Jedro

Če pristojni organ ni sprejel sklepa o izdaji obveznic, to ne pomeni, da pogodba, ki jo je zastopnik sklenil za storitve, ki jih je mogoče opraviti samo po izdaji tega sklepa, nima dopustne podlage; zato pogodba za te storitve ni nična. Navedeni sklep tudi ne predstavlja soglasja organa za sklenitev pogodbe, zato dejstvo, da sklepa ni bilo, ne pomeni, da pogodba ni bila sklenjena.

Tožnik mora navesti konkretne okoliščine, pomembne za presojo, ali je podano čezmerno prikrajšanje ali ne; s tem, ko sodišče ni ugodilo njegovemu predlogu za izvedenstvo, na podlagi česar bi potem lahko preciziral tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe iz tega naslova, ni nepopolno in zmotno ugotovilo dejanskega stanja niti napravilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena v zvezi z 220. členom ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka mora prvotoženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 33.337,50 SIT v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala: 1. Ugotovitev ničnosti, podrejeno pa ugotovitev, da nista bili sklenjeni pogodbi s toženima strankama, podpisani 21.8.1990 v delu, ki presega pripravo projekta za izdajo obveznic tožeče stranke, torej ki predstavlja tista dela, ki pomenijo izvedbo sklepa o izdaji obveznic. Ta zahtevek temelji tožeča stranka na dejstvu, da njena skupščina ni sprejela sklepa o izdaji obveznic. Zato pogodbi v tem obsegu nimata dovoljene podlage, zaradi česar sta nični (52. člen ZOR). Isto dejstvo pa potrditvah tožeče stranke pomeni, da skupščina ni dala soglasja za sklenitev tega dela pogodb, čeprav bi ga za veljavno sklenitev morala, zaradi česar pogodbi v tem delu sploh nista bili sklenjeni (55. člen ZOR); 2. Razveljavitev ostalega dela obeh pogodb zaradi čezmernega prikrajšanja po 139. členu ZOR; 3. Vrnitev vsega, kar je tožeča stranka po neveljavnih pogodbah toženima plačala (prvotoženi 2.100.000,00 SIT, drugotoženi pa 5.512.500,00 SIT), zmanjšano za toliko, kolikor po ugotovitvah izvedenca pripada toženima strankama za izpolnitev tistega dela pogodb, katerega razveljavitev zahteva tožeča stranka zaradi čezmernega prikrajšanja.

Tožeči stranki je sodišče naložilo, da mora toženima povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP. Navedla je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo podlago (kavzo) spornih pogodb in je kot podlago štelo nagib za sklenitev teh pogodb. Po mnenju pritožnice je podlaga pogodb izdaja obveznic stanovanjskega gospodarstva. Zato tiste določbe pogodb, ki presegajo pripravljalna dejanja za sklepanje skupščine tožeče stranke o izdaji obveznic, nimajo dopustne podlage.

V ostalem delu sodišče ni ocenilo sorazmernosti medsebojnih dajatev pogodbenih strank. Pri tem ni upoštevalo, da je 10. člen pogodbe s prvotoženo stranko, po katerem si je ta za primer, da tožeča stranka razveže pogodbo, zagotovila plačilo ne glede na količino opravljenega dela, nemoralen in v nasprotju z 11. in 629. členom ZOR. Ta pogodbena določba namreč predstavlja vnaprejšnjo odpoved načelu enakopravnosti udeležencev v obligacijskem razmerju. Pritožnica je nato pojasnila, da se je na prekoračitev pooblastil K. L. sklicevala le toliko, kolikor je to vplivalo na dopustnost podlage pogodb oziroma na njuno sklenitev glede na to, da za njuno sklenitev ni bilo soglasja skupščine. Sodišče pa je ravno v tem smislu zmotno zaključilo, da je imel pooblastilo za sklenitev takih pogodb predsednik Izvršnega sveta tožeče stranke T. R. in da ga je zato lahko veljavno prenesel na K. L. Sklep o izdaji obveznic je lahko sprejela samo skupščina tožeče stranke, takih pooblastil njen izvršni svet ni imel. Zato bi lahko le skupščina dala soglasje za sklenitev spornih pogodb in izvršni svet takih razmerij ne more samostojno urejati. Po mnenju pritožbe je pravno zmotno stališče prvostopnega sodišča, da storitve, ki bi jih toženi stranki lahko opravili šele po sprejemu sklepa o izdaji obveznic, ne predstavljajo akta izdaje obveznic, ampak samo tehnične storitve. Brez sklepa skupščine obveznost toženih strank opraviti te storitve ni smiselna, zato je ta sklep pogoj za veljavno sklenitev pogodb. V delu, v katerem je sodišče zavrnilo zahtevek za razveljavitev pogodb zaradi čezmernega prikrajšanja, je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, ker ni bil izveden dokaz z izvedencem zaradi ugotovitve vrednosti medsebojnih dajatev. O tem delu sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar skupaj z zavrnitvijo dokaza za izvedenstvo predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena v zvezi z 220. členom ZPP. Tožeča stranka predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje z ustreznimi napotki v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženima strankama. Drugotožena stranka nanjo ni odgovorila. Prvotožena stranka pa je vložila odgovor, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku pred sodiščem prve stopnje v okviru tožbenega zahtevka popolnoma in pravilno ugotovljeno. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP ni bila storjena. Tudi do kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), v postopku na prvi stopnji ni prišlo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, kaj je podlaga (kavza) spornih pogodb in o tem v svoji sodbi navedlo prepričljive razloge.

Pravilno je tudi ugotovilo, da niti neposredna podlaga (izvršitev dogovorjenih storitev) niti posredna podlaga (izdaja obveznic in s tem zbiranje denarnih sredstev za stanovanjsko gospodarstvo) nista nedopustni. Ni sporno, da lahko sklep o izdaji obveznic sprejme samo skupščina tožeče stranke. Vendar pa dejstvo, da tak sklep ni bil sprejet, ne more pomeniti nedopustnosti podlage za sklenitev pogodb (v delih, ki presegajo priprave za izdajo obveznic), kakršni je tožeča stranka sklenila s toženima. To dejstvo bi bilo pomembno za odločitev o zahtevku na vrnitev danega zaradi neizpolnitve pogodbe, ki pa ga tožeča stranka ni postavila. Na veljavnost pogodbe glede na določbo 52. člena ZOR pa nikakor ne more vplivati. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da pogodbi v delu, ki presega pripravljalna dela za izdajo obveznic, nista nični.

Tudi o podrednem zahtevku na ugotovitev, da pogodbi v navedenem obsegu sploh nista bili sklenjeni, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sklep skupščine tožeče stranke o izdaji obveznic je akt, ki nikakor ne more predstavljati soglasja organa, ki bi ga moral po 1. odst. 55. člena ZOR imeti zastopnik tožeče stranke, da lahko sklene pogodbi s toženima strankama. Tak sklep mora skupščina tožeče stranke sprejeti, da lahko v skladu s predpisi izda obveznice. Ne more pa biti tožeča stranka s tem omejena tako, da ne bi mogel njen izvršni svet skleniti pogodb, kakršni sta bili sklenjeni s toženima strankama, vključno s storitvami, ki jih je mogoče opraviti šele po sprejemu sklepa o izdaji obveznic. Izvršni svet tožeče stranke tako ni samostojno urejal nikakršnih razmerij, za katera je z zakonom pooblaščena samo njena skupščina. K. L., ki je nesporno imela pooblastilo predsednika izvršnega sveta T. R. za sklepanje pogodb v okviru porabe sredstev proračuna za stanovanjsko gospodarstvo, zato s sklenitvijo spornih pogodb svojih pooblastil ni prekoračila v tem smislu, da je brez soglasja skupščine sklenila pogodbi, za kateri bi tako soglasje morala imeti. Pogodbi s toženima strankama sta bili zato tudi v delu, ki presega pripravljalna dela za izdajo obveznic, sklenjeni. Pri tem pa pritožbeno sodišče glede na pritožbene trditve meni, da je ocena sodišča prve stopnje, da so bile s pogodbama dogovorjene samo tehnične storitve, ki bi jih bilo potrebno opraviti po sprejemu sklepa o izdaji obveznic in torej ne predstavljajo samega akta izdaje obveznic, povsem pravilna. Pritožbeno stališče, da so to spolnitve, ki so pogoj za veljavno sklenitev pogodb, zato ni pravilno.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da okoliščine, na podlagi katerih tožeča stranka zaradi čezmernega prikrajšanja (139. člen ZOR) zahteva razveljavitev tistega dela pogodb, v katerem sta bili po njenem mnenju veljavno sklenjeni in nista nični, niso take, da bi bil tak zahtevek na njihovi podlagi lahko utemeljen. Nobena od okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v obrazložitvi sodbe, ni taka, da bi objektivno kazala na očitno nesorazmerje med obveznostmi pogodbenih strank. Tudi zatrjevana ničnost 10. člena pogodbe s prvotoženo stranko zaradi nemoralnosti ni taka okoliščina. Ta pogodbena določba namreč predpostavlja razdrtje pogodbe in na to navezuje določeno posledico.

Že to pomeni, da ne določa kakšnega očitnega nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank, četudi bi bila nemoralna. Zato za odločitev v tej zadevi sploh ni pomembno, ali je ta pogodbena določba moralna ali ne. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da ni nemoralna. Od okoliščin, v katerih bi tožeča stranka kot naročnik pogodbo razdrla (629. člen ZOR), je odvisno, ali bi bilo sklicevanje nasprotne stranke na to določbo v skladu z moralo ali ne (na primer od tega, v kakšnem obsegu je izvajalec pogodbe o delu svojo obveznost izpolnil ter koliko je imel stroškov in podobno).

Ob vsem tem pa je tudi stališče, da se tožeča stranka ne more sklicevati na čezmerno prikrajšanje niti zato, ker ni navedla utemeljenih okoliščin, ki bi kazale, da ji brez svoje krivde ni morala biti znana prava vrednost medsebojnih obveznosti, pravilno (tudi če bi bile obveznosti pogodbenih strank res očitno nesorazmerne).

Pritožba nima prav, ko trdi, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca, da bi potem lahko precizirala svoj tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodb zaradi čezmernega prikrajšanja in vrnitev danega. Sodišče namreč izvaja dokaze zato, da se z njimi dokazujejo zatrjevana dejstva in ne zato, da bi stranke na podlagi izvedenih dokazov lahko dejstva šele navedle (primerjaj 2. odst. 7. člena, 1. odst. 186. člena in tudi 219. člen ZPP). Zato zavrnitev dokaza z izvedenstvom v tem primeru ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena v zvezi z 220. členom ZPP. Izpodbijana sodba pa ima razloge o vseh odločilnih dejstvih o zahtevku za razveljavitev pogodb zaradi čezmernega prikrajšanja.

Tudi odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi dajatvenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka postavila kot posledico ugotovitvenega in oblikovalnega zahtevka, je pravilna.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo napadeno sodbo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da mora tožeča stranka povrniti prvotoženi stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo 33.337,50 SIT in sicer ji gre po 1. točki tar. št. 17 Tarife o odvetniških storitvah za sestavo odgovora na pritožbo 520 točk (glede na vrednost spora, ki za prvotoženo stranko znaša 2.100.000,00 SIT), po 6. točki tar. št. 35 pa še 5 točk. Pri odmeri stroškov je sodišče po 16. členu navedene tarife upoštevalo vrednost točke 63,50 SIT.