Jedro

Zavarovanci, ki so se upokojili v času veljavnosti ZPIZ-1 oziroma so v tem času zahtevali ponovno odmero pokojnine, pri kateri bi bil upoštevan tudi del plač, s katerim so vplačali delnice za notranji odkup, so bili neenako obravnavani.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 4029352 z dne 9. 11. 2007 in št. 14 4029352 z dne 6. 4. 2007, toženi stranki vrnilo zadevo v ponovno upravno odločanje ter ji naložilo izdajo novega upravnega akta o odmeri pokojnine v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Ugotovilo je, da pri odmeri pokojnine s pravnomočno odločbo z dne 9. 3. 1995 ni bilo odločeno o vštetju zneska, ki ga je tožnica namenila za notranji odkup podjetja, kjer je bila zaposlena, zato je dne 24. 7. 2006 utemeljeno zahtevala novo odmero. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) ne omejuje pravice do vštetja vseh dohodkov v pokojninsko osnovo, med te dohodke pa sodi tudi del plač, ki jih je zavarovanka namenila za notranji odkup. Če ob prvi odmeri pokojnine ta del plač ni bil upoštevan, to ne more pomeniti, da je tožnica, ker se zoper odločbo o odmeri pokojnine ni pritožila, za vedno izgubila možnost za uveljavljanje vštetja v pokojninsko osnovo.

2. Sodišče druge stopnje je z odločitvijo soglašalo. Obrazložilo je, da ZPIZ-1 sicer ne daje podlage za ponovno odmero pokojnine, vendar pa o zneskih, ki jih uveljavlja tožnica, s prvo, že pravnomočno odločbo, tožena stranka še ni odločala. Zato je presodilo, da je tožnica utemeljeno zahtevala ponovno odmero.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da v določbah ZPIZ-1 ni pravne podlage za ponovno odmero pokojnine z vštevanjem delnic ob že izdani pravnomočni odločbi z dne 9. 3. 1995. Z njo je bila pravnomočno določena osnova za odmero pokojnine, „vštevnost delnic“ pa ni samostojna pravica, ki bi jo tožnica lahko ločeno uveljavljala. Zato je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo, saj odločitev nima opore niti v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji) niti v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji). Tudi sklicevanje sodišča na odločbo Ustavnega sodišča U-I-392/98 z dne 10. 7. 2001 ne more vplivati na tožničino pravnomočno pokojninsko osnovo, o kateri je bilo odločeno v letu 1995 na podlagi predpisa, ki ni bil protiustaven že tedaj, pa tudi pravna podlaga zaradi navedene odločbe Ustavnega sodišča za nazaj ni prenehala. Ker o identičnem zahtevku ni mogoče odločiti dvakrat, je po mnenju revizije sodišče zagrešilo bistveno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Sodišče se tudi neutemeljeno sklicuje na prakso tožene stranke v nekaterih primerih, ko je bila nova odmera izvedena. Gre za neprimerljive situacije, v katerih je tožena stranka na novo odmerila pokojnine po zaključenem postopku v sporu glede evidentiranja plač v posameznih podjetjih (npr. farmacevtska družba L.). Posamezni primeri, v katerih je bila na novo odmerjena pokojnina izven teh postopkov pa ne morejo predstavljati osnove za odločitev v tem sporu. Tožena stranka predlaga spremembo sodbe sodišča druge in prve stopnje in zavrnitev zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovno sodišče je o reviziji že odločalo in ji s sodbo VIII Ips 20/2010 z dne 21. 11. 2011 ugodilo tako, da je sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da v pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, razen z izrednimi pravnimi sredstvi, ni mogoče poseči, ponovne odmere pokojnine pa ZPIZ-1 tudi ne predvideva. Podatki, na podlagi katerih je tožnica zahtevala novo odmero pokojnine, so bili namreč znani že ob izdaji pravnomočne odločbe o odmeri z dne 9. 3. 1995. 5. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo Up-142/12-10 z dne 27. 5. 2015 ugodilo ustavni pritožbi tožnice in sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 20/2011 z dne 21. 11. 2011 razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje. Sklicevalo se je na odločitev v zadevi U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015, v kateri je šlo za enak ustavnopravni primer. V navedeni zadevi je ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS, ker drugače, kot ZPIZ v 270. členu in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in naslednji) v 183. členu ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine.

6. Revizijsko sodišče je na podlagi 371. člena ZPP ponovno preizkusilo izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. S tem, ko je sodišče odpravilo odločbi tožene stranke in ji naložilo sprejem novega upravnega akta, ni odločilo o zahtevku, o katerem bi že bilo pravnomočno odločeno v smislu 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je toženi stranki naložilo izdajo novega upravnega akta v zadevi, v kateri je ta pravnomočno že odločila, ne da bi za to obstajala pravna podlaga, bi bilo sodišču mogoče očitati zgolj zmotno uporabo materialnega prava.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Iz dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje in sprejetih po sodišču druge stopnje izhaja, da je bila tožnici odmerjena pokojnina z odločbo z dne 9. 3. 1995. Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnica v letu 1990 in 1992 namenila za notranji odkup podjetja, kjer je bila zaposlena. Tožnica se zoper odločbo ni pritožila, pač pa je dne 24. 7. 2006 vložila zahtevek za novo odmero pokojnine z upoštevanjem tudi zneskov, namenjenih za notranji odkup podjetja v letih 1990 in 1992. Tožena stranka je zahtevo za ponovno odmero pokojnine z dokončno odločbo z dne 6. 4. 2007 zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

11. Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča sta nižji sodišči ravnali pravilno, ker sta odpravili odločbi tožene stranke o zavrženju tožničine zahteve in toženi stranki naložili ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov, ki jih je tožnica v letih 1990 do 1992 namenila za notranji odkup podjetja, v katerem je bila zaposlena. Ustavno sodišče je namreč že z odločbo U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 ugotovilo neskladje četrte alineje 46. člena ZPIZ z ustavo, ker brez razloga, ki bi utemeljeval javno korist, ni dovoljevala vštetja dela plač, namenjenih za notranji odkup podjetij, v pokojninsko osnovo. Tistim zavarovancem, ki jim je bila pokojnina odmerjena brez upoštevanja tega dela plač, je bila po 270. členu ZPIZ dana možnost posebnega časovno neomejenega izrednega pravnega sredstva, ki je omogočal ponovno odmero pokojnine z učinkom za naprej (neprava obnova). Tudi 183. člen sedaj veljavnega ZPIZ-2 (spet) ureja podobno izredno pravno sredstvo, ki omogoča ponovno odmero pokojnine (v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta). Le v vmesnem obdobju, to je v času veljave ZPIZ-1, takega izrednega pravnega sredstva ni bilo. Zato je Ustavno sodišče v zadevi U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 odločilo, da so bili zavarovanci, ki so se upokojili v času veljavnosti ZPIZ-1 oziroma so v tem času zahtevali ponovno odmero pokojnine, pri kateri bi bil upoštevan tudi del plač, s katerim so vplačali delnice za notranji odkup, neenako obravnavani. Zato tožena stranka njihovih zahtev za ponovno odmero pokojnine ne bi smela zavreči s sklicevanjem na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

12. Glede na to, da je tožnica zahtevala ponovno odmero pokojnine ravno v času veljavnosti ZPIZ-1, katerega neustavnost je bila ugotovljena z navedeno odločbo Ustavnega sodišča, je ob upoštevanju napotil iz 2. do 5. točke izreka te odločbe tožena stranka dolžna vsebinsko obravnavati tožničino zahtevo in pokojnino ponovno odmeriti z upoštevanjem zneskov, ki jih je tožnica v letih 1990 do 1992 namenila za notranji odkup podjetja, v katerem je bila zaposlena. Odločitev nižjih sodišč o odpravi izpodbijanih odločb je pravilna, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.