Jedro

Pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Izvedenec psihater je pri tožnici postavil diagnozo anksiozno depresivna motnja in čustveno neuravnovešene osebnostne motnje. Ugotovil je, da tožnica biva v izjemno neugodnih socialnih razmerah, ter da v prvi vrsti potrebuje socialno pomoč, ureditev stanovanjskih razmer, pomoč Centra za socialno delo in rešitev premoženjskega stanja ter tudi psihiatrično zdravljenje, v smislu zdravljenje anksiozno depresivne motnje, s sočasno pomočjo pri reševanju socialnega vprašanja. Pri tožnici je zaradi posledic bolezni tako podana III. kategorija invalidnosti.

Sporazuma o socialnem zavarovanju (tako z RH in BiH) se ne nanašata na pridobitev pravice do denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja in ne dajeta pravne podlage, da se v primeru ugotovljene preostale delovne zmožnosti pri pridobitvi denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja seštevajo zavarovalne dobe, kar pomeni, da v tožničinem primeru v pokojninsko dobo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti ni možno upoštevati dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški in dobe, dopolnjene v Republiki Bosni in Hercegovini. Tožnica ima v Republiki Sloveniji in Republiki Črni Gori skupaj dobre 4 leta pokojninske dobe in tako kot invalid III. kategorije invalidnosti po določbi 67. člena ZPIZ-1 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Zato tožničin tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženke ter za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba tožnice se zavrne.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I do IV izreka sodbe) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2009 in z dne 3. 5. 2010 ter da ima tožnica pravico do invalidske pokojnine, katero je dolžna odmeriti toženka s posebno odločbo, zavrne.

V preostalem (V. točka izreka izpodbijane sodbe) se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbo toženke z dne 23. 12. 2009 in z dne 3. 5. 2010 (I. točka izreka sodbe), tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji v okviru svojega poklica priznalo pravico do zaposlitve na drugem delovnem mestu oziroma na drugem delu, ki bo psihično manj zahtevno in predvidljivo delo, brez naključij in brez neposrednega dela z ljudmi, v polnem delovnem času s pravico do sorazmernega dela nadomestila za invalidnost, od 3. 11. 2009 dalje (II. točka izreka sodbe), tožnici naložilo, da se v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe prijavi pri pristojnem Zavodu za zaposlovanje (III. točka izreka sodbe), toženki naložilo, da o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo (IV. točka izreka sodbe) ter zavrnilo zahtevek tožnice za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine (V. točka izreka sodbe). S sklepom je sodišče zavrglo tožbo za uveljavitev pravice do invalidnine za telesno okvaro ter odločilo o stroških samega postopka.

Zoper izpodbijano sodbo in sklep se pritožuje toženka, zoper zavrnilni del sodbe (da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine) se pritožuje tožnica. Tožnica je podala tudi odgovor na pritožbo tožene stranke.

Tožena stranka meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in da je potrebno tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrniti kot neutemeljen. Sodišče se je napačno postavilo na stališče, da se lahko v danem primeru seštevajo zavarovalne dobe za pridobitev pravice do dajatve po Sporazumu o socialnem zavarovanju med R Slovenijo in R Hrvaško (Sporazum - HR, Ur. l. RS- MP št. 21/97), kot tudi po Sporazumu o socialnem zavarovanju med R Slovenijo in BiH (Sporazum - BiH; Ur. l. RS - MP št. 10/2008), saj si sodišče napačno in preširoko razlaga določbe Sporazuma - HR in Sporazuma - BiH, ko jih uporabi tudi za priznanje drugih pravic iz invalidskega zavarovanja. Po stališču toženke Sporazuma ne urejata pravic in ne pokrivata dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, pač pa lahko osebe, za katere se navedena sporazuma uporabljata, uveljavljajo le pravico do invalidske pokojnine, če izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji v skladu z določbo 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Zgolj pri priznavanju pravice do pokojnine je mogoče uporabiti določbe sporazuma glede seštevanja pokojninskih dob, dopolnjenih v državah pogodbenicah. Na podlagi ugotovljene zmanjšane delovne zmožnosti, kakor je to tudi v primeru tožnice, pa je mogoče ostale pravice iz invalidskega zavarovanja priznati le z upoštevanjem dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji. Tako se od samega sprejema dalje uporabljata oba prej navedena sporazuma. Pri tožnici je bila ugotovljena zmanjšana delovna zmožnost in bi ji kot invalidki III. kategorije invalidnosti lahko priznali druge pravice iz invalidskega zavarovanja zgolj z upoštevanjem dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji. Tožnica le na podlagi slovenske pokojninske dobe ter tudi ob upoštevanju dobe, dopolnjene v Črni Gori, in ob upoštevanju zmanjšanja delovnih let prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje, ne izpolnjuje predpisanega pogoja ene tretjine delovnih let, ji tako ni mogoče priznati pravic iz invalidskega zavarovanja, tako tudi ne pravice do zaposlitve na drugem delovnem mestu, kot tudi ne pravice do sorazmernega dela nadomestila za invalidnost. V posledici navedenega je tudi nepravilna odločitev sodišča prve stopnje v sklepu, ki se nanaša na stroške postopka.

Tožnica v pritožbi meni, da je sodišče svojo odločitev o delazmožnosti tožnice oprlo na izvedensko mnenje izvedenca psihiatra, ki je mnenje podal 22. 12. 2012 in ga dopolnil 29. 1. 2013 in je pri tem očitno spregledalo navedbo, da tožnica ob takšnem stanju, v katerem se nahaja, ni delovno zmožna. Izvedenec ni mogel oceniti, ali je bila tožnica v tako slabem socialnem stanju že 22. 2. 2010, to je na datum, ko je ocenjeval njeno dela zmožnost. Sodišče bi tudi moralo odločiti o dokaznem predlogu pooblaščenca tožnice, podanem na naroku 14. 11. 2012, ko je ta podal predlog, da naj poda mnenje po potrebi tudi izvedenec druge specialnosti, na primer ortoped ali travmatolog ali nevrolog, v kolikor seveda izvedenec psihiater ne bi decidirano odgovoril na vprašanja sodišča o tožničini delazmožnosti. Tožnica, ki na naroku 24. 4. 2013 ni imela več pooblaščenca, se z mnenjem izvedenca psihiatra ni strinjala, sodišče pa o dokaznem predlogu po postavitvi izvedenca druge stroke ni odločalo. Tožnica ima tudi druge zdravstvene težave in s tem, ko v postopek ni bil pritegnjen izvedenec druge stroke, tudi okoliščine glede delazmožnosti tožnice niso bile v celoti ugotovljene. Tako je v posledici storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ostalo je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, v posledici tega pa tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

Sodišče je v tem postopku, v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke ... z dne 3. 5. 2010 s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A., št. ... z dne 23. 12. 2009. S slednjo je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožnice. Sodišče je prav tako presojalo zahtevo tožnice, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2009, s katero je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tožbo je v tem delu sodišče zavrglo, saj tožnica zoper citirano prvostopno odločbo ni vložila pritožbe in je ta postala dokončna in pravnomočna, z dokončno odločbo toženke z dne 3. 5. 2010 pa je bilo odločeno le o pritožbi tožnice zoper prvostopno odločbo toženke o zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja. Zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do invalidnine (I. točka sklepa) ni predmet pritožbe.

Sodišče je glede invalidnosti tožnice v celoti sprejelo izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatra, po katerem pri tožnici ni podana popolna izguba delovne zmožnosti, je pa podana zmanjšana delovna zmožnost. Tožnica je še zmožna v okviru svojih strokovnih usposobljenosti opravljati psihično lažje delo, brez neposrednega stika z ljudmi, brez vodstvenih funkcij, predvidljivo delo, razbremenjeno naključij, v polnem delovnem času. Navedeno stanje tožnico razvršča v III. kategorijo invalidnosti upoštevajoč 60. člen ZPIZ-1. Sodišče v zvezi s tako ugotovljenim dejanskim stanjem ne more slediti pritožbenim navedbam tožnice, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo navedbo izvedenca psihiatra, da tožnica ob takšnem stanju, v katerem se nahaja (misleč na obisk izvedenca psihiatra na domu tožnice) ni delovno zmožna. Izvedenec pri odgovoru na vprašanje sodišča v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 22. 12. 2012 navaja, da je bila tožnica ob obisku v slabem socialnem stanju, ob tem pa izvedenec psihiater v celoti potrjuje svoje ugotovitve iz mnenja z dne 22. 12. 2012 in tega ne spreminja, meni pa, da glede na trenutno stanje tožnice, je ta najprej potrebna ustrezne socialne, človeške in psihiatrične pomoči in zdravljenja, da bi se dokončno lahko ocenilo, ali je trenutno stanje zares dokončno. Poudari pa, da za 22. 2. 2010 pa ugotavlja, da je bila sposobna za psihično manj zahtevno delo v polnem delovnem času. Definicija invalidnosti se ne nanaša na neugodne socialne razmere, v katerih je bila tožnica ob pregledu psihiatra dne 28. 1. 2013. Invalidnost po 60. členu ZPIZ-1 je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in če so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Sodišče je tako pravilno upoštevalo izvid in mnenje izvedenca psihiatra, ko je ugotovilo, da tožnica v času izdaje presojene dokončne odločbe toženke z dne 3. 5. 2010 pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Tudi iz psihološkega poročila z dne 13. 8. 2009 izhaja, da tožnica sicer ne bo mogla opravljati del v stresnih delovnih okoljih, del, kjer je potrebna interakcija z ljudmi, del v manj strukturiranih delovnih okoljih ter del pod časovnim pritiskom ter ni pričakovati zaposlitve v realnem delovnem okolju, ne pa tudi, da pri tožnici ne bi več obstajala delovna zmožnost. Izvedenec psihiater je pri tožnici postavil diagnozo anksiozno depresivna motnja in čustveno neuravnovešene osebnostne motnje. Ugotovil je, da tožnica biva v izjemno neugodnih socialnih razmerah, ter da v prvi vrsti potrebuje socialno pomoč, ureditev stanovanjskih razmer, pomoč Centra za socialno delo in rešitev premoženjskega stanja ter tudi psihiatrično zdravljenje, v smislu zdravljenje anksiozno depresivne motnje, s sočasno pomočjo pri reševanju socialnega vprašanja. Ob pregledu je osebnostno delovala povsem urejeno, glede na izjemno hude razmere. Tako ugotovljeno izvedensko mnenje je tudi skladno z ugotovitvami invalidske komisije prve stopnje z dne 3. 11. 2009, da je pri tožnici od 3. 11. 2009 zaradi posledic bolezni priznana III. kategorija invalidnosti ter da je tožnica še zmožna s polnim delovnim časom opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvijo, da delo s strankami ni sposobna. Izvedenec je le še ugotovil dodatne omejitve za drugo delo in sicer, da gre za psihično lažje delo, predvidljivo delo, s čimmanj naključji in brez neposrednega dela z ljudmi.

Sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam tožnice, da je prišlo v predmetni zadevi do absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu pooblaščenca tožnice, podanem na naroku 14. 11. 2012, ko je ta predlagal, naj poda mnenje po potrebi tudi izvedenec druge specialnosti, v kolikor izvedenec psihiater ne bi dicidirano odgovoril na vprašanje sodišča o tožničini delazmožnosti. V zvezi s tem, pritožbeno sodišče ugotavlja, da dokazni predlog po postavitvi izvedenca druge specialnosti, kakor ga je predlagal pooblaščenec tožnice na naroku za glavno obravnavo dne 14. 11. 2012, sploh ni substanciran, zakaj naj bi se ta dokaz izvedel. To je razvidno že iz samega dokaznega predloga, ko pooblaščenec navaja, da naj sodišče po potrebi postavi tudi izvedenca druge specialnosti, na primer ortopeda, travmatologa ali nevrologa in še to le v primeru, v kolikor izvedenec psihiater ne bi dicidirano odgovoril na vprašanje sodišča o tožničini delazmožnosti. Dokazni predlog postavljen tako s strani pooblaščenca tožnice ne pove, kaj naj bi bile zdravstvene težave tožnice in zakaj naj bi se postavil še drug izvedenec zdravstvene stroke. Izvedenec psihiater je natančno odgovoril na zastavljeno vprašanje sodišča tako v prvotnem kot v dopolnilnem mnenju, ter natančno navedel kakšne so težave tožnice in kakšna je njena delazmožnost v povezavi s temi težavami. Iz v spis priloženih mnenj in izvidov tako ginekologa, onkologa, travmatologa, specialista ORL, oftalmologa, kliničnega psihologa in nevrologa ni nikjer navedeno, da bi bila tožnica pridobitno nesposobna za organizirano delo. Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in ugotovljeno dejansko stanje, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti.

Tožena stranka se upravičeno pritožuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe sporazumov z Republiko Hrvaško oziroma z Bosno in Hercegovino o seštevanju zavarovalnih dob, dopolnjenih na ozemlju Republike Slovenije, Republike Hrvaške in Republike Bosne in Hercegovine. Z meddržavnimi sporazumi o socialnem zavarovanju (tako z RH in BiH) je bilo urejeno področje zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, varstvo materinstva, nesreč pri delu in poklicnih bolezni in zavarovanje za primer brezposelnosti. Oba sporazuma urejata seštevanja zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih države pogodbenice, za pridobitev pravice do dajatev v primeru starosti, invalidnosti in smrti. Ne sporazum - RH in ne sporazum BiH ne govori o dajatvah, ki se nanašajo na „kratkoročne“ dajatve, kakršno je priznalo sodišče prve stopnje in sporazuma ne govorita o priznanju teh pravic in tako zanje tudi ne predvidevata seštevanje zavarovalnih dob za izpolnjevanje pogojev za priznanje pravic. Upoštevaje specifiko, ki izhaja iz različnih pravnih ureditev strank meddržavnega sporazuma, je razumljivo, da so denarna nadomestila, ki jih osebe prejemajo v zvezi z invalidnostjo, urejene z nacionalnimi predpisi. Za razliko od pravice do (invalidske) pokojnine, posamezne vrste pravic iz invalidskega zavarovanja v eni državi pogodbenici niso nujno predmet ureditve v drugi državi pogodbenici. Sporazuma tudi ne urejata pravic in ne pokrivata kratkoročnih dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti. Sporazuma se tako ne nanašata na pridobitev pravice do denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja in ne dajata pravne podlage, da se v primeru ugotovljene preostale delovne zmožnosti pri pridobitvi denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja seštevajo zavarovalne dobe, kar pomeni, da v tožničinem primeru v pokojninsko dobo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, na podlagi III. kategorije invalidnosti ni možno upoštevati dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški in dobe dopolnjene v Republiki Bosni in Hercegovini (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 194/2004 z dne 18. 1. 2005, podobna so stališča v sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 49/2013, Psp 66/2013 in Psp 347/2013). Tožnica ima v Republiki Sloveniji dopolnjeno pokojninsko dobo v trajanju 1 leto, 6 mesecev in 26 dni, v Bosni in Hercegovini 2 leti, 11 mesecev in 24 dni, v Republiki Hrvaški 2 leti, 2 meseca in 28 dni ter v Črni Gori 2 leti, 9 mesecev in 3 dni. Za priznanje pravic iz naslova invalidnosti lahko sodišče tako upošteva le dopolnjeno pokojninsko dobo tožnice v Republiki Sloveniji v trajanju 1 leto, 6 mesecev in 26 dni ter v Črni Gori v trajanju 2 leti, 9 mesecev in 3 dni, ne pa tudi pokojninsko dobo, ki jo je tožnica dopolnila v BiH in na Hrvaškem. Tožnica, rojena 1. 5. 1958 je na dan invalidnosti dne 7. 9. 2009 dopolnila 51 let, upoštevajoč dejstvo, da je bila tožnica prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje do dneva invalidnosti 7 let, 7 mesecev in 14 dni, znašajo njena delovna leta 23 let, 4 mesece in 16 dni. Tožnica bi tako potrebovala za izpolnjevanje pravic predpisani pogoj gostote ene tretjine delovnih let, kar bi v njenem primeru znašalo 7 let, 9 mesecev in 4 dni. Tožnica pa ima v Republiki Sloveniji in Republiki Črni Gori skupaj dobre 4 leta pokojninske dobe in tako kot invalid III. kategorije invalidnosti po določbi 67. člena ZPIZ-1 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do nadomestila za invalidnosti. Upoštevajoč navedeno je bilo potrebno ugoditi pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek tožnice po odpravi odločb toženke z dne 23. 12. 2009 in z dne 3. 5. 2010 ter razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrniti, saj je toženka o pravici tožnice do priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z izpodbijanima odločbama pravilno odločila, ko je njen zahtevek zavrnila. Posledično je tako pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v točki od I do IV in glede II. točke sklepa, saj tožnica v pravdi ni uspela in stroški zastopanja tožnice ne bremenijo toženke, temveč proračun, saj je bila tožnici z odločbo Delovnega sodišča v Mariboru št. 174/2010 z dne 12. 5. 2010 priznana pravica do brezplačne pravne pomoči. Pritožbeno sodišče je tako v skladu s 353. členom Zakona o pravdnem postopku zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča v V. točki izreka izpodbijane sodbe, v skladu s peto alinejo 358. člena pa ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v točki I do IV izreka sodbe tako, da je tožbeni zahtevek tožnice na odpravo odločb tožene stranke in priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnilo in glede stroškov postopka sklenilo, da ti stroški bremenijo proračun, prav tako bremenijo proračun stroški pritožbenega postopka, saj tožnica v pritožbi ni uspela, za vložitev pritožbe pa ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč po odločbi Delovnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 218/2013 z dne 11. 6. 2013.