih ni mogoče upravljati z denarjem.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik in tožena stranka sta v pritožbenem postopku priglasila stroške in sicer tožnik v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker v sporih o prenehanju delovnega razmerja skladno z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 krije delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka.