Jedro

V predlogu zatrjevana kršitev 212. člena ZPP ni opisana natančno in konkretno, zato je Vrhovno sodišče predlog na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je zavrnilo tožbo zoper odločbo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, št. 38260-5/2021/12 z dne 30. 7. 2021, s katero je ugodila predlogu A. A. (naročnika, pravnega prednika strank z interesom) in tožnici v zvezi z njegovimi telefonskimi klici v Tunizijo naložila odpis 89,91 EUR z DDV.

2.V obrazložitvi je sodišče pritrdilo ugotovitvi, da so bili sporni klici v tožničinem obračunskem sistemu evidentirani kot posledica zlorabe in da A. A. ni mogoče očitati nobene krivde. Toženka je na podlagi uporabnikove starosti in navad, ne glede na tožničino CDR datoteko, pravilno zaključila, da A .A. teh klicev ni opravil.

3.Tožnica (v nadaljevanju predlagateljica) je zoper pravnomočno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem izpostavlja vprašanja: Ali je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi pri tehtanju dokazov strank (in predlagatelja) pravilno in skladno z veljavno sodno prakso uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, ki izhajajo iz določbe 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)? Ali je sodišče dolžno pri ugotavljanju dejanskega stanja tehtati vse relevantne navedbe in dokaze strank v sporu, ali pa se pri dokazni oceni lahko opre zgolj na golo (morebiti večkrat podano) izjavo stranke v postopku in navedeno vsebino gole izjave ugotoviti kot (relevantno) dejstvo? Kakšna je dolžnost sodišča v okviru pravil o dokaznem in trditvenem bremenu iz 212. člena ZPP, in sicer ali sodišče lahko sledi goli izjavi stranke v postopku, ne da bi ta za svojo izjavo predložila en sam dokaz?

4.Predlog ni popoln.

5.Sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna (prvi odstavek 367.a člena ZPP, v zvezi s prvim dostavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

6.Iz navedenega izhaja merilo za dopustitev revizije, to je pomembnost odgovora na postavljeno pravno vprašanje, ki presega le pomen, ki ga ima za vlagatelja predloga, saj zasleduje cilje pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Za navedeno presojo obstoja širšega (objektivnega) pomena postavljenega vprašanja pa mora stranka najprej vložiti popoln predlog. Tako mora v njem natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je Upravno sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse (četrti odstavek 367.b člena ZPP). Če teh zahtev ne izpolni, vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek istega člena).(1)

7.Predlagateljica v obrazložitvi predloga zatrjuje napačno uporabo drugega odstavka 146. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1)(2) z navedbami, da na tej podlagi ne more biti odgovorna za stroške, ki nastanejo uporabniku, ki se na wangiri klice odzove tako, da pokliče nazaj. Meni, da gre v tem primeru za zlorabo neskrbnosti končnega uporabnika (saj so tovrstne zlorabe znane že vrsto let in nanje opozarjajo operaterji in mediji) in ne za zlorabo elektronskega komunikacijskega omrežja. Konkretnega materialnopravnega vprašanja glede tega ne postavi, navaja celo, da se Upravno sodišče z uporabo materialnega prava v predmetni zadevi ni ukvarjalo.

8.Iz obrazložitve predloga izhaja tudi nestrinjanje z dejansko ugotovitvijo v postopku glede okoliščine, ali je naročnik opravil sporne telefonske klice v Tunizijo. Predlagateljica meni, da je to dokazala s CDR datoteko. Pri tem prezre, da za Upravno sodišče ni bilo pomembno samo, ali so bili klici dejansko opravljeni z naročnikovega telefonskega aparata (kar sicer izhaja iz zapisa na CDR datoteki), ampak tudi, ali jih je opravil prav on in ali mu je mogoče s tem v zvezi očitati kakršnokoli obliko krivde (28. in naslednje točke v izpodbijani sodbi). Glede slednjega je sodišče v tej zadevi sprejelo odklonilno stališče na podlagi razlage, da gre pri wangiri klicu za zlorabo, ker gre za kratek klic iz tujine, na katerega ni mogoče odgovoriti, izzove pa povratni klic s stroškovno posledico (31. točka izpodbijane sodbe). Ker gre za stroške nezakrivljene zlorabe, mora te prevzeti močnejša, prava in tehnike vešča stranka (32. točka izpodbijane sodbe), torej predlagateljica. Ta v predlogu sicer tudi sama opredeli, da naj za Upravno sodišče dejstvo, ali je bil klic opravljen, ne bi bilo relevantno.

9.Iz obširnih navedb v predlogu tako ni mogoče razbrati jasne povezave med postavljenimi vprašanji in načinom ugotavljanja za odločitev relevantnega dejanskega stanja, kar pomeni, da v predlogu zatrjevana kršitev 212. člena ZPP ni opisana natančno in konkretno.

10.Po obrazloženem je Vrhovno sodišče predlog na podlagi že citiranega šestega odstavka 367.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo.

-------------------------------

Op. št. (1)Sklep Vrhovnega sodišča X DoR 52/2023 z dne 30. 8. 2023 (8. točka obrazložitve).

Op. št. (2)Ta določa, da pri zlorabah, ki jih storijo tretje osebe in ki niso nastale po krivdi naročnikov ali uporabnikov, izvajalci javnih komunikacijskih storitev prevzamejo stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ki jim nastanejo kot posledica teh zlorab. Šteje se, da zloraba ni nastala po krivdi naročnika ali uporabnika, kadar je ta uporabil vse razumne ukrepe za zaščito in spoštoval navodila, o katerih ga je obvestil izvajalec javnih komunikacijskih storitev v skladu s prejšnjim odstavkom.