Jedro

Pri izračunu tožničine pokojninske osnove zneski plač, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup, niso bili upoštevani. Tako sporni zneski niso bili del dejanskega stanu v času odločanja toženca o priznanju pravice do starostne pokojnine, o teh zneskih še ni bilo pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da je ponoven izračun pokojninske osnove z upoštevanjem teh zneskov dopusten.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo toženca št. ... z dne 9. 11. 2007 in sklep št. ... z dne 6. 4. 2007 odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Obenem je tožencu naložilo, da je dolžan tožnici izdati nov upravni akt o odmeri pokojnine v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe.

Zoper sodbo je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka, toženec vložil pritožbo. Meni, da je sodišče neutemeljeno tožnici omogočilo novo odmero starostne pokojnine zaradi oblikovanja nove pokojninske osnove z upoštevanjem plač, ki jih je dobila izplačane v letu 1990 in 1992 v obliki delnic ter mu neutemeljeno naložilo izdajo nove odločbe o starostni pokojnini. Navaja, da je tožnica pridobila pravico do starostne pokojnine od 12. 9. 1994 dalje na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe št. ... z dne 9. 3. 1995. Pri izračunu pokojninske osnove so bili podatki, ki so bili javljeni na obrazcu M-4 že pregledani, saj so bili izločeni prejemki v obliki delnic, ki jih je tožnica poleg redne plače prejemala v letu 1990 in 1992. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna, ker se tožnica zoper njo ni pritožila. Navedena pravnomočna odločba o priznanju pravice do pokojnine, vsebuje tudi odmero starostne pokojnine, kar pomeni, da vsebuje tudi pravnomočno izračunano pokojninsko osnovo, saj iz nje izhaja pravnomočna odločitev o višini odmerjene pokojnine, torej pokojninska osnova, brez vštetja plač v obliki delnic v pokojninsko osnovo. Zato je očitek sodišča, da s pravnomočno in dokončno odločbo toženca z dne 9. 3. 1995 še ni bilo odločeno o vštevnosti delnic, nepravilen, razen tega pa vštevnost delnic tudi ni samostojna pravica. Po stališču pritožbe se sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-392/98-23 z dne 10. 7. 2002, ker ta odločba na pravnomočno pokojninsko osnovo tožnice, na podlagi katere ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine v letu 1994, ne more vplivati. Odločba Ustavnega sodišča je pričela učinkovati z dnem objave v Uradnem listu, to je z dnem 25. 7. 2002, kar pomeni, da se je spremenila materialnopravna podlaga z dnem 25. 7. 2002. Glede na to, da je z odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine iz leta 1995, pravnomočno ugotovljena tožničina pokojninska osnova, bi bilo mogoče v to pravnomočno odločbo posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vendar pa tudi, če bi tožnica vložila predlog za obnovo postopka, ne gre za nova dejstva in dokaze, saj je bilo že ob izdaji odločbe v letu 1995 znano, da se znesek, ki je bil namenjen notranjemu odkupu delnic, ni upošteval pri oblikovanju njene pokojninske osnove in tudi sicer je za obnovo postopka že potekel tako subjektivni, kot tudi objektivni rok. V tožničinem primeru pa tudi ne gre za naknadno izplačano plačo in tudi ne za novo ugotovljeno plačo, temveč za plačo, ki je bila znana ob njeni upokojitvi, vendar ni bila upoštevana pri oblikovanju pokojninske osnove. Meni, da za novo odmero za vštevanje delnic tudi ni pravne podlage niti v določbah ZPIZ/92, niti v določbah ZPIZ-1. Takšno stališče je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto v konkretnih zadevah, ki jih pritožba tudi navaja. Iz razlogov naštetih sodb je razvidno, da za ponovno odmerjanje pravnomočno priznanih pokojnin zaradi upoštevanja naknadno ugotovljenih plač v veljavnem ZPIZ-1 ni nobene pravne podlage. Dodatno poudarja, da pravica do enakosti pred zakonom in enako varstvo pravic, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom, sta lahko ogrožena, če sodišča pravo v istovrstnih primerih uporabljajo različno, predvsem, če odstop od utečene in enotne sodne prakse ni primerno in prepričljivo obrazložen.

V odgovoru na pritožbo tožnica ugovarja pritožbenim razlogom. Navaja, da toženec ne upošteva temeljnih načel Zakona o splošnem upravnem postopku, ki ga zavezuje, da skrbi, da stranka uresniči vse pravice, ki ji po predpisih gredo in ne nasprotno. Ne strinja se z ugotovitvijo toženca, da zakon ne omogoča več ponovne odmere v primeru naknadno ugotovljene plače in da je to razlog, da njene zahteve ni mogoče obravnavati po vsebini. Če bi obveljalo to stališče, bi moral toženec zahtevek zavrniti in ne zavreči. Uveljavlja le, da se ji pokojninska osnova pravilno določi, to pomeni, skladno z zakonom. Tudi sklicevanje na razloge obnove in njenega učinkovanja v njenem primeru ne pridejo v poštev. Ne more se strinjati, da gre za res iudicata, saj uveljavlja nekaj, o čemer še ni bilo odločeno. V njenem primeru gre za kršitev temeljnih človekovih pravic, saj je znano, da je toženec glede tega vprašanja odločal zelo različno, ob enaki pravni podlagi. Predlaga, da pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava, tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti drugih določb, ki jih očita pritožba.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo s tožbo izpodbijano dokončno odločbo št. ... z dne 9. 11. 2007 ter prvostopni sklep št. ... z dne 6. 4. 2007, s katerim je toženec tožničin predlog za ponovno odmero pokojnine zavrgel. Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je toženec tožnici z odločbo št. ... z dne 9. 3. 1995 priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 73.887,50 SIT na mesec od 12. 9. 1994 dalje. Nato je z odločbo iste opr. št. z dne 15. 3. 1996 starostno pokojnino ponovno odmeril na podlagi 56. člena novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 7/96) v višini 87.112,44 SIT na mesec od 1. 3. 1996. Obe citirani odločbi sta postali dokončni in pravnomočni in to med strankama tudi ni sporno.

Dne 3. 7. 2006 pa je tožnica pri tožencu zaprosila za ponoven izračun osnove in novo odmero pokojnine na podlagi upoštevanja plač izplačanih v obliki delnic oziroma vrednostnih papirjev. O takšni tožničini zahtevi je toženec odločil z uvodoma citiranima odločbama, ki sta predmet presoje v tem postopku.

Na podlagi razpoložljive dokumentacije in v dokaznem postopku ugotovljenih dejstev, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da s pravnomočno odločbo z dne 9. 3. 1995 oziroma z dne 15. 3. 1996 še ni bilo odločeno o vštevanju dela tožničine plače v pokojninsko osnovo, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup podjetja za leto 1990 in 1992. Za zneske plač iz leta 1990 in 1992, ki so bili sporočeni na obrazcih M-4, je bilo v revizijskem postopku pri tožencu (zapisnik o opravljeni reviziji št. ... z dne 5. 11. 1998) še formalno ugotovljeno, da niso pravilni, ker je v skupnih zneskih osebnih dohodkov za obe leti zajet tudi znesek vrednostnih papirjev. Obenem je bilo tožničinemu delodajalcu M. naloženo, da ponovno izpolni obrazec M-4 za leti 1990 in 1992. Dne 24. 7. 2006 pa je tožničin bivši delodajalec tožencu posredoval novo potrdilo o tožničini plači za leto 1990 in 1992, vključno s podatki o delu plač, ki so bili v revizijskem postopku, izločeni. Dne 30. 8. 2006 so bili pri tožencu s strani revizorja podatki za leti 1990 in 1992 za tožnico ponovno pregledani. Ugotovljeno je bilo, da podatki, ki so posredovani na obrazcih M-4 in M-8, vsebujejo zneske, izplačane za opravljeno redno delo in se za izračun pokojninske osnove lahko upoštevajo. K zneskom, ki so posredovani na obrazcih M-4 oziroma obrazcu M-8, pa je potrebno pri izračunu pokojninske osnove upoštevati tudi zneske vrednostnih papirjev, izplačanih za leto 1990 in 1992 in sicer za leto 1990 19.138,90 SIT neto in za leto 1992 26.862,40 SIT bruto.

Glede na takšne podatke in tudi pritožbene navedbe, očitno ni sporna višina, niti dejstvo, da gre za zneske, ki se skladno z zakonom upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove, ker predstavljajo del osebnega dohodka. Sporno je le vprašanje, ali je bilo o pokojninski osnovi že pravnomočno odločeno in s tem v zvezi, ali obstaja pravna podlaga za vsebinsko odločitev o tožničini zahtevi za upoštevanje spornega zneska pri izračunu pokojninske osnove in s tem pri odločitvi o znesku starostne pokojnine.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) je v 3. odstavku 185. člena določal, da se naknadno izplačana ali ugotovljena plača, ki se v skladu s tem zakonom upošteva za izračun pokojninske osnove, lahko uživalcu pokojnine upošteva za novo odmero že uveljavljanje pokojnine. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) take določbe nima več, zato je pritožbeno sodišče že v več zadevah zavzelo stališče, da toženec v določbah novega zakona ni imel specialne pravne podlage za ponovno odmero starostne pokojnine, na kar se pritožba tudi utemeljeno sklicuje. Pravilne pa so pritožbene navedbe tudi v tem, da se dokončna in pravnomočna odločba v upravnem postopku lahko odpravi, razveljavi ali spremeni le z izrednimi pravnimi sredstvi pod pogojem, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. V konkretnem primeru tožnica nobenega od izrednih pravnih sredstev ni vložila, ampak je v postopku pri tožencu izrecno uveljavljala novo odmero starostne pokojnine in določitev pokojninske osnove z upoštevanjem delnic.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da če o spornem delu plač, ki so bile znane v času odločanja o priznanju pravice do starostne pokojnine, toženec še ni odločil, odločitev o višini starostne pokojnine dejanske podlage v obsegu, ki se nanaša na sporni del plač glede vštevnosti v pokojninsko osnovo, sploh ne vsebuje. Iz tega razloga odmera oziroma višina pokojnine ne more biti zajeta z (dejanskimi) mejami dokončnosti in pravnomočnosti odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in to izhaja iz revizijskih zapisnikov, so bili pri tožencu podatki, ki so bili javljeni na obrazcu M-4 že pregledani in tudi izločeni in plače v obliki delnic za leti 1990 in 1992, v pokojninski osnovi za izračun starostne pokojnine, pri tožnici niso bile upoštevane. To pa pomeni, da sporni zneski torej niso bili del dejanskega stanu v času odločanja toženca o priznanju pravice do starostne pokojnine. Dne 24. 7. 2006 je nato tožničin bivši delodajalec tožencu za tožnico ponovno posredoval podatke o zneskih plač iz leta 1990 in 1992, ki so bili obračunani za delnice za notranji odkup, pa so bili izločeni iz osnove za izračun pokojnine. Naknadna sprememba podatkov, ki v sporni zadevi temelji na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-392/98- 23 z dne 10. 7. 2002, pa v bistvu omogoča ponovno odločanje o delu plače, o katerem do sedaj še ni bilo pravnomočno odločeno. Toženec zato tožničine zahteve z dne 3. 7. 2006 za ponovno odmero pokojnine na podlagi spornih zneskov plače glede vštevnosti v pokojninsko osnovo po 4. točki 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ne bi smel zavreči, temveč bi moral o zahtevi odločiti po vsebini.

Pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da je bilo v reševanju pred pritožbenim sodiščem že več zadev, v katerih je toženec zavzel drugačno stališče, kot pa ga zagovarja v sporni zadevi oziroma v pritožbi, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da ne gre za kršitev temeljnih načel ustave. Razen tega je pri reševanju spornih zadev potrebno izhajati iz temeljnega načela obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po katerem se zavarovancem pravice za primer starosti zagotavljajo na podlagi dela in prispevkov (1. odstavek 3. člena ZPIZ-1). Po 6. odstavku 7. člena ZPIZ-1 so pravice iz obveznega zavarovanja sorazmerne zavarovančevi plači ali drugim dohodkom in plačanim prispevkom. Odstop od zgoraj opisane prakse toženca pomeni kršitev načela enakega obravnavanja zavarovancev in enakega varstva pravic, določenega v 22. členu Ustave, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.