Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da zahtevek za bodočo škodo iz naslova izgube na dohodku in rentni zahtevek nista zastarala; - ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo (19. člen ZOZP) pri ugotavljanju razpoložljive zavarovalne vsote, ko sta celotno zakonsko določeno minimalno zavarovalno vsoto v znesku 34,400.000 SIT valorizirali od njene uveljavitve 1. 7. 1996 do dneva sojenja 27. 2. 2018 in od tega odšteli izplačane zneske odškodnin, valorizirane od dneva posameznih plačil na dan sojenja 27. 2. 2018; - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (ZOZP in ZDoh-2) pri presoji pomena akontacije dohodnine, ki sta jo dolžni plačati toženki od pravnomočno prisojenih zneskov odškodnine tožnici na višino preostale zavarovalne vsote oziroma limita odgovornosti toženk na dan sojenja.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da zahtevek za bodočo škodo iz naslova izgube na dohodku in rentni zahtevek nista zastarala; - ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo (19. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - v nadaljevanju ZOZP) pri ugotavljanju razpoložljive zavarovalne vsote, ko sta celotno zakonsko določeno minimalno zavarovalno vsoto v znesku 34,400.000 SIT valorizirali od njene uveljavitve 1. 7. 1996 do dneva sojenja 27. 2. 2018 in od tega odšteli izplačane zneske odškodnin, valorizirane od dneva posameznih plačil na dan sojenja 27. 2. 2018; - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (ZOZP in Zakon o dohodnini - v nadaljevanju ZDoh-2) pri presoji pomena akontacije dohodnine, ki sta jo dolžni plačati toženki od pravnomočno prisojenih zneskov odškodnine tožnici na višino preostale zavarovalne vsote oziroma limita odgovornosti toženk na dan sojenja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženki tožnici nerazdelno plačati 50.257,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov, od 1. 5. 2013 dalje pa morata tožnici plačevati tudi mesečno odškodninsko rento v višini 522,93 EUR (I. točka izreka). V presežku, za še zahtevanih 25.308,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo zakonskih zamudnih obresti, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka (III., IV. in I. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama toženk delno ugodilo tako, da je nadomestilo nekatere zneske, vsebovane v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, v preostalem izpodbijanem delu pa je pritožbi toženk zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je zavrnilo tudi pritožbo tožnice. Sklenilo je, da pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje druga toženka vlaga predlog za dopustitev revizije. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da revizijo dopusti glede vprašanj: (1.) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo (zlasti 19. člen ZOZP) s tem, ko sta zakonsko določeno minimalno zavarovalno vsoto v znesku 34,400.000,00 SIT valorizirali od njene uveljavitve 1. 7. 1996 na dan sojenja 27. 2. 2018; (2.) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo (19. člen ZOZP) pri ugotavljanju razpoložljive zavarovalne vsote s tem, ko sta celotno zakonsko določeno minimalno zavarovalno vsoto v znesku 34,400.000 SIT valorizirali od njene uveljavitve 1. 7. 1996 do dneva sojenja 27. 2. 2018 in od tega odšteli izplačane zneske odškodnin, valorizirane od dneva posameznih plačil na dan sojenja 27. 2. 2018; (3.) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili 19. člen ZOZP glede limita odgovornosti toženk oziroma ugotovili razpoložljivo zavarovalno vsoto na dan sojenja; (4.) ali je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je upoštevalo le del pritožbenih navedb glede akontacije dohodnine od prisojenih zneskov in prezrlo obveznost plačila dohodnine od prisojenih rentnih zneskov; (5.) ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (ZOZP in ZDoh-2) pri presoji pomena akontacije dohodnine, ki sta jo dolžni plačati toženki od pravnomočno prisojenih zneskov odškodnine tožnici, na višino preostale zavarovalne vsote oziroma limita odgovornosti toženk na dan sojenja; (6.) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da sukcesivno nastajajoča terjatev iz naslova izgubljenega zaslužka (navadna škoda in rentni zahtevek), ki jo je tožnica uveljavljala s pripravljalno vlogo z dne 12. 6. 2006 in vlogo z dne 1. 7. 2013, ni zastarala, ker je bila istovrstna škoda zahtevana že s tožbo z dne 7. 7. 2000, kljub temu da je bil zahtevek, ki je bil uveljavljan s tožbo z dne 7. 7. 2000, pravnomočno zavrnjen; in (7.) ali sta sodišči prve in druge stopnje v konkretnem primeru zmotno uporabili materialno pravo in zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko sta presodili, da je tožnica iz izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologije dr. P. Š. z dne 9. 2. 2004 izvedela za obstoj in obseg premoženjske škode iz naslova izgubljenega zaslužka.

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) so v obravnavanem primeru podani glede pravnih vprašanj, opredeljenih v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 367. a člena ZPP revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo.