Jedro

Izrečene besede pomenijo enkratno žalitev, ki pa ni izraz hude nehvaležnosti drugotoženke do tožnika in njegove žene, kajti kot hudo nehvaležnost je mogoče opredeliti ravnanje obdarjenca, ki so po pomembnosti take, da razumno opravičujejo preklic darila, enkratna žalitev pa to nikakor ne pomeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in popravnim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da je darilna pogodba sklenjena 14.12.1975 v N.G. med tožnikom K.P. kot darovalcem in tožencema B. in I. P. kot obdarjencema v delu, ki se nanaša na pritlične prostore stanovanjske hiše stoječe na parceli 2668/1, vpisani v vložni številki 1217 k.o. Š. in ki obsegajo bivalno kuhinjo, dve sobi, hodnik, kopalnico in WC ter verando in na eni polovici zemljišča omejene parcele razveljavi in da je tožena stranka dolžna izdati listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah vl.št. 1217 k.o. Š. s pripisano parc.št. 2668/1 vknjižila lastninska pravica na ime tožnika do ene polovice. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 426.724,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2003 do plačila. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi zatrjuje, da je 10.10.1998 tožeča stranka vložila tožbo, ki jo je označila po vsebini s tožbo zaradi preklica darila. Izrek tožbenega zahtevka pa terja kot posledico preklicanega darila zaradi velike nehvaležosti, razveljavitev darilne pogodbe z dne 16.12.1995. Tožba je bila vložena v času ko tedaj veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih še ni obravnaval instituta darilne pogodbe. Kasneje uveljavljeni Obligacijski zakonik jasneje opredeljuje posledice obdarjenčeve nehvaležnosti in govori o preklicu darilne pogodbe. Tožnik je torej v tožbi vsebinsko že povzel bodoče določbe navedenega zakona, vendar pa je kot edini možni ukrep, ki je posledica preklica darila, uveljavljal razveljavitev darilne pogodbe z izrecno navedbo, v katerem delu se ta darilna pogodba zaradi preklica razveljavlja. Razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na hudo nehvaležnost prvega toženca so povsem nejasni. Izpodbijana sodba sicer opisuje posamezne dogodke in konfliktne situacije, do katerih je prihajalo med pravdnima strankama, vendar pa ni zavzelo direktno opredeljenega stališča do ravnanja prvega toženca. Le glede druge toženke je mnenja, da njena zgolj verbalna pomoč prvemu tožencu ne zadošča za ugotovitev, da bi ona izkazala hudo nehvaležnost do darovalca. Glede na to je tožnik mnenja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja hude nehvaležnosti obeh tožencev. Izvedeni dokazi jasno kažejo na to, da je prihajalo do fizičnega obračunavanja prvega toženca s tožnikom in njegovo ženo, pri čemer ni mogoče govoriti o tem, da bi bil tožnik tisti, ki je izzval toženca do te mere, da se je ta spozabil. Po mnenju tožeče stranke je že samo dejstvo, da se je prvi toženec kot sin fizično loteval staršev, dovolj za ugotovitev, da gre pri njem za hudo nehvaležnost. Tožnik in njegova žena sta že s samo sklenitvijo darilne pogodbe pokazala, da želita prvemu tožencu kot sinu in drugi toženki kot snahi vse dobro. Namesto hvaležnosti pa sta doživela in še doživljata stalne fizične in verbalne napade. Vse to pa je dovolj za ugotovitev, da je podana velika nehvaležnost prvega toženca kot darovalca. Velika nehvaležnost pa je podana tudi s strani drugotoženke, ki je vseskozi podpirala prvega toženca in ni z ničemer skušala zavreti njegove izpade do staršev, svoj odnos pa je tudi verbalno izkazala ob neki priliki, ko je kričala "kurba, ubij jih". Tožnik smatra, da je dokazni postopek jasno pokazal, da je podana velika nehvaležnost toženih strank do njega in da so to torej podani pogoji za preklic darila. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zemljiškoknjižno stanje nepremičnine se od sklenitve darilne pogodbe ni več spreminjalo, čeprav je med strankama nesporno, da je prišlo do večjih gradbenih posegov v nepremičnino. Sodišče prve stopnje se je po tožnikovem mnenju povsem nepotrebno ukvarjalo z dokazovanjem trditev obeh strank o tem, kakšni gradbeni posegi so bili storjeni, na čigave stroške ter s čigavim delom, kar je pomembno za ta pravdni postopek. Sodišču tudi ni bilo znano, da je že v teku nepravdni postopek med strankami in tožnikovo hčerjo, katerega obravnava Okrajno sodišče v N.G. pod opr. št. N 45/97. V tem nepravdnem postopku je bil tudi že pritegnjen izvedenec gradbene stroke, ki naj bi opredelil posamezna solastniška razmerja na nepremičnini. Do tega ni prišlo zaradi nestrokovnega ravnanja predlagajoče stranke, sedanjih tožencev. Že iz tega je razvidno, da si tožnik nikakor ne lasti tistega dela nepremičnine, katerega je nesporno s svojimi sredstvi zgradila tožena stranka. Terja le vrnitev darila v tistem obsegu, kakor je opisano v darilni pogodbi in to po obsegu in stanju, v kakršnem je bil predmet darila v času daritve. Ponovno poudarja, da je obseg darila med pravdnima strankama nesporen oziroma točno zapisan v darilni pogodbi in da torej ne gre za predhodno vprašanje o katerem naj bi sodišče odločalo s pomočjo izvedenca gradbene stroke. Glede na to, da gre za večstanovanjsko hišo kakšna je nastala po darilni pogodbi, bo potrebno urediti etažno zemljiškoknjižno stanje, kar pa terja poseben postopek, ki ga ni mogoče inkorporirati v ta pravdni postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da je edini možni ukrep, ki je posledica preklica darila razveljavitev darilne pogodbe. Pritožba sicer pravilno poudarja, da Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v času nastanka pravnega razmerja veljavni zakon ne obravnava darilne pogodbe in zaradi tega je potrebno uporabiti bodisi pravna pravila Občega državljanskega zakonika (ODZ), bodisi analogijo predpisov dednega prava (Zakona o dedovanju - ZD). Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo spor in zaključilo, da v določenem primeru gre za preklic darila, zato očitki sodišču prve stopnje, da ni obravnavalo preklica darila niso utemeljeni. Niti ZD niti ODZ ni določal oblike preklica darila, zato je utemeljen sklep, da samega preklica darila ni potrebno uveljavljati s tožbo, pač pa se s tožbo mora zahtevati le vrnitev preklicanega darila. Tak zahtevek pa je tožeča stranka postavila s tem, ko je zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine. Pri preklicu darila pa ne gre za razveljavitev darilne pogodbe, kajti zaradi hude nehvaležnosti darilne pogodbe ni mogoče razveljaviti. Mogoče je le zahtevati vrnitev darovanega. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zahtevek tožeče stranke na razveljavitev darilne pogodbe sklenjene med tožečo stranko in toženo stranko dne 16.12.1975 zavrnilo. Prav tako se tudi ni mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je pri toženi stranki podana huda nehvaležnost in je zato utemeljen preklic darila. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi obširnega dokaznega postopka jasno ugotovilo, da pomenita dogodka z dne 7.6.1994 in dogodek z dne 22.2.2000, ko je prvi toženec starša fizično napadel hudo nehvaležnost, ki opravičuje preklic darila. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje so v tem delu jasni in nedvoumni. Da pa je prišlo do hude nehvaležnosti tudi na strani drugotožene stranke, ker je dne 7.6.1994 izrekla žalitev "kurba, ubij jih" pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne drži. Izrečene besede pomenijo enkratno žalitev, ki pa ni izraz hude nehvaležnosti drugotoženke do tožnika in njegove žene, kajti kot hudo nehvaležnost je mogoče opredliti ravnanje obdarjenca, ki so po pomembnosti take, da razumno opravičujejo preklic darila, enkratna žalitev pa to nikakor ne pomeni. Jasno je torej sodišče prve stopnje ugotovilo hudo nehvaležnost na strani prvega toženca, te nehvaležnosti pa na strani druge toženke ni ugotovilo. Tožbeni zahtevek za vrnitev darila to je ene polovice nepremičnine, ki stoji na parceli št. 2668/1 k.o. Š. pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker tožeča stranka ni jasno opredelila kaj zahteva nazaj, kajti vrnejo se lahko nepremičnine le v obsegu kot so bile podarjene. Z darilno pogodbo je tožnik tožencema podaril pritlične prostore stanovanjske hiše stoječe na parc.št. 2668/1, ki obsegajo bivalno kuhinjo, dve sobi, hodnik, kopalnico in WC, verando in eno polovico zemljišča omenjene parcele. Po daritvi iz leta 1975 je bila hiša nadzidana in prizidana. Toženca sta zgradila stanovanje v nadstropju, Š.S., bivši mož prvotoženčeve sestre R. P. pa prizidek na severozahodnem delu stanovanjske hiše tako, da je nastala nova stvar. Tožnik zahteva vrnitev ene polovice stanovanjske hiše na parc.št. 2668/1 k.o. Š., kar pa ni predmet darilne pogodbe. Predmet darilne pogodbe so le prostori, ki so v darilni pogodbi izrecno zapisani. Obseg daritve v novo zgrajeni stanovanjski hiši bi sodišče lahko ugotovilo le s pomočjo izvedenca, vendar pa tega dokaza tožeča stranka ni predlagala. Zato sodišče prve stopnje o obsegu vrnitve darila ni moglo odločiti in je zato moralo, pravilno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Ker je pritožba tožeče stranke iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.