Jedro

Sodišče meni, da namenska, jezikovna, logična in zgodovinska razlaga te določbe kažejo, da je drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 uredil (tudi) zlorabo elektronskih komunikacijskih storitev v tehničnem pomenu.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je toženka ugodila predlogu za rešitev spora pok. A. A. tako, da je tožnici naložila odpis zneska 89,91 evrov po postavki "Klici v tujino" na računu z dne 30. 11. 2020.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica pravnemu predniku strank z interesom s sporno postavko zaračunala štiri telefonske klice, opravljene 11. 11. 2020 ob 10.05 uri v trajanju 3 sekund, ob 10.06 uri v trajanju 8 sekund, prav tako ob 10.06 uri v trajanju 10 sekund in ob 10.32 uri v trajanju dveh ur (7200 sekund). Toženka navaja, da gre za starejšo osebo, ki je mobilni telefon uporabljala le za najosnovnejše funkcije, in ni bila povezana s Tunizijo, tožnica pa sama priznava, da je v tem času beležila zlorabe s tunizijskih številk. Ugotavlja, da pravni prednik strank z interesom klicev na neznano številko v tujini ni opravil zavestno in hote, in meni, da so bili v tožničinem obračunskem sistemu evidentirani kot posledica zlorabe, sistemsko in brez volje ali zavedanja pravnega prednika strank z interesom. Sodi, da je tožnica stroške teh klicev zato dolžna nositi na podlagi drugega odstavka 146. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1). Dodaja, da v primeru Wangiri zlorab, kot je obravnavana, končni uporabniki nimajo na voljo ustreznih ukrepov, s katerimi bi se lahko uspešno zavarovali, saj gre za sistemsko generirane klice.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3.Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo. V njej navaja, da je svoje navedbe dokazovala s CDR datoteko in da tovrstnega zapisa ne more priti drugače, kot da je uporabnik poklical na izbrano telefonsko številko. Toženki očita, da za svoj zaključek, da je bil klic generiran sistemsko brez volje in zavedanje stranke z interesom, ne predloži nobenega dokaza. Meni, da je toženka zmotno uporabila 146. člen ZEKom-1 ter da je pri tem uporabnikova ravnanja obravnavala v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarja, tožnici pa je v okviru njene skrbnosti naložila breme, ki ga ne more obvladati. Trdi, da v tem primeru niso bile izpolnjene predpostavke za uporabo navedene zakonske določbe, saj v zvezi z okoliščinami na strani končnega uporabnika ni šlo za situacijo tveganja za varnost omrežja, niti tega toženka ni ugotavljala. Vztraja, da drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 ni samostojna pravna norma, temveč je vezana na situacijo iz prvega odstavka istega člena. Navaja, da domnevna zloraba ni bila izvršena na tehničen način preko njenega omrežja z njegovo zlorabo in da so bili klici opravljeni z naprave končnega uporabnika. Toženki očita, da ni pojasnila, zakaj dvomi v verodostojnost CDR datoteke. Očita ji tudi, da so njeni razlogi v nasprotju sami s sabo. Uveljavlja, da toženka ni pojasnila, na kakšen način naj bi bi bili klici sistemsko generirani, niti zakaj naj bi klici tehnično bili zloraba in od kod naj bi zloraba izvirala. Meni, da je pravni prednik stranke z interesom klice lahko sprožil po pomoti. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in postopek reševanja tega uporabniškega spora zaključi tako, da se zavrnejo vsi predlogi stranke z interesom. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Med drugim navaja, da CDR datoteko v svoji praksi sicer sprejema kot dokaz, vendar v tem primeru ni mogla prezreti dejstva, ki ga je potrdila tudi tožnica, da se ravno glede številke s klicno kodo Tunizije pojavljajo sistemske zlorabe. Zato kot neprepričljive ocenjuje tožničine navedbe, da je pravni prednik strank z interesom zavestno in hote opravil sporne štiri telefonske pogovore. Meni, da je bistveno le, ali je bil uporabnik žrtev zlorabe, za katero sam ni odgovoren. Pojasnjuje, da je v izpodbijani odločbi ugotovila, da so bili klici kot posledica zlorabe evidentirani v operaterjevem obračunskem sistemu sistemsko in brez volje ali zavedanja uporabnika.

5.Pravni prednik strank z interesom na tožbo ni odgovoril.

6.Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah in dodaja, da toženka v postopku ni z ničemer nakazala, da ji bo očitala kršitev 146. člena ZEKom-1.

7.Tožnica in toženka sta pri svojih navedbah in stališčih vztrajali tudi na naroku za glavno obravnavo.

Dokazni postopek

8.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve in v izpodbijano odločbo, priloženo tožbi.

9.Dokazni predlog za vpogled v ostale listine, priložene tožbi, in vpogled v spletne strani, citirane v tožbi, ter dokazni predlog za postavitev izvedenca je sodišče zavrnilo na podlagi določb tretjega odstavka 20. člena1 in 52. člena2 Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnica namreč teh dokaznih predlogov ni podala že v upravnem postopku, niti ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj tega takrat ni mogla storiti.

K I. točki izreka

10.Tožba ni utemeljena.

11.Med strankami je sporno, ali je bila tožnica dolžna pravnemu predniku strank z interesom odpisati 89,91 evrov po postavki "Klici v tujino" na računu z dne 30. 11. 2020. Toženka je svojo odločitev oprla na določbo drugega odstavka 146. člena ZEKom-1, tožnica pa trdi, da je s tem zmotno uporabila materialno pravo.

Relevantno materialno pravo

12.ZEKom-1 med drugim ureja varnost omrežij in storitev (1. člen ZEKom-1). Eden od njegovih namenov je namreč tudi varstvo pravic uporabnikov (2. člen ZEKom-1). Operaterji morajo sprejeti ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za ustrezno obvladovanje tveganja za varnost omrežij in storitev, zlasti zaradi preprečevanja in zmanjševanja učinkov varnostnih incidentov na uporabnike in medsebojno povezana omrežja; sprejeti ukrepi morajo ob upoštevanju stanja zagotoviti raven varnosti, primerno predvidenemu tveganju (prvi odstavek 79. člena ZEKom-1).

13.Izvajalci javnih komunikacijskih storitev morajo sprejeti ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za zagotovitev zavarovanja svojih storitev; če je potrebno za zagotovitev zavarovanja svojih storitev v delu, ki se nanaša na varnost omrežja, sprejmejo ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe skupaj s ponudnikom javnega komunikacijskega omrežja (prvi odstavek 145. člena ZEKom-1). Ukrepi morajo ob upoštevanju tehnološkega razvoja in stroškov njihove izvedbe zagotoviti takšno raven varnosti in zavarovanja, ki ustreza predvidenemu tveganju; tveganje predstavlja zlasti vsako dejanje, storitev ali izdelek, ki posega v tajnost, zaupnost in varnost elektronskega komunikacijskega omrežja ali elektronske komunikacijske storitve, s tem ko spremeni dostopnost, vsebino, ceno ali kakovost storitve, in ki ga lahko operater sam ali skupaj z drugimi operaterji učinkovito onemogoči (drugi odstavek 145. člena ZEKom-1).

14.Pri posebnem tveganju za varnost omrežja mora izvajalec javnih komunikacijskih storitev takoj, ko za to tveganje izve, z objavo na svojih spletnih straneh in na drug primeren način obvestiti naročnike o takem tveganju; če tveganje presega obseg ukrepov, ki jih izvajalec storitve lahko sprejme, mora hkrati obvestiti naročnike o vseh možnih sredstvih za odpravo tveganja, vključno z navedbo verjetnih stroškov, ter jim omogočiti hiter in učinkovit dostop do zaščitnih ukrepov (prvi odstavek 146. člena ZEKom-1). Pri zlorabah, ki jih storijo tretje osebe in ki niso nastale po krivdi naročnikov ali uporabnikov, izvajalci javnih komunikacijskih storitev prevzamejo stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ki jim nastanejo kot posledica teh zlorab; šteje se, da zloraba ni nastala po krivdi naročnika ali uporabnika, kadar je ta uporabil vse razumne ukrepe za zaščito in spoštoval navodila, o katerih ga je obvestil izvajalec javnih komunikacijskih storitev v skladu s prejšnjim odstavkom (drugi odstavek 146. člena ZEKom-1).

Namen drugega odstavka 146. člena ZEKom-1

15.Sodišče, enako kot v zadevi I U 445/2021 in I U 1053/2021, uvodoma pojasnjuje, da pravilo drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ni novost v naši pravni ureditvi. Že predhodni predpis, Zakon o komunikacijskih storitvah (ZEKom), je imel primerljivo določbo (četrti odstavek 102. člena ZEKom). Člen je bil naslovljen "Zaščitni ukrepi" in umeščen v X. poglavje, naslovljeno: "Zaščita tajnosti, zaupnosti in varnosti elektronskih komunikacij ter hramba podatkov o prometu elektronskih komunikacij." Ob njegovem sprejemu je zakonodajalec navedel, da morajo operaterji ukrepati tako, da zagotovijo varnost svojega omrežja oziroma svojih storitev.3

16.V Predlogu ZEKom-14 je glede geneze obravnavanega pravila pojasnjeno, da se je oblikovalo na poslansko pobudo, kot odziv na zlorabe s programi za samodejno klicanje. Šlo je za tako imenovane klicalnike ("dialer"); neznane storilce, ki so v nekaterih primerih povzročili naročnikom izjemno visoke račune. Drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 je uredil take položaje. V določenih okoliščinah je škodo (stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ki so bili posledica teh zlorab) kril operater. Zakonodajalec je upošteval, da je operater praviloma močnejša, prava in tehnike vešča stranka in mu je zato lažje prevzeti stroške zlorabe ter se spustiti v morebitni sodni spor s tretjo osebo. To je bil namen tega pravila. Pri tem je postavil domnevo, da do zlorabe ni prišlo po krivdi naročnika ali uporabnika, kadar je ta uporabil vse razumne ukrepe za zaščito in spoštoval navodila izvajalca javnih komunikacijskih storitev. Določba 146. člena ZEKom-1 z naslovom "Dolžnost obveščanja pri posebnem tveganju za varnost omrežja" je uvrščena v XII. poglavje tega zakona, naslovljeno: "Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti elektronskih komunikacij".

17.Trenutno veljavni Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2) je ohranil opisano ureditev (drugi odstavek 213. člena ZEKom-2). Besedilo je enako. Nekoliko se je spremenil le naziv člena in poglavja.5

18.Navedeno kaže, da je zakonodajalec obdržal zakonski režim varstva naročnikov oziroma uporabnikov pred nezakrivljenimi zlorabami.

19.Vrhovno sodišče je o drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 zavzelo stališče v sodbi X Ips 113/2020 z dne 1. 9. 2021. Opredelilo je pojem elektronske komunikacijske storitve. Operater je po citiranem pravilu odgovoren za stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev. Med slednje sodi tudi prenos elektronskih sporočil v tehničnem smislu (to je prenos signalov).6 Odgovornosti izvajalca javnih komunikacijskih storitev ni mogoče širiti preko varnosti omrežja oziroma telekomunikacijskih storitev v tehničnem smislu.7

20.V sodbi X Ips 10 /2023 z dne 10. 5. 2023 se je Vrhovno sodišče ponovno ukvarjalo z drugim odstavkom 146. člena ZEKom-1, in sicer z obsegom odgovornosti operaterja.8 Zapisalo je, da zakonodajalec odgovornosti operaterjev za stroške zaradi zlorabe "ni omejil na posebne primere varnostnih tveganj oziroma napadov na varnost omrežja iz prvega odstavka 146. člena ZEKom-1", ter nadaljevalo, da lahko ti stroški izvirajo iz nezadostnih ukrepov operaterja ali pa iz novih, nepredvidljivih oblik zlorab telekomunikacijskih storitev oziroma omrežij. Prevzem stroškov, ki nastanejo zaradi teh zlorab, določa drugi odstavek 146. člena ZEKom-1.9 Tako je Vrhovno sodišče oblikovalo jasno stališče, po katerem odgovornost operaterjev ni omejena (zgolj) na posebne primere varnostnih tveganj omrežja.10

21.Sodišče tako meni, da namenska, jezikovna, logična in zgodovinska razlaga te določbe kažejo, da je drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 uredil (tudi) zlorabo elektronskih komunikacijskih storitev v tehničnem pomenu.

Presoja v obravnavani zadevi

22.V tej zadevi so sporni štirje klici na klicno številko v Tuniziji (+216) v trajanju 3, 8, 10 in 7200 sekund (oziroma 2 ur), ki naj bi bili izvedeni po 10 uri 11. 11. 2020.

23.Toženka je ugotovila: - da je bil pravni prednik strank z interesom dolgoletni naročnik; - da je šlo za starejšo osebo (rojeno 1938); - da z zasebnimi interesi ni bil povezan s tujino. Upoštevaje podatke o njegovi preostali porabi za obravnavano obračunsko obdobje je ugotovila še: - da je mobilni telefon uporabljal le za najbolj elementarne funkcije (prenosa podatkov praktično ni koristil); - da ni opravljal daljših telefonskih pogovorov. Na podlagi tožničinih navedb pa je ugotovila tudi, da je tožnica v obravnavanem času zaznala "primere zlorab, pri katerih uporabniki prejmejo zgrešeni klic iz številk + 216 (Tunizija)". Upoštevaje navedene okoliščine je presodila, da sporni klici niso bili zavestno in hote opravljeni, temveč so bili v operaterjevem obračunskem sistemu evidentirani kot posledica zlorabe in da zato pravnemu predniku strank z interesom ni mogoče očitati nobene krivde.

24.Tožnica v tožbi vztraja pri sklicevanju na tako imenovano CDR datoteko, s katero je v upravnem postopku dokazovala opravljene telekomunikacijske storitve, ter toženki očita, da je sledila pavšalnim trditvam pravnega prednika strank z interesom.

25.V obravnavani zadevi je toženka na podlagi drugega odstavka 218. člena ZEKom-1 odločila v sporu iz druge alineje prvega odstavka 217. člena ZEKom-1, to je v sporu med končnim uporabnikom in operaterjem (spori končnih uporabnikov). Toženka je torej z izpodbijano odločbo odločila v sporu med dvema pravnima subjektoma, ki sta bila v postopku v prirejenem položaju. V skladu s tretjim odstavkom 218. člena ZEKom-1 pa je bila pri tem dolžna uporabiti določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP), kadar s tem zakonom ni določeno drugače. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je bila tako dolžna upoštevati pravila o dokaznem bremenu ter hkrati slediti metodološkim napotkom iz 10. člena ZUP, ki (tudi) v upravnem postopku določa pravilo proste presoje dokazov.

26.Izhodiščno dokazno breme, da je bila zaračunana storitev opravljena, nosi operater. Tožnica je v tem primeru sporno zaračunano postavko dokazovala z CDR datoteko (Call Data Record). Toženka je v izpodbijani odločbi v zvezi s tem zapisala, da taka datoteka "načeloma predstavlja originalni (izvorni) zapis o opravljenem prometu, ki ga kot takega v svoji praksi reševanja sporov sprejema". Kljub temu je ugotovila, da v tem primeru CDR datoteka ne dokazuje, da je pravni prednik strank z interesom opravil sporne klice v Tunizijo. Trditvi pravnega prednika stranke z interesom, da teh klicev ni opravil, je sledila na podlagi dokazne ocene, v okviru katere je upoštevala njegov profil, to je njegovo starost in uporabniške navade, ter tožničino navedbo o sistemskih zlorabah v zvezi s klicno kodo Tunizije. Toženkinih ugotovitev o starosti pravnega prednika strank z interesom ter njegovih uporabniških navadah, ki med drugim kažejo na to, da ne opravlja daljših klicev, tožnica ni prerekala.

27.Sodišče se strinja s toženkino dokazno oceno. Pravilno je namreč upoštevala dokazno stisko, v kateri se je znašel pravni prednik strank z interesom. Dokazovati je namreč moral negativno dejstvo, da klicev ni opravil. Da dejansko gre za dokazno stisko, tožnica sama pojasni v tožbi, ko navede, da tudi posnetek zgodovine klicev ne bi mogel biti ustrezen dokaz, ker je mogoče vsak posamičen opravljen klic izbrisati iz zgodovine klicev. Toženkina dokazna ocena je tako v skladu s pravno teorijo11 in sodno prakso,12 ki zaradi varstva pravice do sodnega varstva v položajih, ki stranko postavlja v dokazno stisko, tudi pri meritornem odločanju dopušča nižji dokazni standard. Takšen položaj je bil v sodni praksi prepoznan ravno v primerih, ko gre za dokazovanje negativnega dejstva z indici. Prav na tak način pa je v obravnavani zadevi dokazno oceno, to je s pomočjo indicev (starost in uporabniške navade), opravila toženka.

28.Toženka je torej svojo odločitev oprla na ugotovitev, da pravni prednik strank z interesom obravnavanih klicev ni opravil. Res je, da v izpodbijani odločbi navaja tako, da naj bi bili sporni klici v tožničinem obračunskem sistemu evidentirani sistemsko kot posledica zlorabe, kakor tudi, da gre za tako imenovano Wangiri zlorabo. Tožnica v zvezi s tem izpodbijani odločbi očita nasprotje v razlogih. Za Wangiri klice naj bi bilo namreč značilno, da končni uporabnik vrne klic na zgrešen klic s tuje telefonske številke (klic s tuje številke je vselej zgrešen, ker je čas zvonjenja zelo kratek tako, da se uporabnik ne utegne oglasiti). Po presoji sodišča za odločitev v tej zadevi ni bistveno, ali je (kot je na naroku pojasnjevala toženka, tožnica pa prerekala) tehnično sploh mogoče, da so bili klici generirarani avtomatično s pomočjo podatkov, pridobljenih s tako imenovanim phishingom. Četudi toženka nima prav in so bili klici dejansko opravljeni s telefonskega aparata pravnega prednika strank z interesom, to namreč še ne pomeni, da jih je opravil on in da mu je mogoče v zvezi s tem očitati kakršnokoli obliko krivde.

29.Kot je sodišče pojasnilo že v citirani sodbi I U 1053/2021, zgolj dejstvo, da so bili klici opravljeni, kot izhaja iz izpisa iz CDR datoteke, ne vodi do (avtomatičnega) sklepa, da ni prišlo do zlorabe po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1. Tožnica je namreč prezrla večkrat omenjeno zakonsko domnevo nezakrivljene zlorabe.

30.Kot že rečeno, se sodišče strinja z toženkino dokazno oceno, da pravni prednik strank z interesom ni sam zavestno opravil spornih klicev. Na to očitno kaže njegov uporabniški profil: gre za starejšo osebo, ki ni povezana s Tunizijo, in ne opravlja daljših klicev. Tudi če bi bil kakšen od njegovih sorodnikov ali znancev v obravnavnem obdobju na dopustu v Tuniziji, klici na njihove mobilne telefone ne bi izkazovali klicne številke za Tunizijo, temveč slovensko klicno številko (+386). Prav tako je logično, da starejša oseba, ki (kot kažejo njene uporabniške navade) ne opravlja dolgih klicev, ne bi zavestno opravila klica v tujino, ki bi trajal kar dve uri.

31.Glede na to, da je toženka izključila (in s tem se po povedanem sodišče strinja), da je klice zavestno opravil pravni prednik strank z interesom, ostajata le dve možnosti: da so bili bodisi sistemsko generirani (kar ugotavlja toženka), bodisi so se po zgrešenih Wangiri klicih sprožili "iz žepa", kar je (kot je splošno znano) mogoče in kar v tožbi sugerira tožnica sama. Oboje pa pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan prvega odstavka 146. člena ZEKom-1. V obeh primerih je do stroškov prišlo v posledici zlorabe, za katero pravnemu predniku strank z interesom ni mogoče očitati nobene krivde. Da gre pri Wangiri klicu za zlorabo, pa izhaja že iz opisa tovrstnih klicev, kot ga navaja tožnica v tožbi in kot ga je opisala na naroku. Dejstvo, da gre za kratek klic iz tujine, na katerega ni mogoče odgovoriti, izzove pa povratni klic s stroškovno posledico, očitno pomeni, da gre za obliko zlorabe.

32.Kot že rečeno, gre namreč za to, da je zakonodajalec ob sprejemu ZEKom-1 izrazil namen drugega odstavka 146. člena ZEKom-1: prevzem stroškov nezakrivljene zlorabe s strani močnejše, prava in tehnike vešče stranke. Tudi Vrhovno sodišče je, kot že izpostavljeno, zavzelo stališče, da po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 operaterji nosijo stroške, ki so nastali zaradi nepredvidljivih, nezakrivljenih zlorab telekomunikacijskih storitev ali omrežij.13

33.Na drugačno odločitev o tožbi ne vplivajo tožničine navedbe, da ji je toženka šele v izpodbijani odločbi prvič očitala kršitev 146. člena ZEKom-1. S tem tožnica smiselno uveljavlja kršitev pravice do izjave. Ta tožbeni razlog pa je prepozen, zato tožnica z njim že iz tega razloga ne more uspeti. Skladno z določbami 1. in 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijane odločbe. Tožba v upravnem sporu je zato pravno sredstvo zoper odločbo, izdano v formaliziranem upravnem postopku. Za vložitev tožbe je v prvem odstavku 28. člena ZUS-1 določen prekluzivni rok 30 dni. Po preteku tega roka zato upravnega akta ni več mogoče izpodbijati z razlogi, ki niso bili uveljavljani v pravočasni tožbi.

34.Ne glede na navedeno sodišče še dodaja, da so trditve o kršitvi pravice do izjave tudi neutemeljene. Glede na podatke v upravnem spisu je tožnica morala računati na to, da je v tej zadevi relevantno materialno pravo drugi odstavek 146. člena ZEKom-1. Na to, da gre za morebitno zlorabo, namreč kažejo že navedbe pravnega prednika strank z interesom v predlogu za rešitev spora z dne 4. 1. 2021, ki ji je bil vročen s toženkinim pozivom z dne 6. 1. 2021. V tej vlogi je pravni prednik strank z interesom zatrjeval zlorabo svoje telefonske številke. Da je tožnica na relevantnost navedene določbe ZEKom-1 tudi dejansko računala, pa kaže tudi njen odgovor z dne 22. 1. 2021, v katerem navaja, da beleži primere zlorab, pri katerih uporabniki prejmejo zgrešeni klic iz številk s klicno številko za Tunizijo, to je +216.

Sklepno

35.Glede na navedeno tožba ni utemeljena. Sodišče jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

36.Ker je sodišče tožbo zavrnilo, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

2V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

3Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije 26/2004 z 12. 3. 2004, stran 91.

4Predl0g zakona o elektronskih komunikacijah, EVA 2012-3330-0058 s 17. 9. 2012, stran 269-270.

5Ta je naslovljen "Dolžnost obveščanja naročnikov pri posebnem tveganju za varnost omrežja", poglavje pa "Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti elektronskih komunikacij".

6Glej 19. in 20. točko obrazložitve te sodbe.

7Vrhovno sodišče Republike Slovenije v 24. točki obrazložitve navaja: "Iz navedenih razlogov po presoji revizijskega sodišča drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ni mogoče razlagati tako, da bi širil odgovornost operaterja onkraj varnosti omrežja oziroma telekomunikacijskih storitev v tehničnem smislu, saj bi to smiselno pomenilo širitev njegove odgovornosti na vsebino komunikacije." Primerjaj sodbo X Ips 10/2023 z 10. 5. 2023, 14. točka.

8Sodba X Ips 10 /2023 z 10. 5. 2023, 13. točka.

9Sodba X Ips 10 /2023 z 10. 5. 2023, 17. točka.

10Prav tam.

11J. Zobec, J.: Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 2. knjiga, str. 337-338.

12Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 252/2015 z dne 5. 11. 2015, točka 15.

13Sodba X Ips 10 /2023 z 10. 5. 2023, 17. točka.

-------------------------------

Zveza: Zakon o elektronskih komunikacijah (2012) - ZEKom-1 - člen 146, 146/2

Pridruženi dokumenti: Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.