Jedro

Sodišče je v celoti verjelo tožniku, da je ta osebno vročil sprejem ponudbe toženki. Iz izpovedbe tožnika in njegovih navedb v vlogah namreč izhaja, da je izročil toženki sprejem ponudbe isti dan kot upravni enoti in da so mu tam svetovali, naj osebno vroči toženki sprejem ponudbe.

Pritožbi ni pritrditi, da je vsak drug sprejem ponudbe, razen priporočene pošiljke, neveljaven, saj taka določba tedaj veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih ne izključuje drugačne zanesljive vročitve (tudi osebne) sprejema ponudbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v drugem odstavku izreka pod I in v prvem odstavku izreka pod II navedena skupna cena 10.435,32 EUR sedaj nadomesti s ceno 17.157,94 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 303,37 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve sodbe druge stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I izreka razsodilo, da je toženka dolžna s tožnikom skleniti kupoprodajno pogodbo, po kateri mu proda nepremičnine, navedene v alinejah prvega odstavka izreka pod I sodbe za skupno ceno 10.435,32 EUR, sicer bo tako pogodbo nadomeščala ta pravnomočna sodba. Pod II izreka pa je razsodilo, da mora toženka proti izkazanemu plačilu 10.435,32 EUR v roku 15 dni izstaviti tožniku zemljiškoknjižno dovoljenje, da se pri njenih nepremičninah navedenih v alinejah izreka pod II vknjiži lastninska pravica za tožnika do celote, ker bo sicer tako listino nadomeščala ta pravnomočna sodba.

Toženki pa je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 4.935,75 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker da je izrek neizvršljiv, saj ne vsebuje solastniškega deleža tožene stranke, je v nasprotju z obrazložitvijo, razlogi so protispisni, sodišče pa je zapisalo v sodbi izrek zahtevka, ki nikoli ni bil postavljen. Tožena stranka ni pristala na spremembo tožbe v zadnji pripravljalni vlogi tožeče stranke, sodišče pa tudi ni dovolilo spremembe. Toženka, ki se je obravnave udeležila sama, ker je pooblaščenec bil v tem času navzoč na obravnavi v kazenski zadevi, se ni zavedala, da podpisuje zapisnik o umiku nasprotne tožbe. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je v celoti verjelo tožniku, saj ta ni izkazal, da je vročil toženki sprejem ponudbe v zakonskem roku, toženka pa je dokazala, da sprejema ponudbe ni prejela. Vrednost nepremičnin 2,500.000,00 SIT je nepravilna, saj ne ustreza prometni vrednosti, prav tako ta kupnina ni zajemala stanovanjske hiše in tudi ne parcel 1467 in 1445. Tožnik pa tudi ni zahteval sklenitve pogodbe za parc. št. 591 pri vložku ... k.o. ... in ni sprejel celotne ponudbe toženke, saj ni dopustno, da bi se prodajal le del nepremičnin, ker je kmetija toženke zaščitena, pri čemer ni pomembno, kdaj je pridobila ta status, del nepremičnine pa je tudi kulturni spomenik. Tožnik kupnine ni deponiral, zato bi izrek sodbe moral vsebovati vsaj valorizacijo zneska 2,500.000,00 SIT iz leta 1998, če ne že zakonske zamudne obresti od navedenega zneska. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Toženka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo in listinami in da je sodišče odločilo o zahtevku, ki nikoli ni bil postavljen, da zahtevek ni izvršljiv, ker nekatere nepremičnine, ki so predmet spora, niso v celotni lasti toženke. Uveljavljena kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je odločilo o zahtevku, ki ga je tožeča stranka postavila oz. modificirala v zadnji pripravljalni vlogi, pri čemer izrek vsebuje solastni delež toženke na tistih nepremičninah, ki niso v njeni celotni lasti. Sodba ima o odločilnih dejstvih razloge, ki niso v medsebojnem nasprotju, v nasprotju z izrekom ali protispisni. Prav tako ni podana smiselno uveljavljana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker da toženka ni pristala na spremembo tožbe kot je bila podana v zadnji pripravljalni vlogi in da sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dovolilo. Kot izhaja iz podatkov spisa je tožnik v vlogi (list. št. 163 - 164) modificiral tožbeni zahtevek, pri čemer je tudi v tožbi uveljavljal izstavitev ZK listine, le da tam ni bila zajeta tožnikova obveznost plačila kupnine. Modificirani zahtevek iz zadnje pripravljalne vloge ne predstavlja po vsebini drugačnega zahtevka v smislu tretjega odstavka 184. člena ZPP kot ga je tožnik že uveljavljal v dotedanjem postopku. Pritožbena navedba, da je toženka podpisala zapisnik o umiku nasprotne tožbe v nenavzočnosti svojega pooblaščenca in da zato ni vedela kaj podpisuje, je neutemeljena. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je toženka soglašala, da se obravnava lahko opravi v nenavzočnosti njenega pooblaščenca, ki je bil v tem času navzoč na obravnavi v neki kazenski zadevi, pri čemer iz zapisnika tudi izhaja, da je s tem očitno soglašal tudi pooblaščenec toženke, ki je v vmesnem času za trenutek pristopil tudi na to glavno obravnavo. V okviru uradnega preizkusa (člen 350/II ZPP) pa pritožbeno sodišče ni našlo drugih upoštevnih procesnih kršitev.

Prav tako nista podana ostala pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je v nazadnje ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo vse dejanske okoliščine, ki so pomembne za odločitev v tej zadevi in materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju povzema tokrat jasne in izčrpne ter pravilne zaključke sodišča prve stopnje v razlogih sodbe (stran 4 - 6), da je toženka s ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč 4.5.1998 ponudila v prodajo svoja zemljišča skladno z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih in da se skupaj prodaja tudi hiša za enotno ceno 2,500.000,00 SIT, da je tožnik to ponudbo sprejel in jo isti dan vročil toženki osebno in pristojni upravni enoti, ki je o tem izdala tudi zapisnik, toženki pa poslala obvestilo o tem, kdo je ponudbo sprejel, toženka pa ni oporekala, da tega obvestila upravne enote zapisnika ne bi sprejela. Pritožbi ni pritrditi, ko navaja, da je sodišče v celoti verjelo tožniku, da je ta osebno vročil sprejem ponudbe toženki, ker da ni navedel, kdaj je to storil. Iz izpovedbe tožnika in njegovih navedb v vlogah izhaja, da je izročil toženki sprejem ponudbe isti dan kot upravni enoti in da so mu tam svetovali, naj osebno vroči toženki sprejem ponudbe. Prav tako ni soglašati s pritožbo, da je toženka s pričami izkazala, da ni prejela sprejema ponudbe, saj priči ... in ... tako kot ostale priče, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v razlogih (zadnji odstavek na 4. strani) nista vedeli ničesar konkretnega povedati v zvezi s samim sprejemom ponudbe oz. sta izpovedali le po pripovedovanju same toženke. Pritožbi tudi ni pritrditi, da je vsak drug sprejem ponudbe, razen priporočene pošiljke, neveljaven, saj taka določba tedaj veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih ne izključuje drugačne zanesljive vročitve (tudi osebne) sprejema ponudbe. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi tožnik moral sprejeti tudi ponudbo toženke za prodajo parcele št. 591 k.o. ... in da bi moral skupaj s kmetijskimi zemljišči kupiti tudi stanovanjsko stavbo. Kot izhaja iz podatkov spisa in razlogov sodbe tožnik ni uveljavljal sklenitve pogodbe za parc. št. 591 k.o. ... , za katero je v ponudbi bilo navedeno, da je pripisana k vl. ... k.o. ..., ker ni mogel preveriti njene identičnosti, saj je za to parcelo navedeno v ponudbi, da je vpisana pri vl. ... k.o...., dejansko pa pri vl.... k.o.... Za pravilnost ponudbe pa odgovarja toženka in tožniku v tej smeri ni moč očitati krivde. Tožnik je tudi uveljavljal sklenitev pogodbe za parc. 1444, saj je tudi glede nje sprejel ponudbo ob zapisu toženke v ponudbi "da se parcela prodaja skupaj s hišo". V zvezi s pritožbeno navedbo, da je nepremičnina kulturni spomenik in da gre za zaščiteno kmetijo, pa je pripomniti, da je po zemljiškoknjižnih podatkih parc. št. 4603 pri vl. št. ... k.o. ..., na katero se očitno nanaša ta pritožbena navedba, gozd v površini 832 m2, smiselno enako pa izhaja tudi iz potrdila Občine ... z dne 29.4.1998 iz upravnega spisa št. 466-204/98. Kmetija toženke pa v času podaje ponudbe in sprejema ponudbe ni bila zaščitena in je takšen status pridobila mnogo kasneje, šele z odločbo v letu 2000. Sicer pa člen 19 Zakona o kmetijskih zemljiščih predpisuje, da pravni posel odobri upravna enota, v smislu 22. člena istega zakona pa mora oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine podati vlogo za odobritev pravnega posla in tej vlogi priložiti sklenjeno pogodbo o pravnem poslu oz. v obravnavanem primeru pravnomočno sodbo, upravna enota pa odobri ali zavrne odobritev pravnega posla z odločbo.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je cena 2,500.000,00 SIT, ki jo je toženka navedla v ponudbi ustrezala vrednosti nepremičnin v obravnavanem obdobju in da je ta cena obsegala skupno ceno (za zemljišča in hišo) in da glede na zapis v ponudbi o "skupni ceni" izključuje zmoto toženke glede cene. Sicer pa je toženka nasprotno tožbo, s katero je uveljavljala razveljavitev svoje ponudbe za prodajo zgoraj navedenih nepremičnin in jo opirala na domnevno zmoto glede prodajne cene, umaknila.

Ni pa soglašati s sodiščem prve stopnje, da ne glede na denarna sredstva in vrednost nagibanja cen valorizacija prodajne cene ne pride v poštev. V obravnavanem primeru sicer ni sporno, da je toženka dolžna skleniti s tožnikom prodajno pogodbo za nakup zgoraj navedenih nepremičnin in da je s sprejemom ponudbe 28.5.1998 nastala za toženko obveznost sklenitve te pogodbe, pa je toženka takšno sklenitev odklanjala. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre prezreti, da je tožnik v tožbi prvotno postavil zahtevek na ugotovitev, da je sklenjena pogodba in izstavitev ZK listine, v dajatvenem delu pa tožbeni zahtevek ni vseboval hkratne obveznosti tožnika na plačilo kupnine in je tak zahtevek postavil šele v vlogi 4.2.2004 (po tem zahtevku je obveznost tožnika plačilo 3,035.686,00 SIT). V nazadnje modificiranem zahtevku pa je kot tožnikova obveznost plačila kupnine naveden znesek 2,500.000,00 SIT (kot je naveden v ponudbi), kupnine pa tudi ni deponiral ob zatrjevanju, da toženka kupnine noče sprejeti. Upoštevaje gornje okoliščine je tako v obravnavanem primeru po mnenju pritožbenega sodišča potrebno pritožbi ugoditi v delu, ko se zavzema za valorizacijo prodajne cene in je potrebno valorizirati v ponudbi navedeno prodajno ceno 2,500.000,00 SIT. Ob tem je šteti, da je na dan 28.5.1998 nastala obveznost toženke na sklenitev prodajne pogodbe (tedaj je bil toženki in upravni enoti vročen tožnikov sprejem ponudbe). Valorizirani znesek 2,500.000,00 SIT za obdobje od 28.5.1998 pa do 5.3.2008 (do izdaje izpodbijane sodbe) znaša 17.157,94 EUR in je to valorizacijo sodišče opravilo po programu Statističnega urada RS, ob upoštevanju indeksov cen življenjskih potrebščin.

Valorizirani znesek 2,500.000,00 SIT z dne 28.5.1998 na dan 31.12.2006 znaša 3,890.000,00 SIT oziroma 16.232,68 EUR, ta znesek pa valoriziran na dan 5.3.2008 znaša 17.157,94 EUR.

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo v točkah I in II spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo (člen 358, točka 4 ZPP in člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z drugim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da toženka ni bila uspešna glede samega temelja, ko se je zavzemala za celotno zavrnitev tožbenega zahtevka, s pritožbo pa je bila uspešna v delu, v kolikor se je zavzemala za valorizacijo v ponudbi navedene kupnine, zato je njen pritožbeni uspeh moč oceniti kot polovičen. Pri tem ji je utemeljeno priznati za 606,74 EUR pritožbenih stroškov (za sestavo pritožbe 625 točk, za sprejem sodbe in obvestilo stranki 50 in 20 točk, za materialne stroške 13,9 točke in 139 točk za DDV, kar znaša skupaj 777,9 točk oz. 357,05 EUR in za stroške sodnih taks 249,69 EUR), katerih eno polovico oz. 303,37 EUR je dolžna povrniti tožeča stranka.