Jedro

Rok za podajo odpovedi je začel teči, ko je tožena stranka prejela izčrpno poročilo o opravljenih detektivskih storitvah, iz katerega je bilo razvidno, da tožnik ni ravnal skladno z navodili zdravnika. Tedaj se je seznanila z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi jo morala podati v nadaljnjih 15 dneh.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1.2.2007 nezakonita, saj jo je tožena stranka podala prepozno. Zato jo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo in v posledici take odločitve ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 688,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka, s katero izpodbija sodbo v celoti in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodba spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka ne soglaša s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru podana izredna odpoved prepozna. Drugi odstavek 110. člena ZDR ureja dve vrsti subjektivnih rokov in sicer rok v primeru odpovedi iz krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, kjer se subjektivni rok 15 dni šteje od dneva, ko se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ter rok v primeru ostalih razlogov, kjer pa se subjektivni rok 15 dni šteje od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Prvi rok se torej nanaša le na izredno odpoved iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, drugi pa na vse ostale razloge, vključno z razlogom po 6. alineji, ki je bila podlaga za sporno podano izredno odpoved. Zato je po mnenju pritožbe v konkretnem primeru bistveno le vprašanje, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogom, ki je terjal tako odpoved. Ker je bila tožena stranka dolžna omogočiti tožniku zagovor, je rok za podajo izredne odpovedi po mnenju pritožbe lahko začel teči šele od dneva zagovora, ne pa od prejema detektivskega poročila, saj bi sicer vsaka drugačna razlaga postavljala pod vprašaj odločitev zakonodajalca, da napravi razlikovanje pri subjektivnih rokih. Ker sodišče prve stopnje o navedenih argumentih, ki jih je tožena stranka zastopala že v predhodnem postopku, ni reklo v obrazložitvi ničesar, po mnenju tožene stranke izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je po njenem mnenju bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa tožena stranka v pritožbi tudi opozarja na že izoblikovano sodno prakso glede začetka teka tega roka, ki je zavzela jasno stališče, da se ta rok šteje od podaje zagovora. Poleg tega se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do okoliščine, da je zamuda nastala iz razloga, ker je prvotni datum zagovora tožena stranka prestavila glede na opravičilo tožnikove žene, da je tožnik hospitaliziran in da je pripravljen podati zagovor takoj, ko se vrne iz bolnišnice. Torej je prišlo do zamude iz razloga na strani tožnika in tega ni mogoče šteti toženki v škodo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi zato moralo sodišče prve stopnje oceniti, da rok ni bil zamujen in meritorno odločiti o zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V povezavi z izpodbijano odločitvijo o glavni stvari tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ni tudi utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do zakonske določbe, ki ureja rok za podajo izredne odpovedi in tudi ustrezno obrazložilo, zakaj je štelo, da je bila tožena stranka z razlogom, ki je terjal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanjena najkasneje že dne 12. 1. 2007. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo vsa pravna odločilna dejstva, ki so pomembna za pravilno odločitev v konkretnem sporu in povsem utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 6. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) prepozno.

Ker vse pritožbene navedbe niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve stopnje, se sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP v obrazložitvi sodbe do njih tudi ni opredelilo, v zvezi s pravno odločilnimi pritožbenimi navedbami pa dodaja: Med strankama je bila sporna okoliščina glede pravočasnosti podane izredne odpovedi, zato je sodišče prve stopnje najprej prvenstveno ugotavljalo pravna odločilna dejstva glede tega spornega vprašanja. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je bila tožena stranka z razlogom, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, seznanjena najkasneje takrat, ko je prejela detektivsko poročilo, to je dne 12. 1. 2007 in utemeljeno zaključilo, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 1. 3. 2007 prepozna, saj je prekoračen prekluzivni 15 dnevni rok, ki je določen v drugem odstavku 110. člena ZDR. Pritožbeno sodišče glede na najnovejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da se je v konkretnem primeru tožena stranka seznanila z tožnikovo zlorabo navodil pristojnega zdravnika že s prejemom poročila o opravljenih detektivskih storitvah in ne od dneva zagovora.

ZDR v citirani zakonski določbi začetek 15 - dnevnega prekluzivnega roka ne veže na zagovor delavca oziroma, če se delavec ne odzove zagovoru, na datum odklonitve le tega, temveč na seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (v primeru razlogov za odpoved po drugih nadaljnjih alinejah prvega odstavka 111. člena ZDR) oziroma na datum, ko je delodajalec izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca (primer odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR) na kar opozarja tudi pritožba tožene stranke. V danem primeru je pomembna seznanitev delodajalca s kršitvijo pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ta pa se lahko glede na dejanske okoliščine zgodi že takoj, ko je do kršitve prišlo, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR.

Ker je vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, dejansko vprašanje, je treba v vsakem primeru to posebej ugotavljati, ker je le tako možna pravilna uporaba določbe drugega odstavka 110. člena ZDR. Po sodni praksi pritožbenega sodišča (Sklep VDSS Pdp 1813/2003 z dne 28. 11. 2003 in sodba VDSS Pdp 26/2005 z dne 22. 9. 2005) je začel teči 15 – dnevni rok v primeru, ko je delodajalec delavcu določil zagovor, pa delavec na zagovor ni prišel in svojega izostanka tudi ni opravičil, tej pravici pa se tudi ni izrecno odpovedal, šele naslednji dan, potem, ko bi delavec lahko podal zagovor, saj bi se pri drugačnem tolmačenju te določbe lahko zgodilo, da bi delavec na tak način delodajalca zavedel z namenom, da bi uspel doseči zamudo prekluzivnega roka za podajo odpovedi in s tem nezakonitost dane odpovedi, kar pa ni bil namen zakonodajalca, ko je opredelil pravico do obrambe. Vendar se je ta praksa višjega sodišča s sodbo VS RS Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006 v zvezi s sodbo VDSS Pdp 26/2005 z dne 22. 9. 2005 spremenila, saj se je revizijsko sodišče postavilo na jasno stališče, da v primeru, če zagovora ni bilo (razlog ni pomemben), ni mogoče določbe drugega odstavka 110. člena ZDR razlagati tako, da se delodajalec seznani z razlogi na dan, ko je bil določen neuspeli zagovor, ker pač na ta dan ni nujno, da bi izvedel kaj novega, ampak se je lahko z razlogom seznanil prej, ali pa razlogov za odpoved pogodbe nima. Če se delodajalec že po pridobitvi nekih pisnih dokumentov seznani z dejstvom, da je delavec v času bolniške odsotnosti neupravičeno potoval preko dovoljene relacije zdravnik – dom in da sta dva zdravnika (osebni in zdravnik ZZZS) pisno potrdila, da potovanje v času bolniškega staleža ni bilo dovoljeno, po stališču revizijskega sodišča ni mogoče zaključevati, da se odpovedni prekluzivni rok šteje šele od datuma predvidenega zagovora.

Zagovor je torej zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (sodba VSRS Ips 190/2006 z dne 10.10.2006 v zvezi s sodbo VDSS Pdp 1508/2004 z dne 12.1.2006). Ker je torej bistvo drugega odstavka 83. člena ZDR, ki postopek pred odpovedjo navezuje, vendar le smiselno, na disciplinski postopek in obvezuje delodajalca, da delavcu zagotovi možnost zagovora, v tem, da se delavec seznani in opredeli do očitanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga bremenijo, ne pa v določitvi roka za podajo odpovedi, ni mogoče sprejeti stališče, da prekluzivni 15 – dnevni rok teče od podaje zagovora, zlasti ne v primerih, kot se je zgodil v konkretnem primeru, ko je bil delodajalec s tožnikovo kršitvijo zlorabe navodil seznanjen že dne 12.1.2007. Sicer pa je zagovor pravica delavca, ki jo lahko izkoristi ali pa ne, delodajalčeva obveznost pa je le v tem, da mu to omogoči (sklep VSRS Ips 267/2004 z dne 17. 2. 2004 v zvezi s sodbo VDSS Pdp 654/2004 z dne 1. 7. 2004). V danem primeru je tožena stranka to obveznost izpolnila, vendar pa to ne pomeni, da je začel teči rok za podajo odpovedi, saj se je tožena stranka v konkretnem primeru z vsemi ravnanji tožnika seznanila takoj, ko je dobila izčrpno poročilo o opravljenih detektivskih storitvah, ki jih je tudi naročila z namenom, da se opravijo poizvedbe ter nadzori bolniškega staleža, torej ali je tožnik ravnal v skladu z danimi navodili zdravnika. Zato se tožena stranka povsem neutemeljeno zavzema za to, da je treba v danem primeru 15 - dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteti od datuma tožnikovega zagovora, to je od 30. 1. 2007. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, ni bilo dolžno ugotavljati obstoja zakonskega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljenega v 6. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika ob različnih navodilih dveh različnih zdravnikov, nepotreben. Če bi bila v konkretnem primeru izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno, pa bi moralo po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje presojati le pomen in vsebino navodila pristojnega zdravnika, da tožnik lahko hodi in opravlja terapijo, torej presojati ali tako navodilo pomeni tudi dovoljenje za vožnjo z avtomobilom po nakupih po različnih trgovinah (kakšen dan je prevozil tudi več kot 10 kilometrov) in pri tem tudi ugotavljati, kako je tako tožnikovo početje vplivalo na njegovo zdravstveno stanje. Sicer pa mora sodišče pri presoji spoštovanja navodil izhajati iz 2. odstavka 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003), ki določa, kdo in kakšna navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela se daje zavarovancu (režim življenja, strogo ležanje, počitek). Po citirani določbi Pravil navodila daje lahko osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija. Ker je bistvo zdravljenja doma v tem, da mora biti zavarovanec na svojem domu, v skladu s Pravili pa je odsotnost z doma možna le ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to jasno odredita ali dovolita, je za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Zato bi bila v danem primeru odločilna navodila osebnega zdravnika, seveda ob predpostavki, da bi bila dana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) in na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04) odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj gre v konkretnem primeru za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja.