Jedro

I. Pod izrazom "obveznosti" v 1. odst. 139. člena ZOR je treba razumeti tiste obveznosti, ki kot zakoniti sestavni deli določene vrste pogodbe takšno pogodbo opredeljujejo.

II. Čezmerno prikrajšanje je napaka, ki učinkuje na sklenitveno fazo pogodbe.

III. V našem pravu velja praviloma emisijska teorija. Vrednostni papir je izdan takrat, ko izdajatelj vnese vanj vse bistvene elemente, ga podpiše in zavestno izroči v promet.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se delno r a z v e l j a v i t a , in sicer :

1./ sodba sodišča druge stopnje: A./ v prvem odstavku izreka v delu, s katerim je zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sodbi, s katero je sodišče prve stopnje: - zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki na plačilo 2.100.000,00 SIT z obrestmi, - zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki na plačilo 5.512.500,00 SIT z obrestmi, - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo stroškov postopka, - odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženima strankama njune pravdne stroške; B./ v drugem odstavku izreka (o stroških pritožbenega postopka) v celoti.

2./ sodba sodišča prve stopnje: A./ v delu, s katerim je zavrnila tožbene zahtevke na plačilo 2.100.000,00 SIT z obrestmi proti prvi toženi stranki, na plačilo 5.512.500,00 SIT z obrestmi proti drugi toženi stranki in na povrnitev stroškov pravdnega postopka tožeči stranki; B./ naložila tožeči stranki, da mora toženima strankama povrniti njune pravdne stroške; ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

II. r a z s o d i l o : V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: - na ugotovitev, da je pogodba, ki jo je tožeča stranka dne 21.8.1990 sklenila s prvo toženo stranko nična (podrejeno, da ni bila sklenjena) v tistih alineah 2. člena, v katerih sta se pogodbeni stranki dogovorili za izdelavo glavnih elementov obveznic Mesta Ljubljane za področje stanovanjskega gospodarstva in za tiskanje teh obveznic, - na ugotovitev, da je pogodba, ki jo je tožeča stranka dne 21.8.1990 sklenila z drugo toženo stranko nična (podrejeno, da ni bila sklenjena) v točkah 2.3 do 2.6, 2.8 do 2.12, 3.1 do 3.10 ter v 4. točki 2. člena, - na razveljavitev obeh pogodb v preostalem delu, - na vrnitev tožeči stranki 2.100.000,00 SIT z obrestmi (prva tožena stranka), oziroma 5.512.500,00 SIT z obrestmi (druga tožena stranka), in - na povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, predlaga tožeča stranka, naj revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija je delno utemeljena.

Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka zatrjuje tožeča stranka, da niti izpodbijana sodba niti prvostopna sodba nimata razlogov o odločilnih dejstvih v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodb zaradi čezmernega prikrajšanja. Ta očitek pa ne drži. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj okoliščine, na katerih temelji tožeča stranka svojo trditev, da gre za čezmerno prikrajšanje, niso okoliščine, ki bi čezmerno prikrajšanje opredeljevale. Dodatno je še navedlo, da manjka za uspešno uveljavljanje čezmernega prikrajšanja tudi subjektivni element in za to povedalo razloge. Odločilna dejstva za zavrnitev zahtevka na razveljavitev pogodbe je torej v razlogih svoje sodbe vsekakor navedlo. Navedlo pa jih je tudi pritožbeno sodišče, pri tem pa še izrecno povedalo, da v celoti soglaša s stališči sodišča prve stopnje.

Čim je ugotovilo, da ni subjektivnega elementa čezmernega prikrajšanja, iskanje obstoja objektivnega elementa - očitnega nesorazmerja vzajemnih dajatev - za ugoditev razveljavitvenemu zahtevku ni bilo več pomembno. Za ugoditev zahtevku na razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja morata biti namreč podana tako objektivni kot tudi subjektivni element. Zato v zvezi z iskanjem obstoja objektivnega elementa, ki za odločitev ni bil več relevanten, tudi očitek kršitve 7. člena ZPP ni utemeljen.

Sicer se pa revizijsko sodišče strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da se dokazi izvajajo zaradi dokazovanja zatrjevanih dejstev, ne pa zaradi tega, da bo stranka v postopku dejstva lahko šele navedla.

Za materialnopravno pravilno odločitev v sporu je pomembno vprašanje, kdaj je obveznica izdana. Najbolj znane so tri teorije: kreacijska, emisijska in pogodbena teorija (tudi: dr. Cigoj: Veliki komentar zakona o obligacijskih razmerjih - komentar k 237. členu ZOR). V našem pravu velja emisijska teorija (2. odst. 9. člena zakona o vrednostnih papirjih - Ur. list SFRJ štev. 64/89 in 29/90; v nadaljevanju: ZVP). Samo v primeru iz 4. odst. 239. člena ZOR, in še ta se nanaša samo na vrednostni papir na prinosnika, bi prišla v poštev kreacijska teorija. Še po tej, ki je za tožečo stranko z vidika uveljavljanja ničnosti pogodbe najugodnejša, je vrednostni papir izdan takrat, ko izdajatelj pravico iz vrednostnega papirja nanj napiše in papir podpiše (dr. Cigoj - kot zgoraj). Vse navedeno velja tudi za obveznice.

Nobena določba v spornih pogodbah se ne nanaša na samo izdajo obveznic. Ta ugotovitev velja tudi n. pr. za vse storitve iz sklopov obveznosti izdelave glavnih elementov obveznic, tiskanja obveznic itd. Vse te storitve spadajo med priprave za izdajo obveznic. Šele ob vnosu vseh bistvenih elementov v obveznico, njenem podpisu in zavestni izročitvi v promet (2. odst. 9. člena ZVP), ali ob izpolnitvi situacije iz 4. odst. 239. člena ZOR, bi bila obveznica izdana. Samo sklepanje o tako razumljenem izrazu "izdaja obveznic" je bilo v pristojnosti skupščine Mesta Ljubljane in samo na to se nanaša tudi dovoljenje iz 1. točke 45.c člena ZVP.

Vse storitve, ki so predmet izpodbijanih pogodb, razen tistih, ki že zaradi svoje narave padejo v čas po izdaji obveznic, so pripravljalna dejanja za izdajo obveznic. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi obeh sodišč, zakaj podlaga izpodbijanih pogodb glede pripravljalnih dejanj ni nedopustna. Te v omenjenem obsegu tudi tožeča stranka ne zatrjuje. Nedopustnosti podlage pa tudi ni glede tistih pogodbeno dogovorjenih storitev, ki bi jih bilo možno izpolniti šele po izdaji obveznic, če bi do nje prišlo. Ni (bil) v nasprotju ne z moralo ne s kakšnim predpisom dogovor o obveznostih, katerih možnost izpolnitve je bila odvisna od akta, ki ni bil v pristojnosti oseb, upravičenih za sklenitev izpodbijanih pogodb, ampak v pristojnosti skupščine Mesta Ljubljane. Samo zaradi tega, ker se del pogodbe nanaša na obveznosti, ki bi jih bilo možno izpolniti šele po izdaji obveznic pa podlaga ni nedopustna. Kakšnega drugega razloga nedopustnosti podlage pa ni in ga tudi tožeča stranka ni zatrjevala. Ničnosti po 52. členu ZOR zato ni. Za tožečo stranko ugodne odločitve pa tudi ni mogoče opreti na 55. člen ZOR, kot je to podrejeno predlagala tožeča stranka. Dovoljenje iz 45.c člena ZVP se nanaša samo na sklep o izdaji obveznic, ne pa na storitve, dogovorjene v izpodbijanih pogodbah.

Objektivni element čezmernega prikrajšanja je očitno nesorazmerje med obveznostmi pogodbenih strank. Pod izrazom "obveznosti" v 1. odst. 139. člena ZOR pa je treba razumeti tiste obveznosti, ki kot zakoniti sestavni deli določene vrste pogodbe takšno pogodbo opredeljujejo. Pri pogodbah o delu, kar sta obe izpodbijani pogodbi, je zato objektivni element čezmernega prikrajšanja nesorazmerje med vrednostjo dela (dogovorjenega rezultata), ki sta ga prevzeli toženi stranki in zneskom, dogovorjenim za plačilo dela. Tožeča stranka pa zahtevka za razveljavitev pogodb zaradi čezmernega prikrajšanja ne temelji na očitnem nesorazmerju teh obveznosti. Temelji ga na raznih drugih obveznostih, ki ne opredeljujejo čezmernega prikrajšanja. Te so namreč samo dogovorjeni sestavni deli pogodb, ki so lahko za tožečo stranko neugodnejši, vendar na oblikovanje vrednosti končnih obveznosti (rezultata dela in cene) ne vplivajo. Zato se tudi revizijsko sodišče strinja s stališči sodišč prve in druge stopnje, da zahtevku za razveljavitev (delov) pogodb zaradi čezmernega prikrajšanja ni bilo mogoče ugoditi. Pri tem še pripominja, da je čezmerno prikrajšanje napaka, ki učinkuje na sklenitveno fazo pogodbe. Določbi 10. členov obeh pogodb pa se nanašata na njeno izpolnitveno fazo. Zato na njuni podlagi ni mogoče zahtevati razveljavitve pogodbe.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo, v kolikor izpodbija pravnomočno zavrnitev zahtevkov na ugotovitev, da so deli izpodbijanih pogodb nični (podrejeno, da v teh delih pogodbi nista bili sklenjeni), oziroma na razveljavitev pogodb v preostalih delih, zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi ni revizijskih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Po mnenju revizijskega sodišča v fazi sklenitve pogodb ni bilo napak, ki bi imele za posledico njuno ničnost ali izpodbojnost. Zato tožeča stranka nima povračilnih zahtevkov na podlagi 1. odst. 104. člena oziroma 113. člena ZOR. Iz navedb tožeče stranke pa izhaja, da pri oblikovanju denarnega dela tožbenega zahtevka ni izhajala samo iz predpostavke neveljavnosti sklenjenih pogodb, ampak tudi iz predpostavke njunih veljavnosti (glej n. pr. zadnji odst. njenih navedb pod točko "V"), torej iz okoliščin, ki spadajo v izpolnitveno fazo pogodb. Na to pa se nanašata določbi 10. členov obeh pogodb. Glede njune veljavnosti pa se revizijsko sodišče ne strinja s stališči sodišč druge in prve stopnje. Ti določbi sta dejansko onemogočali tožeči stranki odstopiti od pogodbe, kot to zatrjuje tožeča stranka, saj sta jo v skrajni posledici zavezali, da izpolni s svoje strani vse, ne da bi za to kaj dobila. Takšna določba pa ni moralna, zato je nična (1. odst. 103. člena ZOR). Ker pa mora sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 109. člena ZOR), je revizijsko sodišče na podlagi 2. odst. 395. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsegu, kot izhaja iz izreka te odločbe, razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju bo sodišče, upoštevajoč zatrjevana dejstva, nanašajoča se na izvedbeno fazo pogodb, in po izvedbi predlaganih dokazov, za katere bo menilo, da jih je potrebno izvesti za ugotovitev odločilnih dejstev, ponovno odločilo o morebitni delni utemeljenosti denarnega zahtevka neupoštevajoč pri tem določbe 10. členov izpodbijanih pogodb.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.