Jedro

Pri odločitvi o tem, ali revidentka izpolnjuje pogoj minimalne zavarovalne oziroma pokojninske dobe, predpisane za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, pa se ni mogoče izogniti določbam 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97) in 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/2008): ker je revidentka dopolnila zavarovalni dobi po pravnih predpisih držav podpisnic sporazumov z RS, se pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine ti seštejeta (če se ne nanašata na isto obdobje).

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v II. in IV. točki izreka spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in se v ugodilnem delu in izreku o stroških postopka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti revizijske stroške tožeče stranke v 8 dneh v skupni višini 314,76 EUR na račun Delovnega sodišča v Mariboru št. 0110-637-050-1514, sklic št. 00-1287-2010, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi tožene stranke z dne 23. 12. 2009 in 3. 5. 2010, tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do zaposlitve na drugem delovnem mestu oziroma na drugem delu, ki bo psihično manj zahtevno in hkrati bolj predvidljivo, brez naključij in neposrednega stika z ljudmi, in sicer v polnem delovnem času. Priznalo ji je pravico do sorazmernega dela nadomestila za invalidnost od 3. 11. 2009 dalje, o odmeri in izplačevanju pa mora odločiti tožena stranka s posebno odločbo. Tožnici je naložilo, da se mora v roku 30 dni prijaviti pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Zavrnilo je tožničin zahtevek za razvrstitev v invalidnost I. kategorije. Sklenilo je, da se tožba za uveljavljanje pravice do invalidnine zavrže, ker tožnica ni izpodbijala prvostopenjske upravne odločbe, ter da mora tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka z izpodbijanima odločbama odločila, da tožnica nima pravic iz invalidskega zavarovanja, ker naj ne bi izpolnjevala pogoja gostote pokojninske dobe, ter presodilo, da določb o slovenskem državljanstvu ni mogoče razlagati tako, da bi morala biti državljanka RS že 1. 4. 1992 ob uveljavitvi ZPIZ/92 (Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji). Sporazuma z Republiko Hrvaško (RH) in Bosno in Hercegovino (BiH) ne omejujeta priznavanja dajatev le na invalidsko pokojnino, temveč omogočata priznanje tudi pravice do nadomestila za invalidnost. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo zoper sodbo in ugodilo pritožbi tožene stranke ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Obrazložilo je, da se sporazuma z RH in BiH ne nanašata na kratkoročne dajatve, zato tudi ni možno seštevanje zavarovalnih dob v različnih državah za priznanje pravice do nadomestila. Tožnica ne izpolnjuje pogoja gostote za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi zavarovanja v RS.

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče ni odločilo o dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca „druge specialnosti“. Sporazuma z RH in BiH ne razlikujeta med kratkoročnimi in dolgoročnimi dajatvami. Pravica do dajatve se prizna ne glede na vrsto dajatve, le način upoštevanja zavarovalne dobe je prepuščen nacionalni zakonodaji. Razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ni vezana na gostoto dosežene zavarovalne dobe.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija je neutemeljena v delu, ki se nanaša na priznanje več pravic (na podlagi invalidnosti I. kategorije), kot jih je že priznalo sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljene invalidnosti III. kategorije. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da je bil revidentkin dokazni predlog za postavitev izvedenca nesubstanciran, saj v njem ni bilo konkretizirano, kaj naj bi izvedenec druge specialnosti ugotavljal. Izvedenec psihiatrične stroke je tudi v dopolnilnem mnenju podrobno pojasnil, zakaj meni, da je pri revidentki podana invalidnost III. kategorije, pri tem je glede na mnenja invalidskih komisij ugotovil le še dodatne omejitve. Sklicevanje na socialne razmere ob ugotovljeni invalidnosti pa v obravnavani zadevi ni bistveno, saj je izvedenec na podlagi medicinske dokumentacije in osebnega razgovora z revidentko ugotovil njeno omejeno delovno zmožnost in III. kategorijo invalidnosti, ki pa je v prvi vrsti rezultat zdravstvene ocene in ne ocenjevanja drugih socialnih okoliščin. Revidentka z nestrinjanjem o ugotovitvi III. kategorije invalidnosti izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v delu glede priznanja več pravic na podlagi invalidnosti I. kategorije revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Revizija pa je utemeljena glede priznanja pravice do sorazmernega dela nadomestila za invalidnost od 3. 11. 2009 dalje, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje.

10. Pravica do nadomestila za invalidnost je pravica do denarnega nadomestila, ki je povezana s kategorijo invalidnosti in delovno pravnim statusom delovnega invalida. Odmeri se od osnove, to je od invalidske pokojnine delovnega invalida, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti.

11. Splošni pogoji za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti III. kategorije za zavarovanca, ki ni vključen v obvezno zavarovanje (kot je to v primeru revidentke) so določeni v 66. členu ZPIZ-1: da ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let in da izpolnjuje predpisane pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

12. Revidentka izpolnjuje starostni pogoj, kot datum nastanka invalidnosti III. kategorije je bil ugotovljen 3. 11. 2009, ko je zmanjšano delovno zmožnost revidentke ugotovila že invalidska komisija prve stopnje. Za odločitev o tem, ali ima pravico do nadomestila za invalidnost je torej treba ugotoviti le (še), ali je na dan nastanka invalidnosti izpolnjevala pogoj minimalne zavarovalne oziroma pokojninske dobe, predpisane za pridobitev pravice do invalidske pokojnine v 68. členu ZPIZ-1. Pri invalidnosti kot posledici bolezni je torej pogoj za priznanje pravice zadostna gostota pokojninske dobe po drugi alineji 68. člena ZPIZ-1. 13. Taka zakonska ureditev pomeni, da bi morala tožena stranka preveriti, ali je revidentka na dan 3. 11. 2009 izpolnjevala pogoj zavarovalne oziroma pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Celo več, če hoče odmeriti nadomestilo, mora invalidsko pokojnino nato tudi odmeriti, saj se višina nadomestila določa v odstotku od invalidske pokojnine, ki bi ji pripadala ob nastanku invalidnosti (enako zadeva VIII Ips 39/2014 z dne 24. 3. 2014).

14. Pri odločitvi o tem, ali revidentka izpolnjuje pogoj minimalne zavarovalne oziroma pokojninske dobe, predpisane za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, pa se ni mogoče izogniti določbam 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97) in 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/2008): ker je revidentka dopolnila zavarovalni dobi po pravnih predpisih držav podpisnic sporazumov z RS, se pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine ti seštejeta (če se ne nanašata na isto obdobje). Drugačna razlaga ni mogoča, saj gre za en sam in isti pogoj. ZPIZ-1 za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost kot pogoj določa minimalno zavarovalno oziroma pokojninsko dobo, predpisano za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Ob jasnih določbah sporazumov je ta pogoj v primeru, kot je revidentkin, mogoče ugotoviti le na en oziroma enak način.

15. Enostavneje povedano mora tožena stranka pri priznanju pravice do nadomestila za invalidnost v prvem koraku upoštevati zavarovalne dobe v vseh državah, če zavarovalna gostota ustreza zakonskemu kriteriju, pa mora v drugem koraku odmeriti sorazmerno nadomestilo glede na zavarovalno dobo prebito pri domačem nosilcu zavarovanja.

16. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča druge stopnje na stališče v zadevi VIII Ips 194/2004 z dne 18. 1. 2005, v kateri se je Vrhovno sodišče oprlo na določbo 5. člena sporazuma z RH, da se denarna nadomestila, ki jih osebe prejemajo v zvezi z invalidnostjo, ne izplačujejo v drugo državo pogodbenico. Gre za določbo o izplačevanju priznanih in odmerjenih denarnih dajatev (zavarovanec je imel v tisti zadevi prebivališče v RH in je bil tam prijavljen na zavodu za zaposlovanje), poleg tega pa ima revidentka prebivališče v RS, je slovenska državljanka in sploh ne gre za vprašanje izplačevanja v drugo državo (torej gre za drugačno dejansko in pravno situacijo kot v zadevi VIII Ips 194/2004). Revidentka je tako lahko v nasprotju s citirano zadevo na voljo domačemu zavodu za zaposlovanje, saj prebiva v RS, njena aktivnost za vključitev v aktivno zaposlitev pa je varovana na domačem trgu dela, zato ji je treba priznati pravico do sorazmernega nadomestila v višini glede na domačo zavarovalno dobo. Prav tako je neutemeljeno tudi sklicevanje tožene stranke v pritožbi na prehodni določbi 37. člena sporazumov, saj v revidentkinem primeru ne gre za ponovno odmero že priznane pokojnine. Revidentki pokojnina namreč še ni bila priznana.

17. Odločitev sodišča prve stopnje je zato glede odločitve o priznanju pravice do sorazmernega nadomestila za invalidnost pravilna. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče reviziji v tem delu ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

18. V skladu z drugim odstavkom 165. členom ZPP je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Tožnici pripadajo stroški sodnega postopka na prvi stopnji, kot jih ji je priznalo že sodišče prve stopnje ob delni uspešnosti v znesku 246,60 EUR. V pritožbenem postopku je bila tožnica glede zavrnjenega dela zahtevka v celoti neuspešna, zato ji tožena stranka ni dolžna povrniti stroškov pritožbenega postopka. Ker pa je tožnica v pretežnem delu uspela z revizijo, ji mora tožena stranka povrniti stroške revizijskega postopka zaradi zastopanja po odvetniku v znesku 314,76 EUR (36. člen ZOdvT in tarifna številka 3300). Tožena stranka mora tožnici povrniti 314,76 EUR revizijskih stroškov postopka in jih ob upoštevanju 46. člena ZBPP plačati na račun Delovnega sodišča v Mariboru.