Jedro

Roka za izredno odpoved ni mogoče podaljšati niti v primeru, če delavec opraviči svojo odsotnost in se ne udeleži prvega ali kasneje predvidenih zagovorov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 1. 2. 2007, naložilo toženi stranki, da ga pozove na delo, mu od 3. 2. 2007 vpiše delovno dobo v delovno knjižico, ter mu do vrnitve na delo obračuna plačo z davki in prispevki, neto znesek pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da se je tožena stranka najkasneje dne 12. 1. 2007, to je z dnem pisne obdolžitve, seznanila z razlogi za izredno odpoved, zaradi česar je odpoved z dne 1. 2. 2007 podala po preteku 15-dnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. V obrazložitvi sodbe se je sklicevalo tudi na stališča Vrhovnega sodišča glede roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali razlikovanja dveh subjektivnih rokov za izredno odpoved po drugem odstavku 110. člena ZDR, pri čemer pa tožena stranka ne zanika, da se je s prejemom detektivskega poročila seznanila s kršitvami in storilcem. Kljub temu navaja, da rok za odpoved ni mogel teči že z dnem prejema tega poročila, temveč bi moralo sodišče upoštevati rok, ki teče od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Tožena stranka je bila dolžna obstoj razlogov za odpoved še preveriti, temu pa služi tudi zakonska obveznost delodajalca, da mora delavcu pred izredno odpovedjo omogočiti zagovor. V nadaljevanju primerja rok za odpoved po drugem odstavku 110. člena ZDR z rokom za redno odpoved iz petega odstavka 88. člena ZDR in opozarja na stališče sodne prakse, da se ta rok šteje od zagovora. Sodišče druge stopnje se do te primerjave tožene stranke, na katero se je sklicevala že v pritožbi, ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) Ker se je tožena stranka v izredni odpovedi izrecno opredelila do tožnikovega zagovora, drugačni zaključki sodišča predstavljajo isto bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče je sicer navedlo, da je bilo po njegovem mnenju odločilno navodilo osebnega zdravnika, vendar to ne spremeni dejstva, da je bil zagovor potreben. V zvezi s tem očita sodiščema druge in prve stopnje tudi nasprotje med odločitvijo in obrazloženimi razlogi, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Do zamude pri odpovedi je prišlo zaradi tožnika – prvotni datum zagovora je bil namreč prestavljen zaradi opravičila tožnikove žene. Tega ni mogoče šteti v škodo toženi stranki.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka, ker se sodišče druge stopnje ni izrecno opredelilo do navedb tožene stranke v pritožbi v zvezi s primerjavo začetka teka roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 110. člena ZDR in roka za redno odpoved po petem odstavku 88. člena ZDR, ki naj bi po stališču sodne prakse začel teči od zagovora. Sodišče druge stopnje je namreč na te pritožbene navedbe odgovorilo s sklicevanjem na določbo 360. člena ZPP, po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. S takšnim stališčem se strinja tudi revizijsko sodišče, ki tudi pojasnjuje, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča - v zvezi z zakonsko opredelitvijo, da rok za redno odpoved teče od seznanitve z razlogi za redno odpoved (peti odstavek 88. člena ZDR) in v zvezi z opredelitvijo, da mora stranka podati izredno odpoved najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (drugi odstavek 110. člena ZDR) – ne izhajajo različna stališča. Stališče tožene stranke, da naj bi rok za redno odpoved (iz krivdnega razloga) začel teči od zagovora, ni utemeljeno.

8. Podobno velja za naslednji revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka – v zvezi s protispisno trditvijo sodišča prve stopnje, da se tožena stranka v odpovedi ni opredelila do zagovora tožnika. Tudi v tem primeru se sodišču druge stopnje ni bilo treba izrecno opredeliti do pritožbene navedbe tožene stranke glede tega, saj dejstvo, ali se je tožena stranka v izredni odpovedi izrecno opredelila do zagovora tožnika (iz obrazložitve odpovedi je razvidno, da se je tožena stranka sicer opredelila do zagovora tožnika, vendar napačno, saj ni navedla imena ortopeda, na katerega se je tožnik skliceval – dr. A. T., temveč dr. A. P.), ne predstavlja odločilnega dejstva za presojo v tem sporu. Ker že sodba sodišča prve stopnje, enako tudi sodišča druge stopnje, temelji le na presoji, da je tožena stranka zamudila rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in ker začetek tega roka ni odvisen od navedenih podatkov v obrazložitvi izredne odpovedi, navedeno neskladje ne predstavlja odločilne okoliščine za presojo. Zato tudi ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Podobno velja za očitek bistvene kršitve zaradi domnevnih nasprotij med odločitvijo in razlogi obrazložitve sodišč druge in prve stopnje, saj je za odločitev bistveno, ali je tožena stranka zamudila rok za izredno odpoved ali ne. Dodatno razlogovanje sodišča prve in predvsem druge stopnje o tem, da bi bilo glede očitanih odsotnosti tožnika treba upoštevati mnenje osebnega zdravnika (in ne zdravnika specialista), ni odločilno. Kljub temu, da sta se delno spustili v takšno obrazložitev, sta to izrecno poudarili že sodišči druge in prve stopnje.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Revizijsko sodišče je že v večjem številu zadev (npr. VIII Ips 33/2006, VIII Ips 175/2006, VIII Ips 214/2006, VIII Ips 335/2006 in številnih drugih) obrazložilo, da je rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR prekluzivni rok, to pa pomeni, da po poteku tega roka preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, je dejansko vprašanje – seznani se lahko takoj, ko razlog nastopi, lahko tudi kasneje, vse do zagovora delavca (v res izjemnih primerih pa celo po tem). Iz določbe drugega odstavka 110. člena ZDR („izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved“) ne izhaja, da se šteje dan izvedbe zagovora za datum, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Takšna materialnopravna razlaga te določbe je napačna in nasprotuje jasnemu zakonskemu tekstu. Enako velja tudi za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj tudi iz petega odstavka 88. člena ZDR ne izhaja, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od zagovora (oziroma, če delavec ne pride na zagovor, od tistega dne, ko je bil zagovor predviden), temveč od seznanitve z razlogi za redno odpoved.

12. Prekluzivna narava roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni tudi, da za ta rok ne veljajo pravila o zadržanju ali pretrganju, kot v primeru zastaranja (358. do 363. člen in 364. do 370. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Tega roka ni mogoče podaljšati niti v primeru, če delavec opraviči svojo odsotnost in se ne udeleži prvega ali kasneje predvidenih zagovorov. ZDR namreč ne določa, da se rok za izredno odpoved v takšnem primeru podaljša. V drugem odstavku 83. člena ravno obratno določa, da delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Tolmačenje tožene stranke - da bi v vsakem primeru šteli njej v škodo dejstvo, če tožniku ne bi omogočila zagovora – ni utemeljeno. Ker je tožena stranka rok za odpoved zamudila (kot navedeno je datum seznanitve z razlogi za odpoved dejanska ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje – tretji odstavek 370. člena ZPP), je bila odpoved nezakonita.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.