Jedro

Imetnik enega od več, v prometni nesreči udeleženih motornih vozil proti oškodovancem, ki niso imetniki motornih vozil, ne more uveljavljati ugovora, da ni kriv.

Izrek

I. Pritožbama prvo in drugotožene stranke se delno ugodi tako, da se zneski, vsebovani v točki I. izreka sodbe nadomestijo tako, da se znesek ″725,27 EUR″ od 18. 9. 2010 do plačila nadomesti z zneskom ″527,27 EUR″, znesek ″725,27 EUR″ od 18. 10. 2010 dalje do plačila se nadomesti z zneskom ″527,27 EUR″, znesek ″725,27 EUR″ od 18. 11. 2010 dalje do plačila se nadomesti z zneskom ″527,27 EUR″, znesek ″729,22 EUR″ od 18. 12. 2010 dalje pa se nadomesti z zneskom ″529,22 EUR″.

II. V še preostalem, še izpodbijanem delu pa se pritožbi toženih strank zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, v celoti se zavrne pritožba tožeče stranke in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča in toženi stranki same krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 918/2014 z dne 26. 3. 2018 je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni plačati znesek 50.257,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot to izhaja iz izreka točke I. sodbe sodišča prve stopnje ter, da sta toženi stranki od 1. 5. 2013 dalje dolžni plačevati mesečno odškodninsko rento v znesku 522,93 EUR, do pravnomočnosti sodbe v plačilo dospele rentne obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče rentne obroke pa do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega rentnega obroka dalje do plačila, vse pod izvršbo. V presežku za še zahtevanih 25.308,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča prve stopnje, pa je zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločalo še o preostali premoženjski škodi, nastali tožnici v prometni nesreči dne 5. 9. 1998, ko se je poškodovala na magistralni cesti M10 pri B. V tej prometni nesreči je utrpela premoženjsko in nepremoženjsko škodo, bila pa udeležena kot sopotnica v vozilu, katerega je upravljala zavarovanke prvo tožene stranke, ki je vozila v smeri proti Ljubljani in je v desnem ovinku pred hišo B. zapeljala čez sredinsko neprekinjeno belo črto na levo na vozni pas za vozila iz nasprotne strani v trenutku, ko je po tem voznem pasu pravilno oziroma v smeri L. proti C. pripeljal voznik tovornega vozila znamke MAN reg. št. ..., ki kljub zaviranju nezgode ni uspel preprečiti. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženi stranki solidarno odškodninsko odgovorni na podlagi četrtega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Na podlagi izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločilo,da ugovor zastaranja za povrnitev škode iz naslova izgubljenega dohodka in bodočega prikrajšanja tožnice ni utemeljen. Tožnica je namreč že s tožbo z dne 7. 7. 2000 zahtevala povrnitev škode zaradi izgube na dohodku za obdobje neposredno po škodnem dogodku in je bilo s tem pretrgano zastaranje za vse nadaljnje istovrstne terjatve, ki jih je tožnica nato uveljavljala s pripravljalno vlogo z dne 12. 6. 2006. Škodni dogodek se je v konkretnem primeru zgodil 5. 9. 1998, tožnica pa se je z nastankom bodoče škode po oceni sodišča seznanila šele leta 2004, konkretneje po prejemu izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologije dr. P. M. Š., ki je bilo izdelano dne 9. 2. 2004. Ta izvedenka je v mnenju ocenila, da bo kot posledica nesreče potrebna ocena tožničine dela zmožnosti pred invalidsko komisijo in tudi na mentalnem področju in je ob tem pojasnila, da bodo tožnici tako telesne kot psihofizične posledice obravnavane nesreče ostale skozi celo življenje in jo bodo med drugim zelo prikrajšale v zmožnostih za delo. Sodišče prve stopnje je glede temelja rentnega zahtevka zaključilo, da gre pri tožnici za trajen upad intelektualnih sposobnosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi tožnica zagotovo zaključila šolanje za poslovno sekretarko, ker bi tudi glede na njene lastnosti pred škodnim dogodkom uspešno delala, sedaj pa tega dela ne zmore, zato je zahtevek za rento, po mnenju sodišča utemeljen. Višino rente je sodišče določilo kot razliko med višino izpada oziroma izpada za poklic poslovne sekretarke, ki ga je tožnica dosegla in bi ga po mnenju sodišča zagotovo pridobila (ob predpostavki, da ne bi uspela v plesu in tudi ne bi dokončala šolanje na univerzitetnem programu), ob odsotnosti škodnega dogodka, ter bi se temu primerno zaposlila in višino dohodka, ki bi ga lahko dosegla z opravljanjem drugih administrativnih del v skrajšanem delovnem času (torej 50 %). O višini tožbenega zahtevka glede rente je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi mnenja izvedenca S. L. in je zaključilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožnici znesek 50.257,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Sodišče prve stopnje je nato odločilo o ugovoru glede teka zakonskih zamudnih obresti od zvišanega dela tožbenega zahtevka in je ugotovilo, da je ta ugovor utemeljen in je temu ugovoru zastaranja ugodilo in je zahtevek tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov za čas od 1. 1. 2004 do 17. 9. 2010 zavrnilo. Glede ugovora limitirane zavarovalne vsote, ki sta ga podali toženi stranki pa je sodišče prve stopnje odločilo tako, da je upoštevalo tisto zavarovalno vsoto, ki je veljala v času škodnega dogodka, nato pa je tako določeno zavarovalno vsoto valoriziralo na čas sojenja. Pravilna metoda je po stališču sodišča prve stopnje takšna, da se zavarovalna vsota ugotovi z valorizacijo na dan sojenja (oziroma na čas sojenja). Kot datum začetka valorizacije zavarovalne vsote v tej zadevi je sodišče uporabilo julij 1996, ko so začele veljati nove zavarovalne vsote po Koeficientu zvišanja najnižje zavarovalnih vsot. Sodišče je kot metodo valorizacije izbralo metodo z upoštevanjem indeksov cen in je ugotovilo, da revalorizirana vrednost zavarovalne vsote na dan sodbe znaša 325.855,45 EUR, takšen pa je tudi limit višine zavarovalne vsote, ki velja za drugotoženo, na dan odločitve sodišča. Sodišče je še zaključilo, da tudi za prvo toženko, na dan odločitve sodišča limit višine zavarovalne vsote znaša 325.855,45 EUR. Sodišče prve stopnje pa je tisto kar je prvotoženka v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom že izplačala valoriziralo in je ugotovilo, da na dan sodbe velja še jamstvo v višini 94.503,48 EUR, kar pa pomeni, da zavarovalna vsota na dan sojenja še ni izčrpana. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi uspeha pravdnih strank v tem pravdnem postopku in je uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka, kakor tudi obe toženi stranki.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v točki I., II., III. iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v 54. točki obrazložitve zapisalo, da znaša jamstvo na dan izdaje sodbe 94.503,48 EUR. Po mnenju tožnice bi moralo sodišče upoštevati zavarovalno vsoto ob sojenju, to je 5.000.000,00 SIT. Namreč valorizirana minimalna zavarovalna vsota znaša po izračunu sodišča 325.855,45 EUR, kar realno dosega le 7 % sedanje zavarovalne vsote, to je zavarovalne vsote ob sojenju. Ta enormna razlika, ki ima za posledico prikrajšanje tožnice, le-te ne more bremeniti. Že zapadle mesečne rente ob tem navedenem jamstvu ne bodo mogle biti izplačane, kajti k tem zneskom je potrebno prišteti še akontacijo dohodnine po splošni stopnji 25 % in zato znesek izplačil presega po sodišču izračunano jamstvo. Revalorizirana zavarovalna vsota, kot jo navaja sodišče, ne dosega namena, saj ne pokriva vse škode, ki je nastala udeleženkam v tej prometni nesreči, kajti od škodnega dogodka je poteklo že skoraj 20 let. Zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbe člena 190 ZOR in sicer bi moralo sodišče upoštevati tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, pri čemer mora prisoditi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zavzeto stališče sodišča glede limita višine zavarovalne vsote, pomeni za tožnico prikrajšanje. Ni mogoče pristati, da bi zaradi izčrpanja zavarovalne vsote po dvajset let stari zavarovalni polici, tožnica ostala brez elementarne socialne varnosti, torej brez rente. Ob pravilni uporabi določb ZOZP, ob upoštevanju datuma škodnega dogodka kot začetnega datuma in današnji dan kot končni datum, po mnenju tožeče stranke znaša valorizirana vrednost 901.339,66 EUR. Zato po mnenju tožnice, obračun zavarovalne vsote v točki 54. obrazložitve ni pravilen. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno valoriziralo znesek 38.492,00 EUR, ki znaša le 42.341,20 EUR in zato je preostala zavarovalna vsota višja in znaša vsaj 127.733,00 EUR. Tudi, če je izračun višine jamstva v času sojenja morebiti pravilen, je tožnica obravnavana v tem postopku neenako, v nasprotju s preostalimi oškodovanci, ki so dobili popolno odškodnino. Sodišče prve stopnje je celo prisodilo več, kakor po njegovem znaša zavarovalna vsota. Sodišče za zavrnitev prvega dela tožbenega zahtevka pod točko II. izreka ni podalo nobene obrazložitve, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožnica je prepričana, da je zaradi prilagoditve glavnice izvedenskemu mnenju, utemeljen tudi njen zahtevek za zakonske zamudne obresti, saj je že tako v razširitvi tožbe od 18. 7. 2006 dalje, kot tudi v modifikaciji, zahtevala zakonske zamudne obresti od mesečnih rent. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno odločilo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, saj sodišče ni upoštevalo nobenih vlog tožnice, ki jih je ta podala po letu 2014, čeprav je te stroške priglasila na stroškovniku. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožnici prisodi tudi zakonske zamudne obresti za obdobje od 1. 1. 2004 do 30. 7. 2006, do 18. 7. 2006 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od mesečnih rent od 1. 8. 2006 do 30. 8. 2010, od vsakega mesečnega zapadlega zneska od 18. dne v mesecu do plačila, da ugotovi zavarovalno vsoto v višini 5.000.000,00 EUR oziroma podrejeno 901.439,66 EUR, ter pri odmeri stroškov upošteva vse nadaljnje stroške tožnice, priglašene v zadnjem stroškovniku.

4. Zoper ugodilni del sodbe, sprejet v točki I., III., IV. in V. točke izreka sodbe podajata pritožbo prvo in drugotoženi stranki, iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju prvotožene stranke je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da zahtevek za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega dohodka in bodočega prikrajšanja ni zastaral. Tožnica je s tožbo z dne 7. 7. 2000 uveljavljala izgubo dohodka zaradi izgubljenih šolskih let v znesku 900.000,00 SIT. Predmetni zahtevek, ki je že bil pravnomočno zavrnjen s sodbo P 850/2000 z dne 7. 11. 2008, zato nima učinkov pretrganja zastaranja na zahtevek, postavljen v vlogi tožeče stranke z dne 12. 6. 2006, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Iz obrazložitve sodbe opr. št. P 850/2000 z dne 7. 11. 2008 izhaja, da je bil zahtevek zavrnjen, saj so se tekom postopka okoliščine, da bi tožnica začela delati dve leti prej, če ne bi bila poškodovana v obravnavanem škodnem dogodku, spremenile v takšni meri, da le-ta ne vzdrži več in da tožeča stranka ni v celoti dokazala ne temelja, ne višine. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo, da je tožnica šele v letu 2004, po izdelanem izvedenskem mnenju izvedenke klinične psihologije dr. P. M. Š. izvedela za škodo. Glede na to, da je tožnici, po njenih lastnih trditvah škoda zaradi bodočega prikrajšanja iz naslova izgube na dohodku začela nastajati od leta 2003, je od tožbenega zahtevka iz tega naslova, ki je bil prvič postavljen v vlogi, ki jo je sodišče sprejelo 20. 7. 2006, preteklo več kot tri leta od kar je po njenem vedenju nastajala škoda, kar pomeni, da je do vložitve spremenjenega tožbenega zahtevka potekel 3-letni subjektivni zastaralni rok. Pritožbo podaja glede ugovora višine zavarovalne vsote, katerega je sodišče prve stopnje po njenem mnenju nepravilno zavrnilo, saj na dan škodnega dogodka znaša zavarovalna vsota 34.400.000,00 SIT. Sodišče pa je nepravilno in v nasprotju z materialnim pravom, kot datum začetka valorizacije zavarovalne vsote uporabilo datum 31. 5. 1996, torej datum objave zavarovalnih vsot po Koeficientu zvišanja najnižjih zavarovalnih vsoti in je zato zmotno ugotovilo, da revalorizirana vrednost minimalne zavarovalne vsote na dan sojenja znaša 325.855,45 EUR. Iz 19. člena ZOZP/94 namreč jasno in nedvomno izhaja, da je obveznost iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje bi zato v skladu s pozitivno zakonodajo, moralo kot začetek datuma valorizacije z zakonom določene minimalne zavarovalne vsote pravilno vzeti datum škodnega dogodka, torej 5. 9. 1998. V primeru, da bi sodišče prve stopnje, kot začetni datum valorizacije z zakonom določene minimalne zavarovalne vsote, pravilno vzelo datum škodnega dogodka torej 5. 9. 1998, bi pravilno ugotovilo, da revalorizirana vrednost zavarovalne vsote na dan sojenja znaša 268.005,34 EUR. S pogodbo dogovorjena zavarovalna vsota (287.097,30 EUR) pa je višja, kot na dan sojenja pravilno valorizirana minimalna zakonsko določena zavarovalna vsota (143.548,65 EUR oziroma 34.400.000 SIT), ki znaša 268.005,34 EUR. Glede na to, da je limit višine zavarovalne vsote, do katerega odgovarja prvotožena stranka, na dan odločitve pravilno znašal 287.097,30 EUR in se le-ta v skladu s pozitivno pravno zakonodajo in sodno prakso ne valorizira, ob upoštevanju že izplačanih valoriziranih izplačil odškodnine, razpoložljivo jamstvo prvotožene stranke na dan sojenja znaša še 55.745,33 EUR in ne 94.503,48 EUR, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zaradi tega bi sodišče prve stopnje moralo omejiti obveznost plačila prvotožene stranke in sicer do izčrpanja zavarovalne vsote, česar pa ni storilo. Glede ugovora vštevanja akontacije dohodnine v zavarovalno vsoto pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da mora tožena stranka skladno z veljavno davčnimi predpisi in sicer Zakonom o dohodnini in Zakonom o davčnem postopku, plačati oziroma plačevati ob vsakokratnem izplačilu odškodnine za izgubo dohodka iz zaposlitve akontacijo dohodnine v višini 25 % od bruto zneska. Zato se akontacija dohodnine, všteva v zavarovalno vsoto, akontacija dohodnine, ki jo mora odvesti prvotožena stranka tako znaša 16.750,94 EUR, kar vse skupaj s pripadajočo akontacijo dohodnine presega na dan sojenja razpoložljivo jamstvo prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje tako ni pravilno ugotovilo, do kolikšnega zneska odškodnine iz naslova izgube na dohodku je tožnica upravičena, da le-ta skupaj s pripadajočo akontacijo dohodnine ne preseže limita zavarovalne vsote do katere odgovarja prvotožena stranka na dan odločbe (55.745,33 EUR). Tudi iz navedenega razloga bi sodišče prve stopnje moralo obveznost prvotožene stranke omejiti in sicer do izčrpanja zavarovalne vsote, česar pa ni storilo. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno odločilo, da je tožena stranka v zamudi od 18. 9. 2010 dalje. Tožena stranka v skladu s pozitivno pravno zakonodajo in sodno prakso ne more biti v zamudi predno je z zahtevkom seznanjena. Tožena stranka je za zahtevke izvedela šele s spremembo tožbe z dne 1. 7. 2013, ki je bila na sodišče vložena dne 18. 9. 2013, v posledici česar ni mogla priti v zamudo pred 18. 9. 2013. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v zamudi s plačilom v času pred vložitvijo spremenjene tožbe z dne 18. 9. 2013, nepravilna. Sodišče prve stopnje je tudi v izreku sodbe nepravilno odločilo glede plačila zneskov za mesece september do december 2010, in je odločilo v nasprotju z izračuni iz mnenja izvedenca. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper prisojene pravdne stroške, saj meni, da so le-ti, glede na uspeh v pravdi neutemeljeno prisojeni.

5. Pritožbo podaja tudi drugotožena stranka in izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki I., III., IV. in V. točke izreka sodbe. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi pa najprej izpodbija temelj njene odškodninske odgovornosti, ker meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe člena 178 ZOR, kot materialnopravno podlago za njeno odgovornost. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na to kako se je zgodil škodni dogodek, svojo odločitev opreti na prvi odstavek 178. člena ZOR in tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrniti. Iz novejše sodne judikature izhaja, da ima nekrivi imetnik motornega vozila položaj drugega v smislu četrtega odstavka 178. člena ZOR, torej kot subjekt, ki ne odgovarja po načelu vzročnosti. Zato tudi ne more biti solidarno odgovoren s povzročiteljem nezgode. V takih primerih se uporablja prvi odstavek 178. člena ZOR. Imetnik madžarskega tovornjaka, ki ni niti delno kriv za nezgodo, tako ne odgovarja po četrtem odstavku 178. člena ZOR, ampak je potrebno uporabiti prvi odstavek 178. člena ZOR. Po mnenju pritožbe je tudi pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje glede ugovora zastaranja (točka 27. in 28. obrazložitve). Stališče sodišča prve stopnje, da je bilo z uveljavitvijo zahtevka s tožbo dne 7. 7. 2000 zaradi izgube na dohodku pretrgano zastaranje tudi za zahtevke iz naslova izgubljenega zaslužka, ki ga je tožnica uveljavljala z razširitvijo tožbe z dne 12. 6. 2006, je napačno. Ker je bil zahtevek za izgubo dveh šolskih let v znesku 900.000,00 SIT zavrnjen s sodbo z dne 7. 11. 2008, zato nima učinkov pretrganja zastaranja (drugi odstavek 389. člena ZOR), in to vpliva na zahtevek, postavljen v vlogi z dne 12. 6. 2006. Prav tako niso utemeljeni razlogi glede zavrnitve ugovora zastaranja, ki jih je sodišče prve stopnje zavzelo v točki 18. obrazložitve sodbe in je tudi v tem delu sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe ZOR, ki urejajo zastaranje. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica šele v letu 2004, po prejemu izvedenskega mnenja izvedenka klinične psihologije dr. P. M. Š. z dne 9. 2. 2004 izvedela za škodo, je napačno. Izvedenka je sicer navedla, da bo potrebna ocena njene dela zmožnosti, vendar to za presojo, kdaj je tožnica izvedela za materialno škodo in njeno višino ni pomembno. Tudi tožnica sama je škodo iz naslova izgubljenega zaslužka uveljavljala s tožbo 7. 7. 2000, v vlogi z dne 12. 6. 2006 pa je zatrjevala, da je od leta 2003 dalje prikrajšana za zaslužek, zahtevke pa uveljavlja od 1. 1. 2004, kar je sodišče v sodbi tudi ugotovilo. Izvedensko mnenje iz februarja 2004 tako nima nobene relevantne teže za presojo zastaranja materialne škode iz naslova izgubljenega zaslužka. Tudi, če se upošteva trditev tožnice, da ji je že od leta 2003 dalje nastajala materialna škoda iz naslova izgubljenega zaslužka, je vse do vložitve spremembe tožbe 20. 7. 2006 minilo že več kot tri leta, od kar ji po njenem vedenju nastaja škoda, kar pomeni, da je do vložitve tožbe 20. 7. 2006, že pretekel 3-letni subjektivni zastaralni rok. Ker tožnica ni pravočasno uveljavila prve zapadle škode iz naslova izgubljenega zaslužka, so zastarale tudi vse kasnejše terjatve iz tega naslova, vključno z rentnim zahtevkom in je drugačna odločitev sodišča prve stopnje dejansko zmotna in materialnopravna napačna. Glede temelja rentnega zahtevka in ugovora zastaranja je drugotožena stranka mnenja, da se je sodišče prve stopnje deloma v nasprotju z ugotovitvami izvedenca S. L. po dopolnilnem mnenju z dne 4. 1. 2018, oprlo na to mnenje. Izvedenec je za obdobje od januarja 2004 do vključno marca 2013 ugotovil neto izgubo 50.257,84 EUR, kar izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo glede zastaranja zamudnih obresti. V preostalem, glede mesečnih zneskov zapadlih od 18. 9. 2010, pa ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti. Izguba na dohodku resda zapade v plačilo mesečno do vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vendar zapadlost terjatve ne pomeni tudi zamude. Zapadlost le omogoča uveljavitev zahtevka, medtem, ko tožnik ne pride v zamudo, preden ne poteče določen čas od prejema zahtevka. V danem primeru to lahko pomeni kvečjemu dan vložitev tožbe. Tožena stranka, ki je za zahtevke izvedela šele iz spremenjene tožbe z dne 1. 7. 2013 (ki je prispela na sodišče dne 18. 9. 2013) tako ni mogla priti v zamudo pred 18. 9. 2013. Zato je napačna odločitev, da je tožena stranka v zamudi s plačilom v času pred vložitvijo tožbe 18. 9. 2013. Zamuda lahko nastopi šele po dnevu zapadlosti. Sodišče prve stopnje je za obdobje od 18. 9. 2010 pa do 18. 12. 2012, v nasprotju z mnenjem izvedenca prisodilo zneske rente in je s tem storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede ugovora zavarovalne vsote pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je minimalna zavarovalna vsota v času uveljavitve ZOZP znašala 34.440.000,00 SIT. Ta ista zavarovalna vsota je veljala tudi na dan škodnega dogodka 5. 9. 1998. Nima pa podlage v 19. členu ZOZP odločitev sodišča, da se izvede valorizacija minimalne zavarovalne vsote od uveljavitve zakona od 1. 7. 1996 do dneva škodnega dogodka 5. 9. 1998 in tudi način valorizacije je napačen in nima podlage v 19. členu ZOZP. Sodišče mora uporabiti zakon, veljaven v času škodnega dogodka, ta zakon je ZOZP (Uradni list RS 70/94 in 29/96), ki določa, da je obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti omejena z zavarovalno vsoto, veljavna na dan škodnega dogodka, najnižja zavarovalna vsota pa je takrat znašala 34.400.000,00 SIT. Za ugotovitev višine zavarovalne vsote, veljavne na dan škodnega dogodka, je nepomembna stopnja inflacije do septembra 2013. Ta zavarovalna vsota je veljala tudi v času škodnega dogodka in so zato z minimalno zavarovalno vsoto bile zavarovalnice tudi na dan 5. 9. 1998 dolžne skleniti zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Tako od uveljavitve ZOZP do zvišanja zavarovalnih vsot ni prišlo in tudi sodišče ne ugotavlja, da bi bile v času od uveljavitve zvišanih zavarovalnih vsot od 1. 7. 1996 do dneva škodnega dogodka 5. 9. 1998 objavljene zvišane zavarovalne vsote. Zato je valorizacija zakonske minimalne zavarovalne vsote, ki jo je sodišče izvedlo od domneve škodnega dogodka brez pravne podlage v ZOZP. Zavarovalna vsota, veljavna na dan škodnega dogodka znaša 34.400.00,00 SIT. Sodišče je tudi v nasprotju z določbo tretjega odstavka 19. lena ZOZP izvedlo valorizacijo celotne zavarovalne vsote do dneva zaključka glavne obravnave in je na enak način izvajalo tudi valorizacijo izplačanih odškodnin. Tretji odstavek 19. člena ZOZP izrecno določa, da se valorizira neizkoriščeni del zavarovalne vsote, kar pomeni, da bi sodišče od zavarovalne vsote moralo odšteti znesek plačane odškodnine na dan plačila in neizkoriščeni del zavarovalne vsote valorizirati do naslednjega plačila odškodnine. Tako je napačen izračun sodišča, da preostanek zavarovalne vsote znaša še 94.503,48 EUR in zato je tudi napačno prisodilo prisojeni znesek. Po preračunu zavarovalne vsote, ki jo je tožena stranka izvedla v skladu z 19. členom ZOZP znaša preostala zavarovalna vsota na dan 26. 1. 2018 še 35.279,17 EUR, na dan 27. 2. 2018 pa 35.247,12 EUR, kar pomeni, da preostala zavarovalna vsota ni zadostna za pokritje terjatev, prisojenih s sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem ta tožena stranka še izpostavlja, da bi sodišče moralo, poleg prisojenih zneskov, v okviru razpoložljive zavarovalne vsote upoštevati tudi pripadajočo dohodnino. Gre za znesek, ki presega prisojeni znesek 50.257,00 EUR za 16.750,93 EUR in znesek 174,29 EUR od vsakokratnega rentnega zneska 522,93 EUR. Pri preračunu preostale zavarovalne vsote, bi moralo zato sodišče upoštevati bruto zneske, torej poleg zneska, ki ga prejme tožnica osebno, tudi znesek pripadajoče dohodnine. Sodišče bi pri izplačilu že plačane odškodnine moralo upoštevati znesek 32.935,99 EUR kot to izhaja iz dokazil o plačilih. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dejanske stanje glede višine preostanka zavarovalne vsote. Pravne podlage za odgovornost druge tožene stranke preko zneska 35.247,12 EUR, ki predstavlja preostanek zavarovalne vsote tako ni. Posledično je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo uspeh v pravdi posamezne stranke in je tudi v stroškovnem delu odločitev sodišča prve stopnje nepravilna.

6. Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam.

7. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo prvotožene stranke. Glede ugovora zastaranja je tožeča stranka mnenja, da je sodišče natančno in prepričljivo pojasnilo zakaj terjatev tožnice ni zastarala. Stališče prvo tožene stranke, da izvedensko mnenje dr. P. M. Š., ni bilo izdelano za namen dokazovanja tega dejstva in je irelevantno. Tudi ni mogoče slediti zaključku prvotožene stranke, da so terjatve zastarale, ker je je po njenem pretekel triletni subjektivni zastaralni rok. Renta zapade mesečno v plačilo in ne more zastarati pred dospelostjo. Okoliščina, da je bil morebitni zavrnjen del zahtevka za izgubo dveh šolskih let, ne pomeni podlage za zaključek, da je rentni zahtevek tožeče stranke zastaral. Glede zavarovalne vsote je mnenja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da izračunana zavarovalna vsota ne dosega niti 10 % dosedanje zavarovalne vsote, zaradi česar ne sme izhajati iz le-te, temveč bi moralo izhajati iz sedanje zavarovalne vsote. Gre vendarle le za povprečni škodni dogodek, gledano subjektivno pa gre za dogodek s katastrofalno škodo za tožečo stranko. Tožeča stranka ne soglaša s stališčem tožene stranke, da izplačilo rente skupaj z izplačilom pripadajoče akontacije dohodnine presega razpoložljivo jamstvo, ker je po mnenju tožeče stranke sodišče ugotovilo zavarovalno vsoto v prenizkem znesku. Glede prisojenih zneskov od avgusta 2010 do decembra 2010 pa tožeča stranka meni, da je prišlo do strojepisne napake in da so minimalne razlike, ki so se pojavile irelevantne. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

8. Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila drugotožena stranka. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da je sodišče vezano na ZOZP, ki je veljal v času škodnega dogodka, ki ustrezno določa višino in tudi valorizacijo zakonske minimalne zavarovalne vsote in tudi način upoštevanja izvedenih plačil oziroma način valorizacije neizkoriščene zavarovalne vsote. Pojasnjevanje tožeče stranke, da limit višine zavarovalne vsote in višine jamstva toženih strank ni ustrezna in ne pokriva odškodnine povprečnega škodnega dogodka so neutemeljena in z njim tožnica ne more posegati v veljavne zakonske predpise. Konkretni škodni dogodek in nastala škoda, sicer ne odražata povprečnega primera, na kar kaže že izplačana odškodnina drugim oškodovancem, pa tudi tožnici. Tudi v tem sodnem postopku uveljavljane terjatve tožnice odstopajo od povprečnih škodnih dogodkov, kar tožnica posredno tudi prizna, ko navaja, da sta dve osebi izgubili življenje, tožnica pa je utrpela škodo. Valorizacija zavarovalne vsote, ki jo določa 19. člen ZOZP, veljaven v času škodnega dogodka, pa tudi omogoča ohranitev realne vrednosti zavarovalne vsote skozi čas, saj je zvišanje prilagojeno zvišanju maloprodajnih cen po ugotovitvah Zavoda za statistiko RS. Zato je lahko za odločitev o jamstvu druge tožene stranke mirodajna le minimalna zavarovalna vsota, veljavna v času škodnega dogodka (tako tudi Vrhovno sodišče RS II Ips 168/2013). Da bi moralo sodišče upoštevati zavarovalno vsoto, veljavno v času sojenja (5.000.000,00 SIT), ne obstoji pravna podlaga. Za takšno postopanje ni podlage v ZOZP, saj 19. člen ZOZP izrecno določa uporabo zavarovalne vsote, veljavne na dan škodnega dogodka. Tudi sodna praksa je takšno zahtevo oškodovancev v primeru škodnih dogodkov, ko sovpadejo z veljavnostjo ZOZP zavračala. Upoštevanje predloga tožeče stranke bi pomenilo nedopustno, retroaktivno uporabo materialnega predpisa. Prav tako nima prav tožnica, ko trdi, da bi moralo sodišče upoštevati plačilo odškodnine dne 29. 9. 2009 v znesku 38.492,00 EUR in ne 68.765,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo plačilo izvedeno 18. 9. 2009 in to v znesku 68.765,00 EUR, pri čemer ta znesek zajema le glavnico (celoten znesek plačila namreč znaša 140.391,52 EUR), glavnica po sodbi sodišča druge stopnje pa 68.700,65 EUR. Vsa plačila so bila tudi izkazana z dokazili o plačilih. Tudi sicer je plačani znesek napačno valoriziran. Znesek plačane odškodnine se upošteva v nominalnem znesku na dan plačila in se odšteje od zneska razpoložljive zavarovalne vsote, revalorizirane na dan plačila. Metoda, ki jo tožeča stranka uporablja ni skladen z 19. členom ZOZP, ki v sebi že vsebuje tudi metode valorizacije. Tožena stranka je bila dolžna poravnati zapadle in utemeljene odškodninske zahtevke ostalih oškodovancev, sicer bi prišla v zamudo. Vprašanje zavarovalne vsote in njene valorizacije, tudi upoštevanje plačanih zneskov odškodnin je vprašanje materialnega prava. Zmotna uporaba materialnega prava pa vodi v zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede samega zneska še razpoložljive zavarovalne vsote. Se pa tožeča stranka strinja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče prisodilo tožnici več kot znaša razpoložljiva zavarovalna vsota. Kot je tožena stranka izpostavila v svoji pritožbi ta znaša za drugotoženo stranko 35.247,12 EUR. Tudi tožeča stranka šteje, da je akontacijo dohodnine potrebno upoštevati v okviru zavarovalne vsote. Tudi pri plačilu akontacije dohodnine gre za izpolnitev obveznosti v korist tožnice. Nadalje navaja, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče glede tožbenega zahtevka pod točko II. sodbe ni podalo nobene obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v točkah 31 do 45 utemeljilo temelj rentnega zahtevka, v točkah 46. pa višino rentnega zahtevka, ki ga je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca S. L. Ker je bila višina zahtevka, ki je po presoji sodišča utemeljena, pojasnjena v točki 46., je bil višji tožbeni zahtevek posledično neutemeljen, kar je sodišče navedlo v 47. točki obrazložitve in sta obe točki obrazložitve vsebinsko povezani in skupno predstavljata celovito argumentacijo zavrnitve zahtevka, zato je očitek procesne kršitve neutemeljen. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za zamudne obresti od posameznih zneskov. Tožbeni zahtevek v vlogi z dne 1. 7. 2013 pomeni spremembo tožbe. Tožeča stranka je postavila drug zahtevek, glede na zahtevke v vlogi z dne 12. 6. 2006. Identiteta tožbe se je s tem spremenila, zato predhodno postavljeni zahtevek ni pretrgal zastaranja glede zamudnih obresti. Sicer pa je tožena stranka že grajala, da je zastarala celotna renta, ne le del zamudnih obresti. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

9. Pritožbe niso utemeljene, razen pritožbi toženih strank v delu, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

10. Neutemeljeno drugotožena stranka v pritožbi navaja, da bi sodišče glede njene odškodninske odgovornosti moralo pravilno kot materialno pravo uporabiti določbe prvega odstavka 178. člena ZOR in tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrniti. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da imetniki enega od več, v prometni nesreči udeleženih motornih vozil proti oškodovancem, ki niso imetniki motornih vozil, ne more uveljavljati ugovora, da ni kriv. V razmerju do oškodovanca namreč ni pomembno, ali je morda kateri izmed imetnikov motornega vozila izključno kriv za nastalo škodo.1 Brez nevarnega obratovanja obeh motornih vozil do prometne nesreče sploh ne bi prišlo - zato je proti oškodovancu vsak imetnik motornega vozila vselej, vsaj deloma odgovoren za škodo. Sodišče druge stopnje še dodaja, da bo tak ugovor lahko upošteven le v morebitnem postopku med samima dvema imetnikoma motornega vozila, torej v ev. regresni pravdi po 208. členu ZOR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo glede temelja odgovornosti obeh toženih strank, kot zavarovank motornih vozil, ki sta bili udeleženi v prometni nezgodi. Sodba sodišča prve stopnje tako v tem delu ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb ZPP in sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 178. člena ZOR.

11. Neutemeljena je pritožba tožeče stranke v delu, kjer graja odločitev sodišča prve stopnje, sprejeto v 54. točki obrazložitve, kjer je sodišče zapisalo, da znaša jamstvo na dan izdaje sodbe 94.503,48 EUR. Pritožnica se zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zavarovalno vsoto, ki je veljavna v času sojenja, to je 5.000.000,00 SIT.2 Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker se je nesreča zgodila 5. 9. 1998, je treba uporabiti določila Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu z dne 1994 (Uradni list RS, št. 45/94-ZOZP/94), prav tako pa tudi Koeficient zvišanja najnižjih zavarovalnih vsot iz 12., 19. in 31. člena ZOZP/94 (Uradni list RS št. 29-1844/96), ki je bil v Uradnem listu objavljen dne 31. 5. 1996, po katerem je minimalna zavarovalna vsota od dne 1. 7. 1996 dalje znašala 34.400.000,00 SIT. Zaradi načela zakonitosti tako zavarovalna vsota ne more biti višja, kot je znašala na dan škodnega dogodka, vendar pa je potrebno ta znesek valorizirati na dan izdaje sodbe, kar je v skladu s tretjim odstavkom takratnega 19. člena ZOZP/94 in se zavarovalne vsote zvišajo za enak %, kot znaša zvišanje maloprodajnih cen po ugotovitvah Zavoda za statistiko Republike Slovenije, vsakokrat, ko zvišanje preseže 10 %. Sodišče prve stopnje je tako izbralo pravilno metodo, ko je zaključilo, da se zavarovalna vsota ugotovi z valorizacijo na dan sojenja. (oziroma na čas sojenja). Kot datum začetka valorizacije zavarovalne vsote v tej zadevi je sodišče uporabilo julij 1996, ko so začele veljati nove zavarovalne vsote po Koeficientu zvišanja najnižjih zavarovalnih vsot. Sodišče je kot metodo valorizacije izbralo metodo z upoštevanjem indeksov cen in je tako ugotovilo, da revalorizirana vrednost zavarovalne vsote na dan sodbe znaša 325.855,45 EUR, takšen pa je tudi limit višine zavarovalne vsote, ki velja za drugo in za prvotoženo stranko na dan sojenja, kot je to vse pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 52. in 53. obrazložitve. Drugotožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za stališče, da bi sodišče prve stopnje lahko valoriziralo znesek minimalne zavarovalne vsote od dneva nastanka škode, pa do dneva sojenja in se pri tem sklicuje na sodbo in sklep VS RS II Ips 78/2013 z dne 11. 7. 2013. Iz tega judikata med drugim izhaja, da obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovani zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku od zavarovalnice ne more dobiti več, kot je določeno z zavarovalno pogodbo in predpisoma, ki sta veljala v času škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbo o valorizaciji neizkoriščenega dela zavarovalne vsote, ki je veljala ob škodnem dogodku (tretji odstavek 19. člena ZOZP/1994), in ker iz tega judikata ne izhaja, da je začetni datum revalorizacije zavarovalne vsote na dan nastanka škode, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo metodo valorizacije zavarovalne vsote od njene objave, to je julij 1996, ko so začele veljati nove zavarovalne vsote po Koeficientu zvišanja najnižjih zavarovalnih vsot. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno valoriziralo že izplačane zneske, ki jih je v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom že izplačala prva toženka. Te zavarovalne vsote je valoriziralo na dan sojenja, pri čemer je upoštevalo začetni datum datum izplačila posamezne škode. Res je, da se je po določbi tretjega odstavka 19. člena ZOZP/1994 opravi valorizacija neizkoriščenega dela zavarovalne vsote, ki je veljala ob škodnem dogodku, vendar pa je iz celotnega poteka te odškodninske zadeve razvidno, da toženi stranki te zavarovalne vsote nista zniževali na ta način, da bi npr. plačali akontacije premoženjske škode in bi s tem zniževali zavarovalno vsoto in bi tako sodišče prve stopnje v tem primeru lahko uporabilo takšno metodo, kot se zanjo zavzemata obe toženi stranki. Kot pa že povedano, sta toženi stranki plačali delno škodo in to samo po sodbah sodišč, medtem, ko prostovoljne akontacije izplačil nista opravili, da bi s tem znižali zavarovalno vsoto, katero je nato potrebno valorizirati na dan sojenja. Metoda limitiranja zavarovalne vsote, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje je torej materialno pravno pravilna in zato so pritožbe tožeče in obeh toženih strank v tej zvezi neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz istega načina valorizacije, tako pri izračunavanju limita, kakor tudi pri izračunavanju in valorizaciji že izplačanih zavarovanj za nepremoženjsko (le delno premoženjsko) škodo in je s tem uporabilo v obeh primerih enak kriterij. Tako so vsi trije ugovori na način ugotavljanja limita zavarovalne vsote, neutemeljeni. Obe toženi stranki napravita v pritožbi svoja izračuna še preostanka zavarovalne vsote in se zavzemata, da bi sodišče omejilo zavarovanje do te izračunane vrednosti, vendar pa se sodišče druge stopnje ne pridružuje tem pritožbenim navedbam in v celoti sledi sodišču prve stopnje glede odločitve o ugovoru limitirane zavarovalne vsote. Glede zneska 7.000,699,85 SIT pa iz obrazložitve sodišča prve stopnje v točki 54. izhaja, da je sodišče prve stopnje valoriziralo ta znesek v tolarski protivrednosti. Pravilno sicer obe toženi stranki opozarjata na dejstvo, da bi sodišče prve stopnje moralo pri izračunavanju zavarovalne vsote upoštevati tudi še, da bosta toženki zavezani kot izplačevalki za plačilo 25 % akontacije dohodnine, vendar pa v tej zvezi sodišče druge stopnje pripominja, da toženi stranki plačila, sedaj prisojenega zneska še nista izvršili, zato bosta lahko pri izplačevanju dohodnine uveljavljali ugovor, da je limit že dosežen prej, kajti gre za znesek 16.750,93 EUR, kot sta ga izračunali sami toženi stranki. Na drugi strani pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavlja zavarovalna vsota na dan sojenja še vedno znesek, ki presega znesek izračunanih in kapitaliziranih rent in akontacije dohodnine, ki sta jo teoretično izračunali toženi. Ker je sodišče prve stopnje izračunalo, da za prvotoženko na dan sodbe sodišča prve stopnje velja še jamstvo v višini 94.503,48 EUR, to pomeni, da zavarovalna vsota na dan sojenja še ni bila izčrpana, tudi ob upoštevanju akontacije dohodnine, ki pa kot povedano še niti ni bila izvršena. Neutemeljena je pritožba tožeče stranke glede upoštevane višine plačane odškodnine dne 29. 9. 2009. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo plačilo izvedeno dne 28. 9. 2009 in to v znesku 68.765,00 EUR, pri čemer ta znesek zajema le glavnico. Glavnica po sodbi sodišča druge stopnje pa je 68.765,00 EUR. Vsa plačila so potrditvah toženih strank bila izkazana z dokazili o plačilih.

12. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke, da sodišče prve stopnje glede tožbenega zahtevka pod točko II. izreka sodbe ni podalo nobene obrazložitve. Ta pritožbena navedba je pavšalna. Sodišče prve stopnje je višino rentnega zahtevka obrazložilo v točki 46. svoje obrazložitve in je zaključilo, da sta upoštevajoč dopolnilno izvedensko mnenje izvedenca S. L. toženki nerazdelno dolžni plačati tožnici znesek 50.257,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je vse to navedeno v tej točki obrazložitve (razen tistih zneskov, katere je s to sodbo popravilo sodišče druge stopnje), odločilo je, da sta od 1. 5. 2013 dalje dolžni toženi stranki plačevati mesečno odškodninsko rento v znesku 522,93 EUR in na kakšen način, v presežku pa je tožbeni zahtevek sodišče zavrnilo. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za zamudne obresti od 18. 2. 2004, ki je obsežen v drugem delu izreka v točki II. izreka sodbe, obrazložitev pa je napravljena v točki 49. in 50. Sodišče je v tej zvezi ugotovilo, da je nastopilo zastaranje zamudnih obresti, za katere velja 3-letni zastaralni rok (prvi odstavek 372. člena ZOR). Zastaralni rok zamudnih obresti se določa drugače zgolj v primeru, če je glavna terjatev že zastarala, saj se takrat tudi zamudne obresti štejejo za zastarane. Ker v obravnavanem primeru glavna terjatev ob vložitvi spremembe tožbe 17. 9. 2013 še ni zastarala, velja za zamudne obresti krajši 3-letni rok in je pravilno sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zastaranje nastopilo za vse tiste obresti, ki so se natekle v času do treh let pred vložitvijo spremembe tožbe, torej do 17. 9. 2010. Zahtevek tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov za čas od 18. 2. 2004 do 17. 9. 2010, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo.

13. Neutemeljeni sta pritožbi toženih strank, da je zastaral celotni rentni zahtevek tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se je materialnopravno pravilno opredelilo do ugovora zastaranja, podanega s strani obeh toženih strank. Sodišče druge stopnje se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki ga je zavzelo o tem materialnopravnem vprašanju in ga je obrazložilo v točkah 25. - 28. obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica že s tožbo z dne 7. 7. 2000 zahtevala povrnitev škode zaradi izgube na dohodku za obdobje neposredno po škodnem dogodku in je s tem bilo pretrgano zastaranje za vse nadaljnje istovrstne terjatve, ki jih je tožnica nato uveljavljala s pripravljalno vlogo z dne 12. 6. 2006. Glede bodoče škode na premoženjskopravnem področju pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve prične teči, ko oškodovanec izve za škodo in za povzročitelja (prvi odstavek 376. člena ZOR), objektivni zastaralni rok petih let pa prične teči, ko škoda nastane (drugi odstavek 376. člena ZOR). Pravilno je zaključilo sodišče prve stopnje, da je pogoj ″vedenje škode″ za vedenje o škodi izpolnjen, ko ima oškodovanec zbrane elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. Z nastankom bodoče škode pa se je po oceni sodišča prve stopnje tožnica seznanila šele v letu 2004, po prejemu izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologije dr. P. M. Š., ki je bilo izdelano dne 9. 2. 2004, in ki je v svojem mnenju ocenilo, da bo kot posledica nesreče potrebna ocena tožničine dela zmožnosti pred invalidsko komisijo in tudi na mentalnem področju in je ob tem pojasnila, da bodo tožnici tako telesne kot fizične posledice obravnavane nesreče ostale skozi celo življenje in jo bodo med drugim zelo prikrajšale v zmožnostih za delo. Takrat je tožnici tako postala znana bodoča škoda in sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je šele dne 9. 2. 2004 pričel teči zastaralni rok za bodočo škodo, ki jo je uveljavljala v tem postopku. Ob razširitvi tožbe dne 12. 6. 2006, glede na pričetek teka obeh zastaralnih rokov tako pravilno, po oceni sodišča prve stopnje tožbeni zahtevek za odškodninsko terjatev za uveljavljeno bodočo škodo, še ni zastaral. Glede zastaranja terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 495/2007 z dne 14. 11. 2007, kjer je Vrhovno sodišče zapisalo, da je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode za sukcesivno terjatev pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče škode. Ker gre za isto dejansko podlago ob uveljavljanju odškodninske terjatve glede tiste, ki jo je tožeča stranka zahtevala kasneje, je pravilen sklep o zastaranju terjatve takšen, da zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko dolžnik izve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pa je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče škode. Tako pritožbi toženih strank v zvezi z ugovorom zastaranje rentnega zahtevka nista utemeljeni. Nista utemeljeni v delu, ko izpodbijata pričetek teka zakonskih zamudnih obresti in navajata, da sta lahko prišla v zamudo šele po tistem, ko sta sprejeli tožbo z dne 17. 9. 2013. Tožnica je namreč že dne 12. 6. 2007 postavila zahtevek za plačilo mesečnega prikrajšanja pri dohodku od 1. 1. 2004. Dne 18. 9. 2013 je tako postavila le zahtevek za razširitev tožbe in ker ne gre za novo tožbo, pritožbi nista utemeljeni, ko navajata, da nista prišli v plačilno zamudo že pred vložitvijo tako spremenjenega zahtevka, kateremu je sodišče delno ugodilo, delno pa ga je zaradi ugovora zastaranja zavrnilo.

14. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da so vse tri pritožbe zoper sodbo P 918/2014 z dne 26. 3. 2018 neutemeljene (razen v delu, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, kjer je pa sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je pa mogoče odpraviti in je sodišče druge stopnje zato s predmetno odločitvijo to kršitev odpravilo), je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo in vse tri pritožbe kot obrazloženo zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje zadeve in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP, kot jih uveljavljajo vse tri pritožbe, sodišču prve stopnje pa se tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Vse tri pritožbe izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Ker je sodišče druge stopnje v bistvenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, je tako potrebno ugotoviti, da je tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji pravilna (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP) in je sodišče druge stopnje tudi v stroškovnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo vse tri pritožbe.

16. Ker vse tri pritožnice s pritožbo niso uspele, same krijejo svoje pritožbene stroške za pritožbe, stroške za odgovor na pritožbo prav tako krijejo same pravdne stranke kot pritožnice, ker so z odgovornimi navedbami zgolj ponavljale razloge za odločitev sodišča prve stopnje in so s tem dejansko pritrjevale odločitvi sodišča prve stopnje. Zato tožeča, prvo in drugotožena stranka, same krijejo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

1 Tako tudi sodba VS RS II Ips 137/2009 z dne 19. 7. 2012. 2 Tu gre za pomoto v označbi valute - EUR.